Porotni aktivizem in »jury nullification« vprašanje
Prispevek predstavlja skrajšano verzijo in uvod v znanstveni prispevek Ženevskega zbornika, ki ga je avtorica pripravila v okviru projekta Prav(n)a odkritja.
Gaja Remiaš[1]
Izvleček: »Jury nullification« označuje pojav, ko porota kljub dokazani krivdi obtoženca zavrne obsodbo, ker se ne strinja z moralnostjo samega zakona. Ta možnost odpira ključna vprašanja o razmerju med pravom, pravičnostjo in demokratično močjo laikov v sodnih postopkih. Postavlja nas v dilemo koliko daleč pri sojenju lahko seže človeški čut za pravičnost preden se spremeni v golo samovoljo, ter ali ta predstavlja varovalko pravičnosti ali le grožnjo pravni državi.
Oznake: porotni spregled zakona, porotna nulifikacija, porotno sojenje, pravičnost, vladavina prava, legitimnost, moč porote
Kategorija: kazensko (procesno) pravo
OPREDELITEV POJMA IN ZAKONSKA PODLAGA
Institut je treba najprej razumeti. Ker gre za pojav, ki je prisoten v drugačnih pravnih sistemih, zanj nimamo ustreznega poimenovanja, zato sem uporabila kar dobesedni prevod »porotna nulifikacija«. Nanaša se na dejansko možnost porote, da zakon spregleda in ga v konkretnem primeru izniči, čeprav ne gre za formalno razveljavitev kot tako. Zaradi obsežne zgodovine in sodne prakse sem se odločila osredotočiti na ameriški common law sistem.
Porotna nulifikacija se dogaja v sivi coni pravnega reda, ni prepovedana ali kazniva, a tudi nikjer izrecno dovoljena. Nastane kot posledica same strukture porotnega sojenja: posvetovanja so tajna, izjave porotnikov nedotakljive, oprostilna sodba pa dokončna in je sodnik ne more spremeniti. Tajnost ščitijo številni pravni akti, med drugim federativno pravilo dokazovanja 606(b)[2], ki prepoveduje pričanje o izjavah, dogodkih in miselnih procesih porotnikov, razen v primeru nedovoljenega zunanjega vpliva.
Do nulifikacije pride, ko porota kljub prepričanju o krivdi obtoženca zavrne uporabo zakona in izreče oprostilno sodbo, s čimer zakon v konkretnem primeru izgubi moč. Ta možnost obstaja prav zaradi tajnosti posvetovanj in dokončnosti sodb, ki ustvarjata prostor, kjer nulifikacija lahko nastane.
Poglejmo, kako lahko do tega pride. Posvetovanje porote je tajno in zaščiteno s pravnimi akti na zvezni in državni ravni. Leta 1972 je ameriško Vrhovno sodišče sprejelo »Federal Rules of Evidence«, ki jih je kongres na federativni ravni s posebnim zakonom[3] uzakonil leta 1975. Pravilo 606(b) določa, da porotnik pri preverjanju veljavnosti sodbe ne sme pričati nobeni izjavi ali dogodku, ki se je zgodil med posvetovanjem, o vplivu katerega koli dejavnika na njegov ali drug porotnikov glas ali o miselnih procesih katerega koli porotnika v zvezi s sodbo ali obtožnico. Izjeme so dovoljene le ob zunanjih vplivih, škodljivih informacijah ali napaki v zapisu, zato sodišče nima vpogleda v razloge odločitev in je vezano na končno sodbo.
Tajnost izhaja iz angleške tradicije, ki so jo prevzele ZDA, njeno pomembnost pa potrjuje sodna praksa, denimo primer Tanner v. United States, kjer sodišče ni dovolilo preiskave postopka, čeprav so tekom sojenja in odločanja porotniki zlorabljali alkohol in droge. Tudi izpraševanja porotnikov s stranki javnosti so prepovedana, razen po koncu postopka, vendar samo s strani odvetnikov, medijev ali širše javnosti, pri tem pa tudi v teh primerih porotniki za svoje razloge ne smejo kazensko odgovarjati, sodišča pa takim izpraševanjem niso preveč naklonjena[4].
