Evtanazija in pomoč pri samomoru v praksi ESČP
Avtor: Nejc Ledinek Hovnik*
Izvleček: Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadnjih dveh desetletjih razvilo obsežno sodno prakso na področju evtanazije in pomoči pri samomoru. Iz nje izhaja, da pravica do smrti kot diametralno nasprotje pravici do življenja iz 2. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ne obstaja. Sodišče je vprašanje končanja življenja umestilo v okvir pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, pri čemer državam priznava široko polje proste presoje pri urejanju tega področja. Vendar pa morajo države, ki evtanazijo ali pomoč pri samomoru dopuščajo, vzpostaviti primerne in zadostne varovalke za preprečevanje zlorab, kar predstavlja njihovo pozitivno obveznost v okviru 2. člena EKČP.
Ključne besede: evtanazija, pomoč pri samomoru, ESČP, EKČP, Svet Evrope.
Kategorija: ustavno pravo, pravo človekovih pravic, primerjalno pravo.
Evtanazija in pomoč pri samomoru sta temi, ki že več kot dve desetletji burita evropsko javnost, v zadnjih nekaj letih pa se je debata razplamtela tudi v Sloveniji. Vrhunec je dosegla s sprejetjem Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) in zakonodajnim referendumom o njem. Zakon je bil zavrnjen, razprava o referendumu samem pa se je preselila na Vrhovno sodišče[1]. Splošno pa je ureditev tega področja tudi v Evropi precej razdrobljena: so države, ki dopuščajo evtanazijo in so države, ki jo strogo sankcionirajo. Zato se postavlja vprašanje, kako sta evtanazija in pomoč pri samomoru urejena na skupni ravni Sveta Evrope ter kaj sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni za morebitno prihodnjo dekriminalizacijo ali legalizacijo evtanazije oziroma pomoči pri samomoru. V nadaljevanju prispevka sledi oris pravnega urejanja na ravni Sveta Evrope in njegova razlaga skozi prakso Sodišča. Pokazati želim, da je »pat« pozicija, v kateri trenutno stoji Sodišče, bolj legitimna od aktivnega poseganja v posamezne ureditve držav članic.
Pravni okvir
V okviru Sveta Evrope obstaja več dokumentov, ki se bolj ali manj neposredno dotikajo vprašanja evtanazije in pomoči pri samomoru. Najpomembnejši pravno zavezujoči dokument je gotovo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Za obravnavo vprašanja evtanazije in pomoči pri samomoru so najpomembnejši 2. člen (pravica do življenja), 3. člen (prepoved mučenja), 8. člen (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). 9. člen (svoboda mišljenja, vesti in vere) in 14. člen (prepoved diskriminacije) konvencije. Drugi pomembnejši pravno zavezujoči dokument je Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine: Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino iz leta 1997 (znana tudi kot Oviedska konvencija). Ta vprašanja evtanazije ne ureja neposredno, za obravnavo vprašanje je pomemben predvsem 5. člen, ki ureja privolitev pacienta v zdravniški poseg. Poleg že omenjenih konvencij je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PSSE) izdala tudi različna neobvezujoča priporočila in resolucije in sicer; priporočilo PSSE 1418[2], resolucijo PSSE 1649[3], resolucijo PSSE 1859[4] ter resolucijo PSSE 2249[5]. Osnutek resolucije PSSE 9898[6], v katerem se je poročevalec zavzel, da bi države članice obravnavale vprašanje evtanazije in proučile možnosti sprejetja zakonodaje, ki bi jo pod določenimi pogoji dopuščala, je bil zavrnjen. Argument poročevalca je bil, naj nihče nima pravice siliti neozdravljivo bolnih, da morajo preostanek življenja preživeti v neznosnem trpljenju in stiski.
