Soglasje strank in moč arbitrov – arbitražna Potemkinova vas?
Avtor: Igor Slijepčević*
Izvleček: Arbitražni postopek je med večjimi gospodarskimi družbami zaradi svojih določenih značilnosti precej priljubljen. Predvsem ga odlikujejo hitrost reševanja sporov, večja ekspertiza arbitrov in načelo tajnosti. To pa ne pomeni, da za seboj ne bi nosil negativnih konotacij. Kljub alternativni možnosti izognitvi sodiščem, ki med pravniki ne uživajo veliko zaupanja,[1] se pokažejo določene pomanjkljivosti tudi na področju arbitražnega postopka. Namen prispevka pa je prav to - prikazati eventualne prepreke, pojavljajoče se v omenjenem postopku na področju soglasja strank in arbitrov.
Ključne besede: arbitražni postopek, sodni postopek, soglasje stranke, stranke, arbitri.
Prednosti in morebitni pomisleki arbitražnega postopka
Kot je uvodoma bilo omenjeno, je arbitražni postopek pravzaprav lahko nadomestilo in priložnost za reševanje sodnih sporov. Čeprav arbitražni senat ne predstavlja kakršnekoli veje organa državne oblasti, mu Zakon o arbitraži (v nadaljevanju: ZArbit) daje dejansko moč izdajati arbitražne odločbe. Te imajo enak učinek kot pravnomočna sodba v civilnem pravdnem postopku.[2] Ker velja takšna zakonitost, se bodo lahko stranke (v glavnem gospodarske družbe) zatekle k tistemu načinu reševanja sporov, ki se zanje izkaže za boljše. V takem primeru bodo primerjali prednosti arbitražnega in sodnega postopka.[3]
Prva velika prednost arbitražnega postopka je hitrost reševanja sporov. Stranki se v sklopu arbitražnega sporazuma dogovorita za t.i. začasni časovni plan. Gre za redosled procesnih dejanj, ki jih morata stranki opraviti v določenem časovnem obdobju. Takšni časovni plani precej upoštevajo načelo koncentracije obravnav, kar pomeni strnjeno reševanje spora.[4] Določanje narokov za glavne obravnave mesec vnaprej tako odpade, hkrati pa na področju procesnih gverilskih taktik vpelje pravno stabilnost. Če se je stranka v arbitražnem postopku strinjala, da bo ravnala po procesnih pravilih, določenih v začasnem časovnem planu, se kasneje na procesne napake ne more sklicevati.[5]
Že na tem mestu je potrebno dodati, da je časovna komponenta reševanja sporov lahko zelo različna. Arbitražne institucije so sicer našle več različnih mehanizmov, s katerimi bi pospešile reševanje zapletenih (sodnih) primerov, vendar bo njeno delovanje odvisno predvsem od števila tožbenih zahtevkov. Zlasti bodo gradbene pogodbe tiste, ki bodo povzročile pravi konglomerat različnih tožnikovih prizadevanj.[6] Obenem je seveda potrebno poudariti, da se znotraj te pogodbe skrivajo tudi zakonske določbe, ki se odmikajo od pogodbenega načela relativnosti, npr. neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika (631.člen OZ), kar pomeni tudi ogromno prepletenost pogodbenih in procesnih strank. Zato ne smemo prehitro zaključiti misel, da je arbitražni postopek per se hiter.
Zato obstajajo pravni mehanizmi, ki narekujejo hiter tempo reševanja arbitražnih sporov. Nova Ljubljanska arbitražna pravila (v nadaljevanju: LAP) tako vzpostavljajo dva mehanizma za pospešitev postopka, in sicer arbitra za nujne primere in pospešeni arbitražni postopek.[7] Določene rešitve se najdejo tudi v določanju (sicer podaljšljivih) procesnih rokov. Tako LAP v 42. členu določa, da mora biti končna arbitražna odločba biti izdana v 9 mesecih od prejema zadeve v obravnavo (20. člen). Ta rok je sicer podaljšljiv, vendar mora pri tem senat predsedstvu objasniti stanje zadeve in upravičene razloge za neizdano arbitražno odločbo.
Drugi poseben atribut, ki arbitražni postopek postavi pred sodnim, je ekspertiza in nevtralnost arbitrov. Obstaja več vrst arbitrov, ki se skozi poklicno kariero ukvarjajo izključno z enim pravnim aspektom, npr. gradbenim pravom.[8] Takšna delovna vnema jim dovoljuje podrobnejše spoznavanje pravne vsebine, zato se bolje posvetijo sporu. Sodnik v pravdnem postopku, ki dobi eno tožbo iz gradbene pogodbe na vsake toliko let, se ne more kosati z arbitrom, ki takšne vrste sporov rešuje na vsakodnevni ravni. Velika težava pa lahko nastopi, kadar bi bil potreben določen interdisciplinarni pristop k reševanju določenega pravnega problema.[9]
Nevtralnost, ki prav tako krasi lepoto arbitražnega postopka, je posledica njegove nadnacionalnosti. Gospodarske družbe se izogibajo sporom pred nacionalnimi sodišči v tujini, saj lahko računajo na to, da bodo nacionalna sodišča prisodila svojim, domačim družbam v prid. Vprašanje pa je tudi, do kod je določen arbiter zares nevtralen. S psihološkega aspekta gledano je arbitrova želja biti čim večkrat imenovan, saj bo pobral več nagrad. Njegova moralna neoporečnost se s tem lahko hitro spremeni v pohlepnost.[10]
Tretja pomembna lastnost, ki je arbitražnemu postopku v prid, je načelo zaupnosti. Gre za pomembno načelo, ki usmerja stranke v nerazkrivanje detajlov, obravnavnih v sklopu arbitražnega postopka.[11] Ravno ta zaupnost arbitražnega postopka je razlog, da se največje družbe odločajo za takšno reševanje sporov, saj bi sicer razkritje afer lahko krnili njihov poslovni ugled (npr. padec cen delnic, prenehanje poslovanja z določenimi poslovnimi partnerji). To je med drugim razlog, zaradi česar so arbitražni postopki zaprti za javnost, o čemer pa govori načelo tajnosti. Le na tak način se lahko ohrani tudi nevtralnost arbitrov, ki tako ne bodo klonili pod medijskim ali kakršnimkoli drugim pritiskom.
Težava, ki se pri načelu zaupnosti pojavi, je v (procesnem smislu) predvsem v njegovem razponu. Ta je odvisen predvsem od zakonskih ureditev držav in njihovih arbitražnih institucij. Nekatere države se načela zaupnosti strogo držijo, nekatere pa predvsem zaradi izraženega javnega interesa to načelo opuščajo.[12] Enaka težava nastopi pri arbitražnih pravilnikih, saj ti omogočajo različen spekter priznavanja načela zaupnosti.[13] Zato ni izključujoče, da bosta stranki arbitražnega postopka sklenili t.i. hibridno klavzulo. To je klavzula, kjer se bo postopek na določenem arbitražnem senatu pri določeni arbitražni instituciji vodil po pravilih neke druge arbitražne institucije.
