Medvrstniško nasilje – obravnava žrtev
Prispevek predstavlja skrajšano verzijo in uvod v znanstveni prispevek Ženevskega zbornika, ki ga je avtorica pripravila v okviru projekta Prav(n)a odkritja.
Ema Mehle[1]
Izvleček: Pojav medvrstniškega nasilja ni zgolj del odraščanja, temveč družben problem, ki ima za žrtve nasilja dolgotrajne negativne psihosomatske in psihosocialne posledice. Na izpostavljenost medvrstniškemu nasilju ne vplivajo le individualne psihološke značilnosti mladostnika, ampak se v vlogi žrtve večkrat znajdejo osebe, ki pripadajo ranlivejšim družbenim skupinam. Zaradi neravnovesja moči med povzročiteljem in žrtvijo, se žrtev z nasiljem ne more soočiti sama zato je nujen odziv odraslih. Ker medvrstniškega nasilja največkrat prihaja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, je pomembno, da imajo ti vzpostavljene protokole za obravnavo nasilnih dogodkov, vodstvo in zaposleni pa jasno izražajo ničelno toleranco do nasilja. Pri obravnavi medvrstniškega nasilja najučinkovitejši sistemski pristopi.
Oznake: medvrstniško nasilje, žrtve medvrstniškega nasilja, posledice medvrstniškega nasilja, vzgojnoizobraževalni zavodi
Mnogim se zdi medvrstniško nasilje običajen del odraščanja, ki ga je vsak doživel v mladih letih. Ne glede na razširjenost in pogostost medvrstniškega nasilja se moramo zavedati, da osebi, ki nasilje doživlja, to povzroča veliko trpljenja in resno škodo, ki je lahko dolgotrajna.[2] Zato mora celotna družba, od staršev do zaposlenih v vzgojnoizobraževalnih zavodih, medvrstniško nasilje obravnavati kot resen pojav, se nanj odzvati, ga obsoditi in nudit pomoč ter podporo mladostnikom, ki doživljajo nasilje.
Medvrstniško nasilje zajema fizično, čustveno, verbalno, spolno, materialno nasilje in druge oblike zlorabe moči, pa tudi spletno nasilje[3]. Dogaja se namerno in je dalj časa trajajoče.[4] Izvaja ga posameznik ali skupina nad otrokom podobne ali enake starosti. Namen izvajanja nasilja je prestrašiti in prizadeti žrtev[5] ter povečati povzročiteljev občutek moči. Pomembno je, da pri medvrstniškem nasilju ne gre za konflikt med dvema mladostnikoma, pač pa za neravnovesje moči, naj bo to psihična, fizična ali socialna, ki jo nasilnež izrablja proti šibkejši osebi. Zato se oseba, ki doživlja nasilje, težko, ali pa sploh ne more braniti sama.[6]
Evropska raziskava Svetovne Zdravstvene Organizacije iz leta 2024, ki zajema 44 držav, je pokazala, da je 11 % mladostnikov doživelo medvrstniško nasilje.[7][8] Nasilje se pojavlja že v vrtcih, razmahne pa se v osnovnih in srednjih šolah ter mladinskih domovih. V vlogi žrtve se pogosteje znajdejo mladostniki, ki pripadajo ranljivim družbenim skupinam. Lahko gre za otroke iz ekonomsko ogroženih družin, otroke priseljencev, pripadnike drugih verskih in etničnih skupin, otroke, ki ne govorijo večinskega jezika, pripadnike LGBTQ+ skupnosti in otroke s posebnimi potrebami. Zaradi teh okoliščin odstopajo od večine otrok, so postavljeni v manjvreden položaj v vrstniški skupini in se težje vključijo v razred.[9]