Porota lahko torej odloči v nasprotju z zakonom, čeprav sodnik ostaja varuh zakonitosti. V določenih primerih ta lahko spremeni porotno odločitev, a le v omejenem obsegu – izda oprostilno sodbo ob pomanjkanju dokazov, ne more pa oprostilne spremeniti v obsodilno[5]. Peti amandma z načelom »double jeopardy clause« (ki je pomensko podoben načelu ne bis in idem) prepoveduje ponovno sojenje za isto dejanje, zato oprostilna sodba vedno pomeni konec postopka (kar pa ni res za obsodilno sodbo). To je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevah United States v. Scott[6] in Fong Foo v. United States[7].
Nulifikacija je torej mogoča ne zato, ker bi bila zakonsko dovoljena, ampak ker je sistem ne more preprečiti, saj je zaščitena s procesnimi varovalkami. Prav to nekateri vidijo kot njen legitimacijski temelj, saj naj porotnik z izkoriščanjem te možnosti samega pomena zakona ne bi izničil, ampak le opravljal svojo nalogo.[8]
ZGODOVINSKI KONTEKST
Natančen izvor porotne nulifikacije ni znan, a ima doktrina korenine v common law sistemu. Nekateri jo povezujejo že s 12. stoletjem[9] in nizkim številom obsodb v srednjeveški Angliji.[10] Nedvomno ima dolgo zgodovino. Prvi resni argument, da porote odločajo tako o dejstvih kot pravu, je bil podan v 17. stoletju na t.i. »Lilburn trial« s strani obtoženega Johna Lilburna. Temu je bila v postopku odvzeta možnost priprave obrambe ali zaslišanja prič, zato je kar nagovoril poroto in jih v svojem govoru oklical kot pristojno tudi za presojo prava. Trdil je, da ga ne smejo obsoditi, če je kazen prestroga, in poroto pozval k uporabi svoje moči. Oproščen je bil obtožbe.[11]
Dokončen precedens pa je prinesel t.i. »Bushell’s Case« leta 1670.[12] Porotniki so oprostili Williama Penna in Williama Meada, čeprav je sodišče od njih zahtevalo njuno obsodbo. Sodnik je sodbo zavrnil, porotnike zaprl in izrekel kazen v primeru, da zoper ne bi izdali obsodilne sodbe. Edward Bushell, eden od porotnikov, je nato zahteval preverbo zakonitosti, sodnik Sir John Vaughan pa je zaradi tega primera sklical posebno konferenco z vsemi sodniki Anglije,[13] na kateri je s podporo vseh sodnikov (razen enega[14]) odločil, da porote ni mogoče kaznovati zaradi svojih odločitev. S tem je bila postavljena prepoved sankcioniranja porotnikov za »napačne« sodbe.
Vaughan je opozoril, da bi kaznovanje izničilo pomen porote. Moč porote, da spregleda zakon, ni utemeljil v njeni pravici, ampak v dejstvu, da sodišča ne smejo preverjati razlogov odločitev. Njegovo stališče, takrat revolucionarno, je poudarilo, da porota lahko odloči drugače tudi zaradi lastne presoje dejstev, ne nujno le spregleda zakona. [15] Podporniki nulifikacije so to razumeli kot potrditev njenega pooblastila, čeprav ga Vaughan ni eksplicitno priznal.[16] Njegovo stališče pa je postalo temelj za prepoved kaznovanja porotnikov in je postalo pogosto uporabljeno v kasnejših pritožbah.[17]
Porotna nulifikacija se je iz britanske prenesla v ameriško kulturo in bila pogosta že v času, ko je bila Amerika še britanska kolonija. Porote v kolonialni Ameriki so redno oproščale kršitelje britanskih trgovskih zakonov, ki so želeli trgovino usmeriti prek Anglije.[18] Ladje, zasežene zaradi teh kršitev, so ameriške porote pogosto izpustile, zato so britanske oblasti uvedle posebne postopke brez porote, kar kaže na razširjenost nulifikacij.[19] Najbolj znan primer je primer Johna Petra Zengerja, newyorškega tiskarja, ki je brez dovoljenja objavljal časopise, ki so kritizirali britansko oblast, kar je bilo takrat kaznivo. Njegov odvetnik je dejstvo tiska priznal,[20] porotnike pa pozval, naj presodijo smiselnost zakona in »branijo svobodo«[21]. Porota ga je oprostila,[22] oprostilna sodba pa je kasneje okrepila svobodo izražanja medijev v državi.[23]
