Preprečevanje medvsrtniškega nasilja in modeli obravnavanja
Prispevek predstavlja skrajšano verzijo in uvod v znanstveni prispevek Ženevskega zbornika, ki ga je avtorica pripravila v okviru projekta Prav(n)a odkritja.
Stela Danica Müller Pograjc[1]
Izvleček: Članek obravnava medvrstniško nasilje z dveh ključnih vidikov: preprečevanje nasilja in modeli za obravnavo le tega. V prvem delu so predstavljeni preventivni ukrepi, ki vključujejo mediacijo, izobraževanje učiteljev, delo s starši in oblikovanje vključujoče šolske kulture. Poudarek je na celostnem pristopu, ki spodbuja empatijo, odgovornost in nenasilno vedenje. Drugi del članka se osredotoča na modele obravnave nasilja, ki temeljijo na restorativnih pristopih in temeljijo na pravilnikih in protokolih izobraževalnih institucij. Predstavljene so različne strategije, kot so sodelovanje z zunanjimi strokovnjaki, sistematična analiza stanja in uporaba prilagodljivih intervencij. Članek kritično ocenjuje politiko ničelne tolerance, ki pogosto vodi v izključevanje in stigmatizacijo, ter predlaga bolj trajnostne rešitve, ki vključujejo vse vpletene deležnike – učitelje, učence, starše in širšo skupnost.
Ključne besede: medvrstniško nasilje, preprečevanje, modeli obravnavanja, restorativni pristopi, izobraževalne ustanove, strokovni delavci, vrstniki, mediacija, šolska klima
Abstract: This article looks at peer violence from two key perspectives: prevention and models for addressing it. The first part presents prevention measures, including mediation, teacher training, working with parents and creating an inclusive school culture. The focus is on a holistic approach that promotes empathy, responsibility and non-violent behaviour. The second part of the article focuses on models for dealing with violence that are based on restorative approaches and grounded in the policies and protocols of educational institutions. Different strategies are presented, such as collaboration with external experts, systematic analysis of the situation and the use of adaptive interventions. The article critically assesses zero-tolerance policies, which often lead to exclusion and stigmatisation, and proposes more sustainable solutions that involve all the stakeholders involved - teachers, pupils, parents and the wider community.
Keywords: peer violence, prevention, treatment models, restorative approaches, educational institutions, professionals, peers, mediation, school climate
1. UVODNO
Obravnavanje nasilja v šolah zajema tri ključne korake. Prvi korak je analiza stanja, kjer je treba identificirati naravo, obseg in značilnosti pojava ter razumeti njegovo strukturo. Drugi korak je načrtovanje in izvajanje ukrepov za obravnavo ključnih težav, ki jih razkrije analiza. Tretji korak je evalvacija, pri kateri se oceni učinkovitost izvedenih programov in ukrepov, kar omogoča izboljšave v prihodnje. Ta pristop temelji na priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije, ki je izdala priročnik Preventing youthviolence: an overview of the evidence.[2] WHO poudarja, da je medvrstniško nasilje pogosto predvidljivo in zato preprečljivo, če poznamo njegove oblike in vzroke. Učinkovito preprečevanje zahteva skrbno načrtovane in strokovno evalvirane ukrepe.[3]
Preventivni programi so učinkoviti, če vključujejo dolgotrajne, večkomponentne aktivnosti na ravni celotne šole ter delo s starši. Uspešni ukrepi vključujejo politiko proti nasilju, stroge disciplinske ukrepe, izboljšan nadzor na šolskih igriščih, informiranje otrok in spodbujanje vrstniške pomoči. Aktivnosti, kot so skupinsko delo, vloge pri reševanju konfliktov in anonimne platforme, so ključne za večjo občutljivost do nasilja in pomoč žrtvam. Pomembno je tudi, da se spremembe uvajajo na ravni celotne šole in ne le na posameznikih. Za preprečevanje medvrstniškega nasilja je ključna uporaba celostnih pristopov, ki zajemajo več dimenzij delovanja: delo z otroki, starši, pedagoškimi delavci in širšim šolskim okoljem.[4]
V nadaljevanju so podrobneje predstavljeni različni pristopi in ukrepi, ki so se izkazali za učinkovite v praksi.
