Študentski status kot pravna izjema in fikcija zaščite: vstopnica za delo na trg brez temeljnih pravic?

Avtorica: Elma Halilović[1]

Izvleček: Študentsko delo v Sloveniji predstavlja pomembno obliko vključevanja mladih na trg dela, vendar se ob njegovi razširjenosti pojavlja vprašanje ustreznosti pravnega varstva oseb, ki ga opravljajo. Namen prispevka je preučiti razkorak med formalnim namenom študentskega dela kot začasne in občasne oblike dela ter njegovo dejansko uporabo v praksi. Na podlagi analize veljavne pravne ureditve, izbrane sodne prakse in rezultatov spletne ankete med 169 dijaki in študenti je ugotovljeno, da se študentsko delo pogosto opravlja dolgotrajno, v obsegu in pod pogoji, primerljivimi z rednim delovnim razmerjem. Kljub temu študenti ostajajo izven številnih mehanizmov delovnopravnega in socialnega varstva, zaradi česar študentski status vse pogosteje postaja simbol neenakosti in negotovosti na trgu dela.

Oznake: študentsko delo, študentski status, delovno razmerje, delovnopravno varstvo, prekarnost, pravice delavcev, trg dela.

Kategorija: delovno pravo

Uvod

Delo ima v sodobni družbi pomembno ekonomsko in socialno funkcijo, saj posamezniku omogoča pridobivanje dohodka, zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb in postopno doseganje finančne samostojnosti. Posebej pomembno vlogo ima pri mladih, ki se z vključevanjem v delo pogosto prvič srečajo s pravicami, obveznostmi in razmerji, ki zaznamujejo trg dela. Med oblikami dela, ki mladim omogočajo ta prvi stik, ima v Sloveniji pomembno mesto študentsko delo. Njegov namen je omogočiti pridobivanje delovnih izkušenj, razvoj delovnih navad in dodaten zaslužek ob hkratnem nadaljevanju izobraževanja.

Vendar pa se med formalno zasnovo študentskega dela in njegovim dejanskim izvajanjem pojavlja pomemben razkorak. Čeprav je študentsko delo opredeljeno kot začasno in občasno, se v praksi pojavljajo primeri, ko študenti pri istem delodajalcu delajo daljše obdobje, opravljajo enake naloge kot redno zaposleni in so vključeni v enak organiziran delovni proces. Ob tem niso upravičeni do celotnega sklopa pravic, ki jih zagotavlja pogodba o zaposlitvi. Poseben pravni status tako omogoča določeno fleksibilnost, vendar hkrati ustvarja položaj, v katerem je stopnja zaščite odvisna predvsem od formalne opredelitve dela.

Prav vprašanje razmerja med fleksibilnostjo in pravnim varstvom predstavlja osrednjo temo raziskave. Pri tem se odpira vprašanje, ali študentsko delo še vedno služi svojemu prvotnemu namenu ali pa se je zaradi svoje stroškovne ugodnosti in prilagodljivosti razvilo tudi v pomemben instrument za zniževanje stroškov dela. Raziskava ta vprašanja obravnava z vidika pravne ureditve, sodne prakse, statističnih podatkov in izkušenj oseb, ki študentsko delo opravljajo.

Namen in razvoj študentskega dela

Študentsko delo ima sicer pomembno mesto na slovenskem trgu dela. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v letu 2025 predstavljalo 2,9 % delovno aktivnega prebivalstva. V prvem četrtletju istega leta je bilo v sistem začasnega in občasnega dela vključenih 20.000 oseb, v drugem 25.000, v tretjem 37.000 in v četrtem 29.000.[2] Največje število je bilo tako zabeleženo v tretjem četrtletju, kar sovpada s povečanim obsegom sezonskega dela in nadomeščanjem redno zaposlenih v času letnih dopustov. Ti podatki kažejo, da študentsko delo ni zgolj obrobna oblika dela, temveč pomemben del trga dela, katerega obseg se prilagaja tudi sezonskim potrebam delodajalcev.