Primer, ki pa je definiral vlogo porote v modernem kazenskem pravu, je Sparf and Hansen v. United States. Mornarja Sparf in Hansen, ki sta ubila člana posadke, sta sodišče prosila, naj poroto poučijo o možnosti obsodbe tega kaznivega dejanja z milejšo pravno kvalifikacijo,[24] čeprav ta ni ustrezala dejanskemu stanju. Sodišče je prošnjo zavrnilo zaradi pomanjkanja dokazov, porota pa je kasneje vprašala, ali lahko pravno kvalifikacijo sploh spremeni. Sodnik jim je pojasnil razliko med obema kaznivima dejanjema[25] ter poudaril, da mora porota delovati skladno z zakonom, zato ju je ta obsodila za umor. V pritožbi je Vrhovno sodišče odločilo, da porota sicer ima dejansko moč prezreti zakon, nima pa moralne pravice odločati o pravu; to je v pristojnosti sodišč. Sodnik Harlan je poudaril, da porota odloča o dejstvih, pravo pa interpretirajo sodniki. S tem je sodišče jasno razmejilo pristojnosti, hkrati pa priznalo, da nulifikacija v praksi obstaja in porotnikov zanj ni mogoče kaznovati.[26]
Različni pogledi na porotno nulifikacijo
Strokovnjaki proučujejo, kaj vpliva na število nulifikacij v praksi. Nekateri menijo, da bi jih bilo več, če bi bili porotniki o tej možnosti poučeni. Ker so večinoma pravni laiki, se svoje moči ne zavedajo in sledijo sodnikovim navodilom, tudi v nasprotju s prepričanjem. Znani je primer »Dr. Spock«, kjer je porotnik priznal, da obdolžencev ni želel obsoditi,[27] a je to storil, ker ni vedel za možnost nulifikacije.[28]
Zato se vse bolj razpravlja, ali bi morali porotnike o tej možnosti poučiti. Tradicionalno velja, da nulifikacija obstaja kot kompromis, ker je pravni sistem ne more prepovedati. V zadnjem času pa se teoretiki nagibajo k temu, da gre za pravico porote in dolžnost sodišča, da jo predstavi. Nekatere zvezne države[29] to podpirajo z zakoni, ki poroti nalagajo presojo »dejstev in veljavnega prava« [30]. Vprašanje ostaja, ali gre tu za procesno pravico ali le dejansko možnost, hkrati pa se krepi razprava o zaželenosti nulifikacije v sodobnem kazenskem pravu.
Zagovorniki pouka o nulifikaciji trdijo, da zamolčanje te možnosti zavaja poroto in zmanjšuje njen pomen kot varuhinje pravičnosti. Primer »Dr. Spock« kaže, kako lahko pouk o nulifikaciji spremeni izid sojenja. Podobno v primeru United States v. Krzyske je porota, ko ji je sodišče pojasnilo, da nima pooblastila, obsodila obdolženca v nasprotju s svojim prepričanjem.[31]
Podporniki zagovarjajo, da naj bi nulifikacija služila kot korektiv pri zakonih, ki se razhajajo s pravičnostjo, zakonih, ki so zastareli ali nepravični, in na splošno tam, kjer zakonodajalec ni mogel predvideti okoliščin. Pravijo, da če porota o tej možnosti ni obveščena, lahko izid sodb postane naključen in odvisen od njene informiranosti, kar ogroža konsistentnost sodb.[32]
Sodišča večinoma nasprotujejo pouku, saj naj bi vodil do odločanja po predsodkih, ne po vesti (United States v. Moylan). Nekatera sodišča so še strožja: v primeru United States v. Thomas je višje sodišče odločilo, da nulifikacija krši porotnikovo prisego, zato jo je treba preprečiti.[33] Porotnika, ki je nameraval spregledati zakon, so izločili, s čimer so drugim sodiščem poslali signal, da lahko zaradi takšne namere porotnika izločijo, saj je nulifikacija nevarna in neskladna z vladavino prava.[34]
Podobno stališče sodišča vidimo v zgodnejših primerih porotne nulifikacije. Leta 1850 je ameriški kongres kriminaliziral pomoč pobeglim sužnjem s t.i. »Fugitive Slave Act« zakonom, a mnogi so zakon zavračali iz moralnih razlogov. Porote so pogosto oprostile obtožence, tudi ob jasnih dokazih, ker so menile, da so zakoni nepravični in da imajo pravico, da jih zavrnejo.[35]
Teoretiki se po večini strinjajo, da je bila do 19. stoletja nulifikacija priznana kot legitimna pravica porote,[36] a so jo kasneje sodišča začela postopoma omejevati z neposrednimi sodnimi odločbami,[37] posebnimi vprašanji poroti in zapletenimi navodili, da bi jo odvrnila od neskladnega odločanja. Prelomni primer je United States v. Battiste. Battiste je bil obtožen prevažanja afriških sužnjev med pristanišči afriške obale,[38] za kar je bila zagrožena smrtna kazen. Odvetnik je pozval poroto, naj presodi smiselnost zakona, a sodnik Story je zavrnil, saj porota, čeprav ima moč, nima moralne pravice prezreti zakona.