2. POLITIKA NIČELNE TOLERANCE DO NASILJA
Uvedba jasne in dosledne politike proti nasilju na ravni celotne šole je temelj vsakega uspešnega programa. Gre za določitev pravil in norm, ki prepovedujejo medvrstniško nasilje, pri čemer so pravila oblikovana v sodelovanju učiteljev in učencev, so jasno predstavljena in objavljena na vidnem mestu, veljajo za vse učence in vključujejo disciplinske ukrepe za kršitelje. Ta pristop spodbuja občutek pripadnosti razredu in šoli kot skupnosti s skupnimi vrednotami ter jasno pokaže, da nasilje ni sprejemljivo.[5]
Vendar nekateri avtorji menijo, da politika ničelne tolerance do nasilja ni učinkovita, saj temelji na nedosledni kombinaciji humanističnih, retributivnih in utilitarističnih idej. Analize kažejo, da takšna politika lahko vodi v pristranskost (največkrat so kaznovani pripadniki manjšinskih skupin in osebe s posebnimi potrebami), neinkluzivnost (izključevanje nasilnežev) in preozko obravnavo problematike nasilja, saj ne vključuje vseh vpletenih. Poleg tega digitalizacija odnosov v sodobni družbi povečuje tveganje za medvrstniško nasilje. Videti je, da obstaja potreba po premiku k restorativnim pristopom, ki prinašajo številne pozitivne učinke, kot so spodbujanje pozitivnih odnosov, bolj vključujoča šolska kultura, boljše razumevanje konfliktov ter večje zaupanje v prosocialno vedenje in zaščito ranljivih vrstnikov.[6]
3. IZBOLJŠANJE NADZORA V ŠOLSKIH PROSTORIH
Šolska igrišča in skupni prostori, kjer se nasilje najpogosteje pojavlja, potrebujejo povečano pozornost in nadzor. To vključuje večjo prisotnost odraslih v teh območjih, uvedbo kamer ali drugih tehnoloških rešitev ter vzpostavitev varnih točk, kjer lahko otroci poiščejo pomoč. Smatram, da takšni ukrepi zmanjšujejo možnosti za nasilje in omogočajo hitro ukrepanje ob morebitnih incidentih.[7]
4. VLOGA PEDAGOŠKIH DELAVCEV, STARŠEV IN OPAZOVALCEV
4.1 DELO S PEDAGOŠKIMI DELAVCI
Odzivanje učiteljev v situacijah nasilnega vedenja in njihova stališča do medvrstniškega nasilja imajo pomemben vpliv na razširjenost tega v problema v šoli ali razredu.[8]
Ključni pogoji za učinkovito in vključujoče odzivanje na medvrstniško nasilje so učiteljeva uglašenost (angl. attunement) in njegova odnosna kompetentnost. Uglašenost učitelja zahteva nenehno urjenje in refleksivno prizadevanje za razvoj drže, ki omogoča raziskovanje in razumevanje njegovih odnosov z učenci ter odnosov med učenci. Šola ima pomembno vlogo pri preprečevanju medvrstniškega nasilja z vzpostavljanjem podpornih in sodelovalnih odnosov z otroki in mladostniki. To vključuje preprečevanje uveljavljanja norm, ki nagrajujejo agresivno vedenje kot sredstvo za pridobivanje priljubljenosti, spodbujanje socialnega in čustvenega učenja ter ustvarjanje vključujočega in varnega šolskega okolja.[9]
Pomembno je tudi, da učitelji ozaveščajo o prepoznavanju nasilja in se usposabljajo za pravočasno ukrepanje ter mediacijo. Učitelj mora redno spremljati dinamiko v razredu in biti na voljo učencem v primeru vprašanj ter težav.[10]
Tim za nenasilje v šoli ali vrtcu ima ključno vlogo pri prepoznavanju in obravnavi nasilja, družinskih stisk ter čustvenih težav otrok. Deluje preventivno in reaktivno – izvaja izobraževanja, mediacije ter spremlja primere, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje. Oblikuje tudi strategije, kot so hišni red in vzgojni načrt, za celosten pristop k težavam. Člane tima povezuje prostovoljno sodelovanje, strokovnost in zaupanje, vanj pa so vključeni psihologi, pedagogi, mediatorji ter učitelji in vzgojitelji. Z vključevanjem zunanjih strokovnjakov, kot so SOS društva in prostovoljci, tim pridobiva dodatna znanja za še učinkovitejše preprečevanje nasilja in podporo otrokom v zgodnjem razvoju.[11]