Začetek in temelji sodne prakse
Z vprašanjem evtanazije in pravice do nje se je ukvarjalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). V zadevi Sanles Sanles proti Španiji je Sodišče odločilo, da je pravica do dostojne smrti (če obstaja v domačem pravu) strogo osebna in kot takšna neprenosljiva pravica.[7] Šlo je za sploh prvo zadevo pred ESČP, ki se je neposredno dotikala vprašanja pravice do prostovoljnega končanja življenja, sodišče pa v njej postavi tudi splošni okvir relevantnih določb EKČP. V zadevi Pretty proti Združenemu kraljestvu[8] je sodišče odločilo, da 2. člen EKČP varuje posameznikovo življenje kot tako ter da državi nalaga pozitivno obveznost zaščite življenja. Diametralno nasprotna pravica (pravica do smrti) iz 2. člena ne izhaja, zaradi česar posameznik nima pravice izbrati smrti namesto življenja. Pravica do smrti prav tako ne izhaja iz 3. člena EKČP. Država je dolžna posameznike pod svojo jurisdikcijo zaščititi pred nehumanim in ponižujočim ravnanjem, kar pa pri hudo bolnih posameznikih ne ustvarja obveznosti zagotoviti evtanazije ali pomoči pri samomoru[9]. Drugačno razumevanje bi bilo v neskladju z 2. členom, prav tako pa bi čezmerno razširilo pojem zdravljenja. Po drugi strani pa ESČP ni bilo pripravljeno izključiti možnosti, da omejitev pomoči pri samomoru posega v pritožničino pravico do zasebnega življenja, varovano s 1. odstavkom 8. člena EKČP. Samomor je njena zasebna odločitev, s katero bi se izognila trpljenju ob koncu življenja, kar spada v okvir pravice do zasebnosti.[10] ESČP je nadalje presojalo skladnost omejitve pomoči pri samomoru z merili 2. odstavka 8. člena. Zaključek ESČP je bil, da je takšna ureditev nujna v demokratični družbi, saj na splošno varuje pravice drugih, hkrati pa omogoča fleksibilnost[11] v posameznih primerih. Kot takšna je zato skladna s EKČP.[12] Pretty proti Združenemu kraljestvu je verjetno najpomembnejša sodba s tega področja, saj ESČP v njej postavi temelje, na katerih slonijo vse druge odločbe.
Pravica do zasebnega življenja
8. člen EKČP je bil ključen tudi za obravnavo v zadevi Haas proti Švici[13]. Sodišče je poudarilo, da ima država pozitivno obveznost preprečiti samomor, če odločitev ni bila sprejeta popolnoma svobodno in z zavedanjem vseh posledic[14]. V ta namen morajo države, ki dovoljujejo pomoč pri samomoru ali evtanazijo, vzpostaviti primerne mehanizme, s katerimi preprečijo zlorabe sistema (na ta način se tudi varuje pravica do življenja iz 2. člena).[15] V konkretnem primeru pritožnik ni izpolnil pogojev, postavljenih s strani države. Vzpostavitev varovalk je nujna dolžnost države, zato ni prišlo do kršitve 8. člena EKČP. Pomembno je tudi stališče ESČP, da državam prizna široko polje proste presoje (diskrecije) pri odločitvah o urejanju vprašanja končanja življenja. To izhaja iz ugotovitve, da med državami ne obstaja konsenz in se zaradi tega pojavljajo različne ureditve.[16]
Podobni argumentaciji je ESČP sledilo tudi v zadevi Koch proti Nemčiji[17]. Sodišče je odločilo, da so sodišča držav članic dolžna vsebinsko obravnavati predloge, četudi zatrjevana materialna pravica še ni bila obravnavana v kakšnem drugem primeru. Primer ni bil obravnavan, hkrati pa za njegovo neobravnavo ni obstajal kateri od legitimnih razlogov iz 2. odstavka 8. člena. Zaradi tega je prišlo do kršitve 8. člena EKČP. Zaradi širokega polja proste presoje in različnih ureditev imajo nacionalna sodišča dolžnost, da vsebinsko odločijo o pritožbah. Vloga ESČP je subsidiarna, prvo odločitev morajo podati nacionalna sodišča.[18]
