Soavtorstvo v avtorskih razmerjih in specialna ureditev pri avdiovizualnih delih

(I)Avtorici: Lana Luna Hribar in Teja Janežič(II)

Izvleček: Članek analizira pravni okvir soavtorstva ter razmerja, ki nastanejo med več ustvarjalci pri skupnem delu. Poseben poudarek je namenjen vprašanju, kako se določajo pravice in obveznosti soavtorjev ter kako se te uresničujejo v praksi. Ugotovljeno je, da soavtorstvo pomeni skupno pravico na delu kot celoti, pri čemer posamezni avtorji ne morejo samostojno razpolagati z delom brez soglasja drugih, kar pogosto zahteva pogodbeno ureditev njihovih razmerij. 

Pri avdiovizualnih delih zakon uvaja posebnosti, saj določa omejen krog oseb, ki imajo status soavtorjev, medtem ko imajo drugi ustvarjalci le pravice na svojih prispevkih. To vpliva na njihov pravni in ekonomski položaj. Pomembno vlogo ima tudi razmerje s producentom, ki organizira produkcijo in pogosto pridobi pravice za izkoriščanje dela, vendar ne brez omejitev.

Oznake: soavtorstvo, avtorsko pravo, pogodba o filmski produkciji, avdiovizualna dela, avtorske pravice, filmska glasba.

Kategorija: avtorsko pravo

Uvod

Avtorska dela danes vse redkeje nastajajo izključno kot rezultat ustvarjalnega dela ene osebe, temveč so pogosto posledica sodelovanja več ustvarjalcev. To je posebej izrazito pri avdiovizualnih delih, pri katerih pri nastanku končnega dela sodelujejo scenaristi, režiserji, direktorji fotografije, skladatelji in drugi ustvarjalci. Takšna oblika ustvarjanja odpira vprašanje, kdaj posameznemu sodelujočemu pripada status soavtorja in kakšne pravne posledice iz tega izhajajo.

Institut soavtorstva je pomemben zato, ker se z njegovim nastankom na istem delu vzpostavi skupna avtorska pravica več oseb. Posledično se pojavijo vprašanja glede izvrševanja pravic, soglasja za uporabo dela, delitve nadomestil in urejanja razmerij med soavtorji. Pri avdiovizualnih delih je problem še izrazitejši, saj je delo sestavljeno iz številnih različnih ustvarjalnih prispevkov, ki se med seboj prepletajo.

Slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) zato poleg splošnih pravil o soavtorstvu vsebuje tudi posebno ureditev avdiovizualnih del. Ta od splošne ureditve odstopa predvsem pri določanju kroga oseb, ki lahko pridobijo status soavtorja. Namen posebne ureditve je omogočiti učinkovitejše urejanje avtorskih razmerij v filmski produkciji, hkrati pa zagotoviti ustrezno varstvo ustvarjalcev.

Temeljna izhodišča avtorskega prava

Avtorsko delo je po 5. členu ZASP individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena.[1] Za obstoj avtorskega dela morajo biti tako izpolnjene temeljne predpostavke stvaritve, ustvarjalnosti, duhovnosti, individualnosti in izraženosti.[2] Avtorska pravica je enovita pravica na avtorskem delu in vključuje osebnostna in premoženjska upravičenja.[3]

Za vprašanje soavtorstva je bistveno načelo avtorstva, po katerem je avtor fizična oseba, ki je delo ustvarila.[4] Avtorstvo je torej neposredno povezano z ustvarjalnim aktom in ga ni mogoče pripisati pravni osebi. 

Avtorska pravica vključuje moralna in materialna upravičenja. Moralne avtorske pravice varujejo osebno in duhovno vez avtorja z delom, medtem ko materialne avtorske pravice omogočajo gospodarsko izkoriščanje dela.[5] Razlikovanje je pomembno tudi pri soavtorstvu, saj soavtorji skupaj izvršujejo pravice na skupnem delu, posamezni avtorji pa lahko hkrati ohranijo pravice na svojih samostojnih prispevkih, kadar jih zakon obravnava kot ločena avtorska dela.

