Nasilje v družini je aktualen problem, s katerim se srečuje družba že od svojih nastankov. Vendar pa se je obravnavanje nasilja v družini skozi čas spreminjalo, nekoč se namreč s tem pojavom niso ukvarjali, saj so ga dojemali kot stvar posamezne družine, kasneje pa se z njim začne ukvarjati tudi kazensko pravo. Danes pa v ospredje prihajajo težnje po medinstitucijskem obravnavanju tega pojava, ki bi zajelo v obravnavo vse težave, ki jih nasilje v družini prinaša. V tem članku bom na kratko predstavila, kako se je obravnavanje nasilja v družini spreminjalo, hkrati pa bom opozorila še na nekatere težave, ki jih obravnavanje tega pojava prinaša.
1. OBRAVNAVNJE NASILJA V DRUŽINI V ZASEBNI SFERI
Zgodovinska vloga ženske je bila v zadovoljevanju moževih potreb ter skrbi za otroke in gospodinjstvo. Mož je imel nad ženo oblast in mu jo je bilo dovoljeno pretepati, v nekaterih primerih celo ubiti.[2] Do vzpona feminističnih gibanj, v 60.-ih in 70.-ih letih prejšnjega stoletja se z nasiljem v družini država ni ukvarjala. To je bilo obdobje, ko nasilje moža nad ženo ni bilo pravno kaznovano, ampak ga je v določenih primerih pravo celo dopuščalo. Kot primer lahko navedem angleško pravo 16. stoletja, ki je dajalo možu pravico udariti ženo, zato da je v družini vzdrževal disciplino.[3]Zakonodaja v ZDA je sicer v 19. stoletju odpravila pravico moža, da kaznuje ženo, vendar pa v primeru nasilja kazenski sistem ni interveniral.[4] Obdobje več stoletij, ko se z nasiljem v družini niso ukvarjali, so v 60.-ih letih 20. stoletja prekinila feministična gibanja in začrtala novo pot pri obravnavanju nasilja v družini.
2. FEMINISTIČNA GIBANJA IN KAZENSKOPRAVNO OBRAVNAVNJE NASILJA V DRUŽINI
Cilj feminističnih gibanj je bil predvsem ozaveščanje javnosti, ter spodbujanje žensk, da vzamejo nadzor nad svojim življenjem v svoje roke. V tem obdobju se začne ustanavljanje varnih hiš za ženske, ki so ušle nasilnemu partnerju ter telefonskih služb, ki so 24 ur na dan nudile pomoč ženskam.[5] Ker so imela gibanja v javnosti veliko podporo, se je kmalu z nasiljem v družini pričelo ukvarjati tudi kazensko pravo. V 80.-ih letih prejšnjega stoletja sta najprej v ZDA, potem pa tudi drugod v Evropi, stopila v ospredje dva instituta: obvezna aretacija nasilneža in pristop imenovan »no-drop policy«, katerega bistvo je, da tožilec nadaljuje z obtožbo tudi, če se žrtev odloči, da jo bo umaknila oziroma ne bo sodelovala s tožilcem. Vendar pa je bil ta institut deležen precej kritik, saj žrtvi omejuje avtonomijo. Storilca preganjamo ne glede na to, ali žrtev želi. Prav tako pa tuje raziskave kažejo tudi na to, da naj bi s kazenskopravnim obravnavanjem nasilja v družini zasledovali le kratkoročne rešitve, ne pa dolgoročnejših, ki bi bili za žrtvino varnost primernejši.[6]
V Sloveniji smo kot odziv na širjenje nasilja v družini in posebnih specifik pri obravnavanjutega pojava sprejeli v letu 2008 pomemben zakon - Zakon o preprečevanju nasilja v družini[7] (v nadaljevanju ZPND), ki to področje celovito ureja. Prav tako pa je Kazenski zakonik[8] (v nadaljevanju KZ) iz leta 2008, določil novo kaznivo dejanje – kaznivo dejanje nasilja v družini v 191. členu, ki se preganja po uradni dolžnosti. S tem je sicer država pokazala, da nasilja ne tolerira, vendar pa se tu pojavi tudi vprašanje žrtvine avtonomije. S tem, ko žrtev pokliče policijo se sproži celoten kazenskopravni mehanizem, ki bo preganjal storilca v kolikor obstaja sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne glede na to, ali žrtev to hoče.