Nasilje pusti na osebi, ki ga doživlja, dolgotrajne psihosocialne in psihosomatske težave. Posledice vplivajo na njen osebnostni razvoj, samozavest, nadaljnje socialne stike in težjo vključitev v družbo.[10] Žrtve medvrstniškega nasilja tudi v odraslosti pogosteje kažejo simptome depresije.[11] Mladostniki pogosto ne zmorejo zaupati odraslim, da doživljajo nasilje, ker jih je strah nasilnežev, se jim zdi situacija nerešljiva ali pa imajo občutek, da jih nihče ne bo jemal resno.[12] Zato je pomembno, da odrasli prepoznajo znake doživljanja nasilja. Te se razlikujejo od mladostnika do mladostnika, nekateri se pokažejo v šolskem, nekateri pa v domačem okolju. Med pogostejšimi znaki so poškodbe na telesu in fizični znaki, kot je uničena šolska oprema, znak je lahko mladostnikov spremenjen odnos do šole, spremembe pri odnosih z vrstniki in v odnosu do staršev. Poslabšanje počutja in zdravja, tesnobnost in depresija, samopoškodovanje, omenjanje in celo poskus samomora.[13]
Osebe, ki doživljajo nasilje, lahko začnejo posegati po nasilju kot sredstvu obrambe ali povračila in v drugih odnosih same postanejo nasilneži. Viktimiziranost povečuje možnost, da se bo otrok pojavljal v obeh vlogah, enkrat kot povzročitelj nasilja, drugič kot žrtev, kar vodi v spiralo nasilja.[14]
Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju v šoli
Pri prevenciji medvrstniškega nasilja so najučinkovitejši programi in modeli, ki se tematike lotevajo sistematično in celostno tako, da vključujejo izboljšanje zaznave pojava medvrstniškega nasilja, senzibiliranje posameznikov do pojava, preventivne dejavnosti, ki zmanjšujejo dejavnike tveganja in obravnavo nasilnega dogodka. Vključujejo učence, učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje. Ne osredotočajo se le na delo z otroci, ampak na spreminjanje širših družbenih razmer, za kar je potreben skupen pristop socialnih delavcev, sociologov, psihologov in kriminologov.[15] Širše pojmovanje preprečevanja medvrstniškega nasilja vključuje tudi preprečevanje nasilja v družini. Študija[16] je pokazala, da vzgoja, kjer starši uporabljajo psihično in fizično nasilje, poveča možnost, da se bo otrok v šolskem prostoru znašel tako v vlogi žrtve kot v vlogi nasilneža.
Medvrstniško nasilje je skupinski pojav, zato je učinkovita preventivna dejavost ozaveščanje celotnega razreda o pojavu medvrstniškega nasilja, še preden pride do nasilnega dogodka. Kljub temu, da nasilje slabo vpliva tudi na učence, ki so v vlogi opazovalcev, ti pogosto ne posredujejo ob nasilnih dogodkih, niti o njih ne poročajo odraslim. Razlogi za to so različni, nekateri mislijo, da to ni njihova naloga, drugi menijo, da je žrtev sama kriva, da doživlja nasilje ali pa jih je strah, da bi se tudi sami znašli v vlogi žrtve. Učenci morajo vedeti kako naj prepoznajo nasilje, kakšne so lahko posledice in komu naj zaupajo da doživljajo nasilje.[17] Preko dela z razredom se lahko poveča empatijo učencev do svojih sošolcev in zavedanje kako veliko vlogo imajo sami pri preprečevanu medvrstniškega nasilja, s tem ko nasilje obsojajo in ne spodbujajo nasilnežev ter o nasilju poročajo.[18]
Ker se največ medvrstniškega nasilja zgodi v šoli, ima šola veliko možnosti za odkrivanje nasilja ter nudenje pomoči tako žrtvi kot tudi nasilnežu in opazovalcem, ob predpostavki, da so zaposleni v šoli dobro usposobljeni za primere medvrstniškega nasilja. Šola mora jasno oblikovati šolski red, pravila in uvesti protokole, po katerih se znajo pedagoški delavci ravnati. Jasna dodelitev vlog in pooblastil, znotraj katerih lahko in morajo zaposleni ravnati ob pojavu nasilja, zmanjša možnost neodzivanja zaradi prelaganja odgovornosti na sodelavce.
