Doktrina izčrpanja pravic (angl. Exhaustion ali First sale doctrine) predstavlja pomembno načelo prava intelektualne lastnine. Omejuje avtorjevo izključno pravico distribuiranja in omogoča nadaljnjo prodajo avtorskega dela, ki ga je avtor s prvo prodajo spravil v pravni promet. Doktrina izčrpanja se je razvila v ameriški sodni praksi že v 19. stoletju,1 ko so tamkajšnja sodišča začela ugotavljati, da imetniki avtorskih pravic ne morejo imeti neomejene pravice distribuiranja.2 S pojavom fenomena digitalizacije so se spremenila tradicionalna razmerja nosilcev avtorskih pravic z uporabniki, predvsem pa se je spremenil trg avtorskih vsebin, ki se je iz fizičnih primerkov preselil v oblak oziroma v dostop do avtorskega dela prek strežnika. Z razvojem svetovnega spleta je namreč distribuiranje postalo učinkovitejše kot kadarkoli prej, čemur se je morala prilagoditi tradicionalna doktrina prve prodaje, katere smisel in namen sta z digitalizacijo postala vprašljiva in dvomljiva.3

SPLOŠNO O DOKTRINI PRVE PRODAJE

Imetniki avtorskih pravic imajo več pravic in upravičenj, med drugim tudi pravico distribuiranja. Avtorjem je na njeni podlagi omogočen nadzor nad dajanjem javnosti originalnih del in njihovih kopij na voljo s prodajo ali drugo obliko prenosa lastništva. Kot uresničevanje pravice distribuiranja lahko razumemo sklepanje različnih pogodbenih razmerij, ki omogočajo diseminacijo avtorsko zaščitenega dela.4

Za pravico distribuiranja velja posebnost, da jo je v zvezi s posameznim primerkom dela mogoče uveljaviti samo enkrat. S prvo prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice na izvirniku ali primerku dela v Evropski uniji (v nadaljevanju: Unija), ki je izvršena po avtorju ali z njegovim soglasjem, je pravica distribuiranja za ta izvirnik ali primerek za območje Unije izčrpana.5 Na ta način se razmejuje konflikt med avtorsko in lastninsko pravico na fizični stvari, ki inkorporira avtorsko delo. Po uveljavitvi pravice prve distribucije primerka dela, ko je nekdo tretji na tem primerku zakonito pridobil lastninsko pravico, avtor nima več vpliva na nadaljnje distribuiranje oziroma verigo prodaj tega primerka dela – doktrina o prvi prodaji (angl. first-sale doctrine). Nadaljnje distribucije ne more preprečiti niti določati pogojev oziroma nanje nadaljnji imetniki primerka dela niso vezani.6 Klasičen primer je, da kupec kupi knjigo v knjigarni, s čimer postane lastnik, knjigo prebere in jo kasneje bodisi podari bodisi proda na trgu rabljenih knjig komurkoli želi – brez zahteve po avtorjevem soglasju.7

Pravilo o izčrpanju pravice distribuiranja je kogentno in ga ni mogoče odpraviti niti z določbo licence niti z dogovorom strank. Prav tako je pa pomembno poudariti, da se izčrpa samo pravica distribuiranja, ne pa tudi druge podobne avtorjeve pravice, ki so vezane na izkoriščanje avtorskega dela.

Učinek izčrpanja je zelo omejen. Pravica distribuiranja se izčrpa samo v zvezi s konkretnim primerkom ali izvirnikom dela, ki je bil dan v promet. Dodatna omejitev je, da lahko pride do veljavnega izčrpanja samo, če je izvirnik dela dan v promet z avtorjevim dovoljenjem oziroma soglasjem. Nazadnje imamo tudi krajevno omejitev, in sicer velja učinek izčrpanja zgolj na območju Unije. Iz česar izhaja, da se s prvim dajanjem v promet v katerikoli državi članici EU, pravica distribuiranja izčrpa za celotno območje Unije. Izčrpanje se nanaša le na izvirnike ali primerke dela kot stvari (materialne nosilce dela), zato ne pride v poštev pri netelesnih oblikah uporabe dela.8

DIGITALIZACIJA IN ZNAČILNOSTI DIGITALNIH VSEBIN

Pri uporabi doktrine prve prodaje pri fizičnih avtorskih delih nimamo težav, težava pa se pojavi, ko želimo aplicirati doktrino na digitalni svet, kjer se ne srečujemo več z materializiranimi deli. Ob zgoraj omenjenem primeru fizične knjige, ki jo kupimo v knjigarni, si je moč predstavljati tudi e-knjigo, ki jo kupimo na spletni strani in prenesemo na osebni računalnik. Na tem mestu se postavi vprašanje, kaj vse lahko uvrstimo pod pojem »prve prodaje« in kako daleč lahko gremo s širjenjem same vsebine doktrine.

