Spletno medvrstniško nasilje in restorativna pravičnost
AVTORICA: LUCIJA MALOVRH, mag. prava, European Criminal Justice in a Global Context, European Law, Utrecht University
IZVLEČEK: V članku je obravnavana uporabnost restorativnih praks pri omejevanju ter preprečevanju nadaljnjega medvrstniškega spletnega nasilja. Analiza je osredotočena zlasti na primere, ko storilec in žrtev obiskujeta isti vzgojno-izobraževalni zavod, saj ti pogosto prevzamejo pristojnost za reševanje te oblike nasilja. Spletno medvrstniško nasilje v vzgojnih načrtih ni ustrezno naslovljeno, postopki restorativnih praks pa večinoma niso jasno opredeljeni za učinkovito uporabo v praksi. V članku so predstavljeni različni pristopi k preprečevanju spletnega nasilja med mladimi ter učinki sistematične vpeljave restorativnih praks, vključno s pozitivnimi spremembami, ki bi jih takšen pristop lahko prinesel v vzgojno-izobraževalne zavode.[1]
OZNAKE: restorativna pravičnost, spletno nasilje, spletno medvrstniško nasilje, ničelna toleranca, vzgojno-izobraževalni zavodi, cyberbullying.
UVOD
Pojav interneta in različnih medijev za komuniciranje po spletu je privedel do novih oblik nasilja. Ob pojavu le teh je naloga zakonodajalca, da s pomočjo raziskovalcev ugotovi, kako jih učinkovito omejiti oz. preprečiti. To predstavlja še večji izziv, kadar je nasilje povezano s hitro razvijajočo tehnologijo in umetno inteligenco. S pomočjo te namreč storilci ostajajo anonimni in skriti, žrtve pa se ne zavedajo obsega negativnih posledic, ki jih ima lahko kontinuirana viktimizacija nanje.
Ena izmed novih oblik nasilja, ki v zadnjih letih narašča, je spletno medvrstniško nasilje oz. cyberbullying. Ta v družbi predstavlja velik problem, saj ni ustrezno reguliran, poleg tega pa ima za žrtve, ki se zaradi svoje neizkušenosti ne morejo braniti, dolgotrajne posledice.[1] Cilj članka je ugotoviti, ali bi vpeljava restorativnih praks v vzgojno-izobraževalne zavode predstavljala učinkovit način za omejevanje spletnega medvrstniškega nasilja in pripomogla k preprečevanju kontinuirane viktimizacije žrtev. Metoda dela uporabljena v članku je pregled dobrih praks drugih držav ter pregled in ocena dosedanjih rešitev ter smernic na območju Slovenije.
RESTORATIVNA PRAVIČNOST
Restorativna pravičnost izhaja iz kritike, da je država preko sistema retribucije, s katerim želi sama popraviti ravnovesje v družbi, 'ukradla' spor med storilcem in žrtvijo. Ideja takšne pravičnosti je, da s pomočjo restorativnih praks spor vrača nazaj v roke storilcu in žrtvi, pri čemer omogoča sodelovanje skupnosti.[2]
Restorativne prakse se lahko uporabljajo na različnih nivojih, tako na primer pri policijskem delu za obravnavo lažjih kaznivih dejanj in neprimernega vedenja, kot tudi v vzgojno-izobraževalnih zavodih za gradnjo odnosov.[3] Značilnost le teh je, da omogočajo obnovitev stanja pravičnosti, ki je bilo z dejanjem storilca porušeno, saj preko sprave žrtev doseže zadoščenje, storilec pa je reintegriran v družbo brez stigmatizacije, do katere sicer prihaja pri retributivnih načinih reševanja sporov. Vedno širša uporaba restorativnih praks se kaže v splošnem zmanjšanju kriminalitete v družbi,[4] zaradi česar je potreben razmislek ali bi bila smiselna njihova sistematična vpeljava na področju medvrstniškega spletnega nasilja.
RESTORATIVNA PRAVIČNOST IN CYBERBULLYING
Cyberbullying je nova oblika nasilja, ki se v slovenski literaturi pojavlja z izrazi kot so spletno nasilje, kibernetsko medvrstniško nasilje in spletno medvrstniško ustrahovanje. V literaturi poznamo več vrst, med katerimi so pogoste enostranski 'nezaželjen' seksting, izsiljevanje, izkoriščanje, sovražni govor, žalitve in zasmehovanje.[5] Bill Belsey je kot prvi opredelil pojem cyberbullying-a in ga definiral kot vrsto nasilja, pri katerem se uporabljajo informacijske in komunikacijske tehnologije za namerno, ponavljajoče in sovražno vedenje posameznika ali skupine, usmerjeno v škodovanje drugemu.[6] Ta definicija je pogosto citirana,[7] vendar se mnenja avtorjev v določenih segmentih kljub temu razlikujejo. Za potrebe članka bom sledila zgornji definiciji, saj obstoječe distinkcije niso ključnega pomena.
