Uvodno

Na predavanjih Pravne fakulteti v Ljubljani se občasno odvijejo zanimive polemike. Nazadnje je bila tako tema predavanja pri predmetu Pravo Evropske unije človekovo dostojanstvo kot argument proti prostemu pretoku storitev in ustanavljanja sedeža kot eni izmed temeljnih svoboščin v Evropski uniji.1 Tekom predavanja je bilo profesorju iz klopi zastavljeno vprašanje: »Ali ne obstaja človekovo dostojanstvo samo kot Platonova ideja, torej samo v idealnem svetu?« In odgovor prof. dr. Petra Grilca: »Percepcija človekovega dostojanstva je, vsaj v Sloveniji oziroma v članicah Sveta Evrope, izrazito poenotena. Drugače pa ga morda pojmujejo v tako imenovanem tretjem svetu. In ko smo že pri Platonu: Platon je bil radikalen filozof. Postavil se je proti mnenju, ki je zanj najnižja oblika znanja. Mnenje ima vsak zelo hitro in ni nujno utemeljeno na argumentih. In potem naredi Platon divji miselni preskok: najvišja oblika znanja pa je empatija. Ampak empatija, ki je sama po sebi nekaj iracionalnega, je možna šele, ko si pojedel vse mogoče znanje – šele takrat si se sposoben vživeti v nekoga drugega«.2

Platonova ideja vs. Heglovo abstraktno

Profesorjevemu pojasnilu je treba pritrditi. V razvoju antične grške filozofije od predsokratikov preko Sokrata3 do Aristotela se je kot rdeča nit vlekla zlasti dihotomija med mnenjem (δόξα) in znanjem (ἐπιστήμη).4 Kljub dokaj razširjeni in popularni predstavi o grški filozofiji kot nasprotju med dvema glavnima protagonistoma, med Platonom in Aristotelom, med idealizmom in materializmom, je verjetno večji razkorak med samimi predsokratiki na eni strani ter obema filozofoma na drugi strani. Filozofski nauki poznih predsokratikov, sofistov, so namreč poudarjali prav mnenje, doxo, kar je nazadnje pripeljalo do spoznavnega in tudi moralnega relativizma. Nasproti relativizmu sofistov se je postavil Sokrat, ki se v dialogih skoraj vedno spusti v argumentativni spor prav s sofisti in na koncu navadno zmaga tako, da pripelje njihov argument ad absurdum ali z drugimi manevri formalne logike. Aristotel, Platonov učenec, je sicer Platonov filozofski nauk o svetu idej kritiziral, ker naj bi bil preveč nadzemeljski in abstrakten ter se namesto tega posvetil bolj empiričnemu proučevanju človeka, družbe in naravnih pojavov; vendar je tako kot Platon tudi Aristotel poudarjal znanje in znanost nasproti mnenju. Tako imata oba filozofa več skupnega, kot si pogosto poenostavljeno predstavljamo.5

Po drugi strani je treba razumeti tudi študentsko vprašanje, in sicer v tem smislu, da odraža neko zadrego, s katero se verjetno – zlasti ob začetku študija – v določeni meri sreča marsikateri študent prava: kako dojeti tovrstne abstraktne, visokoleteče pojme, kot jih najdemo predvsem v začetnem delu slovenske Ustave; na primer »samoodločba« (3. člen) ali »osebna svoboda« (19. člen).6 Na drugi strani pa imamo povsem konkretne pojme, ki se jih da razumeti brez posebnega intelektualnega napora, saj je precej lahko navesti primere zanje; taka sta na primer »pravica do pravnega sredstva« (25. člen) ali »volilna pravica« (43. člen).

Vprašanje študentke, ki ga je zastavila, bi torej veljalo nekoliko preoblikovati: »ali ni koncept človekovega dostojanstva preveč abstrakten, da bi ga lahko prepoznali ali identificirali v realnem svetu?« Namesto izraza ideja, idealno, bi torej kazalo raje uporabiti izraz abstraktno. Distinkcija abstraktno – konkretno pa ni toliko osrednji problem antične grške filozofije, pač pa je eden osrednjih motivov tako imenovane nemške klasične filozofije (zgodovinski lok od Kanta preko Fichteja in Schellinga do Hegla). Hegel v svojem relativno kratkem tekstu z naslovom Kdo misli abstraktno? pravi takole:

»[...] [M]orilca pripeljejo na morišče. Za navadno ljudstvo je morilec in nič več. Dame morda pripomnijo, da je močan, lep, zanimiv moški. Onemu ljudstvu se ta pripomba zazdi odurna: kaj, morilec, pa lep? Kako je mogoče biti tako slabega mišljenja in morilca imenovati lepega; pač tudi ve niste kaj dosti boljšega!«7