V zadevi Gross proti Švici je ESČP odločilo, da je bila pritožnici kršena pravica do zasebnega življenja, saj švicarski zakonik ni vseboval jasnega pravnega okvira glede obsega pravice do pomoči pri samomoru. Nacionalno sodišče je njeno prošnjo zavrnilo, pri tem pa se je sklicevalo na smernice nevladne organizacije, ki nimajo moči zakonskega akta. Omejevanje pravice je po 2. odstavku 8. člena Konvencije mogoče zgolj z zakonom, zaradi česar je Švica kršila 8. člen.[19] Sodba nikoli ni postala pravnomočna, saj je tožnica v vmesnem času umrla, tega pa njen zastopnik ni sporočil Sodišču. Tako je veliki senat njeno pritožbo označil za nedopustno po 3. odstavku 35. člena EKČP.[20]
ESČP tako vprašanje evtanazije in pomoči pri samomoru primarno obravnava znotraj 8. člena EKČP, 2. člen pa ostaja pomemben predvsem z vidika pozitivne obveznosti države po varstvu šibkejših oseb. Sodišče tako po eni strani ohrani pravico do življenja kot temeljno in ne priznava pravice do smrti, po drugi strani pa je morebitna dopustitev evtanazije ali pomoči pri samomoru ob upoštevanju pogojev še vedno lahko skladna s EKČP. Stališče ESČP se zdi pravilno tudi z vidika pravičnosti, saj se različnim državam s popolnoma različnimi pogledi na življenje kot vrednoto ne vsiljuje nečesa, kar ni v skladu z njihovo lestvico vrednot. Ocena pomembnosti posamezne vrednote je tako stvar presoje vsake države in njenih državljanov posebej.
Prekinitev zdravljenja kot evtanazija
V praksi je pomembno razlikovanje med aktivno (klasično) in pasivno evtanazijo. Pri pasivni gre za: »namerno opustitev dajanja snovi ali izvedbe postopka za ohranjanje življenja«[21]. Pri aktivni evtanaziji pa je smrt povzročena z aktivnim posegom v življenje. V zadevi Lambert proti Franciji[22] je EKČP odločilo, da prenehanje umetne prehrane in hidracije pacienta, ki je skladna z zdravniškimi smernicami, ne pomeni evtanazije ali pomoči pri samomoru.[23] Gre namreč za prekinitev zdravljenja, ki se lahko opravi na željo pacienta ali, če le-ta ni sposoben podati privolitve, po odločitvi zdravnikov in po posvetovanju z bližnjimi. Bistvo je, da se najde resnična volja pacienta glede njegovega nadaljnjega zdravljenja (domnevana privolitev). Takšna ureditev je skladna z 2. členom EKČP. Sodišče tudi na tem področju ugotavlja, da med državami ne obstaja široko sprejeto stališče in jim zato pušča široko polje diskrecije.[24] Podobna je bila tudi odločitev v zadevi Medmoune proti Franciji[25]. ESČP je presodilo, da država v primerih prekinitve zdravljenja zadosti svoji pozitivni obveznosti varovanja človekovega življenja iz 2. člena EKČP, če sprejme s tem členom skladen zakonodajni okvir, v postopku upošteva želje pacienta in svojcev ter mnenja drugih zdravstvenih strokovnjakov, hkrati pa zagotovi pravno varstvo v primerih, ko se pojavi dvom o pravilnosti odločitve. Čeprav 8. člen EKČP posamezniku zagotavlja pravico do osebne avtonomije, pa po drugi strani državam ne nalaga obveznosti, da vnaprej izraženi volji pacienta glede zdravljenja priznajo pravno zavezujoč učinek. Ureditev njihovega učinka spada v polje proste presoje posamezne države. V konkretnem primeru so bile želje pacienta in svojcev upoštevane, niso pa pretehtale končne odločitve. Ker je bilo pritožnikom zagotovljeno tudi pravno varstvo, ESČP ni ugotovilo zatrjevanih kršitev 2., 8. in 9. člena EKČP. [26]