Razlika s tradicionalnimi oblikami nasilja je, da se pri spletnem nasilju mladi pogosto ne zavedajo negativnih vplivov svojih dejanj na žrtev. Neoseben stik storilca z žrtvijo je problematičen, saj si storilci preko družbenih omrežij, sporočil, aplikacij, elektronske pošte ter spletnih igric upajo še mnogo več.[8] Ker se žrtve bojijo posledic, pogosto ne poiščejo pomoči oz. to poiščejo prepozno. Problematično je tudi, da gre za obliko nasilja, katerega posledice so za opazovalce težje zaznavne, saj ima vpliv predvsem na duševno zdravje. Med najpogostejše posledice cyberbullying-a spadajo anksioznost, depresija, nizka samozavest in samomorilne misli. To potrjuje tudi več raziskav; npr. Elgar v svojem članku navaja, da je verjetnost samomorilnih misli pri mladostnikih, ki so doživeli kibernetsko ustrahovanje, 3,1-krat večja kot pri tistih, ki tega niso doživeli.[9] Navedene posledice ne predstavljajo izčrpnega seznama škodljivih učinkov, saj lahko žrtve spletnega nasilja doživljajo tudi motnje spanja, utrujenost in težave pri vzpostavljanju medosebnih odnosov.[10]
V definiciji cyberbullying-a je jasno izraženo, da gre za ponavljajoče sovražno dejanje. Če torej želimo zmanjšati pojav spletnega medvrstniškega nasilja, moramo razmisliti, kako bi že na ravni konfliktov lahko ukrepali, da te ne bi prerastli v kontinuirano spletno nasilje. Na tem mestu je smiselno podrobneje obravnavati restorativne prakse, ki so v nekaterih tujih državah vse bolj prisotne. Ključno vprašanje je, ali bi v primeru spletnih sporov uvedba restorativnih praks v vzgojno-izobraževalnih zavodih pripomogla k preprečevanju in omejevanju spletnega medvrstniškega nasilja ter zmanjšanju te oblike nasilja v prihodnosti, torej kot oblika prevencije pred hujšo obliko nasilja. Prav tako je treba preučiti, ali so takšne prakse primerne tudi kadar je do medvrstniškega nasilja že prišlo, torej kot oblika intervencije. Vse to zahteva podrobno analizo restorativnih praks in njihove primernosti za uporabo v primerih cyberbullying-a, za katerega je značilno izrazito nesorazmerje moči med storilcem in žrtvijo.
V kolikor želimo omejiti cyberbullying, je potrebno preučiti, kako se s to obliko nasilja soočajo v vzgojno-izobraževalnih zavodih v drugih državah, ter kakšno je soočanje s cyberbullying-om v Sloveniji. V nadaljevanju bodo zato predstavljene nekatere dobre restorativne prakse ter možnost njihove sistematične vpeljave v vzgojno-izobraževalne zavode na področju Slovenije.
DOBRE RESTORATIVNE PRAKSE SLOVENSKIH VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODOV
Vzgojno-izobraževalni zavodi pogosto posredujejo v primerih spletnega medvrstniškega nasilja in se štejejo za pristojne za njegovo obravnavo. Zaradi tega bi bilo potrebno v protokolu in vzgojnih načrtih natančneje opredeliti postopke, ki jih morajo izvesti ob zaznavi oz. prijavi takšne oblike nasilja.
V Protokolu ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih (v nadaljevanju: Protokol), ki ga je sprejel Zavod Republike Slovenije za šolstvo, in ki predstavlja smernice na področju Slovenije, je jasno zapisano, da naj se v vzgojno-izobraževalnih zavodih sledi politiki ničelne tolerance do nasilja.[11] Ta predstavlja takojšen odziv na nasilje, pri čemer je potrebno žrtvi prisluhniti in ustrezno ukrepati, pri tem pa upoštevati nesorazmerje moči med subjekti.[12] Primerjalno gledano se, predvsem v akademskih krogih,[13] vedno bolj razpravlja o nekaterih škodljivih vplivih takšne politike, pri čemer se kot negativne izpostavlja izključujoče disciplinarne politike, ki so prepogosta praksa v slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih.
Alternativni pristop pri omejevanju in preprečevanju medvrstniškega spletnega nasilja naj bi predstavljale restorativne prakse, zaradi česar je potreben razmislek, ali je pristop, ki mu po Protokolu sledijo slovenski vzgojno-izobraževalni zavodi, resnično najbolj ustrezen. V nadaljevanju bodo krajše predstavljeni trije vzgojni načrti slovenskih osnovnih šol, ki omenjajo restorativne prakse.
