Slovensko-nemški seminar o aktualnih oblikah protesta in njihovih pravnih mejah na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

V drugem tednu letošnjega aprila se je odvila že 24. bilateralna konferenca v sodelovanju Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Pravne fakultete Univerze v Leipzigu. Na njej smo slovenski in nemški študentje prava izvedli predstavitve tematik v okviru naslova »Trenutno aktualne oblike protesta in njihove pravne meje«. Predstavitve in razprave po njih so v nemškem jeziku naslovile filozofsko-pravna, civilno-pravna, kazensko-pravna in javno-pravna vprašanja. Tridnevno druženje smo zaključili s prijetno strokovno ekskurzijo v Vipavsko dolino, ki jo je vodil zaslužni prof. dr. Janez Kranjc. Konferenca je potekala v sklopu izbrinega predmeta Tuja pravna terminologija - nemščina.

DELO OD DOMA (KOT UKREP ZA DOSEGANJE TRAJNOSTNIH CILJEV)

Besedilo obravnava pomen kraja dela v pogodbi o zaposlitvi, opisuje različne vidike dela na daljavo ter zakonska določila in pravice delavcev in delodajalcev glede tega na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Poudarja, da je ključno, da se delo na domu ne določi enostransko in opozarja na pomembnost soglasja obeh strani. Prav tako obravnava zaščito delavcev pri delu na daljavo ter smernice Mednarodne organizacije dela za enakopravno obravnavo delavcev na daljavo in drugih plačancev. Razkriva tudi potencialne problematike, kot so delovni čas, pravica do odklopa, nadzor delovnih ur s strani delodajalca ter primerja zakonodajo in prakse različnih držav v zvezi z delom na daljavo.

Pravo in AI: opredelitev pravnega statusa pametnih avtonomnih robotov

V času rapidnega razvoja umetne inteligence se pojavlja vprašanje o tem, kako bomo opredelili pravni status pametnih avtonomnih robotov ter ali lahko umetni inteligenci naložimo odškodninsko odgovornost. Ker naj bi pravo stremelo k idealu pravičnosti, se je torej najprej smiselno vprašati, kaj je tisto bistveno, kar loči človeka od robota. Na to vprašanje v članku poskušam odgovoriti z osvetlitvijo problema telesa in duha, idej funkcionalistov, Turingovega testa ter eksperimenta kitajske sobe Johna Searla. Na koncu se osredotočim na ideje Evropskega parlamenta v zvezi z ureditvijo pravnega statusa pametnih avtonomnih robotov ter ob tem problematiziram idejo »detached rationality« v povezavi s pravom.

Pravna tehnologija: trend ali nuja za študente prava?

V dobi digitalizacije in tehnološke revolucije se študentje prava soočajo z novim pojavom – pravno tehnologijo, ki bistveno vpliva na sodobno pravno prakso. Članek raziskuje koncept pravne tehnologije, njeno manifestacijo v pravni praksi in vpliv na poklicne ter izobraževalne poti študentov prava v prihodnosti. Pravna tehnologija namreč obljublja večjo učinkovitost, dostopnost in demokratizacijo pravnih storitev s pomočjo digitalizacije, avtomatizacije obdelave pravnih dokumentov in naprednim iskanjem informacij. Kljub temu pa prinaša številne izzive, ki jih ne smemo prezreti. Integracija tehnologije v pravne procese, kot je uporaba platform, ki jih poganja umetna inteligenca, na primer ChatGPT, je tako sicer res izboljšala dostop do pravnih podatkov in storitev, a hkrati sprožila vrsto vprašanj o varnosti zasebnosti ter potencialu za tehnološke napake. Vse to vodi avtorja do stališča, da je pomembno, da študenti prava razvijejo tehnološko pismenost in sposobnost uporabe teh inovacij. Avtorja zaključujeva, da pravna tehnologija sicer ponuja priložnosti za učinkovitejše delovanje, a zahteva uravnotežen pristop, kritično razmišljanje in etično odgovornost bodočih pravnih strokovnjakov.

