Alternativno reševanje podnebnih sporov: prava pot naprej ali dimna zavesa za mednarodno odgovornost držav? (konferenca "ClimateXLaw")

*Avtor: Rok Šarić**

Izvleček: Podnebne spremembe predstavljajo enega izmed osrednjih izzivov 21. stoletja, ki odpira vprašanja mednarodne odgovornosti držav, povrnitve razpršene škode in učinkovitosti pravnega varstva. Tradicionalni meddržavni in sodni mehanizmi se pogosto izkažejo za prepočasne, kontradiktorne in neprilagojene reševanju kompleksnih, večstranskih ter tehnično zahtevnih podnebnih sporov. V tem smislu alternativno reševanje sporov, vključno z mediacijo, arbitražo[1] in pogajanji, pridobiva vse večjo veljavo kot prožna, dinamična in strokovno podprta rešitev. Prispevek strnjeno obravnava vlogo alternativnega reševanja podnebnih sporov, tako na meddržavni ravni kot tudi v razmerjih med posamezniki, državami in gospodarskimi družbami, pri čemer kritično presoja razkorak med procesno prožnostjo teh postopkov in nevarnostjo razvodenitve mednarodne odgovornosti držav.

Uvod

Z naraščanjem števila in zahtevnosti podnebnih sporov se tradicionalni sodni načini reševanja sporov, zlasti pred Meddržavnim sodiščem (“MS”),[2] Mednarodnim sodiščem za pomorsko pravo (“ITLOS”)[3] ali drugimi stalnimi sodišči, lahko izkažejo za nezadostne.[4] Sodni postopki v podnebnih sporih, denimo, pogosto ne zagotavljajo pravočasnih rezultatov zaradi pomanjkanja tehničnega znanja sodišč.[5] Pogoste so težave pri dokazovanju  vzročne zveze med emisijami in ekstremnimi vremenskimi dogodki, sodišča pa niso vedno prilagojena čezmejni in večstranski naravi podnebnih sporov.[6]

Čeprav ti načini obetajo prožnost, strokovno znanje in večjo procesno učinkovitost, njihove širše posledice za mednarodno javno pravo in mednarodno odgovornost držav ostajajo nejasne.[7] Ključno vprašanje, ki ga ta kratek prispevek želi okvirno nasloviti je, ali alternativni načini reševanja podnebnih sporov smiselno dopolnjujejo obstoječo arhitekturo mirnega reševanja mednarodnih sporov ali pa prispevajo k razvodenitvi odgovornosti za kršitve mednarodnih podnebnih obveznosti. Pri tem je potrebno poudariti, da obravnavana problematika ne zadeva zgolj meddržavnih sporov, temveč zajema tudi vse številčnejše spore med posamezniki, nevladnimi organizacijami, državo in gospodarskimi družbami.

Alternativni načini reševanja sporov v trenutnem sistemu podnebnega upravljanja

Alternativni načini reševanja sporov so že vpeti v razvijajoče se področje upravljanja s podnebnimi spremembami, zlasti pod okriljem Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja[8] (v nadaljevanju: “UNFCCC”),[9] Pariškega sporazuma[10] in obstoječe prakse.[11] Vprašljiva pa ostaja primernost nekaterih načinov reševanja podnebnih sporov, denimo primernost mediacije, ki je razmeroma slabo institucionalizirana. Kot neformalen in nezavezujoč način reševanja sporov mediacija lahko poveča neravnovesje moči med močnimi državami ali podjetji na eni strani in ranljivimi tožniki na drugi.[12] Zaupnost mediacije bi lahko nasprotovala načelom Aarhuške konvencije[13] o dostopu do informacij, udeležbi javnosti in dostopu do pravnega varstva, [14] zlasti kadar podnebni spori vplivajo na širšo skupnost in javne interese.[15] Poravnava, na drugi strani, pa bi lahko zadovoljila potrebe neposredno vključenih strank, a ne bi naslavljala vprašanj podnebne odgovornosti in okoljskih standardov.[16]

Primerjava prednosti s strukturnimi omejitvami

Zaupnost alternativnih načinov reševanja sporov lahko spodbuja večjo odprtost med državami ali vlagatelji v sporu, hitrost in avtonomija strank pa omogočata, da se takšni postopki bolje kot domači prilagodijo hitro spreminjajočemu se okolju. Možnost imenovanja arbitrov ali mediatorjev z ustreznim strokovnim znanjem povečuje tudi verjetnost, da izidi odražajo aktualno znanje o podnebnih spremembah.[17]