Pozitivne obveznosti države
Eno redkih kršitev na področju evtanazije je ESČP ugotovilo v zadevi Mortier proti Belgiji[27]. ESČP je sicer še enkrat potrdilo stališče, da pravica do smrti ne obstaja[28], vendar pravica do življenja iz 2. člena EKČP sama po sebi še ne izključuje možnosti dekriminalizacije evtanazije. Država, ki se za to odloči, ima pozitivno dolžnost urediti področje s primernimi in zadostnimi varovalkami, ki preprečujejo zlorabe. Ustreznost teh varovalk je mogoče presojati zgolj v posameznih primerih. ESČP je presodilo, da belgijska zakonodaja v postopku odobritve in same izvedbe evtanazije vsebuje ustrezne varovalke in tako zadosti pogojem, ki izhajajo iz 2. člena. Prav tako v konkretnem primeru pritožnikove matere ni prišlo do kršitve zakonodaje, ki ureja evtanazijo, zaradi česar ni prišlo do kršitve 2. člena. Do kršitve 2. člena pa je prišlo v zvezi s postopkom pred Zvezno komisijo za nadzor in ocenjevanje evtanazije. Tam zakonodaja ni predvidevala avtomatične izločitve člana komisije, če je le-ta sodeloval pri izvedbi v obravnavanem primeru. S tem je kršena neodvisnost komisije, ki tako ne zadosti potrebi po neodvisnem organu, ki preverja zakonitost izvedb. Takšen organ pa je nujna pozitivna obveznost države. V primeru kazenskega postopka, ki sicer pri evtanaziji sam po sebi ni nujen, ima država obligacijo prizadevanja in ne obligacijo rezultata[29]. Temu kriteriju je bilo v konkretnem primeru zadoščeno, vendar je bil postopek predolg, zaradi česar je prišlo do kršitve 2. člena EKČP. V obravnavanem primeru je pritožnik zatrjeval tudi kršitev 8. člena EKČP, saj naj bi država s tem, ko ga ni bolj aktivno vključila v sam postopek evtanazije, kršila svojo pozitivno obveznost. ESČP mu ni pritrdilo, saj so zdravniki v postopku ravnali skladno z zakonom, medicinsko zaupnostjo in etičnimi smernicami, hkrati pa je bila mati tista, ki je zavračala stik.[30]
Kako široko je polje proste presoje?
Zadnja sodba s področja evtanazije je sodba v zadevi Dániel Karsai proti Madžarski[31]. Pritožnik je zatrjeval kršitev, saj naj bi imela država po 8. členu EKČP pozitivno obveznost zagotoviti pogoje, pod katerimi bi lahko izvrševal pravico do zasebnega življenja. Ta je v konkretnem primeru obsegala pomoč pri samomoru. Sodišče je ugotovilo, podobno kot v prejšnjih odločbah, da imajo države pri urejanju področja pomoči pri samomoru široko polje proste presoje, hkrati pa v vse več državah prihaja do postopne dekriminalizacije. Tako je EKČP potrebno razlagati v skladu z današnjimi razmerami in idejami v državah pogodbenicah[32]. ESČP je zato v nadaljevanju ugotavljalo, ali prepoved vsakršne oblike pomoči pri samomoru presega dano polje diskrecije. Zaključek je bil, da Madžarska s prepovedjo vsakršne pomoči pri samomoru ni kršila 8. člena EKČP. Takšna prepoved varuje šibkejše osebe pred napakami in zlorabami, ki jih niti dobro izdelan sistem ne more v celoti preprečiti. Po drugi strani pa Madžarska zagotavlja ustrezno paliativno oskrbo, ki tudi hudo bolnemu posamezniku omogoča dostojno življenje. Na kazenskopravnem področju pa se pomoč pri samomoru hudo bolne osebe upošteva kot olajševalna okoliščina. Država je tako z utemeljenimi razlogi ostala znotraj polja proste presoje. Pritožnik je zatrjeval tudi kršitev 14. člena v povezavi z 8. členom, saj naj bi država diskriminirala med posamezniki, ki lahko umrejo zgolj s pomočjo pri samomoru in tistimi, ki lahko umrejo na način, da prekinejo zdravljenje (so npr. odvisni od ventilacijskega predihavanja). ESČP se ni strinjalo, saj pravica do prekinitve zdravljenja[33], tudi s smrtnim izidom[34], izhaja iz pravice: »do svobodne in informirane (ozaveščene) privolitve v medicinski poseg[35]«[36]. Kot takšna je drugačna od pravice do pomoči pri samomoru, zaradi česar je razlikovanje med njima dopustno.[37]