Zadnja prednost, in ta je tudi najočitnejša v sklopu arbitražnega postopka, je v dogovoru strank oz. njihovi avtonomiji. Stranki sta tisti, ki se lahko dogovorita, da bosta spore predložila arbitraži v reševanje. Predvsem se bosta dogovorili o poteku postopka, pri čemer lahko sprejmeta pravilnik določene arbitražne institucije. Priporočljivo je sprejeti tisti arbitražni pravilnik, ki pripada instituciji, kateri bosta poverili spor. Tako se lahko dogovorita o marsičem, seveda upoštevaje kogentna pravila, ki bodo ponekod zavirala njune ambicije, npr. katere spore bosta lahko reševali pred arbitražnim senatom.
Če ne želita predložiti spora arbitraži, jima to ni potrebno. Zavedati pa se morata bistvene pravne posledice – ko bo enkrat odločeno v arbitražnem postopku, bo arbitražna odločba postala pravnomočna in izvršljiva kot vsaka sodba, ki bi bila izdana v pravdnem postopku. Hkrati je omembe vredno to, da je nabor razlogov za izpodbijanje arbitražne odločbe po ZArbit bistveno zožen, kar pomeni, da instančnega načina sojenja, kakršnega poznamo iz pravdnih postopkov, gre bistveno manj za pričakovati. Zato je še kako napačno skleniti arbitražne klavzule v pogodbah, kjer bi se stranki najprej odločili za predajo reševanja spora arbitraži, kasneje pa se obrnili še okrajnemu sodišču v primeru nezadovoljstva nad arbitražno odločbo.[14]
Arbitražni sporazum, stranke in iskanje soglasja
Arbitražni sporazum je temelj za začetek arbitražnega postopka. Ta je rezultat avtonomije strank, ki si želijo hitrejšega in bolj gosposkega načina reševanja sporov. Pisen arbitražni sporazum je pri tem nuja, saj predstavlja procesno pogodbo, ki omogoča reševanje spora arbitraži.[15] Že tukaj nastane prva večja težava, saj je pisno sklenjen arbitražni sporazum zgolj relativna negativna procesna predpostavka za vodenje pravdnega postopka. To pomeni, da bo pravdni postopek lahko vseeno tekel, čeprav je bil sklenjen arbitražni sporazum (pod pogojem, da tožena stranka sodne pristojnosti ne ugovarja).[16]
Arbitražni sporazum pa ni edina možnost za začetek arbitražnega postopka. Že vložitev tožbe pred arbitražo oz. po LAP že z zahtevo za arbitražo (5. člen) je dovoljšna. Tožena stranka mora tako ugovarjati pristojnosti arbitraže z neobstojem arbitražnega sporazuma najkasneje v odgovoru na tožbo (šesti odstavek 10. člena ZArbit), sicer se konkludentno strinja, da je sprejela njeno pristojnost.[17] Logika je podobna civilnemu materialnem pravu, saj se približuje znani pravni tezi qui tacet consentire videtur oz. v mednarodnem pravu je to še najbolj podobno forum prorogatum kot podlagi za pristojnost ICJ.
Dejali smo, da je avtonomija pogodbenih strank okoli arbitražnega sporazuma sicer široka, vendar omejena z določenimi kogentnimi pravili. Bistveni pogoj, ki ga morata stranki doseči za pravilno sklenjen arbitražni sporazum, je obstoj t.i. subjektivne in objektivne arbitrabilnosti. Subjektivna arbitrabilnost nam pove, katere stranke smejo nastopati v arbitražnem postopku, objektivna pa, kateri spori se smejo reševati. Tukaj je potrebna velika pozornost, saj se kriteriji za obe vrsti arbitrabilnosti po državah razlikujejo.[18]
Objektivna arbitrabilnost je v Republiki Sloveniji precej razparcelirana oz. je nanjo potrebno biti pozoren. Vsi erga omnes zahtevki niso objektivno arbitrabilni,[19] so pa zato skoraj vsi spori iz razmerja inter partes. Tako sam stečaj, ki vodi v prenehanje pravne osebnosti določenega subjekta, ni arbitrabilen, je pa lahko izpodbijanje stečajne mase (izločitvena, ločitvena pravica) predmet arbitražnega postopka. Prav tako so vsi premoženjskopravni zahtevki lahko predmet arbitražnega postopka, vsaj tisti glede katerih se stranke lahko poravnajo, nepremoženjski pa le, kadar jih obsega dispozitivnost pravnih norm.[20]
Do nedavnega je bila nedorečena vloga javnopravnih institutov na področju objektivne arbitrabilnosti. Izhodiščno razlikovanje med javnimi naročili in koncesijami najdemo v t.i. operativnem tveganju. Operativno tveganje v prvem primeru nosi javni naročnik, v slednjem pa koncesionar. Zato je prav, da ima javni naročnik večjo moč urejati pravno razmerje med strankami v postopku oddaje javnih naročil (drugo so pogodbe o izvedbi javnih naročil!). Pri koncesijskih pogodbah pa naj bo vzpostavljeno pogodbeno ravnovesje med strankama, saj operativno tveganje ne sloni na državi, zato gre za upravno pogodbo, ki je akt sui generis.[21] Prav tu je tudi najverjetneje razlog, zakaj javna naročila niso del objektivne arbitrabilnosti, koncesijske pogodbe pa, saj do neke mere odražajo zasebno pravo.[22]
Koncesijska pogodba, ki je aprila 2024 doživela razpravo o lastni arbitrabilnosti,[23] je lahko predmet arbitražnega postopka. Kar je predstavljalo pravno dilemo, je bila predvsem njena avtentična razlaga Državnega zbora iz junija 2011, zaradi katere se je objektivna arbitrabilnost koncesijskih pogodb močno zamajala. Vrhovno sodišče je tri leta kasneje jasno povedalo, da se določba 40. člena ZGJS razlaga na način, da je spore iz koncesijske pogodbe možno voditi pred arbitražnim senatom. S tem je bila dilema o objektivni arbitrabilnosti koncesijskih pogodb (za zdaj) deloma odpravljena.[24]
Naslednja prepreka, na katero je potrebno opozoriti, je neobstoj soglasja pogodbenih strank. Soglasje v pogodbenem razmerju mora biti nedvoumno podano (15.člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V arbitražnem sporazumu bo soglasje podano takrat, kadar bo v arbitražnih klavzulah izrecno izključena sodna pristojnost.[25] Poleg tega se šteje, da arbitražni sporazum, ki bi predvideval arbitražno odločbo le kot priporočilo, ne pa tudi inačico pravnomočne sodne odločbe, ni veljaven.[26] Kakšno bo pri tem poimenovanje arbitražne institucije oz. kako bosta stranki izključili sodno pristojnost, je stvar pravne interpretacije.[27]
Vsekakor bo arbitrova želja preusmerjena v to, da se bo arbitražni postopek vseeno izvedel, neodvisno od celotnega poteka spora. Velikokrat se namreč med gospodarskimi družbami v sporih sklepajo t.i. eskalacijske arbitražne klavzule. To so klavzule, ki predvidevajo predhodna reševanja sporov v več samostojnih fazah (npr. mediacija, pogajanja), v primeru neuspeha pa se za skrajno obliko reševanja sporov določi arbitraža. Takšne klavzule v slovenskem pravnem prostoru niso prida prisotne, saj se med pogodbenima strankama hitro lahko zaplete v njenem pravilnem izvrševanju. [28] Arbitrom načeloma ni v interesu, da bi se spori med družbami reševali v kakšni od predhodnih faz, saj jim s tem ponikne njihova denarna nagrada.
