Avtor: Igor Slijepčević*

Izvleček: Ničnost v materialnem pravu razumemo kot samodejno nemožnost izpolnitve določenih pogodbenih in drugih obveznosti. Predvsem se pri tem poudarja njegova trdna narava, ki preprečuje nastanek določenih obveznosti, saj so le-te nastale pod nesprejemljivimi okoliščinami (npr. zmota, prevara, grožnja). Arbitražni postopek in njegova podlaga za začetek (tj. arbitražni sporazum) pa institut ničnosti nekoliko drugače razumeta. Ker je arbitražni postopek vendarle del procesnega prava, se zdi, da so procesnopravna pravila tudi v tem primeru mogoče odmaknjena od siceršnjih materialnopravnih. Omenjeni prispevek odpira vprašanje obstoja in uporabe instituta ničnosti v arbitražnem postopku.

Ključne besede: ničnost, delna ničnost, arbitraža, Zakon o arbitraži, Obligacijski zakonik, načelo separabilnosti, soglasje, eskalacijska klavzula, hibridna klavzula, asimetrična klavzula, rebus sic stantibus, delovni spori, potrošniški spori.

1 – Uvodoma o ničnosti

Ničnost razumemo kot najhujšo možno sankcijo, s katero preprečimo morebitni nastanek obveznosti na podlagi najhujših možnih scenarijev.[1] Zagotovo ne bi pristali na misel, da bi izpolnjevali pogodbene obveznosti glede na neprijetne okoliščine, pod katerimi bi sprejeli izpolnitev obveznosti (npr. grožnja) kot tudi na nedopusten predmet izpolnitve (npr. prodaja tiskarskega stroja za ponarejanje denarja). Takim možnostim je zakonodajalec onemogočil njihovo uresničevanje celo po uradni dolžnosti (ex offo). Preprosto si ne želimo izvrševanje obveznosti, ki bi vodile v psihološke anomalije ali nastajanje obveznosti brez elementarne volje vsakega pogodbenega posameznika. Prav ta nečimrnost ničnosti nas pripelje tudi do odgovora na vprašanje, ali je možna njegova konvalidacija (tj. ponovna oživitev pravnega posla).[2] To je tudi ena izmed ključnih ločnic ničnosti in izpodbojnosti pravnega posla. Medtem ko je slednja pod določenimi pogoji možna, za ničnost to ne bo veljalo. Noben pravni posel, ki je od samega začetka ničen, ne more sčasoma postati veljaven. Je ničen, ker je po namenu zakonodajalca bolje preprečiti sklepanje tovrstnih poslov per se. Izpodbojne pravne posle pa lahko ohrani pri življenju, saj je bodisi zanjo obstajal zgolj časovno določeni neizpolnjeni pogoj ali pa ne gre za najhujše oblike sklepanja. V duhu pacta sunt servanda in pogodbene avtonomije strank pa si včasih želimo ohraniti pogodbo med strankama. Prav v tem tiči razlog nastanka instituta delne ničnosti (88. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).[3] Poenostavljeno rečeno to pomeni, da se nekatera pogodbena določila razglasijo za nična, ostala pa ostanejo v veljavi. Prav ta institut je pomemben doprinos za arbitražno pravo, saj si arbitri vseeno želijo, da se arbitražni postopek odvija, kajti to je naposled povezano z njihovimi nagradami. Zato je s tem v zvezi zelo pomemben pravni standard in favorem arbitratis.[4]

2 – Nekateri primeri ničnih arbitražnih sporazumov

Uvodoma je bilo predstavljeno oz. namignjeno, da bo ničnost v arbitražnem postopku igrala dokaj drugačno vlogo. Ničnost torej ne smemo razumeti preveč v sklopu civilnega materialnega prava predvsem iz dveh pomembnih razlogov: (1) arbitražni postopek je vendarle proceduralne narave, torej samo po sebi ni materialno pravo,[5] (2) arbitražno pravo si večinoma predstavljamo kot reševanje gospodarskih sporov z določenim mednarodnim elementom.[6] Ker se razlikujejo razumevanja znotraj širokega kroga pravnih sistemov, bo zato ničnost dobila raznolike dimenzije, njena razsežnost pa bo s tem ponekod bolj, spet drugje manj daljnosežna. 