Razlogi, zaradi katerih mladi opravljajo študentsko delo, so različni, vendar raziskava kaže, da ima pomembno vlogo predvsem finančni vidik. 39,4 % anketirancev je kot glavni razlog navedlo finančno potrebo, 33,4 % pa pridobivanje delovnih izkušenj. Najmanj anketirancev je kot razlog navedlo pomanjkanje drugih oblik zaposlitve. Študentsko delo tako za del mladih predstavlja način pridobivanja izkušenj in priprave na prihodnjo zaposlitev, za druge pa predvsem sredstvo za zagotavljanje finančnih sredstev. Prav zaradi njegove razširjenosti in različnih funkcij je vprašanje njegove ustrezne pravne ureditve pomembno tako za študente kot za delodajalce in širši trg dela.

Danes študentsko delo predstavlja pomemben način povezovanja izobraževanja in zaposlitvenega okolja. Mladi se lahko prek njega seznanijo z delovnim procesom, razvijajo odgovornost in pridobivajo izkušnje, ki jih bodo lahko uporabili po zaključku izobraževanja.[3] Hkrati lahko z lastnim zaslužkom delno ali v celoti pokrivajo stroške, povezane s študijem in vsakdanjim življenjem. Prav finančna funkcija pa je za številne mlade pomembnejša od razvojne. Podatek, da je finančno potrebo kot razlog za delo navedlo 39,4 % anketirancev, kaže, da študentskega dela ni mogoče razumeti zgolj kot dopolnilo izobraževanju, saj lahko za posameznika predstavlja tudi pomemben vir preživetja.

Pomembnost študentskega dela se kaže tudi v tem, da na trg dela vstopajo zelo mladi posamezniki. Med anketiranci je bilo 30,4 % takih, ki so bili stari do 18 let. Gre za posameznike, ki se šele vključujejo v svet dela in pogosto še nimajo izkušenj s prepoznavanjem kršitev, razumevanjem pravnih pravil ali uveljavljanjem svojih pravic. Poseben status študentskega dela zato ne pomeni le vprašanja organizacije dela, temveč tudi vprašanje varstva mladih, ki so zaradi pomanjkanja izkušenj lahko bolj odvisni od ravnanja delodajalca.

Poleg študentov ima od študentskega dela koristi tudi delodajalec. Zaradi enostavnega postopka vključevanja in možnosti prilagajanja obsegu dela je študentsko delo posebej uporabno ob sezonskih povečanjih obsega dela, odsotnosti zaposlenih ali drugih začasnih potrebah. Študenti pogosto opravljajo dela v trgovini, gostinstvu, proizvodnji, čiščenju in promocijah, kjer je mogoče delovno silo hitro vključiti v že organiziran proces. Takšna prilagodljivost predstavlja eno izmed temeljnih značilnosti študentskega dela, vendar hkrati odpira vprašanje, kje je meja med legitimnim začasnim delom in nadomeščanjem rednega zaposlovanja.[4]

Pravna ureditev študentskega dela in njene težave

Pravna ureditev študentskega dela je razpršena med več različnih področij zakonodaje, zato položaja študenta ni mogoče razumeti zgolj na podlagi enega predpisa. Poleg Zakona o delovnem razmerju (ZDR-1)[5] se za študentsko delo uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki pa so pogosto omejene ali se izvajajo le delno. Zakon o urejanju trga dela (ZUTD)[6] je s 192. členom derogiral Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB),[7] pri čemer se za posredovanje začasnih in občasnih del dijakom in študentom še naprej uporabljajo določbe 5. do 8. člena ZZZPB, z izjemo 6.f člena. Poleg tega se določene zaveze in pravice študentov urejajo še preko Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF),[8] Zakona o zdravju in varnosti pri delu (ZVZD-1)[9] ter drugih predpisov. Pomembno vlogo pri razlagi teh pravil ima tudi sodna praksa, predvsem v primerih, ko formalna oblika študentskega dela ne ustreza dejanskemu načinu opravljanja dela.