Problem kazenskopravnega obravnavanja nasilja v družini je predvsem ta, da je njegov učinek kratkoročen, ne rešuje celotnega problema, ki ga nasilje v družini prinaša. Kot odziv na kritike kazenskopravnemu obravnavanju so v ZDA ponekod ustanovili sodišča, ki se ukvarjajo samo z nasiljem v družini. Gre za sistem družinskega sodstva, ki pa vključuje tudi terapevtske programe za nasilneže. Namen takšnih sodišč je nuditi pomoč tako žrtvi, kot tudi povzročitelju nasilja, saj se bo le tako nasilje končalo.[9] Tuje raziskave namreč ugotavljajo, da je za preprečevanje nasilja zelo pomembno tudi delo s povzročiteljem nasilja. Tudi Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini določa, da morajo države vzpostaviti ukrepe za izvedbo programov za usposabljanje storilcev nasilja v družini, z namenom, da se prepreči nadaljnje nasilje. Največjo težo pri reševanju nasilja v družini imajo službe socialnega varstva, ki pomagajo tako žrtvi kot tudi povzročitelju nasilja in s tem nudijo dolgoročne rešitve.[10] V Sloveniji je odziv na nove poglede reševanja vprašanja nasilja v družini prinesel ZPND, ki sledi tujim ugotovitvam in daje podlago za medinstitucijsko obravnavo. Kot osrednji organ, ki se ukvarja z nasiljem v družini, je opredeljen Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD), ki nudi pomoč tako žrtvi kot tudi povzročitelju nasilja.
3. MEDINSTITUCIONALNO OBRAVNAVANJE NASILJA V DRUŽINI
Za uspešno reševanje problemov, ki jih nasilje v družini prinaša je potrebno sodelovanje represivnih in nerepresivnih institucij. Nosilec primera je CSD, ki nudi žrtvi pomoč, jo spodbuja in ji svetuje pri reševanju težav. Vendar pa poleg CSD-ja pri reševanju problematike nasilja v družini sodelujejo tudi nevladne organizacije, ki nudijo žrtvam predvsem psihosocialno pomoč, v okviru nekaterih organizacij delujejo tudi varne hiše, v katere se žrtev nasilja umakne. ZPND določa, da si žrtev lahko izbere spremljevalca, ki jo spremlja tekom celotnega postopka in ji daje predvsem psihično podporo, spremljevalce si žrtve izberejo predvsem iz vrst članov nevladnih organizacij, saj tu delujejo ljudje, ki so usposobljeni za delo z žrtvami. V okviru nevladnih organizacij pa delujejo tudi programi za pomoč povzročiteljem nasilja, pri nas je tak program samo eden, v okviru Društva za nenasilno komunikacijo[11], v bodoče bi bilo potrebno razmisliti o ustanovitvi več takih programov. V primeru, ko so žrtve nasilja otroci imajo pomembno vlogo tudi šole in drugi vzgojno-izobraževalni zavodi, ki lahko zaznajo nasilje in so ga dolžni prijaviti na CSD. Prav tako pa tudi poročajo CSD-ju o stanju otrok v šoli, saj imajo nekateri zaradi nasilja težave v šoli. Zdravstveni zavodi so dolžni žrtvam nasilja nuditi pomoč v primeru poškodb ali slabšega psihičnega stanja, ter morajo vsak sum nasilja v družini tudi prijaviti. Represivne institucije, ki imajo pomembno vlogo so policija, ki odkriva kazniva dejanja in je v največ primerih tudi prva na kraju dogodka, prav tako pa izreka tudi ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi. Vse ovadbe preda na državno tožilstvo, kjer sestavijo obtožnico. Državni tožilec ima možnost, da odloži pregon[12], če osumljeni nasilnež ravna po navodilih in izpolni naložene naloge.
Pomembna naloga, ki mu jo lahko naloži, je predvsem obiskovanje ustrezne psihološke ali druge posvetovalnice, gre za programe, ki jih organizira Društvo za nenasilno komunikacijo. Sodišče ima pomembno vlogo tako v kazenskem kot v civilnem postopku. V kazenskem postopku odloča o kaznivem dejanju in v določenih primerih podaljša ukrep prepovedi približevanja. V civilnih postopkih sodišče odloča o izreku ukrepa prepovedi približevanja po ZPND. Odloča tudi o predlogu za prepustitev stanovanja v skupni rabi žrtvi nasilja in v primeru razveze zakonske zveze odloči tudi o tem, da bo v skupnem stanovanju ostala žrtev nasilja. Poleg tega sprejme odločitev tudi o tem, kdo od staršev v primeru prenehanja zakonske zveze, bo imel vzgojo in varstvo otrok. CSD pripravi načrt pomoči žrtvi ob njenem sodelovanju. V načrtu se določi koliko je žrtev ogrožena in, če je ogrožena potem je potreben umik na varno (varna hiša, krizni center, materinski dom), pogovorijo se o tem kako naprej ali želi ostati v zakonski zvezi in, če ne želi se ji svetuje na koga naj se obrne. CSD žrtvi izda potrdilo, da je žrtev nasilja v družini in tako je upravičena do brezplačne pravne pomoči, ne glede na njeno finančno stanje. Ker so žrtve nasilja v družini velikokrat ekonomsko odvisne od svojih nasilnih partnerjev, je potrebno, da ji na CSD-ju svetujejo do katerih vrst finančnih pomoči je upravičena – denarna socialna pomoč, izredna denarna socialna pomoč, otroški dodatek…Prav tako pa ji izdajo tudi potrdilo s katerim potem lažje dostopa do neprofitnih stanovanj. Z vsemi oblikami pomoči, ki so žrtvi na voljo se želi predvsem doseči to, da žrtvi pomagamo, da izstopi iz kroga nasilja in zaživi novo življenje brez nasilja.