Sklep
Vprašanje, ki se poraja je, kam naprej? EKČP je potrebno razlagati kot »živ instrument«, ki se mora nenehno odzivati na nove družbene razmere in trende v državah članicah.[38] Toda kaj to točno pomeni za vprašanje dopustnosti evtanazije? Do sedaj je ESČP, predvsem zaradi različnih pogledov držav članic glede tega vprašanja, dopuščalo široko polje proste presoje, ki se je lahko razširilo vse do popolne prepovedi evtanazije in pomoči pri samomoru. Po drugi strani pa državam dopušča legalizacijo evtanazije, seveda pod pogojem ustrezne pravne urejenosti vključno z varovalkami, ki preprečujejo zlorabe. ESČP se je tako znašlo v položaju med več različnimi pogledi, kjer vsak zagovarja določeno mero avtonomije posameznika na tem področju, samo pa je tiho zavzelo pozicijo, da sta obe poti, če seveda ustrezata vsem merilom, naštetih in oblikovanih v obravnavanih primerih, skladni s EKČP. S tem je samo sebe izločilo kot odločevalca in kamenček vrnilo vsaki državi članici posebej. Tak pristop se zdi prepričljiv, saj odločitev prepušča tistim, ki bodo v prihodnosti morali živeti z njo na vsakem koraku, nazadnje pa tudi na svoji smrtni postelji. Vprašanje, ki ostaja odprto in sodi bolj v filozofske vode pa je, kaj je sploh življenje, ki ga je vredno živeti ter kdo naj odloča: posameznik ali država.
Seznam literature
- Brassington, Iain: What passive euthanasia is, URL: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC7227198/ (31. 5. 2026).
- ECHR Case Law: ECtHR: Medmoune v. France. Right to Life and Advance Directives Requesting Continuation of Life-Sustaining Treatment. No Violation of Article 2 ECHR, URL: https://www.echrcaselaw.com/en/echr-decisions/ecthr-medmoune-v-france-right-to-life-and-advance-directives-requesting-continuation-of-life-sustaining-treatment-no-violation-of-article-2-echr/ (31. 5. 2026).
- Leong Tan, Kian: Medmoune v France: To Live and Let Die, URL: https://ukhumanrightsblog.com/2026/03/05/medmoune-v-france-to-live-and-let-die/ (31. 5. 2026).
- Parlamentarna skupščina Sveta Evrope: Protection of the human rights and dignity of the terminally ill and the dying, priporočilo št. 1418, Strasbourg (25. junij 1999).
- Parlamentarna skupščina Sveta Evrope: Palliative care: a model for innovative health and social policies, resolucija št. 1649, Strasbourg (28. januar 2009).
- Parlamentarna skupščina Sveta Evrope: Protecting human rights and dignity by taking into account previously expressed wishes of patients, resolucija št. 1859, Strasbourg (25. januar 2012).
- Parlamentarna skupščina Sveta Evrope: The provision of palliative care in Europe, resolucija št. 2249, Strasbourg (23. november 2018).
- Parlamentarna skupščina Sveta Evrope: Euthanasia, osnutek resolucije št. 9898, Strasbourg (10. september 2003).
- Dr. Peršak, Nina: Sovražni govor v perspektivi človekovih pravic ter nekatera odprta vprašanja kriminalizacije in pregona, v: Pravosodni bilten, 37 (2016), 3, str. 45.