Sprva je potrebno izpostaviti vzgojni načrt osnovne šole Ledina, ki v točki 6.1. opredeljuje vzgojni postopek, ki vključuje načela restitucije. Vzgojni načrt ta načela tudi podrobneje našteva, hkrati pa kot enega izmed ukrepov za reševanje konfliktov omenja medvrstniško mediacijo.[14] Tako restitucija kot tudi mediacija predstavljata restorativni praksi, ki promovirata pozitivno vedenje in vrednote namesto kritike in kazni. Kot pomanjkljivost vzgojnega načrta pa je potrebno izpostaviti, da ne določa, kdaj naj šola tako postopa, in kako naj se ta postopek izvaja. Kot boljšo vpeljavo restorativnih praks bi lahko izpostavili osnovno šolo Cirila Kosmača Piran in podružnično šolo Portorož, saj ti dve v skupnem vzgojnem načrtu natančno opišeta postopka mediacije in restitucije. Kljub temu pa vrzel v vzgojnem načrtu ostaja, saj v njem ni natančno določenega postopanja v primeru medvrstniškega nasilja.[15] V tej točki je šolam lahko zgled vzgojni načrt osnovne šole Simona Jenka Kranj, saj natančno določa takšen postopek ter pri njegovi izvedbi predvideva sodelovanje staršev. Vendar pa tudi ta vzgojni načrt ni brez pomanjkljivosti, saj ne določa natančnega postopanja v primerih, ko pride do medvrstniškega spletnega nasilja.[16]
Ob splošnem pregledu vzgojnih načrtov slovenskih osnovnih šol ugotavljam, da večina kot restorativno prakso in obliko vzgojnega postopka omenja restitucijo, ki posamezniku omogoča, da sprejme odgovornost za svoje ravnanje in kritično razmisli o svojem vedenju. Omembo označujem kot pozitivno, vendar kot pri osnovni šoli Ledina tudi v drugih osnovnih šolah postopki niso natančno določeni. Iz pregleda vzgojnih načrtov se zdi, da se večina šol mnogo bolj osredotoča na vzgojne ukrepe, katerih postopek natančneje razložijo, medtem ko možnosti in obstoj restorativnih praks večinoma samo bežno omenijo.[17] Pri tem je potrebno poudariti, da je analiza, ki temelji zgolj na pregledu vzgojnih načrtov, omejena, saj je brez izvedbe intervjujev svetovalnih delavcev težko pridobiti celovito sliko, kako vzgojno-izobraževalni zavodi ravnajo v praksi. Ugotavljam, da kljub temu da vzgojni načrti v Sloveniji že omenjajo nekatere restorativne prakse, postopanje vzgojno-izobraževalnih zavodov v takšnih primerih ni natančno opredeljeno, kar tudi pomeni, da ni izrecno določenega postopanja za primere spletnega nasilja. V nadaljevanju bom zato predstavila restorativne prakse tujih vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki bi jih lahko vpeljali v Sloveniji.
DOBRE RESTORATIVNE PRAKSE TUJIH VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODOV
Na področju uporabe restorativnih praks lahko izpostavimo Združene države Amerike, kjer številne zvezne države vse bolj prepoznavajo škodljive vplive ničelne tolerance, ki se osredotoča predvsem na sankcioniranje. Posledično sprejemajo novo zakonodajo, ki se postopoma oddaljuje od takšnega pristopa in se vse bolj osredotoča na alternativne rešitve, med katere sodijo tudi restorativne prakse.[18] V ZDA se zavedajo, da uporaba restorativnih praks ni primerna za vsa delinkventna dejanja, zato uporabljajo različne kriterije, preko katerih presojajo, v katerih primerih je tak pristop primernejši od klasičnega kaznovalnega pristopa.
Na področju medvrstniškega nasilja se uporaba restorativnih praks v ZDA kaže predvsem v uporabi krožnih procesov, ki vključujejo srečanje žrtve, storilca in drugih relevantnih oseb kot so družinski člani, učitelji in vrstniki. Krožni procesi potekajo v obliki vodenega pogovora o škodi, ki jo je povzročilo neko dejanje ter o načinih njenega odpravljanja. Uporaba le teh je primerna predvsem, kadar je z nekim dejanjem prizadetih več oseb ali kjer je več oseb skupaj prispevalo k škodi znotraj določene skupnosti. Pri medvrstniškem spletnem nasilju sta največkrat prisotna zgolj en storilec in ena žrtev, kar pomeni, da krožni procesi pri tej obliki nasilja le izjemoma predstavljajo ustrezen ukrep.[19] Kljub temu je njihova uporaba izrednega pomena v primerih, ko so pri spletnem nasilju prisotni tako imenovani 'opazovalci'. Zamislimo si primer, v katerem učenec preko spleta nadleguje sovrstnika, pri čemer ga skupina učencev spodbuja ali pa njegovemu vedenju ne nasprotuje. Z vpeljavo krožnega procesa bi lahko v takšnem primeru zmanjšali oz. onemogočili pasivnost opazovalcev ter jih v okviru tega procesa naučili, da s svojo pasivnostjo nasilnežu, tudi če nehote, sporočajo, da njegovo nasilje odobravajo, hkrati pa žrtev odrivajo na rob skupnosti. V primeru takšne prakse bi bili v razreševanje nasilja vključeni tudi sovrstniki, kar z vidika restorativnih praks omogoča možnost sporazuma med storilcem, žrtvijo in skupnostjo ter ima pozitiven vpliv na razredno skupnost. Posledično bi bilo smiselno, da se ta restorativna praksa vključi tudi v Protokol in vzgojne načrte slovenskih šol.
