Izšla je nova tematska številka Pamfila, kjer smo raziskovali Umetno inteligenco in Kriptotehnologije v kontekstu prava.
V sodelovanju z Delovnopravno in socialno kliniko smo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani organizirali delavnico na temo pisanja člankov.
Več o delavnici v objavi.
Dragi bralci in pisci revije Pamfil,
v okviru jesenske šole "Pravo pred izzivi digitalne (r)evolucije” pripravljamo novo tematsko številko Pamfila.
Jesenska šola bo potekala v četrtek, 19. 10. in petek, 20. 10., v prostorih knjižnice Inštituta za kriminologijo.
Več o sami jesenski šoli si lahko preberete na povezavi.
Rok za oddajo člankov je 10. 11. 2023, na naš elektronski naslov: drustvo.pamfil@gmail.com.
Vljudno vabljeni!
Ustavna ureditev retroaktivnosti je pogosto narobe razumljena, saj nam teorija pogosto ponuja klasično dihotomijo prave in neprave retroaktivnosti, kot materijo 155. in 2. člena Ustave RS. A natančno branje 155. člena Ustave poda elegantnejše razumevanje teh dveh konceptov, ki je po mojem mnenju tudi bolj zvesto originalnemu namenu piscev Ustave.
Članek raziskuje pojem in problematiko »ozračja nasilja« (nem.: Klima der Gewalt / Angst) iz nemške teorije spolnega kazenskega prava. Pojav lahko umestimo v širši sklop vprašanja konkludentne grožnje kot sredstva prisile, in zajema situacije, ko ta izhaja iz ponavljajočega nasilja znotraj tesno povezanih družbenih skupin. Zanimivo se je pri aplikaciji tega koncepta v praksi pokazal znaten razkorak med prevladujočo pravno teorijo in sodno prakso, ki je sprožil nekoliko neposrečen odziv nemškega zakonodajalca.
Članek obravnava raznolikost zakonskih opredelitev posilstva v državah članicah Evropske unije in se osredotoča na ključno vlogo soglasja v pravni kvalifikaciji spolnih dejanj. Na podlagi analize zakonodajnih ureditev avtor razvršča obstoječe pristope v tri temeljne modele: prisilni model, zavrnitveni model in afirmativni model soglasja. Modeli se razlikuje glede na to, kako obravnava soglasje žrtve, kar vpliva tako na dokazne standarde kot tudi na širino kazenskopravne zaščite. Članek predstavi primerjalno analizo izbranih nacionalnih ureditev in sodne prakse (npr. primer Gisèle Pelicot in La Manada), ter osvetli normativni premik, ki se na ravni EU vse bolj nagiba k afirmativnemu modelu, podprtemu z Istanbulsko konvencijo in sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice. Ob tem opozori tudi na kritike afirmativnega modela, zlasti glede pravne varnosti, dokaznih bremen in implementacijskih izzivov. Namen prispevka je spodbuditi razpravo o tem, kateri model najbolj ustreza cilju učinkovitega varstva spolne samoodločbe ob hkratnem spoštovanju temeljnih načel kazenskega prava.
V prispevku podam oris svojega predavanja na letošnji konferenci AI x Pravo. Osrednja nit orisa se osredotoča na dve načelni izhodišči: pretirano upiranje »umetni inteligenci« se mi zdi povsem nesmiselno, medtem ko njeno pretirano poveličevanje ocenjujem kot povsem naivno. Prispevek ta izhodišča naslavlja v polemični maniri, in sicer prek poskusa oblikovanja navodil robotu, ki naj bi nadomestil pravničino odločanje. Ta navodila služijo kot preprost opomnik na svojevrstnost in nenadomestljivost pravničinega uma. Kljub strahu pred tragično usodo, ki me morebiti doleti v primeru robotovega prevzema oblasti, pa prispevek prinaša slabo novico: drugače kot v pravnico, vanj ne verjamem.