- Registrar of the Court: Medical decision to withdraw life-sustaining treatment from patient who had drawn up advance directives did not violate Convention, URL: https://hudoc.echr.coe.int/app/conversion/pdf/?library=ECHR&id=003-8451587-11969354&filename=Judgment%20Medmoune%20v.%20France%20-%20Medical%20decision%20to%20withdraw%20life-sustaining%20treatment%20from%20patient%3A%20no%20violation%20of%20Convention.pdf (31. 5. 2026).
Opombe
* Študent tretjega letnika enovitega magistrskega študija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
[1] VS RS, št. Uv 1/2025-20, 10. marec 2026.
[2] Po njem ima posameznik pravico do paliativne oskrbe in do lajšanja bolečine, nima pa pravice do smrti (9. člen). Priporočilo PSSE 1418, Protection of the human rights (1999).
[3] Resolucija PSSE 1649, Palliative care (2009).
[4] V njej izrecno nasprotujejo evtanaziji (5. člen), hkrati pa opozorijo na pomembnost pacientove volje v zvezi z zdravljenjem. Resolucija PSSE 1859, Protecting human rights and dignity (2012).
[5] V njej skupščina še enkrat poudari pomen paliativne oskrbe kot bistvene sestavine človekovega dostojanstva in pravice do zdravja (1. člen). Resolucija PSSE 2249, The provision of palliative care in Europe (2018).
[6] Osnutek resolucije PSSE 9898, Euthanasia (2003).
[7] Sanles Sanles proti Španiji, št. 48335/99 z dne 26. oktober 2000. Prim. ESČP Koch proti Nemčiji, št. 497/09 z dne 19. julij 2012, odstavek 78 - 82.
[8] Pritožnica, gospa Pretty, je zbolela za boleznijo motoričnih nevronov (MND), nakar se ji je stanje naglo slabšalo. Da bi se izognila trpljenju in ohranila dostojanstvo, je želela storiti samomor. Tega sama zaradi paralize od vratu navzdol ni mogla storiti. Želela si je, da bi ji pri tem pomagal mož, vendar je pomoč pri samomoru po angleškem pravu kaznivo dejanje. Želela je zagotovilo DPP (Director of Public Prosecutions), da proti možu ne bo začel kazenskega pregona, vendar tega DPP ni mogel zagotoviti, zato je vložila več pritožb, končno tudi na ESČP.
[9] Država se je po drugi strani dolžna vzdržati dejanj v povezavi z zdravljenjem, ki bi vodila v nehumano ravnanje s posameznikom. Glej tudi: D. proti Združenemu kraljestvu, št. 30240/96 z dne 2. maj 1997.
[10] Prim. Koch proti Nemčiji, št. 497/09 z dne 19. julij 2012, odstavek 51; Haas proti Švici, št. 31322/07 z dne 20. januar 2011, odstavek 50.
[11] Po takratni zakonodaji je imel DPP diskrecijsko pravico pri podaji soglasja za začetek pregona kaznivega dejanja pomoči pri samomoru, hkrati pa so bile izrečene kazni zelo blage.
[12] Pretty proti Združenemu kraljestvu, št. 2346/02 z dne 29. april 2002.
[13] Pritožnik, gospod Haas, je 20 let trpel za hudo bipolarno motnjo. Dvakrat je poskušal storiti samomor. Želel je storiti samomor s pomočjo zdravil, ki pa so dostopna zgolj na recept. Poskusil je pridobiti zdravilo brez recepta, v ta namen je tudi vložil več tožb, vendar neuspešno. Za pridobitev recepta in posledično zdravil je pisal okrog 170 psihiatrom, vendar so ga vsi zavrnili.
[14] Glej tudi: Keenan proti Združenemu kraljestvu, št. 27229/95 z dne 3. april 2001.
[15] Prim. Koch proti Nemčiji, št. 497/09 z dne 19. julij 2012, odstavek 52.
[16] Haas proti Švici, št. 31322/07 z dne 20. januar 2011. Prim.: ESČP Koch proti Nemčiji, št. 497/09 z dne 19. julij 2012, odstavek 70.