4. SKLEPNO
Naša zakonodaja na področju nasilja v družini nudi žrtvi širok spekter pomoči. Na žrtvi pa je, da se aktivno vključi v reševanje lastne stiske. Pomembno je, da vsi, ki sodelujejo z žrtvami delujejo v njihovo korist, da jih pri tem opogumljajo in spodbujajo. Za žrtev je zelo težko, ko se odloči narediti konec nasilnemu razmerju, nemalokrat naleti na neodobravanje s strani širše družine in okolice, zato je naloga predvsem delavcev CSD-ja pa tudi drugih organov, da žrtvi verjamejo, spoštujejo njeno odločitev in ji pomagajo.
VIRI:
Erez, E. (2002). Domestic Violence and the Criminal Justice System: An Overview. Online journal of Issues in Nursing- dostopno na www.nursingworld.org/ojin .
Hattery, A., & smith, E. (2012). The social dynamics of family violence. Boulder: Westview Press.
Hoyle, C. (2000). Negotiating Domestic Violence: Policy, Criminal Justice and Victims. New York: Oxford University Press.
http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti/storilci-in-storilke-nasilja/treningi-socialnih-vein-za-moke-ki-povzroajo-nasilje-nad-enskami.htm.
Kazenski zakonik (KZ-1), Ur.l. RS, št. 55/2008 s spremembami in dopolnitvami.
Schneider, E. M. (2000). Battered women and feminist lawmaking. New Heaven and London: Yale University.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Ur.l. RS, št. 63/1994 s spremembami in dopolnitvami.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZNPD), Ur.l. RS, št. 18/2008.
[1] Članek je povzet po magistrski diplomski nalogi, ki jo pripravljam z naslovom, Vloga žrtve nasilja v družini v kazenskem postopku in v kateri je tema tudi podrobneje predstavljena.
[2] Erez.E. (2002), Domestic Violence and the Criminal Justice System: An Overview. Online Journal of Issues in Nursing
[3] Schneider. E. M. (2000), Battered women and feminist law making. 13
[4] Erez. E. (2002), Domestic Violence and the Criminal Justice System: An Overwiev
[5] Schneider. E.M. (2000), Battered woman and feminist law making. 20-22
[6] Erez. E (2002), Domestic Violence and the Criminal Justice System: An Overwiev
[7] Uradni list, št. 16/08
[8] Uradni list, št. 55/2008
[9] Hoyle. C. (2000), Negotiating domestic violence. 221-222
[10] Hattery. A. in Smith. E. (2012), The social dynamics of family violence. 366-367
[11] http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti/storilci-in-storilke-nasilja/treningi-socialnih-vein-za-moke-ki-povzroajo-nasilje-nad-enskami.html
[12] 162.člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list, št. 63/94, št. 70/94- popr., št. 25/96- Odl. US, št. 39/96- Odl. US, št. 5/98- Odl. US, št. 49/98- ZPol, št. 72/98, št. 6/99, št. 66/00, št. 111/01, št. 32/02- Odl. US, št. 110/02- ZDT-B, št. 44/03- Odl. US, št. 56/03, št. 116/03, št. 43/04, 68/04 - Odl. US, št. 96/04, št. 101/05, št. 8/06, št. 40/07- Odl. US, št. 32/07, št- 40/07- ZDT-E, št. 102/07- ZSKZDČEU, št. 21/08- Odl. US, št. 23/08- ZBPP-B, št. 65/08- Odl. US, št. 89/08- Odl. US, št. 68/08, št. 118/08- Skl. US, št. 77/09, št. 88/09- Odl. US, št. 29/10- Odl. US, št. 58/11- ZDT-1, št. 91/11, št. 32/12, št. 47/13 in št. 87/14