2.1. - Načelo separabilnosti kot izjema od ničnosti arbitražnega sporazuma

Arbitražni sporazum je lahko zapisan v glavni pogodbi, lahko pa je zapisan na posebnem obrazcu. Ne glede na to, kako je vsebinsko umeščen, je važno to, da arbitražni sporazum tvori svojo samostojno celoto. Takšno razlogovanje postane očitno jasno, kadar se za arbitražni sporazum zahteva posebna listina, npr. kot to veleva 45. člen Zakona o arbitraži (v nadaljevanju: ZArbit).[7] Tukaj se separabilnost vidi navzven, saj bo tako procesna pogodba strogo ločena od materialne pogodbe.  

Težava nastane, kadar bi arbitražna klavzula bila vsebovana v sami pogodbi, ki določa izpolnitev obveznosti. Ta je navadno zapisana na končnih straneh pogodbe, saj primarno vlogo igrajo obveznosti po materialnem pravu. Zopet se lahko zgodi, da bo predmet pogodbe ničen, vendarle pa bo tu igralo predvsem pomembno vlogo soglasje volje. Če je pogodba nična zgolj zaradi nedovoljenega oz. nedopustnega predmeta pogodbe, vendar pa ta nima opraviti z dvomom o strankinih voljah (tj. obe volji sta bili svobodni), se vmeša načelo separabilnosti. To pomeni, da je materialni del ničen, procesni del pogodbe (v katerega sodi arbitražna klavzula) pa kljub temu ostane v veljavi. Drugačna pa je situacija, kadar bi bila celotna pogodba (z vsebovano arbitražno klavzulo) podpisana v zmoti, prevari, grožnji, torej instituti, ki zanemarjajo plat svobodne izjave volje – tedaj pa sta neveljavna tako glavni predmet pogodbe kot tudi arbitražna klavzula.[8]

Zakaj je temu tako? Arbitražna klavzula je pogodba procesne narave in nasploh nima opraviti z izpolnitvijo glavnih obveznosti. To je stvar materialnega dela (oz. glavnega dela) pogodbe. Če bodo torej obveznosti pravilno izpolnjene, do spora med pogodbenima strankama sploh ne bo prišlo, zato arbitražni postopek ne bo potreben. Zaključimo lahko, da arbitražna klavzula s tem tudi ni akcesorna glavni pogodbi, ampak je od nje, kot že rečeno, povsem samostojna.[9] Tudi predmet arbitražne klavzule bo v arbitražnem postopku obravnavan drugače kot glavna pogodba. Ta bo namreč služila predvsem ugotavljanju arbitrabilnosti v sklopu odločanja o pristojnosti (nem. Kompetenz-Kompetenz), torej se bo vezala na vprašanje procesnega odločanja, materialno odločanje o glavni pogodbi pa bo nato postal arbitražni meritum odločanja.

2.2. - Pomanjkanje objektivne in subjektivne arbitrabilnosti

Ena izmed ključnih (pozitivnih) predpostavk za začetek izvajanja arbitražnega postopka, je arbitrabilnost. Deli se na objektivno, ki predstavlja množico predmetnih sporov, možno rešujočih pred arbitražnim tribunalom, in na subjektivno, ki si zastavlja vprašanje, kdo vse je lahko subjekt arbitražnega postopka izmed pogodbenih strank. Pomanjkanje enega ali drugega seveda vodi v neveljavnost arbitražnega postopka, s tem pa se lahko odreka priznanje arbitražne odločbe.

Objektivna arbitrabilnost

Objektivna arbitrabilnost zaznamuje vrste dovoljenih sporov, ki jih lahko rešujemo pred arbitražo. Določba 5. člena ZArbit nam razkrije arbitrabilnost kakršnihkoli premoženjskopravnih sporov ne glede na njihovo dispozitivnost ali kogentnost. Za nepremoženjske spore bo zakonska omejitev morala predvideti le dispozitivne zahtevke, za kogentne norme pa v tem segmentu ne priznavamo objektivne arbitrabilnosti. Pomemben mejnik v priznavanju objektivne arbitrabilnosti je tudi učinek erga omnes. Kadar bi arbitražna odločba imela takšen učinek, ta ne bo priznana, saj bi sicer tako priznanje zajelo kogarkoli, ki je imel z osebo, prizadeto z arbitražno odločbo, kakršnokoli pravno razmerje.[10]