Ena izmed ključnih težav je že v sami razmejitvi med začasnim oziroma občasnim delom in delovnim razmerjem. Zakonodaja študentsko delo obravnava kot posebno obliko dela, vendar ne določa dovolj jasno, kdaj se delo zaradi svoje trajnosti, obsega in načina izvajanja približa značilnostim rednega delovnega razmerja. Prav zaradi tega se lahko pojavljajo položaji, v katerih študent formalno dela na podlagi napotnice, dejansko pa je vključen v organiziran delovni proces na način, ki je primerljiv z redno zaposlenimi.

Sodna praksa je pri tem pomembna zato, ker pri presoji ne upošteva samo formalne oblike razmerja. Ob tem je pomembno izpostaviti stališče Vrhovnega sodišča, da opravljanje dela na podlagi študentske napotnice ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, v kolikor obstajajo vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1.[10] Pomembni so predvsem dejanski način dela, njegov obseg, vsebina ter vključenost posameznika v organiziran proces delodajalca. Takšna razlaga je posebej pomembna v primerih, ko študent dalj časa opravlja enake naloge kot zaposleni.

Raziskava hkrati kaže, da problem ni omejen samo na vprašanje obstoja delovnega razmerja, temveč tudi na vsakodnevne pogoje dela. Študentska napotnica vsebuje predvsem osnovne podatke o študentu, delodajalcu in delu, ne vsebuje pa podrobne ureditve vseh obveznosti in pravic, ki bi bile primerljive s pogodbo o zaposlitvi. Posledično imajo pomembno vlogo ustni dogovori, ki so v primeru spora težje dokazljivi. Če študent ne pozna svojih pravic ali se boji, da bo zaradi opozarjanja na nepravilnosti izgubil delo, je njegova možnost učinkovitega varstva še manjša.

To potrjujejo tudi rezultati raziskave, namreč 60 % anketirancev je navedlo, da svoje pravice poznajo le delno, 29 % jih svoje pravice pozna dobro, 11 % pa jih sploh ne pozna. Omejeno pravno znanje je zato pomemben dejavnik njihovega položaja, saj posameznik težko zahteva nekaj, za kar ne ve, da mu pripada. Hkrati se je 44,1 % anketirancev pri opravljanju študentskega dela že počutilo izkoriščanih. Podatki tako ne kažejo zgolj na vprašanje pravne ureditve, temveč tudi na njen praktični učinek.

Študentski status kot pravna izjema in fikcija zaščite

Študentsko delo je po svoji pravni naravi izjema od splošnega pravila, po katerem naj bi bilo delo opravljeno v okviru pogodbe o zaposlitvi. Njegova posebnost temelji na predpostavki, da gre za začasno oziroma občasno vključevanje mladih na trg dela, ki naj bi bilo povezano predvsem z njihovim statusom v izobraževanju. Zaradi njegove razširjene uporabe in dejstva, da pogosto nadomešča redno zaposlovanje, se ta izjema v praksi širi prek svojega prvotnega namena, kar odpira vprašanje zlorabe tega instituta.[11]

Dejanske prakse kažejo, da številni študenti delo opravljajo trajno ali v obsegu, primerljivem z delavci v rednem delovnem razmerju, kar odpira vprašanja o morebitni zlorabi instituta.[12] Empirični podatki to vprašanje izrazito izpostavljajo; kar 58,3 % anketiranih študentov je namreč navedlo, da pri istem delodajalcu delajo več kot eno leto. Dolgotrajnost sama po sebi sicer še ne pomeni obstoja delovnega razmerja, vendar postavlja pod vprašaj predstavo o študentskem delu kot izključno kratkotrajni in občasni obliki dela. Še pomembneje je, da anketiranci svoje delo pogosto primerjajo z delom redno zaposlenih in navajajo, da opravljajo enake oziroma primerljive naloge, v nekaterih primerih celo v večjem obsegu.