Digitalna dela se od klasičnih fizičnih razlikujejo že v osnovnih značilnostih. Avtorsko delo v digitalni obliki je nerivalno, neekskluzivno, razmnožljivo in trajno. Nerivalnost omogoča uporabo dobrine enemu uporabniku brez prikrajšanja možnosti uporabe drugega, kar pomeni istočasno dostopnost uporabnikov do enake vsebine. Neekskluzivnost pomeni, da je uporabnike potem, ko jim je delo enkrat na voljo, težko omejevati pri uporabi. Lahka razmnožljivost je povezana z možnostjo reproduciranja in distribuiranja, ki sta mogoči z ničelnimi stroški in to praktično v hipu. Avtorska dela v digitalni obliki so trajna, ohranjajo se brez poslabšanja za nadaljnjo rabo. Kot primer lahko navedemo računalniške programe, aplikacije, glasbo, video posnetke, ne glede na to ali se do njih dostopa prek prenosa podatkov ali sprotnega predvajanja ali na kakšen drug način.9

Pogodbe, ki urejajo takšne transakcije, običajno niso zasnovane kot prodajne, ampak kot licence za prenos določene vsebine. Prek licenc poskuša lastnik določiti dovoljeno rabo, predvsem pa želi ohraniti popolno oblast nad pravico distribuiranja z določbo, da pridobitelj licence (potrošnik) ne pridobi lastništva nad kopijo dela. Trend zmanjševanja pravic, ki jih določa zakon, je predvsem izrazit na področju uporabe računalniških programov. Ponudniki programske opreme se prek sklepanja licenčnih pogodb dogovorijo za pogodben režim, ki jim pogosto prinaša več pravic, kot jih imajo po zakonu. Na primer Amazon.com, BarnesandNoble.com – oba imata pogoje uporabe, ki izrecno prepovedujejo prenos digitalne vsebine, kupljene prek njihovega spletnega mesta, na drugega uporabnika. Na ta način se imetniki avtorskih pravic izogibajo doktrini prve prodaje, česar se zaveda tudi sodna praksa in je posledično sprejela ključne odločitve, ki so vplivale na prilagoditev doktrine digitalni dobi.10

Ključna težava oziroma ključno vprašanje je tako postalo, ali je treba doktrino prve prodaje razlagati tako, da vključuje tudi doktrino prvega prenosa (angl. first download doctrine), ki bi sčasoma omogočila velik trg rabljenih elektronskih kopij programske opreme, filmov, elektronskih knjig, pesmi in drugih digitalnih kopij avtorsko zaščitenih del.11

UREDITEV V EVROPSKI UNIJI

Sodišče EU je julija 2012 sprejelo prelomno odločitev, s katero je bila omogočena prodaja rabljenih licenc. V sporu pred nemškimi sodišči je družba Oracle tožila družbo Usedsoft, nemško vrhovno sodišče pa je za interpretacijo Direktive 2009/24/ES, ki se sicer nanaša na varstvo računalniških programov, prek instituta predhodnega vprašanja naslovilo Sodišče EU. Iz Direktive izhaja volja zakonodajalca Unije, ki ima sicer izrecno pristojnost za pravice intelektualne lastnine, da se za namene varstva izenačijo materialne in nematerialne kopije računalniških programov (denimo med programi na CD in DVD nosilcih ter programi, ki jih uporabniki prenesejo neposredno iz interneta). Oracle je s končnimi uporabniki sklepala sporazume EULA12 in jim omogočala neekskluzivno, časovno neomejeno in neprenosljivo pravico uporabe za poslovne namene. Med svojimi produkti je družba Oracle prodajala tudi paket, v katerem je lahko 25 uporabnikov uporabljalo programsko opremo. UsedSoft je svoje stranke preusmeril na spletno stran, kjer naj bi si s spletne strani družbe Oracle naložile računalniški program. Potrebno je bilo ugotoviti, ali je konkretno pogodbeno razmerje med družbo Oracle in uporabniki mogoče opredeliti kot prvo prodajo kopije računalniškega programa s prenosom lastninske pravice na kopiji programa.13 Doktrina izčrpanja se lahko uporabi samo, kadar uporabnik postane lastnik avtorskega dela, torej je ključno vprašanje, ali je prišlo s pravnim poslom do sklenitve prodaje ali zgolj licenčnega razmerja.