Sodba odraža skrb sodišča za pravno varnost in stabilnost v novi ameriški državi po revoluciji, saj je Story poudaril, da mora biti vsak obsojen po »zakonu države«,[39] ne po prepričanju porotnikov.[40]
»Fugitive Slave Act« je pogosto citiran kot zakon, ki so ga porote pogosto nulificirale zaradi zaznane nemoralnosti. Zato je primer United States v. Morris še toliko pomembnejši, saj naslavlja ravno porotnikov občutek pravičnosti, ki bi se vseeno moral podrediti veljavnemu zakonu. V tem primeru so bili obtoženi tri soobdolženci zaradi pomoči sužnju, ki je želel pobegniti v Kanado, kar je kršilo omenjen zakon.[41] Obramba je poroto pozvala, naj presodi tudi o moralnosti zakona, ne le o dejstvih, ne glede na sodnikova navodila.[42]
Sodnik Benjamin Curtis je to zavrnil in poudaril, da bi takšna praksa ogrozila pravico do poštenega sojenja pred poroto. Po njegovem bi avtonomija porote, ki lahko prezre zakon, vodila v nestabilen pravosodni sistem in samovoljne sodbe.[43] Na tem mestu velja tudi dodati, da je bila možnost nulifikacije za kazniva dejanja v zvezi s kršenjem tega zakona na severu države zelo visoka, na jugu pa je bila situacija ravno obratna – ne le, da do nulifikacij ni prišlo v tako velikem številu, ampak porotniki so v znatno višjih številkah oproščali obtožence, ki naj bi krišili zakone, ki so preprečevali kruto obravnavanje sužnjev.[44]
Tako se Curtisovo mnenje ni ukvarjalo z moralnostjo zakona, temveč z njegovo konsistentno uporabo, saj bi mu bila z nulifikacijo na nek način zmanjšana ali celo odvzeta krajevna veljavnost na območjih, na katerih je glede njegove nemoralnosti veljal splošni konsenz.[45]
V podobnem duhu je sodišče odločilo tudi v primeru United States v. Dougherty, v katerm so protivojni aktivisti želeli, da porota prejme pouk o nulifikaciji, saj so menili, da je njihovo dejanje (vlom v pisarno podjetja, povezanega z vojno opremo) moralno upravičeno. Sodišče je tu priznalo, da porotniki de facto lahko prezrejo zakon, a niso do tega de iure upravičeni. Zavrnilo je argument, da bi moral sodnik izrecno pojasniti možnost nulifikacije, saj bi to lahko spodbudilo porotnike, da postavijo osebne simpatije ali politična prepričanja nad zakon, kar bi oslabilo enakost pred zakonom.[46]
A tudi sodišča niso v celoti nenaklonjena nulifikacijam, ter v redkih primerih tudi priznajo njihov pozitiven učinek na družbo, kot npr. v primeru sojenja Johna Petra Zengerja, v katerem so priznala, da je akt nulifikacije okrepil svobodo izražanja v družbi. Tako se tu postavlja vprašanje, kako najti neko srednjo pot, ki bo zagotavljala pravico, brez da bi s tem ogrozila pravni red. Mnenja se tu razlikujejo, najbolj zmerna pozicija pa se tu zdi dopuščanje nulifikacije v praksi z odsotnostjo pouka o njeni (ne)legitimnosti v pravnem sistemu, brez da bi jo s tem spodbujali ali kritizirali.[47]
Porotna nulifikacija je tako danes ujeta v neko vmesno stanje: ni povsem pravica, ni povsem kršitev, porotniki o njej niso izrecno poučeni, diskusije o njej pa tudi niso prepovedane. Težko je reči, kaj bi bilo v tem primeru »pravilno« postopanje, a jasno je, da predstavlja dejanje porote, s katerim ljudstvo lahko pokaže moč proti državi v kazenskih postopkih. Njeno primernost in moralno upravičenost te bo pokazal le čas.