Takšne situacije so posebej očitne v dejavnostih, kjer je delo organizirano enotno in pri katerih formalni status osebe ne vpliva bistveno na vsebino nalog. Delo na blagajni, zlaganje blaga, strežba ali delo v proizvodnji lahko študent opravlja na povsem enak način kot zaposleni. Če je pri tem podvržen navodilom delodajalca, se ravna po njegovem urniku in je vključen v njegov organizirani proces, postane razlika med študentom in zaposlenim predvsem pravna, ne pa dejanska.

Takšen položaj je pomemben tudi z vidika stroškov dela. Delodajalec pri študentskem delu nima enakih obveznosti kot pri zaposlenem, zato je lahko skupni strošek takšnega dela nižji, čeprav je lahko urna postavka na prvi pogled primerljiva ali celo višja. Pri zaposlenem namreč strošek dela vključuje tudi prispevke, nadomestila, regres in druge obveznosti, ki pri študentu niso prisotne v enakem obsegu. Prav zaradi tega lahko študentsko delo za delodajalca predstavlja ekonomsko privlačno rešitev.

Fleksibilnost se pokaže tudi pri razporejanju dela. Ko se obseg dela zmanjša, delodajalec študentu preprosto ne ponudi dodatnih ur, saj je njegovo plačilo neposredno povezano z dejansko opravljenim delom. [13] Redno zaposleni v takšnem položaju še vedno prejemajo plačilo v okviru svojega delovnega razmerja, medtem ko študent prevzame večji del tveganja, povezanega s spreminjanjem obsega dela.

Raziskava je pokazala tudi določena odstopanja pri spoštovanju dogovorjenega urnika. 6 % anketirancev se s trditvijo, da delodajalec spoštuje dogovorjeni urnik, sploh ne strinja, 5,6 % se ne strinja, 13,9 % je ostalo nevtralnih, 22,2 % se s trditvijo strinja, 54,2 % pa se z njo popolnoma strinja. Večina torej ocenjuje spoštovanje urnika kot ustrezno, vendar delež odgovorov kaže, da izkušnja vseh študentov ni enaka. Prav ta razlika med formalno fleksibilnostjo in dejanskim načinom organizacije dela predstavlja eno izmed pomembnih vprašanj raziskave.

Vstopnica za delo na trg brez temeljnih pravic

Čeprav študentsko delo mladim omogoča vstop na trg dela, ta vstop ni povezan z enakim obsegom pravic kot pri redno zaposlenih. Raziskava kaže, da študenti svojo situacijo pogosto zaznavajo kot manj varno, pri čemer na njihov položaj vplivajo predvsem omejeno poznavanje pravic, odvisnost od delodajalca in odsotnost nekaterih temeljnih pravic iz delovnega razmerja.

Pomemben del te problematike predstavlja vprašanje stroškov, ki nastanejo zaradi samega opravljanja dela. Študent, ki se mora zaradi dela voziti na določeno lokacijo ali med delom poskrbeti za prehrano, te stroške pogosto krije sam oziroma uporablja subvencionirane sisteme, ki ne zagotavljajo popolne razbremenitve. Pri študentski prehrani subvencija krije le del stroška, poleg tega pa niso vsi ponudniki vključeni v sistem in njihova razpoložljivost ni enaka na vseh območjih. Tudi pri prevozu študent kljub subvencionirani vozovnici doplača del stroška.

Raziskava zato izpostavlja možnost, da bi se povračilo prehrane in prevoza uredilo glede na dejanske dni prisotnosti na delu. Takšna ureditev bi bila povezana z dejanskim nastankom stroška in bi hkrati ohranila razlikovanje med študentskim delom in rednim delovnim razmerjem. Pri prehrani bi bila pravica smiselno vezana na trajanje dela, pri prevozu pa na dejansko prisotnost na delovnem mestu.