Ne gre spregledati tudi lastnosti arbitražnega postopka kot substituta pravdnega postopka. Posledica tega je odgovor na vprašanje, ali se lahko (večinsko) rešujejo javnopravne zadeve (npr. pogodbe o oddaji javnega naročila). Odgovor je torej odklonilen.[11] Še bolj zanimivo pa je izpostaviti dilemo ob primeru pogodb, ki so deloma javnopravne in deloma zasebnopravne narave (npr. koncesijske pogodbe). Posebej v zvezi s temi pogodbami je moralo posredovati tudi Vrhovno sodišče, potem ko se je v javnosti pojavljala dilema ob uporabi 40. člena Zakona o gospodarskih javnih službah.[12]

Subjektivna arbitrabilnost

Subjektivna arbitrabilnost pomeni, katere stranke lahko nastopajo v arbitražnem postopku. Splošno pravilo je, da podpisnice arbitražne klavzule nastopajo v arbitražnem postopku. Arbitražni postopek do tretjih oseb nima tolikšne naklonjenosti, kar se posebej lepo pokaže pri sredstvih zavarovanja (npr. začasni ukrepi), ki ne morejo biti naperjeni tretjim osebam (npr. banki, ki ni stranka arbitražnega postopka, ne moremo naložiti, da blokira dolžnikov bančni račun).[13]

Od tega pravila pa je arbitražna praksa včasih odstopila, zlasti v primerih cesij in ob uporabi doktrine povezanih družb. Pri prvi gre predvsem zato, da s prenosom glavne terjatve prenesemo tudi vse tiste stranske pravice (sklicujoč se na 418. členom OZ), ki s cesijo pridejo. Po drugi strani je omenjena doktrina povezanih družb nastala kot antagonist načelu separabilnosti. Gre le zato, da je zaradi močne korporacijske povezanosti družb smiselno, da se v arbitražni postopek vključijo tudi ostale družbene strukture (npr. družba mati, ki je bolj plačevita in je tudi vneto sodelovala pri pogodbi, čeprav je ni podpisala).[14]

2.3. - Pomanjkanje soglasja

Ker je arbitražna klavzula prav tako samostojna pogodba (po načelu separabilnosti), mora tudi ta temeljiti na svobodnih voljah pravnih subjektov. Že omenjeni ničnostni razlogi (grožnja, zmota) vodijo tudi v ničnost arbitražne klavzule, ko bi ti bili vzroki za podpis arbitražne klavzule. Določene arbitražne klavzule morajo biti podane na posebni listini, kar izkazuje še dodatno varovalko, s katero se poda določeno soglasje za reševanje spora pred arbitražo. Neupoštevanje teh meril vodi v ničnost oz. neveljavnost arbitražnega sporazuma.

Soglasje mora v splošnem obstajati za reševanje točno določenih vrst sporov. Te so lahko določene pogodbeno v sklopu same (civilne) pogodbe ali pa tudi drugih pravnih virov (npr. kolektivne pogodbe, ki lahko v primeru boljšega pozicioniranja pravic delavcev pridobijo primat nad zakonom).[15] Takšno trdno stališče oz. kategoriziranje sporov za reševanje pred arbitražo je nujno, saj arbitražno reševanje sporov izključuje sodnega (pravdnega) in obratno.[16] Pravdno sodišče namreč ni druga instanca za arbitražo.

Prav zato je potrebno soglasno tudi priznati moč arbitražne odločbe v svoji pravnomočnosti in izvršljivosti. Ne zadošča namreč le izenačevanje arbitražne odločbe s priporočilom, saj je pravna narava slednjega odmaknjena od učinkov arbitražne odločbe.[17] Predrugačeno bi lahko zaključili, da je arbitražna odločba sad dela arbitražnega tribunala, pri čemer izrecno izključujemo sodno pristojnost. Res pa je, da tudi arbitražni tribunal ne deluje nujno v nezmotljivosti. Zato obstajajo tudi razlogi za izpodbijanje arbitražne odločbe (40. člen ZArbit), ki pa so v bistvenem ožjega nabora kot bi to veljalo v sklopu pravdnega postopka.