Sodišče EU je odločilo, da se ekskluzivna pravica do distribucije kopije programske opreme izčrpa s prvo prodajo kopije. Nadaljnjih prodaj proizvajalec programske opreme ne sme več omejevati. V primeru prodaje oziroma nakupa dela podeljenih licenc se mora prvotni imetnik odpovedati uporabi preostalih kopij računalniškega programa, saj mora takoj ob nadaljnji prodaji svojo kopijo narediti neuporabno, da ne pride do kršitve izključne pravice reproduciranja računalniškega programa.

S tem se je Sodišče EU postavilo na stališče, da se doktrina prve prodaje uporablja tudi za nematerialne kopije, prenesene prek interneta, s čimer je nastala doktrina prvega prenosa (angl. first download doctrine).

Oblikovalo je naslednje tri vidike uporabe doktrine prvega prenosa za kopijo računalniškega programa. Imetnik avtorskih pravic mora (1) dovoliti prenos te kopije z interneta na nosilca podatkov, (2) podeliti pravico do uporabe te kopije za nedoločen čas in (3) prejeti plačilo nadomestila, ki naj ustreza ekonomski vrednosti prenesene kopije.

Odločitev Sodišč v zadevi se je nanašala le na razlago Direktive o računalniških programih in ne Direktive o avtorskih pravicah. Kljub temu je pa iz obrazložitve sodišča jasno razvidno, da podobni premisleki veljajo tudi za Direktivo o avtorskih pravicah in tako za avtorsko zaščitena dela na splošno.14

Podobna zadeva je zadeva Tom Kabinet, ki je prav tako pristala na Sodišču EU, le da je šlo v tem primeru za prodajo »rabljenih«  e-knjig in ne računalnikih programov. Nizozemsko sodišče je vprašalo Sodišče EU, ali gre pri omogočanju trajnega prenosa e-knjig za distribucijo (glede katere lahko pride do izčrpanja) ali morda za priobčitev del javnosti (glede katere izčrpanje ni možno) v skladu z InfoSoc direktivo.

Nasprotna stranka je predlagala, naj se družbi Tom Kabinet prepove dajanje e-knjig na voljo članom »bralnega kluba«, ki ga je ta družba ustvarila na svojem spletnem mestu, in reproduciranje teh knjig. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali praksa morda predstavlja distribucijo (kar je bilo pravzaprav vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče), je pa dalo vedeti, da tudi v tem primeru ne bi prišlo do izčrpanja. Medtem ko Direktiva o računalniških programih ne razlikuje med materialnimi in nematerialnimi kopijami, direktiva InfoSoc izčrpanje predvideva izključno za pravice na materialnem nosilcu (torej za fizične knjige, ne pa tudi e-knjige).15

SODNA PRAKSA AMERIŠKIH SODIŠČ

Doktrina prve prodaje se je vzporedno razvila tudi v angloameriškem pravnem redu, kjer je prek prelomnih odločitev prinesla pomembne ugotovitve, zato se mi zdi smiselno kratko nasloviti pomembnejše točke razvoja. V Združenih državah Amerike je doktrina prvega prenosa kodificirana v 109. členu U.S. Copyright Act-a.16 Omenjen člen omogoča lastniku individualne kopije ali fonograma, ki uživa avtorskopravno varstvo, da brez soglasja imetnika avtorske pravice proda ali kako drugače prenese posest kopije ali fonograma, v kolikor sama dejavnost ne spada pod dejavnosti, ki so izvzete od uporabe pravila prve prodaje.

Podobno kot v evropskem pravnem redu se pojavi vprašanje, ali se doktrina prve prodaje nanaša le na imetnika v strogem pravnem smislu ali tudi druge posestnike kopije. V povezavi z digitalno vsebino pa, ali se doktrina razširi tudi na digitalne vsebine, ki ne vsebujejo materialnega nosilca.