Podobno vprašanje se pojavlja pri dodatkih za delo v posebnih pogojih, kot so nočno delo, delo ob nedeljah, praznikih ali nadurno delo.[14] Njihov namen je kompenzirati negativen vpliv na delovne in psihofizične obremenitve delavca,[15] ki izhajajo iz specifične razporeditve delovnega časa. Ker se dodatki navezujejo na dejanske okoliščine opravljanja dela, predvsem na časovno komponento dela, bi bilo z vidika načela enake obravnave smiselno razmisliti o njihovi uporabi tudi pri študentskem delu. Kadar študent opravlja delo ponoči, ob nedeljah, praznikih ali preko običajnega delovnega časa, to delo poteka v enakih objektivnih okoliščinah kot delo zaposlenega v delovnem razmerju. Razlikovanje zgolj na podlagi formalnega statusa, ob sicer identičnih dejanskih pogojih dela, odpira vprašanje utemeljenosti takšne izključitve iz sistema dodatkov.

Pravna negotovost se pojavlja tudi pri izplačilih. Za redno zaposlene ZDR-1[16] določa rok, v katerem mora biti plača izplačana, pri študentskem delu pa primerljiva kogentna časovna omejitev ni določena na enak način. Posledično lahko študent težje predvidi, kdaj bo prejel plačilo za že opravljeno delo. To je še posebej problematično za tiste, ki študentski dohodek potrebujejo za pokrivanje tekočih življenjskih stroškov.

V praksi se pojavljajo tudi primeri neplačanega uvajanja. Kandidati so lahko povabljeni na uvajanje, nato pa jim je predstavljeno, da za ta čas ne bodo prejeli plačila. Raziskava kaže, da so se anketiranci s takšnimi primeri že srečali, pri čemer je pomembno, da se delo, opravljeno v okviru študentske napotnice, ne more preprosto obravnavati kot brezplačno uvajanje. Problem se s tem ne konča, saj so bile na podlagi osebnih izkušenj in opažanj opisane tudi situacije, ko se od študentov zahteva povračilo manka v blagajni ali druge škode, ne da bi bila predhodno ugotovljena njihova dejanska odgovornost.

Še izrazitejša oblika problema je plačevanje »na roke«, pri katerem delo in plačilo nista ustrezno evidentirana. Takšno ravnanje lahko koristi obema stranema, saj študentu omogoča izogibanje določenim dohodkovnim posledicam, delodajalcu pa zmanjšanje stroškov davkov in prispevkov. Vendar je takšna korist kratkoročna in pomeni izgubo formalnih dokazil o opravljenem delu ter zmanjšanje socialne varnosti študenta. Hkrati je zaradi odsotnosti evidenc težje dokazovati dejanski obseg opravljenega dela, kar še dodatno otežuje uveljavljanje pravic.

Omejeno je tudi kolektivno varstvo študentov. Čeprav se lahko vključijo v sindikalne organizacije, niso vključeni v kolektivne pogodbe kot zaposleni, nimajo enakih možnosti sodelovanja pri upravljanju in njihovo stavkovno varstvo ni primerljivo z varstvom delavcev v delovnem razmerju, saj so kolektivno pravni mehanizmi varstva sistemsko vezani na obstoj delovnega razmerja. [17] To je posebej pomembno v dejavnostih, kjer je študentsko delo pogosto in kjer študenti delajo skupaj z redno zaposlenimi.

Vse navedeno pojasnjuje, zakaj je 44,1 % anketirancev navedlo, da se pri študentskem delu počuti izkoriščanih, obenem pa je povprečna ocena pomembnosti uvedbe določenih delavskih pravic za študente znašala 4,19 na lestvici od 1 do 5. Podatki tako kažejo, da med mladimi obstaja izrazit občutek potrebe po večjem varstvu, vendar hkrati tudi dejstvo, da študenti svojih pravic pogosto ne poznajo dovolj dobro. Na drugi strani pa dolgotrajnost, finančna zahtevnost in administrativna kompleksnost morebitnih sodnih postopkov, v kombinaciji z odvisnostjo od delodajalca in strahom pred izgubo študentskega statusa, povečujejo njihovo ranljivost.[18] Posledično študentsko delo deluje kot »vstopnica za delo na trg brez temeljnih pravic«, saj omogoča ekonomsko aktivnost mladih, hkrati pa jih pušča izven ključnih mehanizmov socialnega in pravnega varstva.