Osebno menim, da je vprašanje kompleksno. Nulifikacija lahko deluje kot korekcija nepravičnih zakonov in način prilagajanja sodne veje nepredvidenim razmeram, kar zveni privlačno, dokler ne upoštevamo različnih človeških vrednot. To, kar se enemu zdi pravično, je drugemu nesprejemljivo, zato lahko podpora hitro omahne, če nekdo drug ignorira zakon, ki ga mi vidimo kot pravičnega. Porotna nulifikacija tako vedno ostaja v moralni sivini, ni mogoče enoznačno reči, ali je dobra ali slaba, saj lahko v njej vidimo nekaj plemenitega ali nevarnega, odvisno od tega, skozi čigavo lečo se odločimo pogledati.
Zaključek
Vprašanje porotne nulifikacije je zapleteno in večplastno, saj se dotika temeljev pravnega sistema, pravic posameznika ter vladavine prava. Raziskava je na podlagi različnih primerov in odločitev sodišč pokazala, da do nulifikacij lahko dejansko prihaja, hkrati pa tudi, da je ta praksa še vedno sporna med sodišči in nekaterimi teoretiki.
Zgodovinska praksa dokazuje, da lahko z nulifikacijo predstavniki ljudstva popravijo zakone, ki so se jim zdeli nepravični. A prav zaradi takšnega avtonomnega ravnanja porote, skupaj s pomisleki o načelu delitve oblasti, skladnosti nulifikacije s pravnim redom in (ne)skladnosti z vladavino prava, je tudi postala moteč element za sodno vejo oblasti, ki si prizadeva za enotnost in stabilnost. Vprašanje tako ne ostaja več zgolj tehnično ali pravno, temveč izrazito etično in politično: Ali naj sodni sistem poroti omogoči, da v izjemnih primerih v zasledovanju pravice spregleda zakon, ali naj ostane skrita v senci pravnega normiranja, dostopna le tistim, ki mimogrede izvedo o njenem obstoju. Na koncu je porotna nulifikacija zrcalo odnosa med državljanom in pravom. In vprašanje, ali vanj porotnik sploh sme pogledati, še zdaleč ni rešeno.
Seznam literature
Conrad, Clay S.: JURY NULLIFICATION: EVOLUTION OF A DOCTRINE, Cato Institute, 1998, URL: https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=dARVAgAAQBAJ&oi=fnd&pg=PR1&dq=jury+nullification&ots=93Sh23j7JC&sig=tlcvtjOhCFhs-uSYt7RQ5UpcUv8&redir_esc=y#v=onepage&q=jury%20nullification&f=false
Crispo, L. W.; Slansky, J. M.; Yriarte, G. M.: JURY NULLIFICATION: LAW VERSUS ANARCHY, Loyola of Los Angeles Law Review, 31(1), 1997, URL: https://digitalcommons.lmu.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=2073&context=llr, str. 1-62
Green, Thomas Andrew: VERDICT ACCORDING TO CONSCIENCE: PERSPECTIVES ON THE ENGLISH CRIMINAL TRIAL JURY 1200-1800, Chicago: University of Chicago Press, 1985, URL: https://repository.law.umich.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1003&context=books
Horowitz, Irwin A.: JURY NULLIFICATION: AN EMPIRICAL PERSPECTIVE, Northern Illinois University Law Review, 28(3), 2008, URL: https://huskiecommons.lib.niu.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1248&context=niulr
Kaufman, Frank A.: THE RIGHT OF SELF-REPRESENTATION AND THE POWER OF JURY NULLIFICATION, Case Western Reserve Law Review, 28(2), 1978, URL: https://scholarlycommons.law.case.edu/caselrev/vol28/iss2/3
Korroch, R. E.; Davidson, M. J.: JURY NULLIFICATION: CALL FOR JUSTICE OR AN INVITATION TO ANARCHY, Military Law Review, 1993, URL: https://heinonline.org/HOL/NotSubscribed?collection=0&bad_coll=journals&send=1, str. 131-152