Zavod Republike Slovenije za šolstvo je leta 2014 sprejel Protokol za ravnanje ob zaznavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki je bil dopolnjen leta 2022. Protokol je usklajen z nacionalnimi zakonskimi podlagami in podzakonskimi akti vzgoje in izobraževanja. Ne gre za obvezujoč pravni akt, pač pa za smernice, ki pomagajo zaposlenim v vzgojno-izobraževalnih zavodih pri učinkovitejšem in bolj sistematičnem soočanju z medvrstniškim nasiljem. Namenjen je zaposlenim na predšolski, osnovnošolski in srednješolski stopnji. Poleg protokola je uvodni del z dodatno razlago, ki vsebuje ključne pojme, prepoznavne znake medvrstniškega nasilja, aktualne oblike pojava, načela obravnave medvrstniškega nasilja in navodila za ravnanje ob zaznavi nasilja – od takojšnje intervencije vsakega zaposlenega, do nadaljnega ukrepanja strokovnih delavcev.[19]
Ob neposredni zaznavi nasilnega dogodka je ključno takojšnje ukrepanje vsakega zaposlenega v vzgojnoizobraževalnem zavodu, ki je nasilju priča. Prvi korak zaposlenega je, da takoj ustavi nasilje in zaščiti žrtev.[20] Sledi ločen pogovor z žrtvijo brez prisotnosti povzročitelja in opazovalcev, cilj katerega je pomiritev otroka in čustvena podpora, ne pa raziskovanje dogodka in svetovanje. Zaposleni o dogodku obvesti razrednika, šolsko svetovalno službo in ravnatelja, šola pa nato o dogodku obvesti starše žrtve. Sledi zapis zazanave nasilja, ki se izroči šolski svetovalni službi.[21]
Pri nadaljnem ukrepanju, imenovanem procesna intervencija, ima glavno vlogo šolska svetovalna služba, ki sodeluje z razrednikom in ravnateljem v timu. Če pride pri medvrstniškem nasilju do prekrškov in kaznivih dejanj, mora šola podati prijavo na policijo in o nasilju obvestiti pristojni center za socialno delo. Šola opravi pogovor s starši učenca, ki je doživel nasilje, s katerimi poskušajo sodelovati in iskati skupne strategije pomoči.[22] Sledi eden ali več svetovalnih pogovorov z žrtvijo, ki jih opravi šolski svetovalni delavec in zajemajo učenje strategij spoprijemanja z nasiljem. Socialni delavec z otrokom poišče tudi druge vire pomoči, na primer starše, ostale zaposlene v šoli in prijatelje.[23] Pri delu z osebo, ki je doživela nasilje, je potrebno ves čas upoštevati načela obravnave nasilja, ki so se uveljavila pri obravnavi vseh vrst nasilja. Temeljno načelo je, da je treba žrtvi verjeti, saj s tem upravičimo zaupanje ki nam ga je dala, s tem ko nam je povedala, kaj se je zgodilo.[24]
Ključno je, da se vsak posameznik, od staršev in učiteljev do strokovnjakov in širše skupnosti, zaveda svoje odgovornosti pri prepoznavanju in preprečevanju nasilja. Nična toleranca do nasilja v šolskih prostorih in širše bo opolnomočila žrtve, da spregovorijo o nasilju in poiščejo pomoč, hkrati pa bo dala mladostnikom zavedanje, da nasilno obnašanje ni dopustno in povečala možnost, da izberejo drugačno ravnanje. Zmanjševanje medvrstniškega nasilja zahteva celosten pristop ter večplastno sodelovanje inštitucij. Dolgoročna rešitev leži v preventivi in spodbujanju vključujočega šolskega prostora, kjer se bo vsak mladostnik počutil sprejetega, varnega in spoštovanega.
Seznam literature
Besag, V. E. (1989). Bullies and victims in schools. Britain: Open University Press. https://files.eric.ed.gov/fulltext/ED397166.pdf.
Cvek, M. in Pšunder, M. (2013). Učenci, žrtve medvrstniškega nasilja. Revija za elementarno izobraževanje, 6(4), str. 105-116. Pridobljeno iz https://dk.um.si/Dokument.php?id=84208&lang=slv
Dogša, I. (1997). Trpinčenje med učenci. Didaktika, 6(32/33), 65-68.
Due, P., Damsgaard, M. T., Lund, R. In Holstein, B. E. (2009). Is bullying equally harmful for rich and poor children? A study of bullying and depression from age 15 to 27. European Journal of Public Health, 19(5), 464-469.
Filipčič, K., Bertok, E., Karajić, E., Klemenčič, I. In Muršič, M. (2017). Nasilje v družini kot dejavnik medvrstniškega nasilja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 68(3), str 218-234. Pridobljeno iz https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/2017/03/RKK2017-03_KatjaFilipcic_NasiljeVDruziniKotDejavnik.pdf
Klemenčič, I. (2016). Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju v osnovni šoli. Magistrsko delo. Pridobljeno iz http://pefprints.pef.uni-lj.si/4217/
Lereya, S. in Samara, M. Wolke, D. (2013). Parenting behaviour and the risk of becoming a victim and a bully/victim: a meta-analysis study. Child Abuse&Neglect, 37(12), 1091-1180.
Lešnik Mugnaoni, D., Klemenčič, I., Filipčič, K., Rustja, E. in Novakovič, T. (2023). Protokol za ravnanje ob zaznavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno iz http://www.zrss.si/pdf/protokol_medvrstnisko_nasilje.pdf
Lešnik Mugnaoni, D., Klemenčič, I., Filipčič, K., Rustja, E. in Novakovič, T. (2016). Navodila s priročnikom za obravnavo medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno iz http://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/navodila-medvrstnisko-nasilje-viz-2016/#1.