V povezavi s prvim vprašanjem je v sodni praksi ustaljeno, da je domet doktrine izčrpanja pravic intelektualne lastnine omejen zgolj na lastnika konkretne kopije avtorsko zaščitenega dela, kar pomeni, da gre obramba doktrine izčrpanja pravic intelektualne lastnine zgolj in samo lastniku. Odgovor na vprašanje, ali ima uporabnik programske opreme obrambo po doktrini prve prodaje, je odvisen od tega, ali je uporabnik zgolj pridobitelj licence ali njen lastnik. Kot prelomni primer s področja uporabe programov in razmejitve razmerja lastnik-pridobitelj licence, se v literaturi pogosto omenja primer Vernor proti Autodesk.

Toženec Vernor je preko platforme eBay prodajal originalno zapakirano programsko opremo AutoCAD, ki jo je sicer predhodno kupil sam. Misleč, da se lahko veljavno izgovarja na doktrino izčrpanja, je Vernor želel nadaljevati s prodajo odkupljene programske opreme. Autodesk je na drugi strani trdil, da je agencija s prodajo programske opreme kršila določbo licence (Autodesk Software License Agreement SLA). Vernor je pred sodiščem zahteval izdajo deklaratorne odločbe, saj ni nikoli privolil v licenčne pogoje Autodeska, ki so prepovedovali distribuiranje. Deveto zvezno pritožbeno sodišče je v zadevi Vernor oblikovalo pomemben tristopenjski test, ki naj bi poenotil razlike v sodni praksi in govori v korist imetnikov avtorskih pravic.

Za razmejitev lastniškega od licenčnega razmerja je po tristopenjskem testu potrebno preveriti:

1) ali imetnik avtorske pravice uporabniku specificira, da mu podeljuje licenco;

2) ali se z licenčnimi pogoji omejuje možnost prenašanja avtorsko zaščitenega dela;

3) ali je omejena možnost uporabe avtorskega dela.

Po tristopenjskem testu je sodišče ugotovilo, da je Autodesk uporabniku podelil zgolj licenco in s tem omejil možnosti prenašanja, saj prenašanje ni bilo mogoče brez soglasja Autodeska. Tako ni prišlo do prenosa lastninske pravice, torej se doktrina prve prodaje kot način obrambe tožene stranke ne more uporabiti. Tudi povprečni potrošnik, ko želi na svoj računalnik prenesti računalniški program, je za izvedbo namestitve primoran s klikom pristati na licenčne pogoje uporabljanja vsebine, ki avtorsko delo namesto prodaje podredijo licenci (EULA). Posledično ne pride do izčrpanja pravice distribuiranja, saj ta ostaja neokrnjena in izključno pridržana imetniku avtorske pravice. Pogosto je zaradi zavajajoče prakse težko ločiti med sklenitvijo licenčnega razmerja in pridobitvijo lastninske pravice.

Na drugo vprašanje, ali se doktrina prve prodaje iz 109. člena U.S. Copyright Act razširi tudi na digitalne vsebine, ki ne vsebujejo materialnega nosilca, lahko najdemo trenutno veljavni odgovor v praksi, ki pa z razlogom ostaja še nekoliko odprt. Ameriški urad za avtorske pravice je sklenil, da se doktrina prve prodaje ne uporablja za nepooblaščeno preprodajo avtorsko zaščitenega gradiva v digitalni obliki. V poročilu, izdanem leta 2001, je navedel, da prenos digitalne datoteke enega uporabnika drugemu ustvari novo kopijo avtorsko zaščitenega dela, ter v istem poročilu materialno obliko avtorskega dela označil kot predpostavko za uporabo doktrine.17

V več obrazložitvah so ameriška sodišča opozorila na to, da je doktrina izčrpanja pravice distribuiranja smiselna zgolj pri fizičnih primerkih avtorskih del. Tako je, na primer, ameriško okrožno sodišče v New Yorku odločalo v sporu med glasbeno založbo Capitol Records, ki je imetnica avtorskih pravic številnih slavnih glasbenikov in podjetjem ReDigi. ReDigi lastnikom legalno kupljenih glasbenih datotek ponuja možnost nadaljnje prodaje tistih glasbenih datotek, ki jih ne poslušajo več in jih zato želijo prodati po ceni, ki je nižja od cene, ki jo je običajno treba plačati za nakup glasbenih datotek pri drugih ponudnikih. Sodišče je v sporu razsodilo v korist družbe Capitol Records in odločilo, da se doktrina prve prodaje ne uporablja za nadaljnjo prodajo digitalnih glasbenih datotek. Razlogi sodišča so temeljili na dejstvu, da je postopek prenosa digitalnih datotek vključeval nedovoljeno reproduciranje, ki je kršilo izključne pravice lastnikov avtorskih pravic. Sodišče je poudarilo tudi bistvene razlike med fizičnimi kopijami in digitalnimi datotekami, pri čemer je opozorilo, da se digitalne datoteke zlahka razmnožujejo in se lahko prenašajo brez poslabšanja.18

