Medijsko poročanje kot dejavnik percepcije krivde v kazenskih postopkih
Avtorice: Alja Toplak, Ana Teja Tabor, Ina Zagorc¨
Izvleček: Članek je razdeljen na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu so obravnavani koncept domneve nedolžnosti, vloga medijev pri poročanju o kazenskih postopkih ter njihov vpliv na sodniško odločanje. Čeprav sodniki pri odločanju izhajajo iz načela nepristranskosti, imajo lahko zunanji dejavniki, vključno z oblikovanim javnim mnenjem, določen – predvsem posreden – vpliv na njihovo presojo. V empiričnem delu smo raziskale, kako poročanje o odmevnih kazenskih postopkih vpliva na njihovo dojemanje v laični javnosti. Analiza je zajela tri izbrane odmevne primere ter poročanje o njih v štirih medijskih portalih. Ugotovljene so bile razlike v poročanju med posameznimi fazami kazenskega postopka in različnimi časovnimi obdobji, prav tako pa so se pokazala določena odstopanja glede na medijsko hišo, ki je o posamezni zadevi poročala.
Ključne besede: domneva nedolžnosti, medijsko poročanje, kazenski postopki.
Uvod
"Justice must be seen to be done."
Ta citat, star več kot sto let, se še danes pogosto navaja tako v common law sistemih kot tudi širše po svetu.[1] Nakazuje na temeljni pomen javnega dojemanja sodniškega odločanja in kazenskih postopkov kot takih.
Most med dogajanjem v kazenskih postopkih in širšo javnostjo predstavlja predvsem medijsko poročanje. Slog pisanja člankov, naslovi člankov in pripete slike obtoženih so le nekateri dejavniki, ki oblikujejo javno dojemanje posameznega kazenskega postopka. Nabor vseh dejavnikov je namreč zelo širok in včasih tudi težko določljiv.
V našem članku bomo prikazale kompleksnost in raznolikost medijskega poročanja o kazenskih postopkih. Prvi del članka je teoretično obarvan in se dotakne pomembnosti domneve nedolžnosti in pravice javnosti do obveščenosti ter vplivov javnega mnenja na sodniško odločanje. V drugi del pa smo vključile študijo primera, kjer smo preučile nekaj odmevnejših kazenskih postopkov v Sloveniji, poročanje o njih v različnih medijih ter možen vpliv tega poročanja na javnost.
Medijski vpliv na oblikovanje percepcije krivde
Domneva nedolžnosti predstavlja eno temeljnih ustavnopravnih in kazenskih procesnih jamstev ter ključen element pravice do poštenega sojenja. V slovenskem ustavnem redu je izrecno določena v 27. členu Ustave RS. Gre za načelo, ki je trdno zasidrano tudi v številnih mednarodnih in regionalnih instrumentih človekovih pravic, med drugim v členu 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, členih 47 in 48 Listine EU o temeljnih pravicah, členu 14(2) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in členu 11 Splošne deklaracije človekovih pravic.[2] Ti dokumenti poudarjajo, da mora biti posameznik kot nedolžen obravnavan v vsakem trenutku kazenskega postopka, od prvega suma do pravnomočne odločitve.
Evropsko sodišče za človekove pravice je domnevo nedolžnosti skozi leta izrazito razvilo. Ključna je zadeva Salabiaku proti Franciji (1988),[3] v kateri je Sodišče poudarilo, da domneva nedolžnosti ni zgolj dokazno pravilo, ki ureja vprašanje dokaznega bremena, temveč tudi pravilo ravnanja države. Država in njeni organi se morajo vzdržati kakršnihkoli izjav ali dejanj, ki bi lahko pri javnosti vzbudili vtis, da je posameznik kriv, preden je o tem odločilo sodišče. Longa opozarja tudi, da je ESČP v kasnejših zadevah, kot so Allen proti Združenemu kraljestvu, Daktaras proti Litvi in Böhmer proti Nemčiji, nadalje potrdilo, da lahko že javne izjave policije ali tožilstva, naslovnice medijev, pa tudi način vizualne predstavitve obdolženca, pomenijo kršitev člena 6(2) EKČP.