Kot drugo dobro restorativno prakso iz tujine lahko izpostavimo prakso nekaterih indonezijskih šol. Drugače kot pri krožnih procesih, kjer skupnost predstavljajo opazovalci, jo lahko v okviru restorativne pravičnosti predstavljajo tudi starši in delavci v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kar nam v svojem članku nazorno opiše Afif Hasbullah. V nekaterih indonezijskih šolah k reševanju nasilja povabijo učence vpletene v nasilje, njihove starše ter predstavnike šole, nato pa ti skupaj določijo sankcijo. V praksi je to vzgojni ukrep kot je npr. čiščenje okolice šole. Ideja takšne sankcije je, da bi se nasilnež preko dela na koncu zavedal, da je ravnal narobe, in da bi bilo stanje pravičnosti obnovljeno.[20] Seveda so takšni vzgojni ukrepi lahko primerna rešitev v okviru restorativnih praks, vendar je po splošnem mnenju v šolah pomembno uvesti ukrepe, ki ne motijo učnega procesa učenca, zaradi česar se ti ukrepi ne zdijo primerni za vpeljavo na področju Slovenije. Takšni ukrepi bi se zdeli ustrezni le izjemoma, in sicer v primerih, ko bi jih lahko nasilnež izvajal pred ali po pouku. To se v Sloveniji ne zdi mogoče, saj po vsej verjetnosti mnogi starši ne bi mirno sprejeli vpeljave sankcij v času, ko ima otrok prostočasne aktivnosti.
Ob splošnem pregledu restorativnih praks v tujini ugotavljam, da so te širše uporabljene in bolj določne, njihova uporaba pa se kaže kot pozitivna za gradnjo razredne skupnosti. V nadaljevanju bom zato predstavila ali bi bila njihova vpeljava ustrezna tudi v primerih spletnega medvrstniškega nasilja na področju Slovenije.
PRIMERNOST VPELJAVE RESTORATIVNIH PRAKS V SLOVENSKE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE ZAVODE
Za začetek bi rada izpostavila, da mora biti vpeljava restorativnih praks sistematična, in da bi se morali ob njihovi vpeljavi vzgojno-izobraževalni zavodi zavedati, v katerih primerih je vpeljava ustrezna.
Ob pregledu literature ugotavljam, da se vpeljava restorativnih praks kaže kot izrazito neprimerna, kadar je nasilje dolgotrajno in ima žrtev zaradi tega izrazite čustveno-psihološke posledice, saj bi v takšnih primerih soočenje trpinčenemu povzročilo zgolj dodatno škodo.[21] Prav tako se vpeljava teh praks zdi nemogoča v primerih spletnega medvrstniškega nasilja, v katerem nasilnež in žrtev ne obiskujeta istega vzgojno-izobraževalnega zavoda, saj si je težko zamisliti učinkovit sistem restorativnih praks glede na to, da ta ni urejen niti za primere znotraj območja istega vzgojno-izobraževalnega zavoda. Uporaba restorativnih praks ni vedno primerna, vendar se pri pregledu tujih praks in možnosti njihove vpeljave kaže, da bi lahko predstavljale pomembno obliko reševanja nasilja v primerih, ko je njihova uporaba mogoča. Glede na vedno pogostejšo prisotnost restorativnih pristopov pri reševanju sporov in nasilja, bi bilo smiselno razmisliti tudi o njihovi uporabi v primerih spletnega medvrstniškega nasilja. Velikokrat bi namreč te, zaradi izredne prilagodljivosti specifičnim primerom, predstavljale boljši ukrep kot so izključujoče disciplinarne politike na učence. Prav tako bi imele pozitiven vpliv na razredno skupnost, saj bi jo z večjo vpetostjo opazovalcev gradili, namesto rušili, kar je značilnost izključujoče politike.
V Protokolu je zapisano, da postopki mediacije med sovrstniki v primeru procesne intervencije in kontinuiranega nasilja niso več ustrezni, kar ne pomeni, da niso ustrezni drugi pristopi restorativne pravičnosti. Protokol kot najbolj ustrezno rešitev predstavi sestavo tima, v katerem sodelujejo različni strokovni delavci vzgojno-izobraževalnega zavoda kot so npr. socialni delavci, ravnatelj in razrednik.[22] Ta tim naj bi nato sodeloval tudi s starši, saj imajo ti ključno vlogo pri spoprijemanju z nasiljem in pri oblikovanju ustreznih strategij v boju proti nasilju. Problem pa lahko nastopi v praksi, saj vzgojno-izobraževalni zavodi v primerih spletnega nasilja nimajo jasnih smernic, kako naj postopajo in kakšne so njihove pristojnosti. Protokol bi tako moral bolj jasno določati samo sodelovanje; npr. kako naj ravnajo starši in v kateri točki naj šola povabi starše na pogovor.