RAZLIKE MED EVROPSKIM RAZVOJEM DOKTRINE IN RAZVOJEM V AMERIŠKEM PRAVNEM SISTEMU

V primerjavi z ameriško ureditvijo je v evropskem pravnem redu razmerje med imetniki avtorskih pravic in uporabniki bolj uravnoteženo. Uporaba doktrine prvega prenosa je uporabnikom v korist, saj jim omogoča več pravic nad kupljenimi vsebinami. Po drugi strani pa ameriška ureditev običajno pridobitelju programske opreme ne omogoča obrambe v skladu z doktrino prve prodaje, ki je v strogem pravnem smislu pridobitelj licence, tudi če je vsebina posla podobna prodaji. Ameriški pristop se tako dojema kot zelo ozek. Hkrati pa je še vedno vprašljivo, ali doktrina prve prodaje sploh uporabljala za digitalne prenose, tj. transakcije, ki ne vključujejo prenosa lastninske pravice na otipljivem predmet.

MOŽNOSTI IMETIKOV AVTORSKIH PRAVIC NA DIGITALNIH VSEBINAH

Kljub vsem koristim, ki jih prinaša uvedba doktrine prvega prenosa, se na strani imetnikov avtorskih pravic pojavi vprašanja, katera tehnična ali pravna sredstva/ukrepi so na voljo za zaščito pred prevelikimi pravicami uporabnikov. Verjetno eden lažjih ukrepov je odobravanje licenc za uporabo le za omejeno obdobje, saj po tristopenjskem testu vzpostavljenem v sodbi UsedSoft v. Oracle, taka licenca ne bi bila dojeta kot prodaja, zato se tudi doktrina prve prodaje ne aplicira. Tehnični ukrep, ki velja za primernega, je tudi implementacija digitalno upravljanje pravic (angl. digital rights management ali DRM), ki je vse pogostejši način varovanja oziroma omejevanja dostopa do avtorskopravnih vsebin. Ena izmed možnosti ostaja tudi prenos vsebine z uporabnikovega računalnika v oblak, si čimer se izniči možnosti nalaganja vsebine na nosilce podatkov, ampak le omogoči dostop do podatkov (kot neke vrste spletna storitev). Ker uporabnik ne bi imel popolnega dostopa do vsebine, bi se s tem onemogočila prodaja vsebine ali programske opreme. Ena izmed možnosti ostaja tudi uporaba tehnologije veriženja blokov (angl. blockchain technology), saj lahko z njeno uporabo imetniki avtorskih pravic ohranijo nadzor nad svojimi deli tudi po prvi prodaji. Tehnologija omogoča potencialno rešitev z ustvarjanjem preglednega in nespremenljivega zapisa lastništva in transakcij. Na primer, digitalna tržnica, zgrajena na verigi blokov, bi lahko spremljala lastništvo in prenos digitalnih medijev, kot so glasba ali elektronske knjige. Vsaka transakcija ali prenos bi bila zabeležena v verigi blokov, kar bi imetnikom avtorskih pravic omogočilo učinkovitejše spremljanje in uveljavljanje njihovih pravic.

ZAKLJUČEK

Sodišča so v mnogih odločitvah pojasnila, da je tradicionalna oblika doktrine izčrpanja pravice smiselna le v analognem svetu, v katerem fizični primerki s pretečenim časom in z izrabo izgubljajo vrednost. V digitalnem svetu se dela ne morejo izrabiti niti se ne slabša kvaliteta z reproduciranjem, ki postaja vedno lažje in hitrejše. Doktrina izčrpanja pravic v ožjem smislu je tako izgubila svoj smisel in namen v svetu digitalnih informacij ter postala zastarela in neustrezna. V javnem interesu je sicer, da imajo uporabniki na voljo dovolj priložnosti za nakup in prodajo avtorskih del ter pridobitev kopij avtorskih del šele po tem, ko je avtor svojo pravico distribuiranja s prvotno prodajo izčrpal. S tem se stremi k cilju ustanovitve obsežnega trga digitalnih vsebin »iz druge roke«. To so bili tudi ključni razlogi za ustanovitev same doktrine prve prodaje v tradicionalnem pomenu. Digitalna doktrina izčrpanja gotovo predstavlja teoretsko izhodišče in je pomemben korak v smeri ponovnega uravnoteženja interesov med imetniki avtorskih upravičenj in uporabniki, je pa pot do univerzalne ter hkrati dovolj uravnotežene doktrine v digitalnem svetu še dolga.