4.1. DELO S STARŠI
Starši imajo odločilno vlogo pri preprečevanju nasilja, saj domače okolje močno vpliva na vedenje otrok. Aktivnosti, namenjene staršem, vključujejo informativne sestanke in delavnice, ki jih seznanjajo s prepoznavanjem in preprečevanjem nasilja, nudijo nasvete za obvladovanje nasilnega vedenja ter spodbujajo sodelovanje pri vzgojnih ukrepih in zagotavljanju podpore otrokom.[12]
4.1. SPODBUJANJE VRSTNIKOV K INTERVENCIJI
Vključevanje vrstnikov pri preprečevanju nasilja je ključnega pomena, saj lahko vplivajo na dinamiko skupine in spodbuja interveniranje ter pomoč žrtvam. To vključuje spodbujanje nasprotovanja nasilju, vrstniško mediacijo, mentorstvo starejših učencev in aktivnosti, kot so igranje vlog, videovsebine ali simulacije, ki spodbujajo ustrezno ukrepanje.[13]
Šolska in vrstniška mediacija se je izkazala za učinkovito orodje pri zmanjševanju vrstniškega nasilja in spodbujanja mirnega reševanja konfliktov.[14] Različne vrste konfliktov lahko ob nepravočasni in neustrezni obravnavi namreč prerastejo v nasilje. Zato je izjemno pomembno, da se v reševanje konfliktov v izobraževalno-vzgojnih zavodih vpelje proaktivna in preventivna dejavnost, kot je mediacija, ki je zaupen proces, v katerem nevtralna oseba (mediator) pomaga udeležencem spora prepoznati problem in najti rešitev z uporabo tehnik poslušanja in mediacije.[15]
Ključno pa je, da so programi za zmanjševanje nasilja uspešni pri reševanju vsakodnevnih konfliktov, medtem ko posredovanje vrstnikov v hujših primerih z visokim nivojem nasilja lahko ogrozi mediatorja, ki se izpostavi. Poudarja se tudi, da so lahko neposredni stiki nelagodni, zato so priporočljivi spletni programi in platforme, kjer žrtve iščejo anonimno pomoč.[16] Žrtve namreč pogosto ne zmorejo zagovarjati svojega položaja, nasilneži pa težko prevzamejo odgovornost in se vživijo v žrtev. Mediacija ni primerna, če učenci zaradi čustvenih težav ne morejo sodelovati ali če se prijavijo z namenom norčevanja ali izogibanja pouku. Kadar gre za konflikte, kjer je prisotno fizično nasilje, spolno ali rasno nadlegovanje, droge ali celo orožje in druga kazniva dejanja, pa je potrebna formalna disciplinska obravnava, ki zahteva pomoč strokovnjaka in niso primerna za vrstniško mediacijo. [17]
9. UPORABA DIGITALNIH ORODIJ
Sodobni programi vključujejo digitalne platforme, kjer otroci anonimno iščejo pomoč in informacije o nasilju. [18] Ocenjujem, da takšne platforme omogočajo varno komunikacijo, spodbujajo prijavljanje nasilja ter ponujajo vsebine za ozaveščanje.
10. ŠOLA KOT VAROVALNI DEJAVNIK
Šola ima ključno vlogo pri preprečevanju nasilja, saj mora biti prostor, kjer se otrok počuti varnega in podprtega v svojem razvoju. Močna socialna opora, ki jo otrok prejema od učiteljev, vrstnikov in staršev, predstavlja pomemben varovalni dejavnik. Pomembno je, da šola spodbuja dobre odnose, ustvarja podporno in vključujočo razredno skupnost ter omogoča priložnosti za izražanje, samopotrjevanje in aktivno sodelovanje v različnih dejavnostih, kot so športne in kulturne aktivnosti. Vključevanje staršev in preprečevanje stresnih dogodkov, kot so šolski neuspeh ali socialna izključenost, so prav tako ključni za otrokovo dobrobit.