Pomanjkanje pisnega soglasja ne vodi nujno v neveljavnost arbitražnega postopka per se. Seveda se za določene šibkejše skupine pravnih subjektov (npr. potrošniki, delavci) zahtevajo določene predpostavke v tej smeri (npr. 45. člen ZArbit).[18] Ker pa bodo v arbitražnem postopku nastopale (statistično gledano) predvsem gospodarske družbe, to pomeni večje angažiranje v arbitražni postopek (najem boljših odvetnikov, pomoč pravnih služb itd.), česar si navaden posameznik preprosto ne more privoščiti. Iz tega sledi, da je lahko vključenost v arbitražni postopek tudi nekoliko drugačna, kar pomeni odstop od tega, da mora biti sklenjen kakršenkoli arbitražni sporazum:

(1)   Obstaja možnost konkludentnega soglasja za reševanje spora pred arbitražnim tribunalom z institutom odgovora na tožbo (šesti odstavek 10. člena ZArbit).[19] Tožnik preprosto vloži tožbo pred arbitražo, nato pa toženec v odgovoru na tožbo ne prereka pristojnosti arbitražnega tribunala za odločanje v sporu. Kasneje toženec pristojnosti arbitraže ne more več ugovarjati tudi v tožbi za razveljavitev arbitražne odločbe. 

(2)   Arbitražni sporazum se lahko razširi tudi na nepodpisnike arbitražnega sporazuma (npr. preko doktrine povezanih družb). S tem sicer prekoračimo prvotno postavljene meje subjektivne arbitrabilnosti (beri: ne upoštevamo več prvotnih podpisnikov arbitražnega sporazuma), vendar iz praktičnih razlogov (še zlasti v duhu in favorem arbitratis) lahko dovolimo arbitražni postopek.

2.4. - Primeri asimetričnih, eskalacijskih in hibridnih arbitražnih klavzul

Arbitražne klavzule so lahko različnih vrst, odvisno predvsem od tega, kaj si posamezni stranki želita urediti. Pri tem so lahko zelo kreativne, tako da npr. predvidevajo večstopenjsko reševanje morebitnih sporov, omogočajo eni od strank širši izbor reševanja sporov itd. Problematična je po drugi strani njihova kompleksnost, pri čemer se lahko ena sama kršitev sprevrže v ničnost arbitražnega postopka.

Sprva velja omeniti asimetrično klavzulo – klavzulo, ki omogoča eni stranki večjo izbiro začetka vodenja postopkov (npr. ena stranka lahko sproži postopek pred sodiščem ali arbitražo, druga pa le pred arbitražo). Od držav posameznic je odvisno, ali bo arbitražni sporazum, ki bo temeljil na taki klavzuli pravzaprav dovoljen. Francoski pravni sistem, ki je še zmeraj pod vplivom gesla egalitarnosti, takšno postopanje omogoča pod dokaj strogimi pogoji.[20] Prav nasprotno pa angleška pravna praksa temu načinu pritrjuje z utemeljitvijo, da je zaradi zagotavljanja arbitražnega postopka v primerih bančnih poslov to nujno potrebno, saj je takšen stil izvajanja arbitražnega postopka pravzaprav angleški pravni izvozni produkt, hkrati pa si upnik poveča možnost za poplačilo.[21]

Eskalacijska klavzula je druga tovrstna kompleksna klavzula. V njej stranki predvidita postopno reševanje sporov v določenem kronološkem zaporedju (npr. najprej se bosta stranki pogajali, če bodo pogajanja neuspešna, pa lahko stranki vložita tožbo pred arbitražo). Kar je tukaj posebno nevarno, je kršenje omenjenega redosleda s preskokom na naslednjo časovno točko. Argumenti se v primeru kršitve eskalacijske klavzule lahko nagibajo v nadaljnjo neveljavnost arbitražnega sporazuma ali pa se takšna kršitev preprosto ignorira in se nadaljuje s samim arbitražnim postopkom.