Dodatni zapleti predstavljajo več različnih strank, ki bi bile lahko v sporu oz. kadar bi stranki bili materialnopravno/procesnopravno gledano v neenakovrednem položaju. To velja zlasti za t.i. asimetrične arbitražne klavzule. Gre za primere klavzul, kjer ima ena pogodbena stranka možnost sprožitve spora pred več (a ne istočasno) organi, nasprotna stranka pa ima te možnosti bistveno bolj omejene. Načeloma bo imela pri takih klavzulah večjo moč uveljavljanja tista stranka, ki v določenem pogodbenem razmerju nosi večje tveganje. Vsaka država v svojem pravnem sistemu dovoljuje ali prepoveduje sklenitve takšnih klavzul, odvisno predvsem od tega, kaj je njen poglavitni cilj.[29]
Že omenjena gradbena pogodba lahko vnaša težave, saj so poleg naročnika in izvajalca prisotni še številni podizvajalci, ki gradbena dela tudi dejansko opravijo. Spori iz gradbene pogodbe so arbitrabilni, vendar bo predvsem zanimivo vprašanje, med kom bo lahko potekal arbitražni postopek. Zahtevki iz takih poslov namreč lahko presegajo pogodbeno načelo relativnosti. Že omenjena določba 631. člena OZ bi lahko spodbudila podizvajalca, da neposredno od naročnika zahteva neplačano terjatev. Enaka zgodba velja v primerih povezanih družb ali prenosa terjatev (npr. cesija).
Odgovor na to zagato v prejšnjem odstavku ponuja t.i. doktrina skupine družb. Gre za doktrino, ki se je sprva razvila v francoskem pravnem sistemu in pomeni dolžnost nepogodbene stranke vključiti se v arbitražni postopek.[30] To bo veljalo pod določenimi pogoji, dodelanimi pred ICC v zadevi Dow Chemicals: (1) nepogodbena stranka bo morala pretežno sodelovati v sklenitvi, izvedbi in preklicu pogodbe, in (2) obstajati mora skupina povezanih družb. Zopet naj na tem mestu opozorim, da se omenjena doktrina po državah razlikuje, saj je ponekod sprejeta v omejenem obsegu,[31] spet drugje pa ni priznana.[32]
Za cesijo obstajajo drugačna pravila. Cesija pomeni prenos terjatve s prvotnega upnika (cedenta) na novega (cesionarja). Njena glavna značilnost je v ohranitvi čim stabilnejšega položaja dolžnika, kar prvenstveno pomeni, da se njegov pravni položaj ne sme v ničemer poslabšati.[33] A contrario se lahko dolžnikov pravni položaj spremeni samo tako, da se izboljša. Zato se postavlja vprašanje, ali je lahko arbitražni postopek nekaj takega, kar bi eventualno izboljšal dolžnikovo pozicijo.
Teorija in sodna praksa sta izoblikovala rešitev za veljavnost in prenos arbitražnih sporazumov, kadar bi v ospredju stopil civilnopravni spor iz cesije. Zakonodaja (ZArbit) o tem bolj kot ne molči, saj ne bomo zasledili nobene določbe o usodi arbitražnih klavzul v primeru cesij, prav tako nam odgovora ne ponudijo domači arbitražni pravilniki. Velika večina teoretikov civilnega prava ni vidi težav v prenosu arbitražnih klavzul za primere cesij.[34] Sodna praksa je prav tako pritrdilnega mnenja o prenosu arbitražnih klavzul, kadar je spor nastal okoli cesije. Glavni argument se skriva predvsem v tesni povezanosti terjatve in arbitražne klavzule, saj je slednja pravzaprav stranska pravica glavni terjatvi upnika, da lahko iztoži dolgovan znesek.[35]
Razširitev arbitražne klavzule na nepodpisnike zasledimo tudi pri t.i. spregledu pravne osebnosti. Omenjeni institut je postal varovalka za vse tiste pogodbene partnerje, ki bi bili oškodovani na račun protipravnega ravnanja družbenikov nasproti stoječi družbi. Družbeniki, ki zlorabljajo družbo za svoje okoriščanje, tako lahko odgovarjajo za nastalo škodo, povzročeno s pravnimi posli z drugimi pogodbenimi strankami.[36] Glavno vprašanje je, kako bi utemeljili možnost prisotnosti samega družbenika v arbitražnem postopku. Hrvaška pravna teorija za tako vprašanje poda dokaj enostaven odgovor – preprosto bi arbitri pri merodajnem materialnem pravu presodili, ali je po pravu nastanka gospodarske družbe prišlo do izpolnitve kriterija spregleda pravne osebnosti, in v primeru pritrdilnega odgovora bi se arbitražna klavzula razširila tudi nanj.[37]
Izbor arbitrov in njihova moč
Pomembna izpostavljena lastnost arbitrov je njihova ekspertiza in nevtralnost. Arbitri se določajo glede na njihovo znanje o določeni pravni panogi.[38] Zato ni čudno, da je med arbitri ogromno profesorjev prava ali odvetnikov, specializiranih za točno določeno pravno področje. Predvsem je ta lastnost arbitrov bistvena v presoji, komu bolj zaupati reševanje določenega spora. Sodnik se z določeno vrsto spora ne srečuje na vsakodnevni ravni, zato bo moral že iz razloga sprotne pozabljivosti[39] seči globlje v pravne problematike določenega dejanskega stanja, kar pa za arbitra, ki deluje nasprotno, ni težavno.
Bolj težavni se zdijo pogoji, ki jih pri določenih arbitražnih institucijah arbitri morajo izpolnjevati.[40] To je problematično predvsem z vidika izbire arbitra s strani strank. V sklopu uresničevanja avtonomije strank namreč velja pravilo, da stranke same imenujejo arbitre. LAP posebej dajejo široko avtonomijo strankam celo v tej smeri, da nikakor niso vezane na listo arbitrov pri GZS, ampak da si jih same poljubno izberejo.[41] Zaprt krog arbitrov bi lahko vnašal ogromno rakrano svobodni izbiri arbitra, saj bi dejansko preprečili ostalim arbitrom, ki bi pri odločanju lahko bili boljši od tistih na listi, da bi se prikazali v še boljši, profesionalni luči.[42] LAP za arbitre dejansko zahtevajo samo čimbolj nevtralno vlogo pri meritornem odločanju v arbitražnem postopku (16. člen). Nevtralnost arbitrov naj bo zagotovljena na več različnih načinov, predvsem pa bi morali paziti na njegovo nacionalnost, povezanost s stranko in njegovo komunikacijo v postopku. Slednje se je lepo opazilo pri arbitražnem ozemeljskem sporu, ki sta ga reševali Slovenija in Hrvaška.[43]
Nacionalnost je prav tako okoliščina, ki arbitra ne naredi vedno nevtralnega. Arbiter iz določene države se na pravni sistem lastne države bistveno bolje spozna kot nek drug tuj arbiter, hkrati pa si lahko lajša svoje domotožje s tem, da prisodi stranki, ki prihaja iz njegove države.[44] Jasen je rezultat arbitražne odločbe, kadar bi bil dan spor med slovensko in italijansko družbo, in bi o njej odločal arbiter iz Slovenije. Podobno si lahko predstavljamo arbitra določene države, ki bi do neke družbe iz tuje države imel simpatijo, do nasprotne stranke pa bi imel sovražno nastrojenost (npr. spor med poljsko in rusko družbo, v katerem bi odločal arbiter iz ene od baltskih držav).