Soavtorstvo in razmerja med soavtorji

Soavtorstvo predstavlja posebno obliko avtorskega ustvarjanja, pri kateri pri nastanku istega avtorskega dela sodeluje več oseb. Za njegov nastanek morajo biti izpolnjeni določeni pogoji.

Prvi pogoj je individualni ustvarjalni prispevek vsakega posameznika. Vsak soavtor mora s svojim ravnanjem prispevati lastno intelektualno stvaritev, ki dosega prag avtorskega varstva. Zgolj tehnično, organizacijsko ali rutinsko sodelovanje zato ne zadostuje.[6] Pomembno je, da prispevek izraža individualne ustvarjalne odločitve posameznika. Drugi pogoj je skupno ustvarjalno sodelovanje. Ustvarjalci morajo delovati z namenom oblikovanja skupnega dela in svoje prispevke povezovati v okviru skupne ustvarjalne naloge. Pri tem ni nujno, da so prispevki vseh soavtorjev enako obsežni, bistveno je, da vsak prispeva lasten ustvarjalni element.[7]

Tretji pogoj predstavlja nedeljivost končnega dela. Posamezni prispevki morajo biti tako povezani, da jih ni mogoče samostojno izkoriščati kot del skupnega dela oziroma bi njihova ločitev zahtevala poseg v končno stvaritev.[8] 

Pri presoji ustvarjalnosti je pomembna tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije. Iz nje izhaja, da mora prispevek predstavljati avtorjevo lastno intelektualno stvaritev. Tako zgolj tehnično izvajanje navodil ne zadošča za nastanek avtorske pravice, odločilne so predvsem ustvarjalne izbire posameznika.[9]

Z nastankom soavtorskega dela pripada avtorska pravica na celotnem delu soavtorjem skupaj. Gre za nedeljivo pravico, zato o uporabi dela kot celote praviloma odločajo skupaj.[10] Posameznim soavtorjem lahko pripadajo deleži, ki so pomembni predvsem pri delitvi nadomestil in drugih premoženjskih koristi. S pogodbo lahko določijo način izkoriščanja dela, deleže posameznih soavtorjev, skupnega upravnika ali zastopnika ter druga vprašanja. Če soavtorji svojih notranjih razmerij ne uredijo drugače, velja zakonska ureditev.[11] 

Posebna posledica soavtorstva je tudi trajanje avtorske pravice. Pri soavtorskem delu pravica traja 70 let po smrti tistega soavtorja, ki je umrl zadnji.[12] Soavtorstvo ima zato lahko za posledico daljše trajanje varstva kot avtorsko delo, katerega avtor je ena sama oseba.

Specialna ureditev soavtorstva pri avdiovizualnih delih

Avdiovizualna dela se od drugih avtorskih del razlikujejo zaradi izrazito kompleksnega procesa njihovega nastanka. Pri njih sodeluje več ustvarjalcev, njihovi prispevki pa so med seboj tesno povezani. V končni podobi avdiovizualnega dela se lahko prepletajo scenarij, dialogi, režija, fotografija, kostumografija, maska, grafični elementi, montaža in glasba.[13]

Prav zaradi te kompleksnosti je ZASP določil posebno ureditev. Temeljno pravilo soavtorstva iz 12. člena ZASP sicer še vedno velja, vendar 105. člen ZASP pri avdiovizualnih delih določa zaprt krog oseb, ki se lahko štejejo za soavtorje. To so avtor priredbe, pisec scenarija, avtor dialogov, direktor fotografije, glavni režiser, skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu, in glavni animator, kadar je animacija bistven element avdiovizualnega dela.[14]

Naštete kategorije so določene taksativno. To pomeni, da oseba, ki sicer pomembno in ustvarjalno prispeva k nastanku filma, vendar ne spada v eno od zakonsko določenih kategorij, ne more pridobiti statusa soavtorja avdiovizualnega dela. Njen prispevek je lahko varovan kot samostojen avtorski prispevek. Takšna ureditev omogoča večjo pravno predvidljivost.[15] Pri vsakem posameznem filmu namreč ni treba znova ugotavljati, kateri od številnih sodelujočih soavtorjev dejansko tvorijo krog nosilcev pravic na celotnem delu. Po drugi strani pa se s tem pojavi vprašanje, ali je zakonsko določen krog dovolj širok, saj lahko iz njega izpadejo tudi ustvarjalci, katerih prispevek je za končno podobo dela zelo pomemben.