Muršič, M, Filipčič, K., Klemenčič, I., Pušnik, M. In Lešnik Mugnaioni, D. (2012). (O)krog nasilja v družini in šoli. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubjani.
Muršič, M. (2012). Prekiniti krog nasilja (za varnejše družine in vzgojno-izobraževalne zavode). V M. Muršič, K. Filipčič, M. Pušnik, I. Klemenčič in D. Lešnik (ur.), (O)krog nasilja v družini in šoli: soočanje šole/vrtca z nasiljem and otroki. (str.7 - 42). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Pridobljeno iz https://nenasilje.inst-krim.si/images/docs/inst-krim_okrog-nasilja-v-druzini-in-soli.pdf
Pečjak, S. In Pirc, T. (2019). Psihološki vidiki medvrstniškega nasilja v šolah: ugotovitve nekaterih slovenskih raziskav. M. Sardoč in B. Japelj Pavešić (ur.) Šolsko polje, XXX, št. 3-4. (str. 9 – 31). Pridobljeno iz https://www.doi.org/10.32320/1581-6044.30(3-4)9-31.
Pečjak, S. (2014). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Pušnik, M. (1998). Trpinčenje med dijaki ljubljanskih srednjih šol (Magistrsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Sullivian, K. (2011). The anti-bullying handbook. London: Oxford University Press.
Šulc, A. in Bučar-Ručman, A. (2019). Šola in medvrstniško nasilje v Sloveniji. Šolsko polje, 30, (1/2), str 63-88. Pridobljeno iz http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CX5QJCZO.
World Health Organization. (27. 3. 2024). One in six school-aged children experiences cyberbullying, finds new WHO/Europe study. https://www.who.int/europe/news/item/27-03-2024-one-in-six-school-aged-children-experiences-cyberbullying--finds-new-who-europe-study
Opombe
[1] Študentka četrtega letnika Pravne fakultete, Univerze v Ljubljani.
[2] Cvek in Pšunder, 2013, str. 107.
[3] Klemenčič, 2016, str. 13.
[4] Sullivian, 2011, str. 10.
[5] Ustreznejši termin bi bil ''otrok z izkušnjo medvrstniškega nasilja'' ali ''otrok, ki doživlja nasilje''. Termin žrtev ga namreč dodatno stereotipizira in predstavlja kot pasivnega ter nemočnega, žrtev nasilja pa potrebuje veliko moči in energije za vsakodnevno soočanje z nasiljem (Lešnik Mugnaioni idr., 2023, str. 13). V prispevku vseeno uporabljam termin žrtev, ker je poznan in razširjen.
[6] Mugnaioni idr., 2023, str, 11; Šulc in Bučar-Ručman, 2019, str. 64.
[7] Raziskava uporablja angleški izraz bullying, ki ga slovenski avtorji prevajajo kot ''trpinčenje (Dogša, 1997; Pušnik, 1998),''vrstniško nasilje'' (Muršič, 2012) in ''nasilje nad vrstniki'' (Aničić, Horvat, Svetičič, Horvat in Sušnik, 2015), v zadnjih letih pa se je uveljavil izraz ''medvrstniško nasilje'' (Lešnik Mugnaoni, idr., 2016; Nemec, 2016; ) (navedeno v: Filipčič, Bertok; Karajić, Klemenčič, Muršič, 2017).
[8] World Health Organization, 2023.
[9] Klemenčič, 2016, str. 31; Šulc in Bučar-Ručman, 2019, str. 66.
[10] Šulc in Bučar – Ručman, 2019, str. 65.
[11] Due idr., 2009, str. 115.
[12] Cvek in Pšunder, 2013, str. 107.
[13] Besag, 1989, str. 140; Filipčič idr., 2017, str. 220; Lešnik in Klemenčič, 2014, str. 42; Lereya idr., 2017, str. 2.
[14] Muršič, 2012, str. 26.
[15] Klemenčič, 2016, str. 49; Mugnaioni, idr. 2023, str. 38.
[16] Lereya idr., 2013, str. 14.
[17] Lešnik Mugnaioni idr., 2023, str. 36.
[18] Klemenčič, 2016, str. 37; Pečjak in Pirc, 2019, str. 25.
[19] Lešnik Mugnaioni, idr. 2023, str. 6-7.
[20] Lešnik Mugnaioni, idr., 2016, str. 22.
[21] Lešnik Mugnaioni, idr. 2023, str. 27.
[22] Lešnik Mugnaioni, idr. 2023, str. 28.
[23] Lešnik Mugnaioni, idr. 2023, str. 31.
[24] Lešnik Mugnaioni, idr. 2023, str. 20-23.