Leipold, Andrew D.: RETHINKING JURY NULLIFICATION, Virginia Law Review, 82(2), URL: https://www.jstor.org/stable/1073635, str. 253-324
Rubenstein, Arie M.: VERDICTS OF CONSCIENCE: NULLIFICATION AND THE MODERN JURY TRIAL, Columbia Law Review, 106(4), 2006, URL: https://www.jstor.org/stable/4099472, str. 959-993,
Scheflin, A. W.: JURY NULLIFICATION: THE RIGHT TO SAY NO, Southern California Law Review, 45(1), 1972, URL: https://digitalcommons.law.scu.edu/cgi/viewcontent.cgi?referer=&httpsredir=1&article=1686&context=facpubs, str. 168-227
Scheflin, A. W.; Van Dyke, Jon M.: JURY NULLIFICATION – THE CONTOURS OF A CONTROVERSY, Law and Contemporary Problems, 43(4), 1980, URL: https://www.jstor.org/stable/1191378, str. 51-115
Van Dyke, Jon M.: THE JURY AS A POLITICAL INSTITUTION, The Catholic Lawyer, 16(3), 1970, URL: https://scholarship.law.stjohns.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1753&context=tcl
Weinstein, J. B.: CONSIDERING JURY NULLIFICATION: WHEN MAY AND SHOULD JURY REJECT THE LAW TO DO JUSTICE, American Criminal Law Review, 30(2), 1993, URL: https://heinonline.org/HOL/NotSubscribed?collection=0&bad_coll=journals&send=1, str. 239-254,
Tanner v. United States, 483 U.S. 107 (1987)
United States v. Scott, 437 U.S. 82 (1978)
Fong Foo v. United States, 369 U.S. 141 (1962)
United States of America, Plaintiff-appellee, v. Kevin Elwood Krzyske, Defendant-appellant, 857 F.2d 1089 (6th Cir. 1988)
United States v. Thomas, 116 F.3d 606, 608, 614 (2d Cir. 1997)
United States v Battiste, 24 F. Cas. 1042 (C.C.D. Mass. 1835)
United States v. Morris, 26 F. Cas. 1323 (No. 15,815) (C.C.D. Mass. 1851)
United States v. Dougherty, 473 F.2d 1113, 1132 (D.C. Cir. 1972)
THE TRIAL OF LIEUTENANT-COLONEL JOHN LILBURNE AT THE GUILDHALL OF LONDON, FOR HIGH TREASON, How. St.Tr. 4:1269, 1379 (1649)
Opombe
[1] Študentka 3. letnika Pravne fakultete Univerze v Ljubljani
[2] »The Federal Rules of Evidence«
[3] Public Law 93-594.
[4] Kaufman, THE RIGHT OF SELF-REPRESENTATION (1978), str. 270.
[5] »Judgement of Acquittal«, 29. člen Federal Rules of Criminal Procedure.
[6] United States v. Scott, 437 U.S. 82 (1978).
[7] Fong Foo v. United States, 369 U.S. 141 (1962).
[8] Weinstein, CONSIDERING JURY NULLIFICATION: WHEN MAY AND SHOULD JURY REJECT THE LAW TO DO JUSTICE (1993), str. 239-245.
[9] Natančneje, še pred podpisom Magne Carte leta 1215, ki je s sabo prinesla splošno povečanje števila porotnih sojenj, Conrad, JURY NULLIFICATION: EVOLUTION OF A DOCTRINE (1998), str. 13.
[10] Green, VERDICT ACCORDING TO CONSCIENCE: PERSPECTIVES ON THE ENGLISH CRIMINAL TRIAL JURY 1200-1800, (1985), str. 28-35.
[11] Crispo, Slansky, Yriarte, JURY NULLIFICATION: LAW VERSUS ANARCHY (1997), str. 5.
[12] Rubenstein, VERDICTS OF CONSCIENCE: NULLIFICATION AND THE MODERN JURY TRIAL (2006), str. 963.
[13] Korroch, Davidson, JURY NULLIFICATION: CALL FOR JUSTICE OR AN INVITATION TO ANARCHY (1993), str. 134.
[14] Crispo, Slansky, Yriarte, JURY NULLIFICATION: LAW VERSUS ANARCHY (1997), str. 6.
[15] Conrad, JURY NULLIFICATION: EVOLUTION OF A DOCTRINE (1998), str. 27-28.