V praksi pa domneva nedolžnosti ni statična. Kazenski postopek se začne že ob standardu utemeljenega suma, ki implicira verjetnost storitve kaznivega dejanja in vpliva na javno zaznavanje obdolženca. S stopnjevanjem dokaznih standardov se domneva nedolžnosti postopoma krha, njen družbeni učinek pa se ob oprostilni sodbi pogosto ne vzpostavi v celoti. Pri tem imajo pomembno vlogo mediji, ki lahko z načinom poročanja močno vplivajo na oblikovanje javnega mnenja.
Direktiva (EU) 2016/343 predstavlja ključen evropski instrument za nadaljnjo operacionalizacijo domneve nedolžnosti. Posebej pomemben je člen 5 Direktive, ki državam nalaga, da zagotovijo, da obdolženci ne smejo biti javno predstavljeni kot krivi, zlasti ne z vizualnimi sredstvi, ki nakazujejo krivdo; npr. z objavo fotografij obdolženca v lisicah ali drugih sredstvih prisile.[4] Slovenija je sicer notificirala 50 izvedbenih ukrepov[5], kar pomeni, da je formalno obvestila Komisijo o prenosu, vendar slovenski pravni red ne vsebuje izrecne določbe, ki bi prepovedovala objavo fotografij obdolžencev v lisicah ali drugih sredstvih prisile. Ta prepoved je sicer bistveni element člena 5 Direktive, vendar se v Sloveniji odvrača zgolj posredno, preko 1. člena Ustave RS, določb ZKP, varstva osebnostnih pravic po Obligacijskem zakoniku, medijske zakonodaje (Zakon o medijih) in skozi standarde ESČP.
Pomemben vidik razmerja med medijskim poročanjem in domnevo nedolžnosti je tudi pravica posameznikov do obveščenosti, ki je neločljivo povezana s svobodo izražanja in vlogo medijev v demokratični družbi. Kot opozarja Mitrović, je naloga medijev informirati javnost, vendar morajo to početi na način, ki ne prejudicira krivde ali ogroža poštenosti postopka.
Senzacionalistično, pristransko ali fragmentarno poročanje — dramatični naslovi, razkrivanje osebnih podatkov obdolžencev, izpostavljanje brutalnih okoliščin kaznivega dejanja, objava fotografij iz privedb — neposredno ustvarja vtis krivde.[6]
Teorija določanja vrstnega reda raziskuje moč medijev pri določanju fokusa javne pozornosti in prioritete javnih vprašanj. Zgodba na naslovnici časopisa, veliki naslovi, poudarjene besede, dolžina prispevka, vzorec poročanja v določenem časovnem obdobju in še mnogi drugi instrumenti medijev učinkovito sporočajo pomembnost posamezne teme. Walter Lippman v svojem delu Public Opinion iz leta 1922 trdi, da prioritete medijev močno vplivajo na prioritete javnosti oziroma, da teme, ki so izrazito prisotne v medijih, postanejo izrazito prisotne tudi v javni zavesti.[7] Fokus javne pozornosti se običajno meri z javnomnenjskimi anketami. Od začetnih študij je bila vloga množičnih medijev dokumentirana v več kot 400 objavljenih empiričnih raziskavah, ki potrjujejo močan medijski vpliv na začetni korak oblikovanja javnega mnenja.[8] Iz vzorca celotnega medijskega poročanja, torej o katerih vprašanjih se poroča in kakšni so relativni poudarki, se javnost nauči, katera vprašanja novinarji štejejo za pomembna, glede na to pa si sama ustvari svoje podobe in perspektive o teh temah. Teorija agenda-setting temelji na predpostavki, da nam mediji ne povedo kaj naj si mislimo, temveč o čem naj mislimo.[9]