Vendar te iste značilnosti postavljajo alternativnim načinom reševanja sporov tudi določene omejitve. Zaupnost spodkopava transparentnost reševanja sporov, ustvarja razdrobljeno prakso, prizadete skupnosti pa so pogosto izključene iz postopkov, ki se začnejo in vodijo na soglasju obeh strank, denimo vlagatelja in države. Pomen participativne pravičnosti in vključevanja lokalnih skupnosti je namreč ključen prav pri podnebnih sporih, ki so pogosto prepleteni z močnim javnim interesom. Poleg tega sta dokončnost in omejena možnost pravnih sredstev zoper končne odločitve lahko problematični, kadar izid spora zadeva okoljske obveznosti ali javni interes, ki presegajo stranke v konkretnem sporu.[18]

Soglasno reševanje sporov nasproti obveznostim erga omnes (partes)

Še globlje napetosti nastanejo med opisano arhitekturo alternativnega reševanja sporov in erga omnes (partes) naravo nekaterih podnebnih obveznosti, zlasti po UNFCCC in Pariškem sporazumu.[19] Ker so te obveznosti dolgovane mednarodni skupnosti kot celoti, lahko odgovornost uveljavlja ne le oškodovana država, ampak katera koli, v primeru erga omnes obveznosti,[20] oziroma katerakoli stranka pogodbe, ki vsebuje obveznosti erga omnes partes.[21] Alternativno reševanje sporov pa, nasprotno, temelji na soglasju strank.[22] To odpira vprašanje, ali lahko alternativno reševanje sporov ustrezno zajame tudi takšne interese.

Medtem ko lahko arbitraža in sodni postopki pojasnijo pravne obveznosti in rešitev spora verodostojno obrazložijo, zaupna mediacija običajno ponuja manj primerljive precedenčne vrednosti ali smernic za naprej. Poraja se tudi skrb, da države morda dajejo prednost takšnim načinom reševanja sporov, kot je mediacija, ker ravno zaupnost omogoča izogibanje ugotovitvam o mednarodni odgovornosti ali oblikovanju precedenčnih odločitev, kakršne bi ustvarila sodišča.[23]

Onkraj dimne zavese

Alternativni načini reševanja podnebnih sporov lahko igrajo konstruktivno, a skrbno omejeno vlogo. Brez trdnih zagotovil glede preglednosti, smiselnega vključevanja ustreznih deležnikov in mehanizmov za naslavljanje erga omnes (partes) obveznosti lahko takšni načini reševanja sporov tvegajo, da postanejo dimna zavesa, ki zakriva mednarodno odgovornosti držav, namesto da bi jo uveljavljala. Zato je nujno, da se alternativno reševanje sporov premišljeno umesti v širšo arhitekturo upravljanja s podnebnimi spremembami.

Seznam literature

Ana Fernández Pérez, 'El arbitraje como foro de resolución de controversias en los contenciosos relacionados con el cambio climático' (2022) 14 Cuadernos de Derecho Transnacional.

Burak Huysal, 'Consent to Arbitration: Interpretation of It in Light of an Actual Judicial Decision' (2023) 43(1) Public and Private International Law Bulletin 211.

Ishani Chhaudha, 'The Role of Alternate Dispute Resolution in Mitigating Climate Change and Achieving Sustainable Development' (2026) 9 Int'l JL Mgmt & Human.

N G Sipe, 'An Empirical Analysis of Environmental Mediation' (1998) 64(3) Journal of the American Planning Association.

Wendy J. Miles & Nicola K. Swan,'Climate Change and Dispute Resolution' (2017) 11 Disp Resol Int'l.

Opombe

* Ta prispevek je nastal v okviru predstavitve na konferenci “ClimateXLaw”, ki je potekala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani med 10. in 11. septembrom 2026. Predstavitev na konferenci je nastala v soavtorstvu s Kristino Oton.

** Mag. prava (Univerza v Ljubljani), magistrski študent (Univerza v Leidnu, Nizozemska).

[1] Glede uvrstitve arbitraže v sistem alternativnega reševanja sporov obstajajo različna stališča. Nekateri poudarjajo, da arbitraža med alternativne načine reševanja sporov ni uvrščena, saj arbitražne odločbe nadomeščajo sodbe sodišč in ima tako več skupnega s sodnim odločanjem (gl. npr. A. Primec, 'Perspektive arbitražnega reševanja sporov' (2010) 38 Pravna praksa 17), drugi avtorji pa arbitražo v širšem smislu pogosto obravnavajo skupaj z ostalimi načini alternativnega reševanja sporov zaradi močne opore v avtonomiji strank (gl. npr. Ana Fernández Pérez, 'El arbitraje como foro de resolución de controversias en los contenciosos relacionados con el cambio climático' (2022) 14 Cuadernos de Derecho Transnacional 456, 456–492).