Posebej zanimiv je položaj montažerja. Čeprav ima lahko pri oblikovanju končne podobe filma izrazito ustvarjalno vlogo, ga ZASP ne uvršča med soavtorje avdiovizualnega dela, temveč med avtorje prispevkov. Podobno velja za scenografa, kostumografa in slikarja mask.[16]

Poseben položaj filmske glasbe

Posebnost predstavlja tudi filmska glasba, saj ima skladatelj lahko pri avdiovizualnem delu različna pravna položaja, odvisno od tega, ali je bila glasba ustvarjena posebej za konkretno avdiovizualno delo.

Če je filmska glasba posebej ustvarjena za avdiovizualno delo, ZASP skladatelja šteje za soavtorja avdiovizualnega dela. Njegova avtorska pravica se tako poveže z avtorsko pravico na celotnem avdiovizualnem delu in sodeluje pri izvrševanju pravic na delu kot celoti.

Drugačen je položaj predobstoječe glasbe, ki ni bila ustvarjena posebej za konkretno avdiovizualno delo. V tem primeru njen avtor ni soavtor avdiovizualnega dela, temveč ima položaj avtorja prispevka oziroma avtorja že obstoječega glasbenega dela. Svoje avtorske pravice na glasbi zato ohrani, ne pridobi pa pravic na avdiovizualnem delu kot celoti.[17]

Avtorji prispevkov

Poleg soavtorjev ZASP pri avdiovizualnih delih pozna tudi avtorje prispevkov. To so ustvarjalci, katerih samostojni avtorski prispevki so vključeni v avdiovizualno delo, vendar niso pridobili statusa soavtorja celotnega dela. Mednje ZASP uvršča animatorja, kadar animacija ni bistven element avdiovizualnega dela, skladatelja glasbe, ki ni bila ustvarjena posebej za to delo, scenografa, kostumografa, slikarja mask in montažerja.[18]

Temeljna razlika med soavtorjem in avtorjem prispevka je v obsegu pravic. Soavtor pridobi pravico na avdiovizualnem delu kot celoti, medtem ko avtor prispevka ohrani pravice na svojem samostojnem prispevku. Ta razlika ima pomembne posledice pri uporabi in spreminjanju avdiovizualnega dela. 

Sodba Luksan v. Van der Let ter razmerje med soavtorji in producentom

Pomembno vprašanje pri avdiovizualnih delih je razmerje med ustvarjalci in producentom. Producent ima ključno organizacijsko in gospodarsko vlogo pri nastanku filma, vendar zaradi tega sam po sebi ni avtor.[19] Avtorska pravica najprej pripada fizični osebi, ki je delo ustvarila.

To načelo je posebej poudarilo Sodišče Evropske unije v zadevi Luksan v. Van der Let (C-277/10). Spor je nastal med glavnim režiserjem dokumentarnega filma in producentom, ki je na podlagi pogodbe pridobil določene pravice za izkoriščanje filma. Sodišče je presodilo, da je glavni režiser avtor oziroma eden od avtorjev avdiovizualnega dela. Prvotne avtorske pravice zato pripadajo ustvarjalcu in ne avtomatično producentu. Producent lahko avtorske pravice pridobi na podlagi pogodbenega prenosa, vendar ne more postati prvotni nosilec avtorske pravice zgolj zaradi svoje produkcijske vloge.[20] Odločitev je pomembna za zagotavljanje visokega varstva ustvarjalcev in njihovega položaja v razmerju do producenta.