Vzgojno-izobraževalni zavodi so prostor, kjer se poleg domačega okolja najbolj izrazito kažejo znaki spletnega medvrstniškega nasilja, zaradi česar je potrebno pripraviti natančne in specifične smernice za postopanje v takšnih primerih. Zavodi imajo pomembno vlogo, saj lahko pogosto prvi zaznajo obstoj spletnega konflikta, ki se kaže v odnosu med dvema učencema. Za razliko od izključujočih disciplinarnih politik bi uporaba pristopov restorativne pravičnosti pripomogla h grajenju skupnosti, vendar moramo biti pri tem pozorni na distinkcijo med spletnim sporom in spletnim medvrstniškim nasiljem. V primeru spletnih sporov bi namreč lahko direktno uporabili postopke restorativne pravičnosti, drugače bi pri medvrstniškem spletnem nasilju restorativne prakse lahko uporabili zgolj v določenih primerih, saj gre za odnos, v katerem ima storilec izrazito močnejši položaj od žrtve. Kljub temu bi z uporabo restorativnih praks, kot so npr. krožni procesi, lahko dosegli, da konflikti ne bi prerastli v kontinuirano nasilje, kar bi se kazalo v zmanjšanju ponavljajočih spletnih nasilnih dejanj.
Kljub vsem pomislekom bi, kot lahko vidimo iz tuje prakse, generalno večja uporaba restorativnih praks pomenila pozitiven doprinos k večjemu zadovoljstvu žrtev, izboljšanju odnosov med žrtvami in storilci ter večji vključenosti in podpori skupnosti. Vzgojno-izobraževalni zavodi pa bi preko vpeljave teh pristopov izrazito spodbujali empatijo, razumevanje in odgovornost nasilnežev cyberbullying-a, s čimer bi lahko učinkoviteje preprečevali nastanek nadaljnjih incidentov.[23]
IZBOLJŠAVE SMERNIC ZA PRIMERE CYBERBULLYING-A
Ugotavljam, da prakse, ki izhajajo iz idej restorativne pravičnosti, prinašajo nove in obetavne pristope za posredovanje v primerih spletnega nasilja, zaradi česar bi jih bilo potrebno določneje opredeliti v Protokolu in v vzgojnih načrtih vzgojno-izobraževalnih zavodov.
Avtorji mnogih raziskav ugotavljajo, da je vključevanje staršev, tako na področju prevencije kot tudi na področju intervencije, eden izmed ključnih dejavnikov za zmanjšanje števila primerov spletnega ustrahovanja.[24] Kot možne preventivne restorativne prakse, ki bi jih lahko preko Protokola vpeljali v slovenski šolski sistem, lahko izpostavimo ozaveščanje staršev o spletnem ustrahovanju in njegovih posledicah ter vključevanje staršev v uporabo tehnologije, ki jo uporabljajo njihovi otroci.[25] Ob pregledu slovenske prakse ugotavljam, da vzgojno-izobraževalni zavodi nimajo natančnih smernic, ki bi določale, kako naj postopajo v primerih spletnega nasilja, prav tako o problematiki premalo ozaveščajo starše. Uvedba izobraževanj za starše (npr. v sklopu roditeljskih sestankov) bi lahko predstavljala učinkovito obliko prevencije, saj bi ti hitreje prepoznali obstoj spletnega nasilja, s čimer bi lahko takšno nasilje preprečili ali vsaj omejili.
Drugače kot na področju prevencije, so smernice jasneje določene za področje intervencije, saj Protokol navaja, da naj timi v vzgojno-izobraževalnih zavodih k sodelovanju povabijo tudi starše. Seveda se tukaj ponovno pojavi vprašanje, kako vzgojno-izobraževalni zavodi to izvajajo v praksi, saj se starše na pogovore s timi velikokrat povabi prepozno, v točki, ko je že prišlo do zelo hudih oblik spletnega nasilja. Z učinkovitejšim sodelovanjem bi hujše nasilje lahko preprečili, zaradi česar bi bilo v Protokolu in nato v vzgojnih načrtih potrebno natančneje določiti sodelovanje vzgojno-izobraževalnih zavodov ter staršev, da bi ti vedeli, kako naj ravnajo v takšnih primerih.
Drugo področje, v katerem bi bil lahko Protokol spremenjen skladno s principom restorativne pravičnosti, je ureditev soočenja žrtve in povzročitelja. Na tem mestu se postavi vprašanje ali je res potrebno slediti temu kar je navedeno v Protokolu, in sicer da se je z otroki ali mladostniki, ki so bili vpleteni v nasilje, potrebno pogovoriti ločeno, pri čemer naj bi bilo potrebno žrtev podpreti in ji pomagati, od povzročitelja pa z avtoriteto odraslega zahtevati odgovornost.[26] Kljub nesorazmerju moči je mogoče trditi, da bi imelo lahko v primerih spletnega nasilja soočenje pozitiven vpliv, vendar zgolj takrat, ko premoč nad žrtvijo ni izrazita. Na tej točki se zaradi delikatnosti odnosa soočimo še z dvema vprašanjema, in sicer, če to omogočimo, kakšna oblika soočenja bi bila najbolj primerna in koliko časa mora preteči od samega dogodka.