Za arbitražno odločbo smo dejali, da je v najpomembnejših pravnih aspektih (pravnomočnost in izvršljivost) izenačena s pravnomočno sodbo. Dejansko se ob tej zakonski dikciji postavi vprašanje, ali je tudi sama arbitraža lahko izenačena s sodiščem oz. arbiter s sodnikom. Navkljub tovrstnemu zakonodajalčevemu priznanju takšne moči arbitražne odločbe bo odgovor negativen. To je zelo pomembno, saj bodo stranke v postopku morale biti pozorne na to okoliščino. Treba se je zavedati, da v arbitražnih postopkih ni prisotnih veliko javnopravnih instrumentarijev. Za arbitražo velja, da ne gre za državni organ, ki bi imele podobne tovrstne represalije, kakršne prednjačijo na sodiščih.
Najočitnejša je zamudna sodba (318. člen ZPP), ki sama po sebi ne more biti izdana v arbitražnem postopku (razen v primeru dogovora strank). Večinoma se v takšnih primerih arbitražni postopek zgolj nadaljuje,[45] vendar ostaja vprašanje, ali bi bilo vseeno dobro preveriti sklepčnost tožb, vloženih v arbitraži. Če zatrjevana (pa tudi resnična, kar sicer velja za predpostavko civilnopravne utemeljenosti) dejstva (ne) bi vodila v določen materialnopravni zahtevek, se zdi, da bi zaradi pospešitve postopka lahko bilo možno tudi takšno postopanje.[46] Z institutom zamudne sodbe pa se hkrati izognemo ugotavljanju materialne resnice, saj v pravdnem postopku to pomeni priznanje vseh dejstev s strani (sicer pasivnega) toženca. Pri uporabi ZArbit je v tem kontekstu potrebno opozoriti na njegov 29. člen (zamuda stranke), saj predstavlja dispozitivno pravno normo. Če se stranke torej ne dogovorijo drugače, se zamudna arbitražna odločba ne bo izdala, v nasprotnem primeru pa se lahko.[47]
Izvršba na podlagi verodostojne listine kot izvršilni naslov predstavlja velik skok naprej po časovni premici do izpolnitve obveznosti s strani tožene stranke. Torej predstavlja hiter premik dogodkov, kar bi arbitraži prineslo še dodatno potrditev njenega hitrega odločanja. Vendar je potrebno paziti, da arbitražni senat ne more izvesti izvršbe, saj je poglaviten delokrog vsakega arbitražnega senata meritorno odločanje o tožbenem zahtevku in ne izvrševanje oz. dokončni poseg v dolžnikovo premoženje.[48] To tudi ne bi bilo smotrno, saj za prav tak tip izvršb, ki je sicer med vsemi izvršbami daleč najštevilčnejši, obstaja posebna institucija – Centralni oddelek za verodostojno listino pod patronatom Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ta je leta 2021 poskrbela za uvedbo poenostavljene izterjave dolga preko portala e-izvršba, zato delo arbitražnega senata v tem segmentu ne bi bilo smiselno.[49]
Zaključek
Arbitraža predstavlja alternativo sodnemu postopku, kadar bi stranke želele hitrejšo odločitev o njihovih pravicah in obveznostih, vendar z določeno mero previdnosti. Teza o Potemkinovi vasi, ki nosi v ljudskem izročilu sicer radikalnejši ton, je bila uporabljena kot morebitno priporočilo ali opozorilo vsem tistim strankam, željne po reševanju sporov v arbitraži. Zdi se, da je pretirano poudarjanje določenih prednosti naredi arbitražni postopek brezhibnega. Vendar previsoka stopnja pričakovanj lahko kaj hitro vodi v nezadovoljstvo, kadar bi se izkazalo, da arbitražni postopek ne poteka v skladu z željami strank. V omenjenem prispevku so bili posebej opisane prednosti arbitražnega postopka, a kasnejšimi pomembnimi poudarki, ki nekako zasenčijo njegovo eleganco. Moč arbitrov je v primerjavi s sodniki nekoliko bolj okrnjena, pri mnogih institutih pa je treba v arbitražnem postopku paziti na določene izjeme (zlasti pri tem, katere stranke bodo lahko zajete znotraj postopka ali pa kako se bo ta postopek lahko sploh začel). Iz tega razloga (brez favoriziranja kateregakoli izmed postopkov) naj stranke vedno premislijo, ali izbrati arbitražni ali sodni postopek.
Seznam literature
1. Aceris Law LLC, Arbitration and Third Parties: The Issue of Non-Signatories, URL: https://www.acerislaw.com/arbitration-and-third-parties-the-issue-of-non-signatories/#_ftn12 (26. januar 2026).
2. Belopavlovič, Nataša: Arbitraža za individualne delovne spore v slovenski zakonodaji in praksi, v: Delavci in delodajalci (2009), str. 313–316.
3. Božič, Tatjana: Asimetričnost arbitražne klavzule kot razlog za (ne)veljavnost dogovora o arbitraži, v: Slovenska arbitražna praksa (2016), str. 33–34.
4. Božič, Tatjana: Načelo zaupnosti kot značilnost arbitražnega postopka v teoriji, praksi in v luči Ljubljanskih arbitražnih pravil, v: Slovenska arbitražna praksa (2014), str. 5–7.
5. Bull, Cavinder: An Effective Platform for International Arbitration: Raising the Standards in Speed, Costs and Enforceability, v: International Organizations and the Promotion of Effective Dispute Resolution: AIIB Yearbook of International Law 2019 (2019), str. 8.
6. Cankar, Nataša: Sodišču pridružena mediacija v individualnih delovnih sporih (2. del), v: Podjetje in delo (2023), str. 757–759.
7. Ceronja, Petar: Širenje učinaka arbitražne klauzule na treće putem proboja pravne osobnosti, v: Pravni vjesnik (2021), str. 745.
8. Cordero-Moss, Giuditta: International Commercial Contracts: Contract Terms, Applicable Law and Arbitration, Cambridge University Press (2023), str. 201.
9. Djinović, Marko: Imenovanje in položaj arbitrov po Ljubljanskih arbitražnih pravilih, v: Javna uprava (2011), str. 48.
10. Fakin, Mojca: Eskalacijska klavzula, v: Slovenska arbitražna praksa (2014), str. 14–15.
11. Flake Law LLC, Repeat Player Bias in Arbitration: Snuffleupagus or Yeti?, URL: https://www.theartofresolution.net/repeat-player-bias-in-arbitration-snuffleupagus-or-yeti/ (24. januar 2026).
12. Fogal, Jordan et al.: Mandatory Binding Arbitration Agreements, v: Pennsylvania State University Libraries (2007), str. 76.