Kršitev eskalacijske klavzule pa vseeno ni tako huda, če bi šlo za primere predhodnih stopenj, ki niso bile izvedene, a bi bilo že vnaprej jasno, da bi bile neuspešne. Mediacija, ki bi bila že per se neuspešna, ne bi imela nikakršnih učinkov. Hkrati pa bi se lahko posledično zelo poseglo v pogodbeno avtonomijo strank, saj naj pogodbeno ravnata glede na okoliščine primera (npr. uvidita neuspešen začetek mediacije).[22] Tudi sama dopustnost zahtevka zaradi kršitve eskalacijske klavzule ni sporna, sporno je samo dejstvo, da je bil arbitražni postopek prezgodaj začet.[23] Končno, tudi nagrado arbitrom bi šteli kot razlog, da bi arbitri pristali na kršitev eskalacijske klavzule, sicer bi jim ta poniknila.[24]

Zadnja arbitražna klavzula je hibridna. Pomeni klavzulo, ki omogoča arbitražni postopek po pravilih neke druge arbitraže (npr. arbitraža v Zagrebu po Ljubljanskih arbitražnih pravilih). Lahko so dovoljene, saj so pravilniki zgolj ponudba pogodbe (tj. ni nekakšen podzakonski akt), niso pa priporočljive, saj povzročajo procesne zaplete in s tem uporabo določenih arbitražnih pravil, ki se povsem razlikujejo od pravil domačih (njim bolj poznanih) arbitraž.[25] Vse je odvisno od pravnega sistema, v katerem smo.

2.5. - Primeri zlorabe potrošniških in delovnih arbitražnih sporazumov

Potrošniki in delavci so posebne kategorije pravnih subjektov, ki morajo biti zaradi svoje informacijske, finančne in tudi pravne neenakovredne moči zaščiteni z zakonom. Na procesnem področju jim to nudi tudi Zakon o arbitraži, ki zanje predpisal posebni poglavji. Opozoriti vseeno velja, da se tudi znotraj teh dveh skupin pojavljajo določene razlike, ki so zlasti v teoriji povzročile plaz določenih kritik. 

Vredna varovalka takih sporazumov je v njihovi posebni listini. Povečanje pravne varnosti je verjetno cilj zakonodajalca, ki je želel spodbuditi stranki k arbitražnemu reševanju spora. Takšna varovalka je predvsem opaznejša pri arbitrabilnih individualnih delovnih sporih. Najprej mora kolektivna pogodba predvideti, kateri spori bodo predloženi v reševanje arbitraži, šele nato pa posebna listina. Vprašanje, ki se tukaj odpira, je predvsem, ali lahko že pogodba o zaposlitvi predstavlja takšno posebno listino. Večinsko mnenje zanika to možnost, saj bi na tak način prisilili delavca v podpis pogodbe pod pogojem, da hkrati sprejme arbitražno klavzulo.[26] To deduktivno vodi v zaključek, da delavec ni imel svobodne volje, da bo pristal na reševanje sporov pred arbitražo, zato taka klavzula mora biti nična oz. neveljavna.

Prvi odstavek 45. člena ZArbit omogoča arbitražno reševanje sporov za potrošniške spore, ki so že nastali, ne pa tudi za delovnopravne spore. Zakonodajalec je s tem verjetno želel zaščititi delavski položaj že pred samim nastankom spora (npr. za primere diskriminacije v okviru zaposlitvenega postopka), vendar problem tiči v ravno zgoraj opisanem odstavku – delavec bi dobil pogodbo o zaposlitvi v podpis skupaj z arbitražno klavzulo, s čimer bi mu bila pogojena zasedba delovnega mesta. Ker bo eksistenčno odvisen od zasedbe delovnega mesta, bo podpisal pogodbo o zaposlitvi skupaj s klavzulo. Načelo smiselnosti (beri: prvi odstavek 45. člena ZArbit) bi bilo zato dobro vpeljati tudi za delovne spore, saj se tako zaščiti delavčeva svobodna avtonomna volja pri podpisu pogodbe o zaposlitvi.