Ključna ideja teorije uokvirjanja je, da način kako je neka informacija predstavljena, oblikuje način kako ljudje o njej razmišljajo. Isti družbeni problem lahko razumemo na več načinov, tisti, ki posreduje informacijo, določa vidike vprašanja, ki bodo izpostavljena ter kako bodo interpretirana. Razlikujemo med okvirjem v komunikaciji in miselnim okvirjem. Miselni okvir je način, kako posameznik razume temo. Za presojo uporabi nabor svojih vrednot in prepričanj ter predhodno znanje in izobrazbo, pomembna dejavnika pa sta tudi zaupanje v vir, ki posreduje informacijo ter sam kontekst komunikacije. Okvir v komunikaciji je način na katerega komunikatorji ustvarjajo okvirje. To lahko počnejo z izbiro besed, metaforami, izpostavljanjem določenih posledic in moralnimi argumenti. Majhne spremembe pri oblikovanju nekega vprašanja lahko povzročijo velike razlike v odgovorih. Moč medijev pri uokvirjanju je največja, ko je tema nova in ljudje nimajo izoblikovanega mnenja, zato se le-ti pri tem opirajo na tiste vidike, ki so v danem trenutku najbolj izpostavljeni.[10]
Obstaja tudi več teorij o sodniškem odločanju. Prva izhaja iz tega, da bi naj sodniki zgolj uporabili normo in jo aplicirali na dejansko stanje primera, druga teorija pa je vpeljala še sodnikova stališča in vrednote. Sodobnejše psihološke teorije pa so šle korak naprej. Trdijo, da pri odločitvah ne gre samo za vrednote, ampak za vpliv subjektivnih dejavnikov na potek odločanja. Če imajo sodniki določene preference glede tega, kakšna naj bi bila odločitev, je verjetneje, da bodo z uporabo logike prišli do želene rešitve. Ljudje torej, po tej teoriji, ravnamo pristransko, a se tega ne zavedamo, ker smo usmerjeni z našimi cilji in interesi iz ozadja.[11]
Popolna objektivnost je torej predvsem ideal. Sodnikom lahko namreč pripišemo tri vloge: najprej so v vsakem posameznem primeru sodniki, v širšem smislu so pravniki in nenazadnje so tudi ljudje.[12] Tako na njihovo odločanje vpliva vrsta dejavnikov, ki so lahko bolj ali manj zavedni – med njimi njihove življenjske izkušnje, stališča, vrednote, čustva in predsodki.[13] Kaj pa javno mnenje, oblikovano o posameznem primeru? Pri sodnikih (pa tudi tožilcih) so pričakovanja “občinstva” povezana z zaupanjem javnosti in legitimnostjo njihovega dela. Ravno zato se zavedajo, kako pomembno je, da je njihovo delo sprejeto med ljudmi in, da uživa podporo. Iz tega razloga se na obravnavah, kjer so prisotni mediji, velikokrat še posebej trudijo ohranjati čast in ugled njihove funkcije, saj vedo, da bo dogajanje na sodišču kasneje predmet medijskega poročanja.[14] Raziskava, izvedena na Češkem, je pokazala, da imajo lahko javna mnenja posreden vpliv na sodnike. En od pokazateljev tega je, da so sodniki priznali, da spremljajo novice o primerih, v katerih so sami odločali. Čeprav to ne kaže nujno njihove želje po usklajevanju sodbe z javnim mnenjem, je lahko znak, da jim je mar kako mediji poročajo o njihovih primerih.[15] Možnost nekega posrednega vpliva torej obstaja, vendar je ključno, da zna sodnik v praksi jasno razmejiti dejstva, dokaze in želje javnosti.
Dogajanje na sodiščih je izjemno kompleksno, mediji pa pogosto v javnost posredujejo le delček tega.
Študija primerov
Za namen študije smo izbrale tri odmevne slovenske kazenske postopke in analizirale poročanje o njih. Prvi primer je t.i. “trojni umor v Rovinju” oziroma primer Ivana Perića, druga obravnavana zadeva je primer Milka Novića, v zadnjem delu pa analiziramo še primer Silva Drevenška, t.i. primer “Gerečja vas”. Ker se vsi trije primeri navezujejo na kaznivo dejanje umora, so o njih poročali številni mediji, saj je bila javnost, zaradi narave zadev, željna sprotnih informacij. Da bi študija pokazala čim bolj raznolika dejstva, smo se odločile za analizo poročanja v različnih medijih - 24-ur, RTV in Večer, za novejša primera pa tudi poročanje v Nova24.
Pred začetkom analize smo si zastavile naslednjo hipotezo: mediji z načinom poročanja o odmevnih kazenskih postopkih posegajo v domnevo nedolžnosti obtoženih.
