Revija Pamfil

Pojav medvrstniškega nasilja ni zgolj del odraščanja, temveč družben problem, ki ima za žrtve nasilja dolgotrajne negativne psihosomatske in psihosocialne posledice. Na izpostavljenost medvrstniškemu nasilju ne vplivajo le individualne psihološke značilnosti mladostnika, ampak se v vlogi žrtve večkrat znajdejo osebe, ki pripadajo ranlivejšim družbenim skupinam. Zaradi neravnovesja moči med povzročiteljem in žrtvijo, se žrtev z nasiljem ne more soočiti sama zato je nujen odziv odraslih. Ker medvrstniškega nasilja največkrat prihaja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, je pomembno, da imajo ti vzpostavljene protokole za obravnavo nasilnih dogodkov, vodstvo in zaposleni pa jasno izražajo ničelno toleranco do nasilja. Pri obravnavi medvrstniškega nasilja najučinkovitejši sistemski pristopi.

Članek obravnava medvrstniško nasilje z dveh ključnih vidikov: preprečevanje nasilja in modeli za obravnavo le tega. V prvem delu so predstavljeni preventivni ukrepi, ki vključujejo mediacijo, izobraževanje učiteljev, delo s starši in oblikovanje vključujoče šolske kulture. Poudarek je na celostnem pristopu, ki spodbuja empatijo, odgovornost in nenasilno vedenje. Drugi del članka se osredotoča na modele obravnave nasilja, ki temeljijo na restorativnih pristopih in temeljijo na pravilnikih in protokolih izobraževalnih institucij. Predstavljene so različne strategije, kot so sodelovanje z zunanjimi strokovnjaki, sistematična analiza stanja in uporaba prilagodljivih intervencij. Članek kritično ocenjuje politiko ničelne tolerance, ki pogosto vodi v izključevanje in stigmatizacijo, ter predlaga bolj trajnostne rešitve, ki vključujejo vse vpletene deležnike – učitelje, učence, starše in širšo skupnost.

Medvrstniško nasilje je pereč družbeni problem, ki ne zaznamuje le žrtev, ampak tudi storilce in celotno skupnost. Družba se prepogosto osredotoča le na žrtve medvrstniškega nasilja, povzročitelje pa zanemarja. Dejanja povzročiteljev namreč pogosto izvirajo iz kompleksnih psiholoških, socialnih ali družinskih okoliščin. Cilj tega prispevka je ugotoviti, zakaj se mladostniki zatekajo k medvrstniškemu nasilju, v kakšnem okolju takšni mladostniki odraščajo in kako z njimi ravnati. Ena izmed glavnih ugotovitev je, da večina povzročiteljev izhaja iz družin, kjer je nasilje del vsakdana in je takšen način odnosov zanje povsem normalen, saj se na drugačen način ne znajo izražati, nasilje predstavlja njihov način izražanja nestrinjanja z nečim.

Ob vse pogostejšem uvozu tujih delavcev in njihovem zaposlovanju prek agencij, prispevek obravnava agencijsko delo kot obliko nestandardne zaposlitve. Osredotoča se na pomanjkljivosti slovenske zakonodaje in izzive, s katerimi se agencijski delavci soočajo v praksi. Zaradi tristranega delovnega razmerja med delavcem, agencijo in uporabnikom, so pogosto v šibkejšem položaju, zato je ustrezna pravna zaščita ključna. Čeprav je slovenska ureditev na določenih področjih napredna, dopušča izigravanje. Pojavlja se prikrito agencijsko delo: agencije, ki se ukvarjajo izključno s posredovanjem delavcev, se predstavljajo kot podizvajalci storitev, s čimer obidejo delovnopravne obveznosti. Gre za de facto agencije, ki predstavljajo resno anomalijo na (slovenskem) trgu dela.