Katarina Klarič[1]

IZVLEČEK: Svoboda testiranja ter obdarovanja je nekoliko omejena v korist nujnih dedičev. Pravni sistem dedovanje namreč normira na način, ki onemogoča zapustniku, da bi s svojim premoženjem razpolagal popolnoma neovirano. Tako poznamo institut nujnih dedičev in nujnega deleža, ki na eni strani opredeljuje osebe, katerih zapustnik v določeni meri ne more prezreti ob dedovanju, na drugi strani pa postavi omejitve glede predmeta dedovanja. Instrumenta prikrajšanja nujnega deleža ter vračunanja daril in volil v dedni delež pa odpravljata morebitna nesorazmerja tako, da se darila in volila posameznemu dediču vračunajo v dedni delež, ki bi mu sicer pripadal in se zapuščina porazdeli sorazmerno vrednosti teh razpolaganj. Če bi nujni dediči še zmeraj bili prikrajšani nujnega deleža, lahko zahtevajo, da se oporočna razpolaganja zmanjšajo, vrednosti darila pa vrnejo, kolikor je to potrebno, da se dopolni nujni delež.

Oznake: nujni dedič, nujni delež, prikrajšanje nujnega deleža, zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vračanje daril, vračunanje daril, darilo, oporoka.

UVOD

Dedovanje je institut dednega prava, v okviru katerega se premoženje pokojnika oziroma zapustnika prenese na njegove dediče. Slovenski pravni red sistem dedovanja normira z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), ki ureja način dedovanja ter tek zapuščinskega postopka, ki privede do delitve zapuščine. Med ključnimi postavkami so instituti nujnih dedičev ter nujnega deleža, zmanjšanje oporočnih razpolaganj ter daril v primeru prikrajšanja nujnega deleža, nenazadnje pa tudi vračunanja daril in volil v dedni delež. Gre za mehanizme varovanja nujnih dedičev, s katerimi se zagotavlja pravična porazdelitev premoženja med dediče in preprečuje morebiten nastanek nesorazmerij, do katerih bi lahko prišlo z zapustnikovim neodplačnim razpolaganjem premoženja še za časa življenja ali šele ob smrti. Ta oblika zaščite preprečuje privilegiranje posameznih dedičev in stremi k enakopravnosti.

Z vračunanjem daril v dedni delež se vrednost daril, ki jih je dedič prejel od zapustnika še pred njegovo smrtjo, prišteje v njegov dedni delež. V praksi pride v poštev ob ugotavljanju vrednosti zapuščine in dednega deleža posameznega dediča. Dediču obdarjencu se vrednost darovanega premoženja namreč všteje v dedni delež, pri čemer ni upravičen do prejema dodatnega deleža iz zapuščine, v kolikor je vrednost darila večja od dednega deleža, ki bi mu sicer pripadal po zakonu. V nasprotnem primeru pa prejme še razliko do polnega dednega deleža.

Mehanizem pa služi tudi odpravi nepravičnosti v odnosu do nujnega deleža. V primeru, da kateri izmed nujnih dedičev ne prejme takšnega premoženja zapuščine, ki bi zadoščal za nujni delež, se manjka pokrije iz vrednosti neodplačnega razpolaganja. To pomeni, da se primarno zmanjšajo oporočna razpolaganja, če slednja ne zadoščajo, pa se vračajo tudi vrednosti daril.[2] Na tem mestu se odpira mnogo odprtih vprašanj - praksa v primeru odtujitve darila, časovni okviri in upravičenost do postavljanja zahtevka ter še mnogo več.

NUJNI DEDIČI, NUJNI DELEŽ

Nujni dediči so tisti zakoniti dediči, ki jim gre po kogentnih določbah zakona del zapuščine, le-ta pa se imenuje nujni delež. Vsota vseh nujnih deležev, ki bi pripadala posameznemu nujnemu dediču, se imenuje skupni nujni delež. Slednji predstavlja rezervo, s katero zapustnik ne more prosto razpolagati. Preostali del, s katerim zapustnik lahko razpolaga, pa se imenuje razpoložljivi del.