Abstraktno mišljenje, kot prevladuje v »navadnem ljudstvu« ali »občanskem redu«, kot je malomeščansko družbo poimenoval Hegel, se torej »oklepa enega [samega] predikata«8 in poenostavljeno posplošuje eno značilnost osebe nanjo kot celoto, oziroma sklepa iz dela na celoto, pars pro toto. Konkretno mišljenje je, nasprotno, prizadevati si spoznati čim več predikatov objekta mišljenja. Na ta način se je moč dokopati do pravega abstraktnega, ki ni isto kot »lažno« abstraktno, značilno za mišljenje navadnega ljudstva, ki je prišlo do abstraktnega po bližnjici, misleč da je zajelo tisto pravo abstraktno.

To nas, zelo zanimivo, pripelje nazaj k profesorjevemu odgovoru na vprašanje študentke – in sicer na tisti drugi del odgovora, ki omenja pojav empatije. Kdor po Heglu vztraja v konkretnosti, torej misli stvari konkretno, kolikor se le da in do koder je možno, bo naposled prišel do pravega abstraktnega – ki je ravno nasprotje konkretnega. In enako pri Platonu: kdor vztraja v znanju (opazovanje, argumentacija, razumskost), bo naposled prišel do empatije – ki pa je kot emocija prav nasprotje racionalnega. Ali če parafraziram – malo za šalo, malo zares – izjavo, ki jo pripisujejo Mau Cetungu: »Iz poraza v poraz, do končne zmage!« Torej iz konkretnega v konkretno, do končnega abstraktnega. S tem je krog sklenjen.9

Poskus heglovske analize koncepta človekovega dostojanstva ter analiza sodne in ustavnosodne presoje

Kaj ta ugotovitev pomeni za koncept človekovega dostojanstva?10 Do pravega razumevanja tega koncepta se je vsekakor treba dokopati in concreto, namreč skozi – včasih mukotrpno – proučevanje sodne prakse in teoretskega kanona. Predlagam torej, da na tem mestu naredim spoznavni in hermenevtični poskus, ki bo simuliral gibanje od enega predikata do drugega predikata tega koncepta, na način mišljenja »navadnega ljudstva«, do končnega zajetja abstraktnega pojma v polnem pomenu te besede.

Prva konkretna teza: človekovo dostojanstvo je prisotno samo v tako imenovanem »razvitem svetu«, medtem ko ga težje srečamo v tako imenovanem »tretjem svetu« ali na »globalnem Jugu«. To ne bo povsem držalo. Splošno deklaracijo človekovih pravic (1948), ki je nastala tudi kot odziv na grozote druge svetovne vojne in omenja človekovo dostojanstvo v svojem prvem členu, je podpisala večina takratnih držav članic Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju: OZN).11 Od današnjih 193 držav članic OZN (na svetu je danes 195 držav) so vse ratificirale vsaj eno izmed devetih pogodb naslednic te deklaracije, 80 % držav članic pa vsaj štiri izmed devetih, vključno z regionalnimi instrumenti varstva človekovih pravic, oziroma so jih celo inkorporirale v svoje ustave.12 Med njimi torej tudi države »globalnega Juga« (Latinska Amerika, Afrika, deli Azije). Zavoljo primera naj omenim indijsko ustavo, ki omenja človekovo dostojanstvo v svoji preambuli,13 ali ustavo Bolivarske republike Venezuele, ki omenja dostojanstvo v svojem 3. členu.14