2.6. – Rebus sic stantibus (kot razveljavitveni razlog)

Nepredvidljive okoliščine lahko vodijo v prenehanje obstoja pogodbe, kadar je ni več mogoče objektivno izpolniti zaradi okoliščin, ki so tako izpolnitev onemogočile. Materialni del pogodbe lahko pod določenimi pogoji iz 112. člena OZ postane neveljaven zaradi tega.[27] Posledično se lahko vprašamo o usodi arbitražne klavzule. Strogo teoretično gledano zaradi načela separabilnosti to pomeni, da arbitražna klavzula zato sama po sebi ne bi prenehala veljati. Ločena je od materialnega dela pogodbe, zato (skorajda) ne bi smela deliti enake pravne posledice kot glavni del pogodbe. Tudi vsebinsko gledano ima arbitražna klavzula podlago za začetek arbitražnega postopka, v katerem bi bila pogodba razvezana.

Po dobrem premisleku je vseeno treba ugotoviti, ali bi rebus sic stantibus sam po sebi lahko zajel tudi arbitražno klavzulo. Na stvar je po mojem mnenju treba gledati kazuistično. Arbitražo namreč smatramo za finančno dražji postopek, kar pa je lahko težava za stranke, ki so finančno onemogle. Do takšnega stanja pa lahko pride prav zaradi spremenjenih okoliščin, ki posledično rezultirajo v tem, da si arbitražnega postopka ne bo mogoče privoščiti. Če je denimo spremenjena okoliščina takšne narave, da finančno vpliva na položaj stranke, bi to lahko šteli tudi za razvezo arbitražne klavzule (npr. huda finančna kriza povzroči skorajšnji stečaj družbe). Drugače pa velja, kadar bi spremenjena okoliščina bila drugotnega značaja, ki bi sicer eno izmed strank spravila v slabši materialni položaj, ki pa prvenstveno ne bi bil finančne narave (npr. naravna nesreča povzroči uničenje poslovnih prostorov, zato stranka ne more izpolniti pogodbene obveznosti, ima pa še vedno dovolj finančnih zalog za začetek arbitražnega postopka).

3 – Sklep

Arbitražni sporazum je prav tako lahko podvržen lastni neveljavnosti, kadar bi za tako obstajali določeni utemeljeni razlogi (npr. pomanjkanje svobodnega soglasja volje kot posledica grožnje). Vseeno pa je zaradi (v članku) omenjenih razlogov potrebno preusmeriti ogromno pozornosti, kdaj bo dejansko neka arbitražna klavzula postala neveljavna (v naslovu članka mišljena nična). Velikokrat se zgodi, da ne bo sledila usodi glavne pogodbe, ki predvideva izpolnitev obveznosti med strankama. Zaradi ogromne internacionalizacije arbitražnega prava je omenjeni institut ničnosti zelo raznolik, zato si ne smemo prehitro obetati kakršnihkoli napovedi v smeri (ne)veljavnosti arbitražnega sporazuma, saj bo vsak pravni sistem preko zakonodaje in sodne/arbitražne prakse določal svoja pravila.

 

 

Seznam literature:

1.      Juhart, Miha, Možina Damjan et. al: Uvod v civilno pravo, v: Uradni list (2019), str. 179.

2.      Türk, Danilo: Temelji mednarodnega javnega prava, v: GV Založba (2021), str. 214.

3.      Zuleta Jaramillo, Eduardo: El arbitraje en razón de la materia, v: Universidad Nacional de Colombia (2005), str. 226.

4.      Ude, Lojze: Civilno procesno pravo, v: Uradni list (2002), str. 226-227.

5.      Besson, Sébastien, Poudret, Jean: Comparative Law of International Arbitration, v: Sweet & Maxwell (2007), str. 133.

6.      Onyema, Emilia: International Commercial Arbitration and the Arbitrator's Contract: Routledge Research in International Commercial Law (2010), str. 12.

7.      Born, Gary: International Commercial Arbitration, v: Kluwer Law International (2009), str. 732.

8.      Respondek, Andreas: Asia Arbitration Guide, v: Walter de Gruyter (2023), str. 80.

KNJIŽNI VIRI (članki)

1.      Galič, Aleš: Razveljavitev arbitražne odločbe in druga aktualna vprašanja arbitraže v individualnih delovnih sporih, v: Delavci in delodajalci (2010), str. 420.

2.      Gülerci, Altan: Seperability of the Arbitration Agreement in International Arbitration, v: Ankara Review (2008), str. 108-114.