Nujni delež je del zakonitega dednega deleža posameznega nujnega dediča, saj gre pri dedovanju nujnih deležev vendarle za zakonito dedovanje posebne vrste. Tako je nujni delež manjši od zakonitega deleža, ki gre nujnemu dediču. Nujni deleži nujnih dedičev iz prvega odstavka 25. člena ZD znašajo polovico, preostalih nujnih dedičev pa tretjino deleža, ki bi jim sicer posamično šel skladno z zakonitim dednim redom.

Institut nujnega deleža ter nujnih dedičev omejuje svobodo testiranja. V primeru, da zapustnik s svojim premoženjem bodisi z darili, bodisi z oporoko poseže v alikvotni del zapuščine, ki bi sicer predstavljala nujni delež, imajo oškodovani nujni dediči možnost zahtevati, da se ta razpolaganja razveljavijo. Tako gre nujnim dedičem določena vrednost zapuščine tudi, če bi jih zapustnik z oporoko prezrl, ali premoženje odtujil že za časa življenja. Nekaterim kogentnim določbam glede dedovanja se zapustnik na tak način ne more izogniti.[3]

VREDNOST ZAPUŠČINE

Nujni delež se določi na podlagi obračunske vrednosti zapuščine, ki predstavlja vsoto vrednosti čiste zapuščine in vrednosti zapustnikovih daril med živimi (lat. inter vivos). Čista zapuščina se določi glede na vrednost zapustnikovega premoženja v trenutku smrti, pri čemer se k aktivi ne šteje premoženje, ki ni predmet dedovanja ter gospodinjski predmeti. Tako pridobljeni aktivi se odšteje pasiva, to so zapustnikovi dolgovi in pridobljena je čista zapuščina. Nato se prištejejo vrednosti vseh daril, ki jih je zapustnik kadarkoli namenil zakonitim dedičem (tj. osebam, ki bi prišle po zakonitem dedovanju v konkretnem primeru v poštev kot dediči) in daril, ki jih je v zadnjem letu svojega življenja podaril drugim osebam (tj. osebam, ki po zakonitem dedovanju ne bi prišle v poštev), z izjemo običajnih manjših daril.[4]

PRIKRAJŠANJE NUJNEGA DELEŽA

V kolikor zapustnik z oporočnimi ali neodplačnimi razpolaganji za časa življenja prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine pride do prikrajšanja nujnega deleža. Na tem mestu zakon določa, da se na zahtevo nujnega dediča takšna razpolaganja primarno zmanjšajo, če pa to ne zadošča, pa v celoti odpravijo. Prikrajšanje se odpravi tako, da se najprej poseže po oporočnih razpolaganjih (redukcija oporočnih razpolaganj), šele na to pa po darilih (vračanje ali restitucija daril)[5]. Takšen vrstni red pride v poštev tudi, ko so prikrajšanje povzročila darila ali volila, naklonjena drugim nujnim dedičem.[6]

Zakonodajalec je na tem mestu favoriziral darila, saj so ta praviloma nepreklicna, pa tudi zato, ker lahko načeloma šele z oporoko, ki predstavlja še zadnja zapustnikova neodplačna razpolaganja, pride do prikrajšanja.[7]

Vračanje daril pride v poštev le, če se nujni delež ne pokrije z oporočnimi razpolaganji. Slednja se vračajo sukcesivno v obrnjenem vrstnem redu pridobitve.[8]