Strinjam se, da soočanje ni primerno takoj po samem dogodku, torej v prvi fazi po sporu, menim pa, da je lahko izrazitega pomena v kasnejši točki, ko bi spletno nasilje že prenehalo in bi od izvajanja nasilja pretekel določen čas, saj bo takrat čustveni odziv manjši. Na soočenje bi bilo potrebno pripraviti tako žrtev kot tudi 'nasilneža', hkrati pa bi se morala oba strinjati s soočenjem, pri čemer bi nasilnež moral sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Pri vpeljavi te restorativne prakse bi morali biti vzgojno-izobraževalni zavodi pozorni, da soočenje ne bi postalo zgolj še ena priložnost za nasilneža, da s psihološkim nadzorom žrtev obvlada ter odrasle prepriča s svojo 'resnico' o dogajanju.[27] V primeru, da bi svetovalna služba in tim ugotovili, da ta način ni ustrezen, bi lahko uporabili drugo restorativno prakso, kot npr. dialog preko posrednikov, v katerem se žrtev in storilec ločeno pogovorita z odraslo osebo, ki potem posreduje informacije med njima. S tem načinom bi žrtev zaščitili pred ponovno viktimizacijo, zaradi česar bi tak način reševanja nasilja prišel v poštev predvsem pri najhujših oblikah spletnega nasilja.
Kot je razvidno iz te raziskave, je prostora za izboljšave v slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih še veliko, saj obstaja še mnogo restorativnih praks, ki so našemu sistemu nepoznane. Za učinkovito vpeljavo restorativne pravičnosti v slovenski prostor je predvsem ključno, da bi bili postopki restorativnih praks za primere medvrstniškega spletnega nasilja jasno opredeljeni v Protokolu, in da bi jih nato v svoje vzgojne načrte sistematično vključili tudi vzgojno-izobraževalni zavodi.
ZAKLJUČEK
V članku so bile predstavljene restorativne prakse, ki jih uporabljajo vzgojno-izobraževalni zavodi v tujini in Sloveniji ter največje pomanjkljivosti Protokola in vzgojnih načrtov. Kot veliko pomanjkljivost lahko izpostavimo, da vzgojni načrti ne omenjajo spletnega medvrstniškega nasilja, ki je kot oblika nasilja v strmem porastu. Pregled praks v tujini kaže na to, da je v mnogih državah medvrstniško spletno nasilje bolje naslovljeno, prav tako pa so restorativne prakse predstavljene kot učinkovit pristop za reševanje te oblike nasilja. Nekateri slovenski vzgojno-izobraževalni zavodi sicer že uporabljajo restorativne pristope, vendar ti niso posebej določeni za primere spletnega nasilje.
Ocenjujem, da bi sistematična vpeljava restorativnih praks v slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih prispevala k omejitvi spletnega medvrstniškega nasilja oz. bi pojav le tega lahko preprečila. Pregled izbranih vzgojnih načrtov kaže, da slovenski vzgojno-izobraževalni zavodi praviloma podrobneje opredeljujejo izključujoče disciplinarne politike, ki imajo lahko negativne posledice za družbo, saj lahko stigmatizacija nasilnežev prispeva k povezovanju z antisocialnimi vrstniki. To lahko posledično pospeši pot do mladoletniškega prestopništva, katerega velik del dandanes predstavlja tudi spletno medvrstniško nasilje.[28] Ocenjujem, da bi sistematična vpeljava restorativnih praks to pot lahko otežila in prispevala k preprečevanju spletnega medvrstniškega nasilja, kar bi izboljšalo splošno klimo v vzgojno-izobraževalnih okoljih, vendar pa bi bilo dejanske učinke potrebno dodatno preveriti.
SEZNAM LITERATURE
- Aisya, Noni Rihhadatul: Cyberbullying: The silent epidemic of the digital age , v: Journal of World Science, 3 (2024) 6, str. 691–697.
- American Psychological Association Zero Tolerance Task Force: Are zero tolerance policies effective in the schools?: An evidentiary review and recommendations, v: American Psychologist, 63 (2008) 9, str. 852–862.
- Battjes, Kimberly; Zane Kaplan, Lilly: Zero tolerance vs restorative justice in the United States, v: CEPS Journal, 13 (2023) 4, str. 185-203.
- Belsey, Bill: Cyberbullying: An emerging threat to the “always on” generation, URL: https://billbelsey.com/?cat=13 (5. januar 2025).
- Elgar, Frank J.; Napoletano, Anthony; Saul, Grace; Dirks, Melanie A.; Craig, Wendy; Poteat, Paul V.; Holt, Melissa; Koenig, Brian W.: Cyberbullying victimization and mental health in adolescents and the moderating role of family dinners, v: JAMA Pediatrics, 168 (2014) 11, str. 1015–1022.
- Febrianti, Rizka; Syaputra, Yogi Damai; Oktara, Tri Windi: Dinamika bullying di sekolah: Faktor dan dampak, v: Indonesian Journal of Educational Counseling, 8 (2024) 1, str. 9–24.