Druga konkretna teza: človekovo dostojanstvo je v državah članicah Sveta Evropa – ki predstavlja zgledno regionalno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – sicer poenoteno, vendar je prepogosto kršeno. To je v osnovi vprašanje razmerja med pravnimi normami ali načeli na eni strani in dejanskimi družbenimi razmerji na drugi; ali vprašanje učinkovitosti prava. Popolna kongruenca seveda ni mogoča, niti pojmovno, saj je pravo fenomen, ki si prizadeva na razmerja med ljudmi vplivati, jih spremeniti, uskladiti z določenimi vrednotami (norma »dihaj« bi bila tako ali tako nesmiselna, kot bi rekli kazenski pravniki). Seveda pa je lahko razkorak (prepad) med obema poloma večji ali manjši. Skeptik bo trdil, da je ta razkorak prevelik, zlasti v tretjem svetu, in da je pravni sistem neučinkovit. Moj odgovor: verjetno je veliko odvisno od vsakokratnih lokalnih institucij in njihove učinkovitosti. Velja tudi dodati, da za pravne vrednote in načela, fraze, tudi če so zgolj zapisane in relativno slabo udejanjene, ne moremo reči, da so zgolj »mrtva črka na papirju«. Od trenutka, ko je nekaj izrečeno ali zapisano – še posebej, če je zapisano v formi pravnega akta – ima lahko tudi realni učinek v dejanskosti. Morda so tudi zaradi tega sodobne razvite države praviloma občutljive na tako imenovani sovražni govor (prisoten tudi in zlasti na določenih družbenih omrežjih). Tovrstna »moč besede« se manifestira tudi v slovenskem jeziku v nekaterih ustaljenih pregovorih in frazemih, npr. »Pazi na besedo kot pes na kost«, »Pomisli, preden kaj rečeš; tudi beseda človeka ubije«;15 ali pa »In beseda je meso postala«.16

Če si pogledamo sodno prakso slovenskih rednih sodišč, ki bi utegnila zapolniti pojmovno odprtost koncepta človekovega dostojanstva, lahko ugotovimo, da je vsega 22 sodnih odločb, ki omenjajo človekovo dostojanstvo že v navedbi »predmetnih oznak« odločbe (oziroma institutov, ki odločbo povzemajo v nekaj ključnih označevalcih). Takih, ki omenjajo človekovo dostojanstvo v besedilu obrazložitve, je nekoliko več: skupaj 809.17 Človekovo dostojanstvo kot argument se v teh odločbah pojavlja v različnih postopkih, tako kazenskih kot civilnih, pa tudi v izvršilnih, gospodarskih in upravnih postopkih. V izvršilnih ali civilnih (družinskih) zadevah pogosto nastopa kot argument proti takojšnji izterjavi dolga od dolžnika, ali kot argument proti (pre)visokim zahtevkom glede preživnine za bivšega zakonca, saj je treba dolžniku (preživljavcu) omogočiti eksistenčni minimum.18 V kazenskih zadevah, tako s procesnega kot materialnega vidika, sodišča človekovo dostojanstvo povezujejo na primer s pojmi oziroma instituti neokrnjene moralne integritete, pravičnega sojenja pred nepristranskim sodiščem in domneve nedolžnosti.19

Skupno vsem omenjenim odločbam je, da se v zvezi z argumentom človekovega dostojanstva sklicujejo na Ustavo RS in na nekatere akte mednarodnega prava. Zato so pri razumevanju človekovega dostojanstva kot temeljne svoboščine nemara pomembnejše odločbe Ustavnega sodišča RS, saj gre navsezadnje za pravico na ustavni ravni, ki je v slovenski ustavi omenjena kar dvakrat: v 21. členu (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) in v 34. členu (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti). Najbrž najbolj zgovorna je odločba U-I-109/10, ki ta koncept definira takole:

»[...] [Č]lovekovo dostojanstvo [je] temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato tudi objektivni pomen pri delovanju oblasti tako v konkretnih postopkih kot tudi pri sprejemanju predpisov. Po vsebini gre pri človekovem dostojanstvu za predpostavko, da ima vsak človek enako in absolutno notranjo vrednost, ki mu pripada prav zato, ker je človek. Spoštovanje človekovega dostojanstva zato pomeni varstvo osebne vrednosti posameznika pred neupravičenimi posegi in zahtevami države in družbe.« […]20 »[V] ustavnopravni teoriji [se] človekovo dostojanstvo opredeljuje kot izvor človekovih pravic in kot predpogoj za spoštovanje drugih človekovih pravic.«21