3.      Gumbis, Jaunius, Miglė: Dereškevičiute, Arbitration and Disputes Arising out of Public Procurement Contracts - Incompatibility or Regularity? (2013), v: European Academic Press, str. 83 – 90.

4.      Galič, Aleš: Razveljavitev arbitražne odločbe in druga aktualna vprašanja arbitraže v individualnih delovnih sporih, v: Delavci in delodajalci (2010), str. 426.

5.      Božič, Tatjana: Asimetričnost arbitražne klavzule kot razlog za (ne)veljavnost dogovora o arbitraži, v: Slovenska arbitražna praksa (2016), str. 33.

6.      Fakin, Mojca: Eskalacijska klavzula, v: Slovenska arbitražna praksa (2014), str. 14-15.

7.      Galič, Aleš: Plačilni nalog in izvršba na podlagi verodostojne listine ter arbitraža, v: Zbornik znanstvenih razprav (2012), str. 49-78.

8.      Radulovič, Nina: Ali si lahko premislim?, v: Odvetnik (2024), str. 12.

 

 

[1] Od tod sledijo tudi naslednje posledice: ni (objektivnega in subjektivnega) roka za uveljavljanje ničnosti, absolutno je neveljavna že od samega začetka, tožbo za ugotovitev ničnosti lahko vloži kdorkoli, ki bi imel pravni interes uveljavljanja ničnosti. Polajnar-Pavčnik, Uvod v civilno pravo (2019), str. 179.

[2] Potrebno je poudariti tudi, da se upravičenec (iz kakršnihkoli razlogov že) ne bo odločil uveljavljati ničnosti, kar pa ne pomeni, da bi s tem ničnostni razlog prenehal obstajati, še manj pa, da bi pogodba konvalidirala. VSL sodba I Cpg 128/2010 z dne 4. maja 2010.

[3] Na kratko naj opozorim, da institut delne ničnosti velja zlasti za primere civilnih pogodb. V sklopu mednarodnega javnega prava je institut delne ničnosti deloma nepriznan, saj lahko že eno samo pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s kogentnimi normami mednarodnega prava, vodi v popolno ničnosti mednarodne pogodbe. Tudi časovni učinek ničnosti mednarodnih pogodb ni nujno ex tunc. Türk, Temelji mednarodnega prava (2021), str. 214. 

[4] Arbitražno klavzulo moramo razlagati v duhu in favorem validatis široko do te mere, da jo bomo spor prepustili v reševanje arbitraži, kadar bi prišlo do dvoma o pristojnosti arbitraži. Zuleta Jaramillo, El arbitraje en razón de la materia (2005), str. 226.

[5] Podobno sklepanje lahko napravimo za materialni in procesni (civilni) pobot v civilnem procesnem pravu. Kolikšen bo znesek, ki ga bomo lahko pobotali v enem in drugem primeru, bo zlasti odvisen od višine dolgovanega zneska drug drugemu oz. v slednjem primeru od tožbenega zahtevka. Ude, Civilno procesno pravo, str. 226-227.

[6] To je seveda pravilo, ki pa se lahko spremeni v izjemo, kadar bi govorili o t.i. domači arbitraži.

[7] Posebej je na primerih delovnih sporov jasno, da takšna arbitražna klavzula ne bo mogla biti podana že v sami pogodbi o zaposlitvi. Galič, Razveljavitev arbitražne odločbe in druga aktualna vprašanja arbitraže v individualnih delovnih sporih (2010), str. 420.

[8] Avtorja posebej omenjata primer Pierrja Mayerja, ki trdi, da se mora arbitražna klavzula presojati skupaj z glavno pogodbo v primeru pomanjkanja svobodnega soglasja. Besson, Poudret, Comparative Law of International Arbitration (2007), str. 133.

[9] Od tega pravila veljajo tudi določene izjeme in ena izmed prepoznavnejših je doktrina povezanih družb, ki omogoča prenos arbitražne klavzule skupaj z glavno pogodbo. Gülerci, Seperability of the Arbitration Agreement in International Arbitration, Ankara Review (2008), str. 108-114.

[10] Premoženjskopravni spor ne pomeni tudi reševanja statusnega spora (npr. po 501. členu Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju: ZGD-1). Več o tem: VSK Sklep Cpg 29/2019 z dne 4. aprila 2019.