Zahtevati nujni delež je dedna pravica nujnih dedičev, zato se delež nujnega dediča upošteva le na lastno zahtevo. Sodišča se s tem torej ne ukvarjajo po uradni dolžnosti. S potekom 3-letnega objektivnega roka, dedič ne izgubi le možnosti tožiti, temveč tudi pravico do nujnega deleža. V primeru zahteve za zmanjšanje oporočnih razpolaganj prične rok teči od razglasitve oporoke, za vrnitev daril pa od zapustnikove smrti oziroma od dneva, ko je postala pravnomočna odločba o razglasitvi zapustnika za mrtvega ali s katero se ugotavlja njegova smrt.[9] Zahteva se postavi v okviru zapuščinskega postopka. V kolikor dejanska podlaga ni sporna, sodišče o nujnih deležih odloči že na zapuščinski obravnavi, vendar le, če so obdarjenci udeleženci postopka in zahtevek priznajo. Sicer pa tistega sodediča, katerega pravico šteje za manj verjetno, napoti na pravdo.[10]

V kolikor je koristnik oporočnih razpolaganj ali daril nujni dedič sam, volilo ali darilo, ki ne presega višine vrednosti njegovega nujnega deleža, ne vodi do prikrajšanja. V nasprotnem primeru se presežek prišteje celotni vrednosti daril ali volil, ki so vodila do prikrajšanja. Iz navedenega presežka se nato krije prikrajšan nujni delež. Podobno gre za darila ali volila, za katera zapustnik odloči, da se ne vštejejo v nujni dedni delež dediča prejemnika. Takšna darila ali volila se prištejejo v celoti in iz njih se lahko pokrije primanjkljaj.[11]

VRAČUNANJE DARIL IN VOLIL V DEDNI DELEŽ

Vračunanje daril v dedni delež oziroma kolacija (lat. collatio bonorum) je institut dednega prava, s katerim se ponovno poskuša doseči enako obravnavanje zakonitih dedičev glede neodplačnih razpolaganj, ki so jih prejeli od zapustnika. Omogoča, da tisti sodediči, ki so bili deležni daril zapustnika že za časa njegovega življenja ali volil v oporoki, pri zakonitem dedovanju dobijo efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila.[12]

V poštev pride le za zakonite dediče, ne pa tudi za oporočne, razen če oporočitelj tako izrecno določi. Do kolacije pride ex lege, zato se tudi domneva, da zapustnik z darilom ali volilom ni želel izkazati naklonjenosti kateremu izmed dedičev.[13]

Do vračunanja pride prav tako le na zahtevo katerega izmed sodedičev, ki pa ne zastara. Sodedič to lahko zahteva vse od zapuščinske obravnave do delitve dediščine. Pogoj pa je, da je zakoniti dedič dejansko postal dedič.[14] Tako se darilo ne všteva v dedni delež dediču, ki se je dediščini odpovedal, je dedno nevreden ali razdedinjen. Vendar pa se tudi takšni osebi darila vračunajo v primeru prikrajšanja nujnega deleža sodediča. V tem primeru se darilo všteje v dedni delež osebe, ki je postala dedič namesto odpadlega. Prof. Dr. Zupančič na tem mestu opozarja na pomensko napako pri imenovanju tega člena (56. člen ZD). Ne gre namreč le za dedovanje na podlagi vstopne pravice, temveč za vse ostale primere, ko namesto prvotnega dediča deduje nekdo drug (akrescenca, substitucija, dedna transmisija, odstop dednega deleža sodediču).[15]

Kot darilo zakonodajalec na tem mestu določa kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča.[16] Primeroma so navedena v 29. in 31. členu ZD.  Seveda pa obstajajo izjeme, kot na primer, zapustnikova volja, izključitev po zakonu ali vrsta darila (46./II, 54. in 55. člen ZD). Zapustnik lahko svojo voljo izrazi ob daritvi, lahko pa tudi kasneje v oporoki, možno pa je tudi sklepati o njegovi volji, če to izhaja iz okoliščin konkretnega primera.[17] Vendar pa se zapustnikova volja upošteva le, če ne pride do prikrajšanja nujnega deleža sodediča.[18]

Glede načina samega vračunanja je odločitev na zakonitem dediču, v čigar delež je treba všteti darilo ali volilo. Ima dve možnosti, in sicer idealno ali realno kolacijo.[19] Pri idealni kolaciji gre za računsko operacijo, saj se v njegov dedni delež vračuna vrednost darila ali volila, pri čemer se vrednost darila določi po vrednosti darila ob smrti zapustnika glede na stanje ob daritvi.[20] Za razliko od idealne kolacije, pa realna predvideva vrnitev darila v zapuščino v naravi, v primeru volila pa odpoved zahtevi za izpolnitev.[21]