Slovenska ureditev je sicer naklonjena učinkovitemu položaju producenta, saj ZASP določa zakonske domneve glede prenosa pravic, vendar mora biti takšna ureditev razumljena v skladu s pravom EU. Producent torej potrebuje pravno podlago za pridobitev pravic, medtem ko avtorstvo ostaja povezano z osebo, ki je ustvarila delo.

Pogodba o filmski produkciji

Razmerja med producentom, soavtorji in avtorji prispevkov se urejajo predvsem s pogodbo o filmski produkciji.[21] V praksi ne gre nujno za eno samo pogodbo, temveč za skupek medsebojno povezanih pogodb, kot so pogodba o režiji, pogodba o scenariju, pogodba s skladateljem in druge pogodbe, ki skupaj urejajo nastanek in izkoriščanje avdiovizualnega dela.[22]

Pogodba določa predvsem pravice in obveznosti producenta in ustvarjalcev, prenos oziroma uporabo avtorskih pravic, način financiranja ter organizacijo produkcije. ZASP pri soavtorjih avdiovizualnega dela določa domnevo izključnega in neomejenega prenosa materialnih avtorskih pravic na producenta za izkoriščanje avdiovizualnega dela in njegovih nadaljnjih avdiovizualnih predelav.[23]

Posebna varovalka je določena glede nekaterih pravic soavtorjev. Odpoved pravici do nadaljnje predelave, samostojne uporabe prispevkov in pravici do nadomestila je nična.[24] Zakon s tem omejuje možnost, da bi ustvarjalec zaradi šibkejšega pogajalskega položaja vnaprej izgubil določena bistvena upravičenja.

Poleg pogodbe o filmski produkciji je pomembna tudi pogodba o avdiovizualni priredbi, s katero se uredijo razmerja z avtorjem že obstoječega dela, ki se bo predelalo v avdiovizualno delo, na primer z avtorjem literarne predloge. Z njeno sklenitvijo avtor praviloma prenese pravico predelave in vključitve prvotnega dela v avdiovizualno delo, vendar ohrani nekatera upravičenja, med drugim pravico do nadaljnje predelave v druge umetniške oblike ter pravico do primernega nadomestila pri pomembnejših oblikah izkoriščanja.[25]

Zaključek

Soavtorstvo predstavlja pomemben institut avtorskega prava, saj omogoča pravno ureditev primerov, ko avtorsko delo nastane kot rezultat skupnega ustvarjalnega dela več oseb. Za njegov nastanek morajo biti izpolnjeni pogoji individualnega ustvarjalnega prispevka, skupnega sodelovanja in povezanosti prispevkov v nedeljivo celoto. Posledica je nastanek enovite avtorske pravice, ki jo soavtorji na delu kot celoti praviloma izvršujejo skupaj.

Pri avdiovizualnih delih splošna pravila dopolnjuje posebna zakonska ureditev. ZASP določa zaprt krog oseb, ki lahko pridobijo status soavtorja, s čimer odstopa od splošnega pristopa, ki temelji predvsem na dejanskem ustvarjalnem prispevku. Posebna ureditev prinaša večjo pravno predvidljivost, vendar hkrati odpira vprašanje ustreznosti tako ozko določenega kroga soavtorjev, zlasti glede ustvarjalcev, kot so montažerji in drugi avtorji prispevkov.

Posebno pomembno je tudi razmerje med ustvarjalci in producentom. Čeprav je producent ključni nosilec organizacije in financiranja filmske produkcije, zaradi tega ne postane avtor. Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevi Luksan v. Van der Let, prvotna avtorska pravica pripada ustvarjalcu, njen prenos na producenta pa je lahko posledica naknadnega pogodbenega prenosa.

Celotna ureditev tako predstavlja ravnotežje med varstvom ustvarjalcev in potrebami filmske produkcije. Osrednjo vlogo pri tem ima pogodba o filmski produkciji, ki omogoča ureditev prenosa in uporabe pravic ter razmerij med številnimi udeleženci produkcijskega procesa. Posebna ureditev avdiovizualnih del zato ni povsem ločen sistem, temveč nadgradnja splošnega instituta soavtorstva, prilagojena posebnostim skupinskega in kompleksnega ustvarjalnega procesa.