[17] Pritožnik, gospod Koch, je bil več let poročen z gospo B. K. Gospa B. K. je po padcu postala tetrapleginja. Življenja ni več dojemala kot vrednega življenja, zato je želela storiti samomor. Zvezni inštitut za zdravila in medicinsko opremo ji je zavrnil prošnjo za smrtno dozo zdravila, češ da je to v nasprotju z namenom zakona. Gospa se je pritožila, nato pa odpotovala v Švico, kjer je storila samomor. Po njeni smrti je sledilo več pritožb, vse pa so bile zavržene. ESČP je g. Kochu je priznalo pravni interes, saj je bila zaradi bližine življenjske skupnosti z gospo B. K. prizadeta tudi njegova pravica do zasebnega življenja.
[18] Koch proti Nemčiji, št. 497/09 z dne 19. julij 2012.
[19] Gross proti Švici, št. 67810/10 z dne 14. maj 2013.
[20] Gross proti Švici, št. 67810/10 z dne 30. september 2014.
[21] Brassington, What passive euthanasia is, URL: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC7227198/.
[22] Pritožniki so v tem primeru starši, polbrat in sestra Vincenta Lamberta. Ta je v prometni nesreči leta 2008 utrpel hude poškodbe možganov. Od takrat naprej je bil v kroničnem vegetativnem stanju oziroma stanju minimalne zavesti. Prejemal je umetno hranjenje in hidracijo, dihal pa je lahko samostojno. Leta 2013 so mu zdravniki po posvetovanju z njegovo ženo želeli prekiniti umetno hranjenje, vendar so se pritožniki pritožili na upravno sodišče, ki je z odredbo odredilo ponovno hranjenje pacienta. Zdravniki so se ponovno, po posvetovanju z družino, odločili za prenehanje hranjenja, vendar so se pritožniki ponovno pritožili na upravno sodišče, ki je s sodbo razveljavilo zdravniško odločitev. Pritožniki so tudi zahtevali premestitev pacienta v specializirano ustanovo za dolgotrajno oskrbo, čemur pa sodišče ni ugodilo. Sledila je pritožba pritožnikov na Conseil d’État, ki je leta 2014 razveljavilo sodbo upravnega sodišča in zavrnilo zahtevek pritožnikov glede premestitve pacienta. Sledila je pritožba na ESČP.
[23] Glej tudi: Burke proti Združenemu kraljestvu, št. 19807/06 z dne 11. julij 2006; Ada Rossi in ostali proti Italiji, št. 55185/08 55483/08, 55516/08 ... z dne 16. december 2008; Glass proti Združenemu kraljestvu, št. 61827/00 z dne 9. marec 2004.
[24] Lambert proti Franciji, št. 46043/14 z dne 5. junij 2015.
[25] Pritožnice so v tem primeru sestri in žena gospoda A. M. Ta je v nesreči leta 2022 med popravljanjem vozila utrpel hude poškodbe, zaradi katerih so bili njegovi možgani sedem minut brez kisika. Preiskave v bolnišnici so pokazale odsotnost refleksov možganskega debla in možganske aktivnosti ter hude anoksične poškodbe. A. M. je leta 2020 lastnoročno sestavil vnaprejšnjo izjavo volje, da se ga, tudi umetno, ohranja pri življenju v primeru, da bi bil nezavesten in ne bi mogel komunicirati. Zdravniki so, ne da bi za to izjavo vedeli, želeli prekiniti zdravljenje. Postopek je bil ustavljen in izpeljan znova, kjer je bila vnaprej izražena volja zavrnjena kot »očitno neustrezna« glede na trenutno stanje. Sledilo je več pritožb, ki so bile neuspešne. Decembra 2022 so A. M. prekinili zdravljenje, ta pa je istega dne umrl. Sledila je pritožba na ESČP.