Pri idealni kolaciji se vračunanje opravi tako, da se sodedičem, ki vračunanje zahtevajo, najprej dodeli vrednost iz zapuščine, enaka vrednosti darila ali volila, ki je predmet vračunanja dediča prejemnika. Preostali del zapuščine se nato razdeli med vse dediče v razmerju njihovih dednih deležev. V kolikor zapuščina ne zadošča, da bi sodediči, ki zahtevajo vračunanje, dobili ustrezno vrednost, dedič, kateremu se darilo všteva, ne dobi ničesar iz zapuščine, niti mu ni treba ničesar vračati. Dedne deleže drugih sodedičev je treba sorazmerno zmanjšati upoštevaje primanjkljaj. Pravilo, da dediču obdarjencu oziroma volilojemniku ni treba vračati darila, pa ne velja v primeru prikrajšanja nujnega deleža nujnega sodediča. V tem primeru se na zahtevo nujnega dediča volilo reducira, darilo pa vrne do dopolnitve nujnega deleža.[22]

Ob realni kolaciji se darovani predmet vrne v zapuščino in se dediču obdarjencu ne všteje v dedni delež. Glede povračila stroškov, plodov in odgovornosti za škodo oziroma poslabšanje stvari, pa se upoštevajo splošna pravila stvarnega prava o dobroverni oziroma nedobroverni posesti. Po zakonu velja domneva, da je dedič dobroverni posestnik, vendar je domneva izpodbojna. Sodedič lahko namreč temu nasprotuje, vendar mora zatrjevano nedobrovernost dokazati.[23]

SKLEP

Teoretični del prispevka opredeljuje institute zmanjšanja oporočnih razpolaganj ter vračanja daril v primeru prikrajšanja nujnega deleža, ter vračunanja daril in volil v dedni delež kot mehanizme varovanja nujnih dedičev. Omejitve (neodplačnih) razpolaganj med živimi ali za primer smrti naj bi služile odpravi morebitnih nesorazmerij ob nastopu dedovanja in zagotavljale enako oziroma podobno obravnavo sodedičev. Institut pa služi tudi preprečevanju socialne nepravičnosti, ki lahko nastane v primeru svobodnega razpolaganja s premoženjem. Nujni delež je namenoma postavljen kot varovalka nujnim dedičem, s katerim se varuje njihovo gmotno stanje in jim zagotavlja vsaj nek delež zapuščine.

Na tem mestu menim, da so ti mehanizmi sicer res postavljeni ravno v ta namen, vendar lahko imajo istočasno ravno obraten učinek.

Za lažje razumevanje predpostavljam hipotetičen primer družine: oče, mati ter dva otroka, ki živijo v hiši in imajo vikend na morju. Mati umre, oče pa čez čas najde novo potencialno partnerko. V izogib dedovanju naštetega premoženja potencialne partnerke, oče svoj delež z darilno pogodbo podari otrokoma še preden se zveza zares začne. Partnerska zveza očeta in nove partnerke kasneje postane resna in izpolnjuje pogoje za zunajzakonsko skupnost. Nato oče umre, zunajzakonska partnerka pa je skladno z zakonom nujna dedinja. Kot zapuščina se upošteva vse, kar je oče imel v trenutku smrti, nato se odšteje pasiva in prišteje vrednost daril. Ker preostalo očetovo premoženje ne bi zadoščalo za njen nujni delež, bi otroka bila dolžna vračati vrednost daril na način, da izplačata zunajzakonsko partnerko.