[2] Obligations of States in respect of Climate Change (Advisory Opinion) [2025] ICJ 2025 (23 July 2025).

[3] Request for an Advisory Opinion Submitted by the Commission of Small Island States on Climate Change and International Law (Advisory Opinion) [2024] ITLOS 2024 (Case No 31) (21 May 2024).

[4] Glej npr. Ishani Chhaudha, 'The Role of Alternate Dispute Resolution in Mitigating Climate Change and Achieving Sustainable Development' (2026) 9 Int'l JL Mgmt & Human 3221, 3228–3229; Ana Fernández Pérez, 'El arbitraje como foro de resolución de controversias en los contenciosos relacionados con el cambio climático' (2022) 14 Cuadernos de Derecho Transnacional 456, 461–462.

[5] Ishani Chhaudha, 'The Role of Alternate Dispute Resolution in Mitigating Climate Change and Achieving Sustainable Development' (2026) 9 Int'l JL Mgmt & Human 3221, 3229–3230.

[6] Wendy J. Miles & Nicola K. Swan, 'Climate Change and Dispute Resolution' (2017) 11 Disp Resol Int'l 117, 118.

[7] Za splošni pregled glej npr. Global Arbitration Review, The Guide to Climate Change and Related Disputes (1st edn, Law Business Research 2024), https://globalarbitrationreview.com/guide/the-guide-climate-change-and-related-disputes/first-edition, dostopano 7. septembra 2026.

[8] United Nations Framework Convention on Climate Change, adopted 9 May 1992, 1771 U.N.T.S. 107.

[9] Glej člen 14 UNFCCC.

[10] Paris Agreement to the United Nations Framework Convention on Climate Change, 12 December 2015, FCCC/CP/2015/L.9.

[11] Glej pravila Stalnega arbitražnega sodišča za spore s področja okolja: Permanent Court of Arbitration's Optional Rules for Arbitration of Disputes Relating to Natural Resources and/or the Environment (2001).

[12] Ishani Chhaudha, 'The Role of Alternate Dispute Resolution in Mitigating Climate Change and Achieving Sustainable Development' (2026) 9 Int'l JL Mgmt & Human 3221, 3232–3233.

[13] United Nations Convention on Access to Information, Public Participation in Decision-Making and Access to Justice in Environmental Matters, adopted 25 June 1998, 2161 U.N.T.S. 447.

[14] Glej člen 1 Aarhuške konvencije.

[15] Ana Fernández Pérez, 'El arbitraje como foro de resolución de controversias en los contenciosos relacionados con el cambio climático' (2022) 14 Cuadernos de Derecho Transnacional 456, 484–485.

[16] Več v N G Sipe, 'An Empirical Analysis of Environmental Mediation' (1998) 64(3) Journal of the American Planning Association 275.

[17] Ishani Chhaudha, 'The Role of Alternate Dispute Resolution in Mitigating Climate Change and Achieving Sustainable Development' (2026) 9 Int'l JL Mgmt & Human 3221, 3230–3232.

[18] Ana Fernández Pérez, 'El arbitraje como foro de resolución de controversias en los contenciosos relacionados con el cambio climático' (2022) 14 Cuadernos de Derecho Transnacional 456, 482–483; Wendy J. Miles & Nicola K. Swan,'Climate Change and Dispute Resolution' (2017) 11 Disp Resol Int'l 117, 120–122.

[19] Obligations of States in respect of Climate Change (Advisory Opinion) [2025] ICJ 2025 (23 July 2025); Caroline E Foster, 'The 2025 International Court of Justice Advisory Opinion on Obligations of States in respect of Climate Change' (2025) 74(4) International and Comparative Law Quarterly 775.

[20] Glede opredelitve obveznosti, ki jih ima država do mednarodne skupnosti kot celote (erga omnes), glej stališče MS v zadevi Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited (Belgium v. Spain), Second Phase, Judgment, I.C.J. Reports 1970, str. 3, odst. 33–34.

[21] Glede uveljavljanja obveznosti erga omnes partes s strani držav pogodbenic ne glede na neposredno oškodovanost glej npr. sodbo MS v zadevi Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (The Gambia v. Myanmar), Preliminary Objections, Judgment, I.C.J. Reports 2022.

[22] Burak Huysal, 'Consent to Arbitration: Interpretation of It in Light of an Actual Judicial Decision' (2023) 43(1) Public and Private International Law Bulletin 211.

[23] Ishani Chhaudha, 'The Role of Alternate Dispute Resolution in Mitigating Climate Change and Achieving Sustainable Development' (2026) 9 Int'l JL Mgmt & Human 3221, 3230–3233.