13. Galič, Aleš: Nova Ljubljanska arbitražna pravila, v: Odvetnik (2014), str. 31.
14. Galič, Aleš: Plačilni nalog in izvršba na podlagi verodostojne listine ter arbitraža, v: Zbornik znanstvenih razprav (2012), str. 50.
15. Galič, Aleš: Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji, v: Zbornik znanstvenih razprav (2013), str. 106.
16. Galič, Aleš: Razmerje med anti-SLAPP direktivo in slovensko ureditvijo civilnih postopkov, URL: https://www.youtube.com/watch?v=59qKTEYs7AM&t=1098s (1. februar 2026).
17. Galič, Aleš; Djinović, Marko: Pobuda Stalne arbitraže pri GZS in Gospodarske zbornice Slovenije za obravnavo sporne avtentične razlage 40. člena Zakona o gospodarskih javnih službah in predlaganje postopka za njeno razveljavitev v Državnem zboru RS, URL: https://www.sloarbitration.eu/Portals/0/Novice/Pobuda%20GZS%20in%20LAC_avtenti%C4%8Dna%20razlaga%2040%20%C4%8Dlena%20ZGJS_27062024.pdf?timestamp=1720157806487 (25. januar 2026).
18. Goldstein, Joseph: Life Tenure for Federal Judges Raises Issues of Senility, Dementia, URL: https://www.propublica.org/article/life-tenure-for-federal-judges-raises-issues-of-senility-dementia (27. januar 2026).
19. Kaufmann-Kohler, Gabrielle: Arbitration and the Need for Technical and Scientific Expertise, Arbitration in Air, Space and Telecommunications Law, v: PCA International Law Seminar – Univerza v Ženevi (2001), str. 289.
20. Knol Radoja, Katarina: Svrsishodnost arbitrabilnosti obiteljskopravnih sporova s posebnim naglaskom na sporove proizašle iz razvoda braka, v: Pravni vjesnik (2014), str. 88.
21. Langford, Malcolm: Does Nationality Matter?, URL: https://www.jus.uio.no/ior/english/people/aca/malcolml/paper---does-nationality-matter---esil-2018-%2820-august%29.pdf (27. januar 2026).
22. McIness, User Guide to the Court of Arbitration for Sport, URL: https://media.squirepattonboggs.com/pdf/misc/User-Guide-to-the-Court-of-Arbitration-for-Sports-Booklet.pdf (24. januar 2026).
23. Neznan avtor, Sodni zaostanki v Sloveniji niso več sistemski problem, URL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/dnevne-novice/184151 (23. januar 2026).
24. Noussia, Kiryaki: Confidentiality in International Commercial Arbitration, Springer (2010), str. 25, 163–164.
25. Pirnat, Rajko: Upravna pogodba – ali je slovensko pravo potrebuje?, v: Inštitut za javno upravo (2000), str. 102.
26. Rubino-Sammartano, Mauro: International Arbitration and Practice, Juris Publishing (2014), str. 1084.
27. Sarvarian, Alexander; Baker, Rudy: Arbitration between Croatia and Slovenia: Leaks, Wiretaps, Scandal, URL: https://www.ejiltalk.org/arbitration-between-croatia-and-slovenia-leaks-wiretaps-scandal/ (27. januar 2026).
28. Špec, Boštjan: Cesija terjatve in arbitražni sporazum, v: Slovenska arbitražna praksa (2015), str. 12.
29. Štemberger, Katja: Public and Private Law Aspects of Breach of the Concession Contract in Slovenian Law, v: Hrvatska i komparativna javna uprava: časopis za teoriju i praksu javne uprave (2023), str. 250.
30. Ude, Lojze: Arbitražno pravo, Uradni list (2004), str. 65–73, 84–88.
31. Vukojevič, Poenostavljen postopek izterjave dolga na portalu e-Izvršba, URL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/280207 (1. februar 2026).
32. Zavarovalnica Triglav, Arbitri izmed zaposlenih pri Zavarovalnici Triglav, URL: https://arbitraza.triglav.si/o-arbitrazi/stalna-lista-arbitrov/arbitri-izmed-delavcev-zt (26. januar 2026).
Opombe
* mag. prava .
[1] Zaupanje se zamaje predvsem zaradi sodnih zaostankov, ki lahko povzročijo različna zastaranja terjatev. Slovenija je bila tudi že obsojena pred ESČP (zadeva Lukenda) zaradi enormne količine sodnih zaostankov, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Neznan avtor, Sodni zaostanki v Sloveniji niso več sistemski problem, URL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/dnevne-novice/184151. (23. januar 2026).
[2] Že sam ZArbit v 38. členu določa, da arbitražna odločba pridobi učinek pravnomočne sodbe, kar posledično pomeni, da se stranki tudi ne moreta dogovoriti o veljavnosti izdane arbitražne odločbe. Galič, Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji (2013), str. 106.
[3] Avtor omenja kriterije, ki jih stranke postavljajo za prvenstvene pri izboru postopka. Ti so predvsem celotni stroški postopka, čas in izvršljivost odločbe. Kar bi bilo problematično z vidika popularnosti arbitražnih postopkov, je predvsem fiksno določena zgornja meja sodnih stroškov. Trenutno še velja odločba Ustavnega sodišča U-I-46/15-15 z dne 25. aprila 2018, ki določa maksimalno sodno takso v znesku 2.150,00 EUR (pri količniku 1,0) ali 6.525,00 EUR (pri količniku 3,0) pri vrednosti spornega predmeta v višini 500.000,00 EUR (glej predvsem VSC Sklep I Cp 30/2024 z dne 21. februarja 2024; VSL Sklep I Cp 701/2022 z dne 3. junija 2022). Tako nizko določene takse lahko pešajo vpliv arbitražnih tribunalov.: Bull, An Effective Platform for International Arbitration: Raising the Standards in Speed, Costs and Enforceability (2019), str. 8.
[4] V povezavi s stroški avtor omenja, kolikšna je bila povprečna dolžina reševanja spora pri določenem arbitru, ki je za urno postavko zahteval 475 ameriških dolarjev, delo pa bi bilo približno opravljeno v treh do petih dni. Fogal, Mandatory Binding Arbitration Agreements (2007), str. 76.
[5] Stranke, ki v postopkih nimajo vsebinskih argumentov, se načeloma zatečejo k uveljavljanju procesnih kršitev. Da bi se takšna ravnanja preprečila, lahko arbitri vpokličejo eksperte, ki skrbijo za splošno administracijo postopka, npr. vabljenje prič, ocena dokazov. Kaufmann-Kohler, Arbitration and the Need for Tehnical and Scientific Expertise, Arbitration in air, space and telecommunications law (2001), str. 289.
[6] Gradbena pogodba lahko zajema velik spekter pogodb – projektantska pogodba ali pogodba o nadzoru gradnje, vsebuje pa tudi širok diapazon cenovnih klavzul – npr. klavzula ,,ključ v roke'' ali ,,na enoto mere''. Takšno razlikovanje je zelo pomembno, saj od tega zavisi sklepčnost materialnopravnih zahtevkov (npr. zahtevek za nepredvidena dela). Rubino-Sammartano, International Arbitration and Practice (2014), str. 1084.