Zaključek

Raziskava je pokazala, da je študentsko delo pomemben in uveljavljen način vključevanja mladih na trg dela, vendar de facto pogosto presega prvotni namen začasnega in občasnega dela. V primerih, ko študenti dalj časa opravljajo delo pod pogoji, primerljivimi z redno zaposlenimi, se zabriše meja med fleksibilno obliko dela in dejanskim delovnim razmerjem.

Ob tem se kaže tudi pomanjkanje pravne varnosti, saj študenti kljub vključevanju v delovni proces nimajo enakega obsega pravic kot zaposleni, njihovo poznavanje teh pravic pa je omejeno. Raziskava tako izpostavlja predvsem neskladje med naravo dela, ki ga študenti dejansko opravljajo, in obsegom pravnega varstva, ki jim ga zagotavlja njihov formalni status.

Študentsko delo zato ostaja pomemben in potreben institut, vendar bi njegova ureditev morala jasneje ločevati med resnično začasnim in občasnim delom ter primeri, ko študent v praksi opravlja delo na način, ki je primerljiv z redno zaposlenim. Cilj prihodnje ureditve bi moral biti ohraniti fleksibilnost študentskega dela, hkrati pa zagotoviti ustreznejšo zaščito tistih, ki so na trgu dela dejansko v primerljivem položaju kot drugi delavci.

Seznam literature

Franca V. (2019). Tveganja za prekarnost pri študentskem delu. Delavci in delodajalci, št. 2–3, str. 299-318.

Jarc T. (2020). Poceni delovna sila, ki je pripravljena prenašati kršitve. Pravna praksa, št. 7, str. 3.

Kastelec A. (2009). Smo pozabili urediti študentsko delo? Pravna praksa, št. 10, str. 13–14.

Korpič Horvat E., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem - 3., posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera d.o.o., GV Založba, 2024.

Miloševič Zupančič V., Franca V. (2018). Spremenjena vloga študentskega dela v zadnjih letih. Pravna praksa, št. 39–40, str. 28.

Mohar A. (2025). Študentsko delo – je res tako varovano in brezskrbno? Pravna praksa, št. 4, str. 11–13.

Scortegagna Kavčnik N. (2017). Plačilo in drugi vidiki študentskega dela. Delavci in delodajalci, 17(2–3), str. 243–262.

Statistični urad RS – SURS (2025). Podatki o delovni sili. Ljubljana: SURS. Dostopno na: (https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/0762001S.px/) (dostopano dne 27. februarja 2026).

Šuligoj K. (2020). Študentsko delo ali delozlom? Pravna praksa, št. 7, str. 6–8.

Opombe

[1] Študentka 3. letnika Pravne fakultete UL.

[2] Statistični urad RS – SURS, Podatki o delovni sili, URL: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/0762001S.px/table/tableViewLayout2/ (dostopano dne 27. februarja 2026).

[3] Miloševič Zupančič in Franca, 2018, str. 28.

[4] Jarc, 2020, str. 3.

[5] Uradni list RS, št. 21/13 s spremembami do 70/25 – ZUTD-1.

[6] Uradni list RS, št. 80/10 s spremembami do 83/25.

[7] Uradni list RS, št. 107/06 s spremembami do 95/14 – ZUJF-C.

[8] Uradni list RS, št. 40/12 s spremembami do 100/25 – ZUPŠ-2.

[9] Uradni list RS, št. 43/11.

[10] Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 236/2016 z dne 9. 5. 2017.

[11] Šuligoj, 2020, Študentsko delo ali delozlom?, str. 7.

[12] Mohar, 2025, Študentsko delo – je res tako varovano in brezskrbno?, str. 11.

[13] Scortegagna Kavčnik N., 2017, str. 258.

[14] Glej 128. člen ZDR-1

[15] Korpič Horvat, 2024, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem - 3., posodobljena in dopolnjena izdaja.

[16] Glej 134. člen ZDR-1.

[17] Franca V., 2019, str. 313.

[18] Kastelec, 2009, str. 13.