10.1. PROTOKOLI
Protokoli igrajo ključno vlogo pri usmerjanju šol in vrtcev pri soočanju z nasiljem, saj ponujajo jasne smernice in konkretne napotke za ukrepanje v specifičnih situacijah. Velikokrat jih šole tudi umestijo v Pravila šolskega reda, ki so na voljo učencem, staršem in strokovnim delavcem šole.[19]
Zavod Republike Slovenije za šolstvo je sprejel Protokol za obravnavo vrstniškega nasilja, ki določa da se na nasilno vedenje odzovemo takoj, ko ga zaznamo. Najprej nasilnega otroka pozovemo, naj takoj preneha z nasiljem. Če nasilje ne preneha, otroke fizično ločimo na primeren in varen način. V primeru poškodbe ali ponavljajočega se nasilja obvestimo razrednika, svetovalno službo in vodstvo šole. Če gre za hujše posledice, se obvesti tudi policija. Sledi obveščanje staršev obeh otrok, nasilnega in žrtve. Dogovorimo se za pogovor, ki se začne ločeno z vsakim parom staršev. Če se ugotovi, da gre za resnejše ali ponavljajoče se nasilje, se s starši in otroki pogovarjamo ločeno. Na podlagi ugotovitev se organizira skupen pogovor, kjer sodelujejo vsi vpleteni. Cilj pogovorov je, da se natančno opredeli, kaj se je zgodilo, in najdejo ustrezni ukrepi za preprečitev nadaljnjega nasilja. Med ukrepi so lahko vključeni tudi vzgojni ukrepi za nasilnega otroka, podporni programi za žrtev ter nadaljnje spremljanje situacije s strani šole. Poudarjen je pomen hitrega odziva, doslednega upoštevanja protokolov in sodelovanja vseh vpletenih, da se zagotovi varnost otrok in ustrezno reši situacija.[20]
11. MODELI OBRAVNAVANJA
Glede na omenjene protokole in strategije preprečevanja medvrstniškega nasilja lahko prepoznamo tudi različne modele obravnavanja tega pojava. Ti modeli ponujajo strukturirane pristope, kako učinkovito ukrepati, ko do nasilja že pride, ter kako vključiti različne deležnike v proces reševanja.
Vzgojno in disciplinsko ukrepanje šol lahko teoretično opredelimo skozi tri penološke teorije kaznovanja. Retributivna teorija zagovarja strožje sankcije, postavljanje jasnih meja in pravil ter ostrejše kaznovanje neprimernega vedenja. Restorativna teorija poudarja sodelovalne odnose, soustvarjalno reševanje konfliktov ter obnovitev stanja prizadetih, pri čemer vključuje vpletene v iskanje rešitev. Utilitaristična teorija se osredotoča na vzgojni učinek ukrepov in odpravljanje okoliščin, ki povzročajo neprimerno vedenje, s pomočjo svetovalnih pogovorov in terapevtske obravnave posameznika. Ključno pri discipliniranju je pravočasno in ustrezno reagiranje na konflikte, saj to predstavlja temelj vzgoje v šolah.[21]
Vzgojna funkcija šole se torej kaže tudi skozi ukrepe, ki so odziv na medvrstniško nasilje. Na eni strani se avtorji nagibajo strožjemu discipliniranju in postavljanju jasnih meja ter formalnemu sankcioniranju, na drugi strani pa se nekateri pogledi osredotočajo na dialoško zastavljene vzgojne ukrepe. Odzivi na konfliktne situacije so del avtonomne presoje posameznih osnovnih šol in so vključeni v različne šolske dokumente, kot so vzgojni načrt, pravila šolskega reda, hišni red,… Šolam so v pomoč tudi pravilniki. Administrativni ukrepi so določeni z Zakonom o osnovnih šolah. [22]
V primeru, ko učenec kljub dejavnostim šole in ukrepom še naprej krši svoje dolžnosti in odgovornosti, se učencu izreče vzgojni opomin, ki lahko vodi do skrajnega ukrepa, ki pomeni prešolanje učenca. Ukrep je izrečen v pravnem postopku, ki je določen v Zakonu o osnovnih šolah.[23]
11. ZAKLJUČEK
Medvrstniško nasilje je resen izziv sodobnim šolam in družbi, zato zahteva celosten, premišljen in prilagojen pristop. Ključna je vzpostavitev vključujoče šolske kulture, temelječe na spoštovanju in sodelovanju. Učinkoviti so preventivni programi, kot so mediacija in restorativni pristopi, saj spodbujajo mirno reševanje konfliktov in odgovornost. Politika ničelne tolerance pa pogosto spregleda vzroke nasilja in lahko vodi v stigmatizacijo. Za uspešno obravnavo nasilja so pomembni jasni protokoli ter sodelovanje šole, staršev, vrstnikov in skupnosti. Le z usklajenim delovanjem vseh deležnikov lahko šola postane varno in spodbudno okolje za vse.
