ob 100. obletnici Pravne fakultete

Ko govorimo o kulturi, vidimo, da ne obstaja samo pravna kultura, ampak tudi širša kultura in prav ta širša kultura mora biti podlaga pravne kulture. Zato je potrebno, da se pravniki ljubiteljsko ukvarjajo še s čim drugim, da iščejo neko širšo obliko kulturnega udejstvovanja, saj to spodbuja ustvarjalnost tudi na področju pravnega dela. Ni naključje, da so bili Prešeren, Goethe in Gradnik pesniki, da smo imeli med pravniki komponiste, slikarje ipd. To je odraz ustvarjalnosti in pravo je ustvarjalen poklic. Iskanje pravnih rešitev je ustvarjalno delo. Menim, da je naša dolžnost na fakulteti tudi v tem, da ljudi širše izobrazimo in jim posredujemo omiko. Zato sem se npr. ukvarjal s pravom in filmom, ki pa je zaradi pojemanja zanimanja žal zamrlo.

Ob opisu LLM študija ne morem mimo anekdote, ki se je zgodila v pustnem času. Prof. Wagner je namreč v pustnem času na predavanje prišel oblečen v pustnega kralja, njegovi asistenti, pa so našemljeni v pomočnike delili sladkarije. Tudi pregovorno togi nemški akademski svet torej ni imun na radoživo karnevalsko vzdušje. Tudi sicer ima Berlin precej sproščenosti v sebi, zaradi česar deluje kot nekakšna oaza znotraj Nemčije, v kateri je človek sproščen in produktiven.

Poslušam veliko žanrov. Oče, muzikolog, je doma vrtel predvsem klasiko, kasneje je bilo treba skozi vse razvojne faze povprečnega mladostnika, od srednješolskih, danes že antologijiskih rock bendov in komadov, glasbe drugih zvrsti do punka, čeprav ne takšnega, kot so polikani Green Day, temveč tistega, ko so bandi podivjano noreli po odru in kdaj butnili z glavo ob tla. (smeh) Obvezno smo bili na vseh jazz festivalih v Križankah, veliko po klasičnih filharmoničnih koncertih v Cankarjevem domu, sedaj pa se soprogo poleg vzdrževanja klasične kondicije odpraviva tudi na stadionske koncerte v tujini.

Spomnim se ene smešne zgodbe, ki lepo ponazori, kako kot bruc poslušaš raznorazne zgodbice, kaj se dogaja na izpitu in seveda je večina, praktično vse, izmišljeno. Takrat je bil moj prvi izpit Ustavno pravo, na katerega sem se pripravlja skupaj s še dvema sošolkama iz srednje šole. Ker je bila ena od sošolk na začetku abecede, je imela tudi dan prej ustni izpit. Seveda smo se takoj po njenem izpitu tudi slišale, kako je šlo in kaj se je dogajalo. V luči vseh zgodbic, ki so krožile po Pravni fakulteti, se je tudi ona malce pošalila in rekla, da preprosto prideš v kabinet, profesor zaigra skladbo You can leave your hat on glasbenika Joe Cockerja in ti narediš svoje, nato pa dobiš oceno.

Anekdota govori o profesorju, ki ga sam nisem zares poznal, sem pa po njegovi knjigi študiral za pravosodni izpit. To je bil profesor Štempihar iz Kranja in anekdota pripoveduje, da je na fakulteto prihajal v gojzarjih in gorski opravi z nahrbtnikom. Gospe v administraciji so imele tega nekega dne dovolj in so mu za rojstni dan kupile lepo aktovko, da bo hodil naokrog, kot se za profesorja spodobi. Profesor je to aktovko z navdušenjem sprejel in se jim zahvalil, naslednji dan pa je na fakulteto spet prišel z nahrbtnikom na rami. Ko so ga sodelavke z razočaranjem vprašale: »Ja, gospod profesor, kje imate pa aktovko?«, jim je odvrnil: »Ja, v ruzaku vendar.«

Težko bi rekel, da sem se »odločil« postati profesor. Kot pri drugih stvareh v življenju, je šlo najbrž za mešanico odločitev in naključij. Morda je prispevalo tudi to, da rad razpravljam o stvareh oziroma me zaznamuje nekaj tistega, čemur stvarni ljudje pravijo »nagnjenost k filozofiranju«. Kot vsak poklic, tudi ta prinaša radosti in nadloge, na splošno pa moram reči, da ga imam rad in da sem vesel, da so se stvari obrnile tako, kot so se.