Podobno pravi ustavnopravna teorija, po kateri je človekovo dostojanstvo izhodiščna vrednota slovenske družbe, podlaga za vse druge človekove pravice, njegov pomen pa se izraža tudi v njegovi razlagalni moči: je tako imenovano meta-načelo slovenske ustavnosti (oblastni organi morajo razlagati predpise in jih izvrševati na način, ki bo brez izjeme upošteval spoštovanje človekovega dostojanstva).22 V osnovi gre pri dostojanstvu za to, da priznamo vsakemu človeku inherentno vrednost že zato, ker je bil rojen kot človek in je kot tak avtomatično nosilec temeljnih pravic in svoboščin, tako v horizontalnih razmerjih (spoštovanje med posamezniki, prepoved žaljenja ipd.) kot v vertikalnih razmerjih (npr. država se mora omejiti v svoji moči in se vzdržati neutemeljenih posegov v pravice posameznikov). Dostojanstvo se nenazadnje zelo tesno povezuje z enakostjo, saj lahko prepreči nekatere sporne koncepte enakosti. Primera sta dva. V imenu enakosti je možno eni skupini ljudi, ki je deležna več pravic ali je v boljšem položaju kot druga skupina, te pravice odvzeti; dostojanstvo namesto tega narekuje nasprotno intervencijo – nadgraditi pravice oziroma izboljšati položaj deprivilegirani skupini. Po drugi strani je možno na praktični ravni organizirati družbo v dveh ločenih skupinah, katerih člani so navznoter enaki, vendar se zatira interakcija med skupinama. Primer je rasna segregacija v ZDA in ustavna doktrina »separate but equal«,23 ki je trajala od leta 1896 do najmanj 1954 (ločene šole, službe, transport, zdravstvo, nastanitev za belopolte in temnopolte državljane). Zadnja dva primera ponazarjata koncept dostojanstva v njegovi razlagalni funkciji, torej kot meta-načelo ustavnosti.24

Zaključek

V članku sem skušal čim bolj vsestransko osvetliti na prvi pogled nekoliko neoprijemljivi ustavni koncept človekovega dostojanstva, predvsem z analizo sodne prakse in teorije ter z uporabo metode filozofske hermenevtike. Uvodoma sem zavrnil nekaj predstav ali bolje rečeno predsodkov, ki jih temu konceptu pripenjajo pogosta popularna pojmovanja in ki predstavljajo določeno tveganje, da bi ta koncept postal razvrednoten; pri tem sem izhajal iz Heglove satire malomeščanskega načina mišljenja v njegovem besedilu Kdo misli abstraktno? ter se postavil na stališče, da je za razumevanje koncepta človekovega dostojanstva bolj uporaben Heglov koncept abstraktnega kot Platonov koncept ideje. Namen članka pa je bil nenazadnje tudi pokazati, kako daljnosežne in pomensko nabite so lahko relativno kratke diskusije na fakulteti – ki se odvijejo v razponu minute ali dveh in ki v osnovi predstavljajo ekskurz od glavne snovi ali kurikuluma – v kolikor se pri njih zadržimo le še malce dlje in vložimo nekaj dodatnega truda in napora v njihovo razvozlavanje.

Opombe:

1 Šlo je za zadevo C-36/02 Omega Spielhallen- und Automatenaufstellungs-GmbH proti Oberbürgermeistein der Bundesstadt Bonn pred Sodiščem Evropske unije, v kateri se je lokalno prebivalstvo postavilo proti zgradbi, v kateri so se streljali z laserskimi puškami (»laserdrom«). Nasprotniki (tožniki) so se sklicevali na prvi odstavek 1. člena Nemškega Temeljnega zakona (»Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. […]«). Skratka, šlo je za trk in iskanje ravnotežja med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami na eni strani ter ekonomskimi pravicami na drugi strani.

2 Povzemam po spominu in po lastnih zapiskih.

3 Oziroma Platona, Sokratovega učenca, ki je nauke slednjega zapisal, saj Sokrat za sabo ni pustil ničesar zapisanega.

4 Beseda επιστήμη sicer v sodobni grščini pomeni dobesedno znanost, torej je šla beseda skozi razvoj in pridobila pomen, ki je v še večjem kontrastu z mnenjem: znanost kot vedenje, ki ni samo reprodukcija že znanega, ampak nadgradnja le-tega v smislu pridobivanja novega vedenja na podlagi opazovanja, eksperimentov, logičnega sklepanja ipd. (skratka, lahko bi rekli, da je znanost zanesljivo in dokazano znanje onkraj razumnega dvoma).

5 Zore: Iz zgodovine antične grške filozofije (2001), str. 59, 91, 136 - 138.

6 Vsaj na začetku, moram priznati, so se mi, takrat še bolj vajenemu bodisi vsakdanjega besedišča bodisi besedišča drugih družboslovnih ved, ti izrazi zdeli nekoliko »pompozni«, če ne celo kot nekakšne »krilatice«, ki jih pogosto slišimo tudi v medijih in v dnevni politiki – dokler se mi seveda ni začelo svitati, da imajo skozi prakso in judikaturo sodišč lahko še kako realne in usodne učinke in posledice za vsakdanje življenje tako posameznikov kot tudi celotnih ljudstev.