Seznam literature

Damjan, Matija. Avtorstvo glasbenega dela in položaj glasbenega aranžerja. Zbornik znanstvenih razprav, letnik 75. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. 2015.

Damjan, Matija. Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi. Zbornik znanstvenih razprav (Ljubljana Law Review), letnik 82. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. 2022.

Fritz, Johannes. The Notion of ‘Authorship’ under EU Law – Who Can Be an Author and What Makes One an Author? An Analysis of the Legislative Framework and Case Law. Journal of Intellectual Property Law & Practice, letnik 19, št. 7. Oxford University Press. 2024.

Rosati, Eleonora. Copyright and the Court of Justice of the European Union. 2. izdaja. Oxford University Press. 2023.

Trampuž, Miha. Avtorsko pravo: izbrana poglavja. Cankarjeva založba. 2000.

Trampuž, Miha, Oman, Borut, in Zupančič, Aleš. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem. Gospodarski vestnik. 1997.

Zabel, Bojan. Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga. GV Založba. 2004.

Sodba Sodišča Evropske unije C-277/10, Luksan v. Van der Let. 9. februar 2012.

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 138/2021. 2021.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15, 63/16 – ZKUASP, 59/19 in 130/22.

Opombe

I Prispevek je nastal v okviru projekta Pravna odkritja.

II Lana Luna Hribar je študentka 3. letnika enovitega magistrskega študijskega programa Pravo, Teja Janežič pa študentka 3. letnika prvostopenjskega univerzitetnega študijskega programa Pravo, obe na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

[1] Prvi odstavek 5. člena ZASP.

[2] Trampuž, Miha, Oman, Borut, in Zupančič, Aleš. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem. 1997, str. 30–32.

[3] 15. člen ZASP; Trampuž, Miha. Avtorsko pravo: izbrana poglavja. 2000, str. 129–130.

[4] 10. člen ZASP; Trampuž, Miha, Oman, Borut, in Zupančič, Aleš. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem. 1997, str. 57.

[5] 16. in 21. člen ZASP; Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 70–72 in 90–91.

[6] Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 62.

[7] Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 62; Damjan, Matija. Avtorstvo glasbenega dela in položaj glasbenega aranžerja. 2015, str. 17.

[8] Prvi odstavek 12. člena ZASP; Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 62; sodba Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 138/2021.

[9] Fritz, Johannes. The Notion of ‘Authorship’ under EU Law. 2024, str. 552–556; Rosati, Eleonora. Copyright and the Court of Justice of the European Union. 2023, str. 137.

[10] Drugi odstavek 12. člena ZASP; Zabel, Bojan. Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga. 2004, str. 997; sodba Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 138/2021.

[11] Tretji odstavek 12. člena ZASP; Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 62–64.

[12] Prvi odstavek 60. člena ZASP. Za avdiovizualna dela tretji odstavek 60. člena ZASP določa, da varstvo preneha 70 let po smrti zadnjega preživelega izmed pisca scenarija, avtorja dialogov, glavnega režiserja in skladatelja filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu.

[13] Damjan, Matija. Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi. 2022, str. 236.

[14] 105. člen ZASP; Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 234–237.

[15] Damjan, Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi, 2022, str. 237–238.

[16] 106. člen ZASP; Damjan, Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi, 2022, str. 239.

[17] Damjan, Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi, 2022, str. 236–237 in 239–240; Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 245.

[18] 106. člen ZASP; Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 247.

[19] 10. člen ZASP; prvi odstavek 133. člena ZASP.

[20] Sodba SEU C-277/10, Luksan v. Van der Let, 9. februar 2012, tč. 45, 48, 53, 72 in 87.

[21] Prvi odstavek 107. člena ZASP.

[22] Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 250.

[23] Drugi odstavek 107. člena ZASP; Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 251.

[24] Četrti in peti odstavek 107. člena ZASP.

[25] Drugi do četrti odstavek 104. člena ZASP; Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, str. 239–240.