Naša analiza poročanja o kazenskih postopkih je pokazala razlike tako v različnih fazah postopka kot tudi v različnih časovnih obdobjih, saj obravnavani primeri segajo od leta 2003 pa do leta 2020. V najstarejšem obravnavanem primeru Ivana Perića smo ugotovile, da so mediji poročali razmeroma nepristransko in brez pretirane rabe čustveno nabitih izrazov, zato ni prihajalo do večjih kršitev domneve nedolžnosti. Res je, da trenutek pravnomočnosti ni bil vedno dosledno upoštevan, vendar je bilo poročanje do izdaje sodbe na prvi stopnji večinoma ustrezno. Pri primeru Milka Noviča so mediji 24ur, RTV in Večer večinoma spoštovali obtoženčevo domnevo nedolžnosti in poročali samo o preverjenih informacijah, Nova24TV pa ne le, da je spoštovala domnevo nedolžnosti, temveč je obtoženca pogosto prikazovala v izrazito ugodni luči, kar je lahko vplivalo tudi na oblikovanje javnega mnenja. V tretjem primeru, primeru Silva Drevenška, je medijsko poročanje v primerjavi s primerom Perića izrazito bolj problematično, saj so nekateri mediji že v zgodnjih fazah postopka sistematično kršili domnevo nedolžnosti. 24ur in RTV sta sprva prejudicirala predvsem implicitno, ob priznanju krivde pa posegla po označevanju obdolženca kot »morilca«, medtem ko je Večer dosledno uporabljal kategorične in čustveno obremenjene označbe. Najbolj je od standardov odstopala Nova24TV, ki je z izrazito stigmatizirajočim jezikom in diskreditacijo sodstva dodatno prispevala k zmanjševanju zaupanja v pravosodni sistem.
S temi zaključki smo delno potrdile našo hipotezo, da mediji z načinom poročanja o odmevnih kazenskih postopkih posegajo v domnevo nedolžnosti obtoženih. Kronološko gledano je namreč v najstarejšem primeru domneva nedolžnost spoštovana, v drugem obravnavanem primeru nekoliko bolj problematična, v najsodobnejšem primeru pa je problematika izrazita. Na tej podlagi lahko sklenemo, da sodobni mediji vse bolj težijo k senzacionalizmu, kar lahko prispeva k oblikovanju negativnejše predstave o sodstvu.
Seznam literature
- Alessi Longa, Francesco. 2025. The Presumption of Innocence and the Media: An Examination of Fair Trial Rights in the Digital Era. Preprints.org. https://www.preprints.org/manuscript/202512.0104.
- Charter of Fundamental Rights of the European Union (Listina EU o temeljnih pravicah). 2012. Official Journal of the European Union, C 326/391.
- Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms (Evropska konvencija o človekovih pravicah). 1950. Council of Europe, ETS No. 005.
- Dennis Chong in James N. Druckman, “Framing Theory,” Annual Review of Political Science 10, št. 1 (2007): 103–126. ANRV312-PL10-06.xml
- Direktiva (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016. 2016. EUR‑Lex. https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32016L0343.
- European Commission. 2021. Report on the Implementation of Directive (EU) 2016/343. https://eucrim.eu/news/commission-implementation-report-on-presumption-of-innocence-directive/.
- Hanych, Monika, Hubert Smekal, in Jaroslav Benák. “The Influence of Public Opinion and Media on Judicial Decision-Making: Elite Judges' Perceptions and Strategies.” International Journal for Court Administration 14, št. 3 (2023): 1–20. https://doi.org/10.36745/ijca.528.
- International Covenant on Civil and Political Rights (Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah). 1966. United Nations, Treaty Series, vol. 999, p. 171.
- Lovrena Jeromelj, “Kazenski pravniki kot emocionalni delavci”, Pravna praksa, 2024, številka 48, 12. december 2024, priloga.
- Markov, Dragan. 2024. The Presumption of Innocence and the Media Coverage of Criminal Cases. ARISA.
- Maxwell McCombs, “The Agenda-Setting Role of the Mass Media in the Shaping of Public Opinion,” prispevek predstavljen na konferenci Mass Media Economics 2002 Conference, London School of Economics, junij 2002, 58–67, The_Agenda-Setting_Role_of_the_Mass_Media_(Maxwell_McCombs).pdf20140113-63353-1vaxh6n-libre-libre.pdf. Project. https://arisa-project.eu/the-presumption-of-innocence-and-the-media-coverage-of-criminal-cases/.
- Maxwell M. in Sebastián V. "The Agenda-Setting Theory." Cuadernos de Información, št. 20 (2007): 44-50. Redalyc, The Agenda-Setting Theory
- Mitrović, Danijela. 2020. Medijsko poročanje v kazenskih postopkih, meje svobode izražanja in domneva nedolžnosti: diplomsko delo. Ljubljana: D. Mitrović. Dostopno prek ReVIS.