[26] Leong Tan, Medmoune v France: To Live and Let Die, URL: https://ukhumanrightsblog.com/2026/03/05/medmoune-v-france-to-live-and-let-die/; Registrar of the Court, Medical decision, URL: https://hudoc.echr.coe.int/app/conversion/pdf/?library=ECHR&id=003-8451587-11969354&filename=Judgment%20Medmoune%20v.%20France%20-%20Medical%20decision%20to%20withdraw%20life-sustaining%20treatment%20from%20patient%3A%20no%20violation%20of%20Convention.pdf; ECHR Case Law, ECtHR: Medmoune v. France, URL: https://www.echrcaselaw.com/en/echr-decisions/ecthr-medmoune-v-france-right-to-life-and-advance-directives-requesting-continuation-of-life-sustaining-treatment-no-violation-of-article-2-echr/; Medmoune proti Franciji, št. 55026/22 z dne 5. februar 2026.
[27] Pritožnikova mati, gospa G. T., je več je okrog 40 let trpela za kronično depresijo. Želela je opraviti evtanazijo, pri tem pa o nameri ni želela obvestiti svojih dveh otrok. Po prigovarjanju zdravnikov je po e-pošti le obvestila otroka, vendar je odgovorila zgolj hčerka (ki je podprla materino odločitev), pritožnik (sin) pa na sporočilo ni odgovoril. Tudi v nadaljevanju postopka je zavračala komunikacijo z otrokoma, saj jo je bilo strah, da bi to lahko podaljšalo postopek. Pred smrtjo jima je napisala poslovilno pismo. V nadaljevanju je pritožnik vložil zahtevo za dostop materine medicinske dokumentacije. Zahtevi je bilo ugodeno le delno, zato je vložil pritožbo na zdravniško zbornico. O izidu ni bil obveščen. Prav tako sta sledili dve kazenski preiskavi, vendar sta bili obe ustavljeni, prva zaradi pomanjkanja dokazov, druga pa zaradi pomanjkanja podlage.
[28] Prim. Lings proti Danski, št. 15136/20 z dne 12. april 2022, odstavek 52.
[29] Glej npr. Nicolae Virgiliu Tănase proti Romuniji, ESČP Šilih proti Sloveniji, ESČP Mihkeyev proti Rusiji, ESČP Durmaz proti Turčiji.
[30] Mortier proti Belgiji, št. 78017/17 z dne 4. oktober 2022.
[31] Pritožnik, gospod Karsai, je madžarski odvetnik. Leta 2022 so mu diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo (ALS). Bolezen povzroči postopno odpoved motoričnih funkcij in končno paralizo, medtem ko senzorične in kognitivne funkcije ostanejo nedotaknjene. ALS je smrtna, zdravila zanjo pa ne poznamo. Pritožnik je želel skrajšati svoje trpljenje z evtanazijo ali pomočjo pri samomoru, oboje pa je na Madžarskem prepovedano, s čimer bi drugi udeleženci tvegali kazenski pregon. Tako mu ostane zgolj samomor, ki pa ga mora storiti še preden mu odpovedo motorične funkcije.
[32] Doktrina »živega organizma«. Glej tudi: Tyrer proti Združenemu kraljestvu, št. 5856/72 z dne 25. april 1978.
[33] Glej tudi: Mayboroda proti Ukrajini, št. 14709/07 z dne 13. april 2023; Reyes Jimenez proti Španiji, št. 57020/18 z dne 8. marec 2022.
[34] Glej tudi: V. C. proti Slovaški, št. 18968/07 z dne 8. november 2011; Jehove priče iz Moskve in drugi proti Rusiji, št. 302/02 z dne 10. junij 2010.
[35] To pravico v 5. členu priznava tudi Oviedska konvencija, medtem ko pravice do pomoči pri samomoru ne vsebuje. Glej tudi: VSL, št. I Cp 867/2019, 23. oktober 2019.
[36] Dániel Karsai proti Madžarski, št. 32312/23 z dne 13. junij 2024, odstavek 175.
[37] Dániel Karsai proti Madžarski, št. 32312/23 z dne 13. junij 2024.
[38] Peršak, Sovražni govor (2016), str. 45.