7 Hegel: Kdo misli abstraktno? (1998), str. 45.

8 Prav tam, str. 47.

9 Po tej logiki je na primer mogoče biti razmeroma kritičen do fenomena filantropskih akcij oziroma do ekonomske pomoči in posojil razvitih držav tretjemu svetu, kot nečemu, kar se pogosto dojema kot vzor empatije. Nekateri ekonomisti so izračunali, da obseg finančnega dolga tretjega sveta do razvitih držav občutno presega obseg pomoči tretjim državam na način različnih gospodarskih intervencij: med letoma 1998 in 2002 so npr. narodi globalnega Juga v obliki posojil in pomoči prejeli 855 milijarde dolarjev, medtem ko so za odplačevanje dolgov poslali finančnim institucijam globalnega Severa 922 milijard dolarjev – gre za razliko 67 milijard dolarjev v prid Severa (gl. npr. Leech: Capitalism: A structural genocide (2012), str. 37; povzeto po Godina: Zablode postsocializma (2014), str. 129 - 130). Skratka, empatija na višji ravni vednosti bi v tem primeru pomenila na primer prizadevanje za strukturno reformo institucij v tretjem svetu (boj proti korupciji ipd.), namesto filantropskih akcij in finančnih pomoči oziroma, recimo temu, empatije »na prvo žogo«, ki teh institucij v osnovi kaj dosti ne spreminja.

10 V teoriji in sodni praksi se namesto izraza človekovo dostojanstvo pogosto uporablja tudi izraz osebno dostojanstvo ali dostojanstvo osebnosti. Gl. npr. Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2020), str. 776 - 779.

11 Od takratnih 58 držav članic OZN je Deklaracijo podpisalo 48 držav, 2 nista glasovali, 8 se jih je vzdržalo. Med vzdržanimi so bile poleg petih držav tedanjega Vzhodnega bloka še Saudska Arabija, Republika Južna Afrika in Jugoslavija (URL: <https://web.archive.org/web/20190226090425/http://unbisnet.un.org:8080/ipac20/ipac.jsp?session=14O243550E15G.60956&profile=voting&uri=full=3100023~!909326~!676&ri=1&aspect=power&menu=search&source=~!horizon)>.

12 Gl. URL: <https://www.un.org/en/about-us/udhr/foundation-of-international-human-rights-law>.

13 »[...] to promote among them all [i.e. citizens] fraternity assuring the dignity of the individual [...]«. URL: <https://legislative.gov.in/constitution-of-india>.

14 »The essential purposes of the State are the protection and development of the individual and respect for the dignity of the individual […]«, URL: <http://hrlibrary.umn.edu/research/venezuela-constitution.html>.

15 Gl. Bojc: Pregovori in reki na Slovenskem (1987), str. 57.

16 Ta frazem je sicer izvirno iz Svetega pisma, Janezov evangelij, 1, 14; gl. Keber: Slovar slovenskih frazemov (2011), str. 64 - 65.

17 Kar je še zmeraj relativno majhen odstotek glede na število vseh odločb, ki se nahajajo v spletni bazi sodne prakse (<www.sodnapraksa.si>) – le-teh je 204.637 (na dan 8. januar 2023), torej se pojem človekovega dostojanstva pojavlja v 0,4 % vseh odločb. Za primerjavo: koncept lastninske pravice se pojavlja v obrazložitvah 7.369 sodnih odločb, kar predstavlja 3,6 % celotne sodne prakse. To je približno 9-kratnik pojavnosti koncepta človekovega dostojanstva. Metodološka opomba: pri iskanju sem uporabil vse tri besedne različice istega pojma (tj. človekovo dostojanstvo, osebno dostojanstvo in dostojanstvo osebnosti) ter seštel vse zadetke.

18 Gl. sklep Višjega sodišča v Mariboru, št. I Ip 679/2021, 13. oktober 2021, tč. 8 in 9 obrazložitve; ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. IV Cp 3279/2013, 29. januar 2014, 9. in 11. odstavek obrazložitve.

19 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 205/95, 22. oktober 1997, 6. odstavek obrazložitve.

20 U-I-109/10-11, 26. september 2011, tč. 8 obrazložitve.

21 Prav tam, opomba 8 obrazložitve.

22 Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2020), str. 777.

23 »Ločeni, vendar enaki.«

24 Vir: zapiski pri predmetu Ustavno pravo, 1. letnik, študijsko leto 2020/2021, predavanja izr. prof. dr. Sama Bardutzkega. Gl. tudi Wedam Lukić, Ustavno sodstvo in demokracija, URL: <https://www.us-rs.si/ustavno-sodisce-praznuje-10-dan-ustavnosti/>, str. 2 - 3.