[7] V prvem primeru gre le za pospešitev arbitražnega postopka predvsem z arbitrom posameznikom in vročanjem le po elektronski poti. V slednjem pa gre za mehanizem izdaje ukrepa zavarovanja (celo pred konstituiranjem arbitražnega senata). Galič, Nova Ljubljanska arbitražna pravila (2014), str. 31.
[8] Tako obstaja tudi več arbitražnih institucij, ki za posamezne primere servirajo arbitražni postopek. Tipičen primer je CAS arbitraža, ki rešuje izključno pravne spore na področju športa. Temu primerno so postavljeni kriteriji, ki jih mora izpolnjevati vsak kandidat, potegujoč se za mesto arbitra v arbitražnem senatu. McIness, User Guide to the Court of Arbitration for Sport, URL: https://media.squirepattonboggs.com/pdf/misc/User-Guide-to-the-Court-of-Arbitration-for-Sports-Booklet.pdf (24. januar 2026).
[9] Potrebno poznavanje več pravnih panog lahko nastopi denimo pri upravnih pogodbah, ki se večkrat ujemajo s civilnim pravom in tudi drugimi javnopravnimi elementi. Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS) v 40. členu določa možnost reševanja preko arbitražnega postopka, kadar gre za spore, ki izvirajo iz izpolnjevanja koncesijske pogodbe. Štemberger, Public and Private Law Aspects of Breach of the Concession Contract in Slovenian Law (2023), str. 250.
[10] Za takšno postopanje arbitrov se je uveljavil poseben termin t.i. repeat-player bias. Gre predvsem za to, da bi arbiter ugodil zahtevku stranke, ki ga je imenovala, da bi si priboril nadaljnja imenovanja v postopkih. Flake Law LLC, Repeat Player Bias in Arbitration: Snuffleupagus or Yeti?, URL: https://www.theartofresolution.net/repeat-player-bias-in-arbitration-snuffleupagus-or-yeti/ (24. januar 2026).
[11] Iz tega vidika bi bilo za stranke, da poskusita z ad hoc arbitražo. Zanjo je (za razliko od stalne) značilno, da vsebuje manjše število oseb, ki sodelujejo v postopku, zato je verjetnost razkritja podatkov, obravnavanih v arbitražnem postopku, zmanjšana. Drugi kriterij, na katerega bi bilo vredno opozoriti, je prisotnost javnih sredstev, ki so hkrati tudi lahko pod drobnogledom informacij javnega značaja, saj gre za javna sredstva (6. člen Zakona o dostopu do informacij javnega značaja). Božič, Načelo zaupnosti kot značilnost arbitražnega postopka v teoriji, praksi in v luči Ljubljanskih arbitražnih pravil (2014), str. 5.
[12] V treh različnih segmentih je prihajalo do tega, da je načelo zaupnosti bilo precej zamajano. Avstralsko višje sodišče je ugotovilo, da načelo zaupnosti ne predstavlja poglavitnega načela arbitražnega postopka (zadeva Esso and others v. Plowman), ponekod ga sploh ni (U.S. v. Panhandle et al.). Obstajala je tudi razlaga švedskega sodišča v zadevi Bulbank, da je obstaja implicitni pomen načela zaupnosti, tj. kršitev načela zaupnosti kljub nedogovorjenemu obsegu načela zaupnosti s strani strank. Takšno pravno mnenje je v kasnejši švedski sodni praksi bilo razveljavljeno. Noussia, Confidentiality in International Commercial Arbitration, str. 25, 163-164.
[13] Tako lahko arbitražni pravilnik določajo načelo zaupnosti samo za odločbo (UNCITRAL), za vse stadije postopka izvzemši splošno znanih dejstev (WIPO) ali pa tudi ti načela zaupnosti ne urejajo (ICC). Božič, Načelo zaupnosti kot značilnost arbitražnega postopka v teoriji, praksi in v luči Ljubljanskih arbitražnih pravil (2014), str. 7.
[14] Takim arbitražnim klavzulam pravimo patološke arbitražne klavzule. Gre za primere klavzul, ki ne dosežejo svojega namena, v konkretnem primeru, da bi se spor prvenstveno reševal pred arbitražnim senatom. Stranki namreč po mnenju Višjega sodišča v Ljubljani nista izrecno izključili pristojnosti sodišča za reševanje njunega pravnega spora. VSL sklep I Cpg 1082/2011 z dne 10. novembra 2011.
[15] Arbitražni sporazum v pisni obliki pri večinoma mora vsebovati naslednje (obligatorne) sestavine: navedene stranke, konkretno pravno razmerje mednje in pri kateri arbitražni instituciji naj se spor rešuje. Cordero-Moss, International Commercial Contracts: Contract Terms, Applicable Law and Arbitration (2023), str. 201.
[16] Za stranke v civilnih postopkih velja, da so izenačene z ostalimi strankami, čeprav mogoče po materialnem pravu niso (npr. razmerje med delavcem in delodajalcem). Tako morajo ravnati tudi delavci v individualnih delovnih sporih, kadar želijo ugovarjati pristojnost sodišč z arbitražnim sporazumom, ki bo načeloma določen v kolektivnih pogodbah. Belopavlovič, Arbitraža za individualne delovne spore v slovenski zakonodaji in praksi (2009), str. 313-316.
[17] Velja tudi obratna logika – kadar bi stranki sklenili arbitražni sporazum, kasneje pa bi ena izmed strank tožila v pravdnem postopku, druga pa molčala okoli sklenjenega sporazuma, se bo njun spor reševal pred pravdnim sodiščem, pri čemer pa arbitražni sporazum ne bo več veljal. Ude, Arbitražno pravo (2004), str. 84-88.
[18] Za subjektivno arbitrabilnost je najboljše primerjati slovenski in hrvaški Zakon o arbitraži. Prvi v 5. členu pove, da se lahko spor s strani slovenskih fizičnih ali pravnih oseb preda tuji arbitraži, razen če gre za spore, ki so v izključni pristojnosti sodišč v Republiki Sloveniji. Hrvaški Zakon o arbitraži (drugi odstavek 3.člena) vzbuja precej paternalistično vlogo, saj prepoveduje reševanje kakršnihkoli sporov, nastalih na Hrvaškem, tuji arbitraži. Primeroma je za družinske spore, v katerih morata izpolnjeni dve dodatni predpostavki: (1) pozitivna predpostavka, da je vsaj ena stranka živeča v tujini in (2) negativna predpostavka, da kakšen hrvaški zakon ne predpisuje izključne pristojnosti sodišč na Hrvaškem. Knol Radoja, Svrsishodnost arbitrabilnosti obiteljskopravnih sporova s posebnim naglaskom na sporove proizašle iz razvoda braka (2014), str. 88.
[19] Vsi statusni spori tako ne morejo biti predmet arbitražnega odločanja (glej npr. spor o izključitvi družbenika: VSK Sklep Cpg 29/2019 z dne 4. aprila 2019).
[20] Ude, Arbitražno pravo (2004), str. 65-73.
[21] Upravna pogodba (in s tem koncesijska) ni navadna pogodba civilnega prava, saj mora upoštevati javni interes v cilju ali vsebini. Pirnat, Upravna pogodba – ali je slovensko pravo potrebuje? (2000), str. 102.