- Freska, Windi; Kep, M.: Bullying dan kesehatan mental remaja, CV Mitra Edukasi Negeri, Yogyakarta 2023.
- Fronius, Trevor; Persson, Hannah; Guckenburg, Sarah; Hurley, Nancy; Petrosino, Anthony: Restorative Justice in US Schools: A Research Review, WestEd, San Francisco 2016.
- Hasbullah, M. Afif: Implementation of restorative justice in handling cases of bullying in schools, v: Journal of Positive School Psychology, 6 (2022) 3, str. 9970–9978.
- Hendry, Brittany P.; Hellsten, Laurie-ann Michelle; McIntyre, Laureen J.; Smith, Brenan R. R.: Recommendations for cyberbullying prevention and intervention: A Western Canadian perspective from key stakeholders, v: Frontiers in psychology, 14 (2023).
- Hutson, Elizabeth; Kelly, Stephanie; Militello, Lisa K.: Systematic review of cyberbullying interventions for youth and parents with implications for evidence-based practice, v: Worldviews Evid.-Based Nurs. 15 (2018) 1, str. 72–79.
- Katic, Barbara; Alba, Laura A.; Johnson, Austin H.: A Systematic Evaluation of Restorative Justice Practices: School Violence Prevention and Response, v: Journal of School Violence, 19 (2020) 4, str. 579–593.
- Kimbrell, Catherine S.; Wilson, David B.; Olaghere, Ajima: Restorative justice programs and practices in juvenile justice: An updated systematic review and meta-analysis for effectiveness, v: Criminology & Public Policy, 22 (2023) 1, str. 161–195.
- Marshall, Tony F.: RESTORATIVE JUSTICE: AN OVERVIEW, Home Office, London 1999.
- Osnovna šola Cirila Kosmača Piran: Vzgojni načrt Osnovne šole Cirila Kosmača Piran in Podružnične šole Portorož, Piran (2023).
- Osnovna šola Dragotina Ketteja: Vzgojni načrt Osnovne šole Dragotina Ketteja. Novo mesto (2023).
- Osnovna šola Ledina: Vzgojni načrt Osnovne šole Ledina, Ljubljana (2023).
- Osnovna šola Simona Jenka Kranj: Vzgojni načrt Osnovne šole Simona Jenka Kranj, Kranj (n.d.).
- Osnovna šola Toneta Čufarja Maribor: Vzgojni načrt Osnovne šole Toneta Čufarja Maribor, Maribor (2022).
- Policija: Medvrstniško spletno nasilje, URL: https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/varnost-na-internetu/spletno-nasilje-in-spolne-zlorabe-otrok-na-internetu/medvrstnisko-spletno-nasilje (28. avgust 2025).
- Restorative justice council: Best Practice Guidance for Restorative Practice, 2011.
- Roberto, Anthony J.; Eden, Jen; Deiss, Duglas M.; Savage, Matthew W.; Ramos-Salazar, Leslie: The short-term effects of a cyberbullying prevention intervention for parents of middle school students, v: International journal of environmental research and public health, 14 (2017) 9.
- Saksono, Herie: Digital transformation and innovation: Efforts to unlock prosperity in the Riau Islands, v: Proceedings of the 3rd Multidisciplinary International Conference, (2023).
- Sonthalia, Shubham: Evolution of Cyber Bullying and It's Consequences on Teenagers, v: IJLMH, 4 (2021) 3, str. 3211–3222.
- Stinchcomb, Jeanne B.; Bazemore, Gordon; Riestenberg, Nancy: Beyond Zero Tolerance: Restoring Justice in Secondary Schools , v: Youth Violence and Juvenile Justice, 4 (2006). 2, str. 123-147.
- Takdir, Muh; Fitriasih, Surastini: Indonesia’s Criminal Law Policy in Tackling Cyberbullying with a Restorative Justice Approach, v: LEGAL BRIEF, 11 (2023) 6, str. 3650–3658.
- Tao, Sisi; Lan, Min; Tan, Cheng Yong; Liang, Q.; Pan, Qianru; Law, Nancy W. Y.: Adolescents’ cyberbullying experience and subjective well-being: Sex difference in the moderating role of cognitive-emotional regulation strategy, v: Computers in Human Behavior, 153 (2024).
- Ttofi, Maria; Farrington, David: Effectiveness of school-based programs to reduce bullying: a systematic and meta-analytic review, v: Journal of Experimental Criminology, 7 (2011) 1, str. 27–56.
- Zavod RS za šolstvo: PROTOKOL OB ZAZNAVI IN OBRAVNAVI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana (2023).
- Zizzola, Alma: Restorative justice responses to cyber harm, URL: https://www.euforumrj.org/restorative-justice-responses-cyber-harm (10. februar 2025).
OPOMBE
[1] Sonthalia, Evolution of Cyber Bullying and It's Consequences on Teenagers (2021), str. 3211–3222.
[2] Marshall, RESTORATIVE JUSTICE: AN OVERVIEW (1999), str. 5.
[3] Restorative justice council, BEST PRACTICE GUIDANCE FOR RESTORATIVE PRACTICE (2011), str. 5.