[11] Ni sicer enotnega odgovora na vprašanje, ali so spori iz javnih naročil arbitrabilni. Argument za arbitrabilnost bi bil nevtralnost (sodišča bi namreč bila lahko nagnjena državi), argument proti pa javni interes (ne bi si želeli, da spore rešujemo pred arbitražo, ki temelji na načelu zaupnosti/tajnosti). Gumbis, Dereškevičiute, Arbitration and Disputes Arising out of Public Procurement Contracts - Incompatibility or Regularity? (2013), str. 83 – 90.

[12] Vrhovno sodišče posebej poudari, da je ZGJS sicer materialni zakon, vendar je treba njegove določbe smiselno povezati s procesnimi določbami iz ZPP in ZArbit, ki pa arbitrabilnost koncesijskih sporov dovoljujeta (22. točka obrazložitve). Več o tem: Sklep Cpg 2/2014 z dne 17. junija 2014.

[13] Galič, Razveljavitev arbitražne odločbe in druga aktualna vprašanja arbitraže v individualnih delovnih sporih, Delavci in delodajalci (2010), str. 426.

[14] Onyema, International Commercial Arbitration and the Arbitrator's Contract (2010), str. 12.

[15] Celo nujni predpogoj je to, da kolektivna pogodba predvidi, kateri spori se bodo reševali pred arbitražo. Več o tem: Galič, Razveljavitev arbitražne odločbe in druga aktualna vprašanja arbitraže v individualnih delovnih sporih, Delavci in delodajalci (2010), str. 415.

[16] VSRS Sklep Dsp 4/2018 (predvsem 12. točka obrazložitve) z dne 12. septembra 2018.

[17] VSL sklep I Cpg 1373/99 z dne 13. septembra 2000.

[18] Galič, Razveljavitev arbitražne odločbe in druga aktualna vprašanja arbitraže v individualnih delovnih sporih, Delavci in delodajalci (2010), str. 420.

[19] Osma točka obrazložitve Višjega sodišča v Celju naniza primere iz 10. člena ZArbit, v katerih primerih je arbitražna klavzula pravilno sklenjena. VSC Sklep III Cpg 40/2021 z dne 21. aprila 2021.

[20] Božič, Asimetričnost arbitražne klavzule kot razlog za (ne)veljavnost dogovora o arbitraži, Slovenska arbitražna praksa (2016), str. 33.

[21] Tudi angleška praksa temu sprva ni bila naklonjena. Born, International Commercial Arbitration (2009), str. 732.

[22] Fakin, Eskalacijska klavzula, Slovenska arbitražna praksa (2014), str. 14-15.

[23] Tako je tudi zaključilo pritožbeno sodišče v Hong Kongu (C vs. D) - ugovor družbe C o morebitni kršitvi eskalacijske klavzule ne vpliva na samo pristojnost tribunala, ampak na dopustnost zahtevka, ki pa bo lahko kasneje uveljavljen pred arbitražnim tribunalom. S tem je pritožbeno sodišče jasno razločilo med pristojnostjo za odločanje o vprašanju arbitrabilnosti samega zahtevka (jurisdiction) in dopustnosti arbitrabilnega zahtevka pred arbitražnim tribunalom (admissibility). Respondek, Asia Arbitration Guide (2023), str. 80.

[24] To seveda predstavlja zgolj psihološki razlog, da bi arbitri spregledali kršitev eskalacijske klavzule, saj je denarna nagrada tista, ki arbitra spodbudi k prevzemanju določenih objektivno arbitrabilnih sporov (včasih tudi v ponavljajočem ciklu, t.i. repeat player bias).

[25] Primeroma – Zagrebška arbitražna pravila dovoljujejo izdajo plačilnega naloga (56. člen), Ljubljanska arbitražna pravila to možnost ne predvidevajo. Galič, Plačilni nalog in izvršba na podlagi verodostojne listine ter arbitraža, Zbornik znanstvenih razprav (2012), str. 49-78.

[26] Galič, Razveljavitev arbitražne odločbe in druga aktualna vprašanja arbitraže v individualnih delovnih sporih, Delavci in delodajalci (2010), str. 426.

[27] Radulovič, Ali si lahko premislim?, Odvetnik (2024), str. 12.