SPROTNE OPOMBE

1 Prvi primer v sodni praksi naj bi bil iz leta 1908, Bobbs-Merrill Co v. Straus.

2 Da pravica distribuiranja ni absolutna je sodišče prvič izpostavilo v zadevi Stowe proti Thomas leta 1853.

3 Skok, Izčrpanje pravic intelektualne lastnine v digitalni dobi, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=119056&lang=eng, str. 16.

4 Skok, Izčrpanje pravic intelektualne lastnine v digitalni dobi, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=119056&lang=eng .

5 43. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), Uradni list RS, št. 16/07.

6 Damjan, ODPRTA VSEBINA PRAVICE IN DOLŽNOSTI UPORABNIKOV (2011), str. 33 - 34.

7 Dennis, What is mine is mine and what is yours is mine too, Converging U.S. intellectual property exhaustion doctrines, URL: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0267364913002021, str. 2.

8 Damjan, ODPRTA VSEBINA PRAVICE IN DOLŽNOSTI UPORABNIKOV (2011), str. 269, 270, 271.

9 Direktiva (EU) 2019/770 evropskega parlamenta in sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev.

10 W. Sikich, The Threat to the first sale doctrine in the digital age, URL: https://dunnerlaw.com/wp-content/uploads/2016/12/JOIL-Article.pdf, str. 2 - 3.

11 Feiler, Birth of the First-Download Doctrine:The Application of the First-Sale Doctrine to Internet Downloads under EU and U.S. Copyright Law, URL: https://law.stanford.edu/publications/birth-of-the-first-download-doctrine-the-application-of-the-first-sale-doctrine-to-internet-downloads-under-eu-and-u-s-copyright-law/, str. 6.

12 End user license agreement (EULA) je licenčna pogodba med proizvajalcem programja in njegovim končnim uporabnikom, ki ureja pravice končnega uporabnika v zvezi s programjem.

13 Po splošno sprejeti opredelitvi je „prodaja“ dogovor, s katerim oseba proti plačilu cene prenese lastninska upravičenja na opredmetenem ali neopredmetenem blagu, ki ji pripada, na drugo osebo. Poslovna transakcija, ki v skladu s členom 4(2) Direktive 2009/24 povzroči izčrpanje pravice distribuiranja kopije računalniškega programa, torej pomeni, da je bila lastninska pravica na tej kopiji prenesena.

14 Feiler, Birth of the First-Download Doctrine: The Application of the First-Sale Doctrine to Internet Downloads under EU and U.S. Copyright Law, URL: https://law.stanford.edu/publications/birth-of-the-first-download-doctrine-the-application-of-the-first-sale-doctrine-to-internet-downloads-under-eu-and-u-s-copyright-law/, str. 9.

15 Sodišče EU, Sporočilo za medije (2019), str.1 - 2.

16 »the owner of a particular copy or phonorecord lawfully made under this title, or any person authorized by such owner, is entitled, without the authority of the copyright owner, to sell or otherwise dispose of the possession of that copy or phonorecord.«

17 Bona Law, First sale Doctrine in Trademark and Copyright Law, URL: https://www.bonalaw.com/insights/legal-resources/first-sale-doctrine-in-trademark-and-copyright-law.

18 Odločitev se je nanašala na preprodajo digitalnih glasbenih datotek in ni obravnavala širše uporabe doktrine prve prodaje za druge vrste digitalnih del, kot so e-knjige ali programska oprema.

19 Durhman, Creating true digital ownership with the »first sale« doctrine, URL: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=4365074.

20 CŠH Odvetnice, Nadaljnja prodaja »rabljene« digitalne glasbe je kršitev avtorskih pravic, URL: https://www.csh.si/si/objave/nadaljnja-prodaja-rabljene-digitalne-glasbe-je-krsitev-avtorskih-pravic.