Tehnološki napredek za ceno diskriminacije nepriviligiranih

Človeška tendenca za pristranskost je vedno bila (vse)prisotna v družbi. Vendar pa se družba modernizira in vedno večji del le te je prepreden s tehnologijo. Na trgu se pojavljajo samovozeča vozila, avtonomni stroji opravljajo težavne transakcije in računalnik lahko, kar je za pravnike najpomembnejše, pregleduje in obnavlja dokumente. Vprašanje, ki se nam zastavlja je, ali ljudje kot pristranska bitja prenašamo svoje značilnosti na algoritme in naprave, ki bi morale biti slika objektivnosti in posledično s svojim vplivom ustvarjamo tehnološko dovršeno in tako toliko bolj nevarno verzijo sebe. Čeprav so problematični prav vsi vidiki vsakdanjega življenja, kjer se pojavi diskriminacija (tudi v obliki algoritma), se bom v tem članku osredotočila na težavo, ki postaja vedno bolj pereča in vpliva na varnost posameznikov, zoper katere se izvaja diskriminacija; na uporabo samovozečih avtomobilov.

Poslednji umetni vplivi pod pragom zavesti?

Evropska komisija je aprila 2021 v predlogu t. i. Akta o umetni inteligenci na mizo položila prepoved sistemov umetne inteligence, ki na subliminalen način vplivajo na vedenje ljudi in jim na ta način povzročijo telesno ali psihično škodo. Decembra 2023 sta evropska zakonodajalca njen predlog tudi potrdila. Prepoved odpira mnoga vprašanja, tako iz pravnega kot tudi znanstvenega vidika. Kaj sploh pomeni subliminalen način vplivanja in kakšno vlogo ima lahko pri tem umetna inteligenca? Kakšne so lahko morebitne pravne zagate, ki utegnejo vznikniti pri uporabi te prepovedi? Prispevek skuša osvetliti odgovore na ta vprašanja ter s pomočjo nekaj izbranih praktičnih primerov prikazati, kako obširna je pravzaprav prihajajoča ureditev.

Nadzor blaga z dvojno rabo ali opredelitev dopustnega pobijanja

Nadzor blaga z dvojno rabo je eden od procesov, na katerih temelji občutljivo geopolitično ravnovesje, vendar o njem večina od nas nikoli ne razmišlja. Ali gre res vsak industrijsko narejen letalnik na daljinsko upravljanje na police lokalne tehnološke trgovine? Ali res vse nevarne kemikalije pristanejo v dobro nadzorovanih zahodnih raziskovalnih institucijah? Odgovor na obe vprašanji je seveda negativen že zaradi same količine blaga v svetovnem obtoku, vendar pa članek raziskuje poskuse nadzora nad t.i. blagom z dvojno rabo, ki lahko v napačnih rokah postane del uničujoče oborožitve. Prav tako ta prispevek obravnava razvoj nadzora nad takim blagom z razvojem vse bolj globalnega učinka človeških oboroženih spopadov.

Umetna inteligenca in/ali sodniško odločanje?

Integracija alogritmov strojnega učenja v pravosodni sistem je vse pogosteje opažena agenda evropskih in nacionalnih zavez digitalne preobrazbe pravosodja. Z naraščajočo potrebo po pravni regulaciji  umetne inteligence nas vse pogosteje zanima obseg pristojnosti, ki ji jih bomo dodelili, a obenem pozabljamo na njeno primerjalnopravno gledano že obstoječo prisotnost. Porajajo se dvomi o njeni pristranskosti, etičnosti uporabe, (ne)zmožnosti imitiranja pravnega občutka in potencialnih spremembah sistemu imanentnih institutov. Na drugi strani se spregleda vlogo umetne inteligence kot podporne tehnologije, ki omogoča uspešnejšo analizo vsebine dokumentov, povzemanje obsežnih sodnih dokumentov in vlog, vsebinsko raziskovanje in povezovanje sodne prakse ter boj proti organiziranemu in gospodarskemu kriminalu.