[22] Podobno sklepanje lahko potegnemo iz alternativnih oblik reševanja sporov, npr. mediacija v delovnih razmerjih. Delovno pravo je bilo nekoč del civilnega prava, vendar z vsem večjim številom kogentnih norm, ki so bili potrebni zaradi narekovanja delavčevega vsakdana, je postalo samostojno. Tako so se možnosti predložitve sporov v mediacijo zožile, odvisno od tega, v kateri fazi je med delavcem in delodajalcem nastal spor. Cankar, Sodišču pridružena mediacija v individualnih delovnih sporih (2.del) (2023), str. 757-759.
[23] Deloma odpravljena je zgolj zato, ker Državni zbor še ni razveljavil avtentične razlage, sprejete iz leta 2011. Kot navajajo pobudniki pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) v 12. in 13. točki obrazložitve, ima taka avtentična razlaga še zmeraj negativne posledice za investitorje, ki bi se morebiti lahko zapletli v pravni spor, tega pa ne želijo reševati pred domačimi sodišči, saj bi tako lahko vplivalo na njihov poslovni ugled. Galič, Djinović, Pobuda Stalne arbitraže pri GZS in Gospodarske zbornice Slovenije za obravnavo…, URL: https://www.sloarbitration.eu/Portals/0/Novice/Pobuda%20GZS%20in%20LAC_avtenti%C4%8Dna%20razlaga%2040%20%C4%8Dlena%20ZGJS_27062024.pdf?timestamp=1720157806487 (25. januar 2026).
[24] Vrhovno sodišče posebej poudari, da je ZGJS sicer materialni zakon, vendar je treba njegove določbe smiselno povezati s procesnimi določbami iz ZPP in ZArbit, ki pa arbitrabilnost koncesijskih sporov dovoljujeta (22. točka obrazložitve). Sklep Cpg 2/2014 z dne 17. junija 2014.
[25] Z arbitražno klavzulo morata stranki nedvoumno prenesti pristojnost za reševanje določenega oz. določenih sporov na arbitražo in jasno določiti, da gre za spor, ki ga bo dokončno rešila arbitraža oz. za katerega se stranki odrekata sodni pristojnosti (12. točka obrazložitve). VSRS Sklep Dsp 4/2018 z dne 12. septembra 2018.
[26] Ker arbitražna odločba, ki sledi postopku pred arbitražo, ni priporočilo, temveč odločba, ki je enakovredna sodbi, prav to bistveno značilnost pa pogodbeni stranki rešitvi komisije odrekata, sporno pogodbeno določilo ni arbitražni dogovor. VSL sklep I Cpg 1373/99 z dne 13. septembra 2000.
[27] Velja pravilo, da se arbitražne klavzule poskuša razlagati v prid izvedbi arbitražnega postopka (in favorem arbitratis), tudi z uporabo instituta delne ničnosti (88.člen OZ). Osma točka obrazložitve Višjega sodišča v Celju naniza primere iz 10. člena ZArbit, v katerih primerih je arbitražna klavzula pravilno sklenjena. VSC Sklep III Cpg 40/2021 z dne 21. aprila 2021.
[28] Zapleti se dogajajo tako na pogodbenem kot procesnem nivoju. Pogodbeno morata stranki paziti predvsem na besedilo, ki jima bo omogočalo obvezno predhodno reševanje sporov, še preden se podata v arbitražni postopek. Na procesni ravni pa lahko pride do zapletov, zlasti kadar ena izmed strank ne bi upoštevala redosleda faz, ki so bile določene v eskalacijski arbitražni klavzuli. Fakin, Eskalacijska klavzula (2014), str. 14-15.
[29] Tudi znotraj določenih držav so se dogajali tektonski premiki k bolj širokemu/ožjemu priznavanju asimetričnih arbitražnih klavzul. Ruska sodna in arbitražna praksa se je leta 2009 postavila na stališče, da so take klavzule dovoljene, saj je obstajalo večje pogodbeno tveganje na strani ene od strank. Kasneje (od 2014 dalje) je odstopila od takšnega razlogovanja tako, da takšne klavzule spreminja v dvostranske arbitražne klavzule, ki dovoljujejo obema strankama sprožitev spora pred arbitražo s sedežem v Ruski federaciji ali sodiščem. Božič, Asimetričnost arbitražne klavzule kot razlog za (ne)veljavnost dogovora o arbitraži (2016), str. 33-34.
[30] Izraz nepogodbena v tem primeru pomeni to, da stranka, ki bo po tej doktrini morala v arbitražni postopek, ni (primarno) materialnopravno zavezana k izpolnitvi pogodbene obveznosti.
[31] Švicarsko arbitražno pravo tako v teoriji kot praksi poudarja, da bo omenjena doktrina veljala za primere, ko bi nepogodbena stranka v večini izvršila samo pogodbo. V nasprotnem primeru bo dolžna prisostvovati arbitražnemu postopku le v primerih pripoznave dolga, prevzema dolga, spregleda pravne osebnosti ali kadar bi stranka sicer to sama želela. Več o tem glej razdelek 3.3.1. sodbe švicarskega sodišča 4A_124/2020 z dne 13. novembra 2020.
[32] Več o tem glej predvsem 12. opombo priloženega spletnega članka. Aceris Law LLC, Arbitration and Third Parties: The Issue of Non-Signatories, URL: https://www.acerislaw.com/arbitration-and-third-parties-the-issue-of-non-signatories/#_ftn12 (26. januar 2026).
[33] Vprašanje, ki se tukaj lahko postavi, je predvsem to, ali bo dolžnik v primeru pravnega spora, ko bo do prenosa terjatve že prišlo, želel na enak način, kot bi to storil s cedentom, tudi s cesionarjem skleniti arbitražni sporazum.
[34] Posebej se teorija k temu nagiba zaradi uporabe 418. člena OZ o prenosu stranskih pravicah, kadar se prenese tudi glavna. Zakonodajalec v prvem odstavku tega člena zgolj eksemplifikativno našteva primere prenosov stranskih pravic iz cesije, zato bi po njihovem mnenju bilo možno prenesti tudi arbitražno klavzulo. Avtor Špec zagovarja možnost, da bi se lahko prvotni stranki (cedent in dolžnik) v primeru prenosa terjatve lahko dogovorili za izključitev prenosa arbitražne klavzule zaradi načela separabilnosti. To načelo pomeni strogo ločitev arbitražne klavzule od same glavne pogodbene obveznosti, zato bi že v tem delu to bilo možno izključiti. Hkrati pa posebej omenja varstvo dolžnika kot eventualno možnost, da se arbitražna klavzula ne bi prenesla. Dolžnik namreč ne ve, kdo bi lahko bil eventualni cesionar, z njim pa se pri poudarjenem soglasju pri arbitražnih klavzulah ni nikoli dogovoril za reševanje spora pred arbitražo. Več o tem: Špec, Cesija terjatve in arbitražni sporazum (2015), str. 12.
[35] Višje sodišče v Ljubljani je argument opravičevalo predvsem z dejstvom, da gre pri cesiji predvsem za personalni prenos terjatve, ki se vsebinsko zaradi dolžnikovega pravnega položaja ne sme poslabšati, torej ne gre za vsebinsko spremembo narave terjatve. To po mnenju sodišča pomeni tudi prepoved spremembe dogovorjene pristojnosti v primeru kakršnihkoli pravnih sporov med dolžnikom in cesionarjem. VSL sklep II Cpg 266/2010 z dne 11. maja 2010.