Menim, da zakonodajalec, ki je s svojo ureditvijo favoriziral nujne dediče, takšnih primerov ni upošteval. Sedanja ureditev onemogoča delitev premoženja, kot je navedeno v primeru, ki je sicer po naravi stvari popolnoma normalna in edina smiselna. Nova partnerka je namreč upravičena do enakega deleža in do enakega principa dedovanja, kot bi bila v konkretnem primeru mati, če ne bi preminila pred očetom. Novi partnerki gredo enake varovalke, medtem ko pri ustvarjanju premoženja niti ni sodelovala, niti bila prisotna v času, ko je bilo odtujeno na podlagi darilnih pogodb. Po moji presoji je takšen način dedovanja nelogičen.

Zakonodajalec prestrogo obravnava takšna in sorodna neodplačna razpolaganja. Tudi sicer izpodbojna domneva, da z darilom zapustnik ni želel dati prednosti kateremu izmed dedičev, ni utemeljena. Zakaj bi sicer točno določenemu posamezniku darilo pravzaprav namenil, kot pa kot izkaz posebne priljubljenosti oziroma naklonjenosti?

Dedovanje je pogosto lahko trn v peti mnogih družin. Pravni sistem omogoča, da kdorkoli s svojim premoženjem razpolaga kakor želi ter svobodno vstopa v različna pravna razmerja. Darilna pogodba je eden izmed načinov, s katerim lahko zapustnik premoženje porazdeli tako, kot mu bolj ustreza in načeloma s tem tudi izkaže svoj pogled na družinska razmerja. Na koncu pa lahko nujni dedič v svojo korist izpodbija takšna razpolaganja. Darilo je tako v bistvu brez vrednosti, glede na to da se lahko tudi desetletja kasneje zahteva njegova razveljavitev.

Na tem mestu se mi pojavi misel, kako potem sploh lahko posameznik razpolaga s svojim premoženjem, ne da bi se kasneje tak pravni posel postavil pod vprašaj. Načeloma se lahko temu izogne le s sklenitivijo pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja, ki se šteje za odplačno, ali s sklenitvijo (fiktivne) odplačne pogodbe za minoren znesek. Vendar tudi takšni primer niso popolnoma varni.

Menim, da je ureditev potrebna določenih sprememb. Morda bi v poštev prišla kakšna časovna omejitev glede na to, kdaj so darila bila dana, ali pa drugačno ureditev za kasneje nastala razmerja.

Ob prebiranju sodne prakse prav tako nisem nikjer zasledila, kaj se zgodi v primeru, da predmet darila obdarjenec neodplačno odtuji, denimo podari svojim otrokom. Predmeta darila tako več ni, obdarjenec pa tudi nima protivrednosti, saj je v primeru neodplačne odtujitve niti ni pridobil. V kolikor bi nujni delež sodediča bil prikrajšan, bi se od obdarjenca pričakovalo, da slednje vrne kljub temu, da ni ničesar v resnici pridobil?

Instituti namenjeni zavarovanju se tako v določenih primerih lahko izkažejo za nepravične. Pojavlja se namreč mnogo odprtih vprašanj, sama sem v prispevku načela le nekatere. Ureditev bi bilo tako nujno potrebno ponovno preučiti ter po potrebi spremeniti oziroma prilagoditi.

SEZNAM LITERATURE

Zupančič, Karel: DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI PROF. DR. KARLA ZUPANČIČA (7. izdaja), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002.

Zupančič, Karel; Žnidaršič Skubic, Viktorija: DEDNO PRAVO (3. izdaja), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009.

[1] Študentka dodatnega leta prve stopnje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

[2]  Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 54-64.

[3]  Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 54-56.

[4]  Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 57-58.

[5] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 59.

[6] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 101.

[7] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 59.

[8] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 101.

[9] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 59-60.

[10] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 102.

[11] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 100.

[12] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 62.

[13] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 62.

[14] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 63-64.

[15] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 110.

[16] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 63.

[17] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 108-109.

[18] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 63.

[19] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 64.

[20] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 111.

[21] Zupančič, DEDOVANJE Z UVODNIMI POJASNILI (2002), str. 64.

[22] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 111.

[23] Zupančič, Žnidaršič Skubic, DEDNO PRAVO (2009), str. 111.