[16] Crispo, Slansky, Yriarte, JURY NULLIFICATION: LAW VERSUS ANARCHY (1997), str. 5-7.
[17] Conrad, JURY NULLIFICATION: EVOLUTION OF A DOCTRINE (1998), str. 28.
[18] Korroch, Davidson, JURY NULLIFICATION: CALL FOR JUSTICE OR AN INVITATION TO ANARCHY (1993), str. 134.
[19] Scheflin, Van Dyke, JURY NULLIFICATION – THE CONTOURS OF A CONTROVERSY (1980), str. 57.
[20] Ker so mu onemogočili izvajati druga procesna dejanja, npr. dokazovanje s pričami ali zaslišanje obremenilnih prič.
[21] »[The jury] has the right beyond all dispute to determine both the law and the facts.«
[22] Scheflin, Van Dyke, JURY NULLIFICATION – THE CONTOURS OF A CONTROVERSY (1980), str. 57.
[23] Crispo, Slansky, Yriarte, JURY NULLIFICATION: LAW VERSUS ANARCHY (1997), str. 8.
[24] »Manslaughter«, ta predstavlja uboj brez predhodnega naklepa. KZ-1 za to nima posebne inkriminacije,
bi pa pod to lahko spadali uboj (odvisno od okoliščin), uboj na mah in povzročitev smrti iz malomarnosti.
[25] Poudarilo je, da v primeru naklepne izvršitve kaznivo dejanje nikakor ne more biti »manslaughter«.
[26] Crispo, Slansky, Yriarte, JURY NULLIFICATION: LAW VERSUS ANARCHY (1997), str. 10-12.
[27] Obtoženi so bili zarote, saj naj bi kršili zakone, ki so obravnavali obvezno služenje vojaškega roka (»Draft laws«).
[28] Van Dyke, THE JURY AS A POLITICAL INSTITUTION (1970), str. 225.
[29] Maryland, Indiana, Oregon in Georgia.
[30] »The Jury is the judge of the law and facts,« v različnih variacijah.
[31] United States of America, Plaintiff-appellee, v. Kevin Elwood Krzyske, Defendant-appellant, 857 F.2d 1089 (6th Cir. 1988).
[32] Korroch, Davidson, JURY NULLIFICATION: CALL FOR JUSTICE OR AN INVITATION TO ANARCHY (1993), str. 140-146.
[33] Horowitz, JURY NULLIFICATION: AN EMPIRICAL PERSPECTIVE (2008), str. 436.
[34] United States v. Thomas, 116 F.3d 606, 608, 614 (2d Cir. 1997).
[35] Korroch, Davidson, JURY NULLIFICATION: CALL FOR JUSTICE OR AN INVITATION TO ANARCHY (1993), str. 134-135.
[36] Scheflin, JURY NULLIFICATION: THE RIGHT TO SAY NO (1972), str. 177-179.
[37] »Directed verdict«, odločitev, ki jo izda sodnik prve stopnje, potem ko ugotovi, da razumna porota ne bi mogla sprejeti drugačnega zaključka kot tega, ki je določen v sodni praksi.
[38] Crispo, Slansky, Yriarte, JURY NULLIFICATION: LAW VERSUS ANARCHY (1997), str. 9-10.
[39] »Law of the land«.
[40] United States v Battiste, 24 F. Cas. 1042 (C.C.D. Mass. 1835).
[41] Crispo, Slansky, Yriarte, JURY NULLIFICATION: LAW VERSUS ANARCHY (1997), str. 10.
[42] United States v. Morris, 26 F. Cas. 1323 (C.C.D. Mass. 1851).
[43] Scheflin, JURY NULLIFICATION: THE RIGHT TO SAY NO (1972), str. 177-179.
[44] Weinstein, CONSIDERING JURY NULLIFICATION: WHEN MAY AND SHOULD JURY REJECT THE LAW TO DO JUSTICE (1993), str. 241-243.
[45] Kar lahko rečemo, da se je de facto tudi dogajalo, saj je bila verjetnost obsodbe zelo odvisna od kraja, v katerem si bil zaloten.
[46] Leipold, RETHINKING JURY NULLIFICATION (1996), str. 294-295.
[47] Rubenstein, VERDICTS OF CONSCIENCE: NULLIFICATION AND THE MODERN JURY TRIAL (2006), str. 991-993.