Seznam literature
Bučar Ručman, Aleš, Šulc, Ajda (2020). Medvrstniško nasilje: koraki za uspešno soočanje in preprečevanje. V: Slokan Simon, Kečanović Bećir, Logaj Vinko (ur.). Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in šport. Ljubljana. Str: 102–120. Dostopno na: https://www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf. (26. 2. 2025).
Jazbar, Katja (2013). Šolska in vrstniška mediacija – koncept konstruktivnega reševanja konfliktov. Diplomska naloga. Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani. (17. 3. 2025).
Manca Zorko (2021). Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. (1. 4. 2025).
Podgornik, Vesna, Govekar-Okoliš, Monika (2024). Pogovorimo se o nasilju. Sodobna pedagogika, letnik 75, številka 1, str. 131–134. (28. 2. 2025).
Sopčič, Bernardka, Hudoklin, Barbara, Posedel, Sabina, Kroflič, Tatjana (2016). Soočanje z nasiljem v osnovni šoli in vrtcu ter postopanje v prepoznavanju in reševanju nasilja. Vzgoja in izobraževanje, letnik 47, številka 3/4, str. 57–61. (16. 3. 2025).
Opombe
[1] *5. letnik Pravne fakultete v Ljubljani.
[2] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 103, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf.
[3] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 109-110, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf.
[4] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 112-113, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf.
[5] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 113-114, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf.
[6] Podgornik, Govekar-Okoliš, Pogovorimo se o nasilju (2024), str. 1.
[7] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 113, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf.
[8] Zorko, Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja (2021), str. 41-42.
[9] Podgornik, Govekar-Okoliš, Pogovorimo se o nasilju (2024), str. 1-2.
[10] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 113, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf, str. 113.
[11] Sopčič, Hudoklin, Posedel, Kroflič, Soočanje z nasiljem v osnovni šoli in vrtcu ter postopanje v prepoznavanju in reševanju nasilja (2016), str. 2-3.
[12] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 113, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf.
[13] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 114, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf.
[14] Jazbar, Šolska in vrstniška mediacija – koncept konstruktivnega reševanja konfliktov (2013), str. 61.
[15] Sopčič, Hudoklin, Posedel, Kroflič, Soočanje z nasiljem v osnovni šoli in vrtcu ter postopanje v prepoznavanju in reševanju nasilja (2016), str. 2.
[16] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 114, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdf.
[17] Jazbar, Šolska in vrstniška mediacija – koncept konstruktivnega reševanja konfliktov (2013), str. 65-67.
[18] Bučar Ručman, Šulc, Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (2020), str. 114, dostopno na: www.zrss.si/pdf/uporabna-etika.pdfb.
[19] Sopčič, Hudoklin, Posedel, Kroflič, Soočanje z nasiljem v osnovni šoli in vrtcu ter postopanje v prepoznavanju in reševanju nasilja (2016), str. 4.
[20] Sopčič, Hudoklin, Posedel, Kroflič, Soočanje z nasiljem v osnovni šoli in vrtcu ter postopanje v prepoznavanju in reševanju nasilja (2016), str. 5.
[21] Zorko, Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja (2021), 54-55.
[22] Zorko, Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja (2021), str. 47-48.
[23] Zorko, Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja (2021), str. 48.