[4] Kimbrell, Wilson, Olaghere, Restorative justice programs and practices in juvenile justice: An updated systematic review and meta-analysis for effectiveness (2023), str. 161–195.
[5] Policija, Medvrstniško spletno nasilje, URL: https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/varnost-na-internetu/spletno-nasilje-in-spolne-zlorabe-otrok-na-internetu/medvrstnisko-spletno-nasilje.
[6] Belsey, Cyberbullying: An emerging threat to the “always on” generation, URL: https://billbelsey.com/?cat=13.
[7] Nocentini, Calmaestra, Schultze-Krumbholz, Scheithauer, Ortega, Menesini, Definitions of cyberbullying (2013), str. 131.
[8] Policija, Medvrstniško spletno nasilje, URL: https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/varnost-na-internetu/spletno-nasilje-in-spolne-zlorabe-otrok-na-internetu/medvrstnisko-spletno-nasilje.
[9] Elgar, Napoletano, Saul, Dirks, Craig, Poteat, Holt, Koenig, Cyberbullying victimization and mental health in adolescents and the moderating role of family dinners (2014), str. 1015–1022; Tao, Lan, Tan, Liang, Pan, Law, Adolescents’ cyberbullying experience and subjective well-being: Sex difference in the moderating role of cognitive-emotional regulation strategy (2024).
[10] Freska, Kep, BULLYING DAN KESEHATAN MENTAL REMAJA (2023); Febrianti; Syaputra; Oktara, Dinamika bullying di sekolah: Faktor dan dampak (2024), str. 9–24; Saksono, Digital transformation and innovation: Efforts to unlock prosperity in the Riau Islands (2023); Aisya, Cyberbullying: The silent epidemic of the digital age. (2024), str. 691–697.
[11] Zavod RS za šolstvo, PROTOKOL OB ZAZNAVI IN OBRAVNAVI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH (2023), str. 21-22.
[12] Zavod RS za šolstvo, PROTOKOL OB ZAZNAVI IN OBRAVNAVI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH (2023), str. 21-22.
[13] Stinchcomb, Bazemore, Riestenberg, Beyond Zero Tolerance: Restoring Justice in Secondary Schools: Restoring Justice in Secondary Schools (2006). 2, str. 123-147.
[14] Osnovna šola Ledina, Vzgojni načrt Osnovne šole Ledina (2023).
[15] Osnovna šola Cirila Kosmača Piran, Vzgojni načrt Osnovne šole Cirila Kosmača Piran in Podružnične šole Portorož (2023).
[16] Osnovna šola Simona Jenka Kranj, Vzgojni načrt Osnovne šole Simona Jenka Kranj (n.d.).
[17] Osnovna šola Toneta Čufarja Maribor, Vzgojni načrt Osnovne šole Toneta Čufarja Maribor (2022); Osnovna šola Dragotina Ketteja, Vzgojni načrt Osnovne šole Dragotina Ketteja (2023).
[18] Battjes; Zane Kaplan, Zero tolerance vs restorative justice in the United States (2023), str. 185-203.
[19] Zizzola, Restorative justice responses to cyber harm, URL: https://www.euforumrj.org/restorative-justice-responses-cyber-harm.
[20] Hasbullah, Implementation of restorative justice in handling cases of bullying in schools (2022), str. 9970–9978; Fronius; Persson; Guckenburg; Hurley; Petrosino, Restorative Justice in US Schools: A Research Review (2016).
[21] Zavod RS za šolstvo, PROTOKOL OB ZAZNAVI IN OBRAVNAVI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH (2023).
[22] Zavod RS za šolstvo, PROTOKOL OB ZAZNAVI IN OBRAVNAVI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH (2023).
[23] Takdir, Fitriasih, Indonesia’s Criminal Law Policy in Tackling Cyberbullying with a Restorative Justice Approach (2023), 3650–3658.
[24] Roberto, Eden, Deiss, Savage, and Ramos-Salazar, The short-term effects of a cyberbullying prevention intervention for parents of middle school students. (2017); Hutson, Kelly, and Militello, Systematic review of cyberbullying interventions for youth and parents with implications for evidence-based practice (2018); Ttofi and Farrington, Effectiveness of school-based programs to reduce bullying: a systematic and meta-analytic review (2011).
[25] Hendry, Hellsten, McIntyre and Smith, Recommendations for cyberbullying prevention and intervention: A Western Canadian perspective from key stakeholders (2023).
[26] Zavod RS za šolstvo, PROTOKOL OB ZAZNAVI IN OBRAVNAVI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH (2023).
[27] Zavod RS za šolstvo, PROTOKOL OB ZAZNAVI IN OBRAVNAVI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH (2023).
[28] Katic, Alba and Johnson, A Systematic Evaluation of Restorative Justice Practices: School Violence Prevention and Response (2020); American Psychological Association (APA) Zero Tolerance Task Force, Are zero tolerance policies effective in the schools?: An evidentiary review and recommendations (2008); Hasbullah, Implementation of restorative justice in handling cases of bullying in schools (2022).