- Oakes, Amanda R., in Helen Davies. 2016. “Justice Must Be Seen to Be Done: A Contextual Reappraisal.” Adelaide Law Review 37 (2): 461–494.
- Salabiaku v. France. 1988. European Court of Human Rights, Application no. 10519/83. https://hudoc.echr.coe.int.
- Schauer, F. (2008). Is there a Psychology of Judging? V: D. E. Klein (ur.), G. Mitchell (ur.). The Psychology of Judicial Decision Making. New York: Oxford University Press. Dostopno na: https://ssrn.com/abstract=1015143 (1. 4. 2025).
- Šugman Stubbs, Katja, in Mojca Mihelj Plesničar. 2020. „Psihološki vidiki sodniškega odločanja: od objektivnosti k subjektivnosti in spet nazaj“. Revija za kriminalistiko in kriminologijo 71 (3): 194–207.
- Universal Declaration of Human Rights (Splošna deklaracija o človekovih pravicah). 1948. United Nations General Assembly, Resolution 217 A (III).
- Ustava Republike Slovenije. 1991. Uradni list RS, št. 33/91-I.
- Zakon o kazenskem postopku (ZKP). 1994. Uradni list RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami.
Opombe
¨ Študentke 4. Letnika Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.
[1] Amanda R. Oakes and Helen Davies, Justice Must Be Seen to Be Done: A Contextual Reappraisal, Adelaide Law Review 37, št. 2 (2016): 461–494.
[2] Francesco Alessi Longa, The Presumption of Innocence and the Media: An Examination of Fair Trial Rights in the Digital Era (2025), Preprints.org, https://www.preprints.org/manuscript/202512.0104.
[3] Salabiaku v. France, European Court of Human Rights, Application no. 10519/83 (1988), https://hudoc.echr.coe.int.
[4] Direktiva (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (2016), EUR‑Lex, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32016L0343.
[5] European Commission, Report on the Implementation of Directive (EU) 2016/343, 2021, https://eucrim.eu/news/commission-implementation-report-on-presumption-of-innocence-directive/.
[6] Dragan Markov, The Presumption of Innocence and the Media Coverage of Criminal Cases (2024), ARISA Project, https://arisa-project.eu/the-presumption-of-innocence-and-the-media-coverage-of-criminal-cases/.
[7] Maxwell McCombs, “The Agenda-Setting Role of the Mass Media in the Shaping of Public Opinion,” prispevek predstavljen na konferenci Mass Media Economics 2002 Conference, London School of Economics, junij 2002, 58–67,The_Agenda-Setting_Role_of_the_Mass_Media_(Maxwell_McCombs).pdf20140113-63353-1vaxh6n-libre-libre.pdf.
[8] Maxwell M. in Sebastián V. "The Agenda-Setting Theory." Cuadernos de Información, št. 20 (2007):44-50. Redalyc, The Agenda-Setting Theory
[9] McCombs, The Agenda-Setting Role of the Mass Media.
[10] Dennis Chong in James N. Druckman, “Framing Theory,” Annual Review of Political Science 10, št. 1 (2007): 103–126. ANRV312-PL10-06.xml
[11] Šugman Stubbs, Katja, in Mojca Mihelj Plesničar. 2020. „Psihološki vidiki sodniškega odločanja: od objektivnosti k subjektivnosti in spet nazaj“. Revija za kriminalistiko in kriminologijo 71 (3): 194–207.
[12] Frederick Schauer, “Is There a Psychology of Judging?”, Cambridge, Harvard University, John F. Kennedy School of Government, 2007, https://ssrn.com/abstract=1015143.
[13] Šugman Stubbs in Plesničar, “Psihološki vidiki sodniškega odločanja: od objektivnosti k subjektivnosti in spet nazaj”, 196.
[14]Lovrena Jeromelj, “Kazenski pravniki kot emocionalni delavci”, Pravna praksa, 2024, številka 48, 12. december 2024, priloga.
[15] Monika Hanych, Hubert Smekal in Jaroslav Benák, “The Influence of Public Opinion and Media on Judicial Decision-Making: Elite Judges' Perceptions and Strategies,” International Journal for Court Administration 14, št. 3 (2023): 2, https://doi.org/10.36745/ijca.528.