[36] Ne velja odveč omeniti, da se spregled pravne osebnosti v sklopu 8. člena ZGD-1 nanaša zgolj na odgovornost družbenikov, kadar bi ti zlorabili svojo družbo za oškodovanje upnikov. Posledično takšno stališče pomeni priznavanje pasivne procesne legitimacije zgolj družbenikom. To je zelo pomembno stališče, saj se s tem lahko izpostavi dejstvo, da člani uprave oz. poslovodstvo ne morejo biti deležni širjenja arbitražne klavzule nanje. Več o pasivni legitimaciji družbenikov v primeru spregleda pravne osebnosti glej sodbo VSL sodba II Cp 3714/2010 z dne 2. februarja 2011.
[37] Problematična situacija, ki se pojavi pri taki presoji, je lahko zlasti v dogovorjenem uporabljivem materialnem pravu s strani strank. Pojavijo se lahko določeni pravni sistemi, ki spregleda pravne osebnosti ne poznajo, kar pomeni, da se bi družbenik lahko rešil svoje (odškodninske) odgovornosti. Zato bi se iz takih razlogov lahko ustanavljalo družbe v tistih pravnih sistemih, ki tega instituta nimajo urejenega. Ceronja: Širenje učinaka arbitražne klauzule na treće putem proboja pravne osobnosti (2021), str. 745.
[38] Tipičen primer je lista arbitrov izmed delavcev, ki je določena pri Zavarovalnici Triglav. Za različne tipe zavarovanj (premoženjska, kmetijska) lahko tako izbirajo med različni arbitri, seveda odvisno od dejanskega stanja. Zavarovalnica Triglav, Arbitri izmed zaposlenih pri Zavarovalnici Triglav, URL: https://arbitraza.triglav.si/o-arbitrazi/stalna-lista-arbitrov/arbitri-izmed-delavcev-zt (26. januar 2026).
[39] Takšen problem se eksponentno poveča zlasti v tistih sodnih sistemih, kjer sodniki pri opravljanju svoje funkcije niso vezani na starostno omejitev. Goldstein, Life Tenure for Federal Judges Raises Issues of Senility, Dementia, URL: https://www.propublica.org/article/life-tenure-for-federal-judges-raises-issues-of-senility-dementia (27. januar 2026).
[40] Za to glej že omenjene pogoje CAS arbitraže, omenjene v osmi opombi članka.
[41] Ljubljanska arbitražna pravila v 16. členu določajo zgolj nepristranskost, neodvisnost in razpoložljivost kot kriterije, ki jih mora izpolnjevati arbiter v arbitražnem postopku. Ostalih posebnih kvalifikacij ne določa. Djinović, Imenovanje in položaj arbitrov po Ljubljanskih arbitražnih pravilih (2011), str. 48.
[42] Takšno bojazen bi lahko imeli tudi pri mediaciji, le da je logika v zaprti listi mediatorjev nekoliko drugačna. Vsak mediator naj bi na letni ravni opravil 10 različnih mediacij, saj bi na tak način utrjeval svoje izkušnje v praksi. Menim, da pri arbitrih to ni potrebno. Mediacija je namreč pomirjevalni postopek, ki v ospredju torej nima nekega splošnega pravnega odločanja. Arbitraža prav nasprotno – gre za jurisdikcijski postopek, kjer je to potrebno vnesti veliko pravnega znanja.
[43] Telefonski pogovori med arbitrom Sekolcem in agentko Drenik sta primer, ko arbiter z eno samo stranko v postopku ne sme voditi pogovora, še zlasti ne o pravnem mnenju dejanskega stanja. Lahko se vodi ex parte komunikacija glede razpoložljivosti in strokovnih vprašanj. Sarvarian, Baker, Arbitration between Croatia and Slovenia: Leaks, Wiretaps, Scandal, URL: https://www.ejiltalk.org/arbitration-between-croatia-and-slovenia-leaks-wiretaps-scandal/ (27. januar 2026).
[44] Nacionalnost arbitra je torej lahko zelo vprašljiva okoliščina pri odločanju o njegovi nevtralnosti. V strokovni literaturi se za arbitre, ki imajo nagnjenost k eni stranki zaradi svoje nacionalnosti, uporablja izraz home region bias. Langford, Does nationality matter?, URL: https://www.jus.uio.no/ior/english/people/aca/malcolml/paper---does-nationality-matter---esil-2018-%2820-august%29.pdf (27. januar 2026).
[45] LAP ne predvideva izdaje zamudne sodbe oz. je tudi nikjer izrecno ne omenja. V petem odstavku 7. člena omenja možnost nadaljevanja postopka, kjer se nato preverijo tako spodnja (ugotavljanje dejanskega stanja) kot tudi zgornja premisa (aplikacija dejanskega stanja na materialno pravo). Čeprav je načelo materialne resnice v pravdnem postopku zelo okrnjeno (predvsem zaradi sistema prekluzij), je prav, da arbitraža kdaj ne izdaja tovrstnih odločb. Med razlogi za vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe ni navedenega zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
[46] Profesor Galič pri tem odpira manjšo razpravo, ki bi bila za take primere sila zanimiva, le da jo je potrebno prezrcaliti v arbitražni postopek: ,,Bi mogoče svetovali svojemu klientu (tožencu), da sploh ne odgovori na tožbo, ker bo izdana zavrnilna sodba?'' Pri arbitražnem postopku bi bilo brezpredmetno razpravljati o taki stvari, saj se bo postopek tako ali drugače nadaljeval, dejstva in merodajno materialno pravo pa se bosta ugotavljala znotraj samega arbitražnega postopka (beri drugi odstavek 29.člena ZArbit). Bolj riskantno bi bilo postopanje v stilu dogovora o zamudni arbitražni odločbi, nato pa tožena stranka ne bi odgovorila. Več o tem glej od 18. minute priloženega posnetka (tukaj je sicer govora o pravdnem postopku in ne arbitražnem, ki se v tem segmentu razlikuje). Galič, Razmerje med anti-SLAPP direktivo in slovensko ureditvijo civilnih postopkov, URL: https://www.youtube.com/watch?v=59qKTEYs7AM&t=1098s (1. februar 2026).
[47] Če je lahko vsak v pravdnem postopku pasivno legitimiran proti svoji volji in je izdana zamudna sodba, lahko a fortiori pristane na arbitražni sporazum, ki bi sprejemal pravila določene arbitražne institucije, ki bi zamudno sodbo lahko priznavala.
[48] Galič, Plačilni nalog in izvršba na podlagi verodostojne listine ter arbitraža (2012), str. 50.
[49] Na spletnem portalu IUS INFO je objavljen članek o uporabi t.i. e-izvršbe, ki je bila uvedena leta 2021 s precejšnjo željo po poenostavitvi in učinkovitosti tega tipa izvršilnega postopka. Samo izpolnjevanje poteka po zakonskih normah ZIZ. Vukojevič, Poenostavljen postopek izterjave dolga na portalu e-Izvršba, URL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/280207 (1. februar 2026).
