To write well, express yourself like the common people, but think like a wise man. - Aristotle

Pravna načela in »težki primeri« v debati Hart-Dworkin

Pravna načela in »težki primeri« v debati Hart-Dworkin

Nejc Ledinek Hovnik

Avtor: Nejc Ledinek Hovnik[1]

Izvleček: Debata med H. L. A. Hartom in Ronaldom Dworkinom (Hart-Dworkin debate) je brez dvoma najpomembnejša pravno-teoretična razprava 20. stoletja. Prispevek obravnava njen začetek in razvoj, ki ga je sprožil Dworkin s svojim prvim pomembnejšim delom Model pravil I. V njem je ostro napadel Hartov pravni pozitivizem s tezo, da prezre pravna načela. V prispevku zagovarjam tezo, da je imel Dworkin glede razmerja med načeli in pozitivizmom prav. Za slednjega so načela problematična tako z vidika sistemske ureditve prava kot tudi z njegovega filozofsko-teoretičnega izhodišča. V nadaljevanju obravnavam tudi t. i. »težke primere« (hard cases), kjer pravna načela najbolj pridejo do izraza. Ob tem zagovarjam stališče, da Dworkinu ne uspe prepričljivo utemeljiti, da je v takih primerih možen zgolj en pravilen odgovor.

Ključne besede: H. L. A. Hart, Ronald Dworkin, Hart-Dworkin debate, pravni pozitivizem, pravna načela, »težki primeri«, filozofija prava

Dworkinova teorija prava in začetek debate

Začetnik debate med Hartom[2] in Dworkinom[3] (Hart-Dworkin debate) je bil Ronald Dworkin, ko je leta 1967 izšlo njegovo prvo pomembnejše delo Model pravil I (Model of Rules I). Za nasprotnika si vzame Hartovo analitično teorijo prava, saj jo vidi kot takrat najmočnejšo in najbolj dodelano pozitivistično teorijo.[4] Njegov glavni očitek pravnemu pozitivizmu je ta, da si za ideal postavi pravno varnost, hkrati pa jo tudi uniči z vpeljavo sodniške diskrecije in posledično negotovosti, ki jo le-ta prinaša.[5] Naravno pravo na drugi strani zavrne zaradi prevelike metafizičnosti njihovega dojemanja prava[6] čeprav jim prizna, da sklicevanje na pravičnost (v sodobnih teorijah na moralo) vodi do zagotavljanja pravne varnosti.[7] V iskanju srednje poti med prevladujočima teorijama se razglasi za antipozitivista. V nadaljevanju si bomo njegova stališča in teorijo podrobneje ogledali. Na tem mestu velja izpostaviti še, da je Dworkin svojo teorijo gradil postopoma in da je v različnih obdobij dajal poudarek na različne argumente. V nadaljevanju si bomo ogledali odnos prava in morale v njegovem zgodnjem obdobju preko pravnih načel in očitka sodniške diskrecije. Poskušal bom utemeljiti dve tezi. Prvič, da so pravna načela vnos morale v pravo in da pravni pozitivizem v resnici, ko pride do tega vprašanja, nima najboljšega odgovora in drugič, da kljub vpeljavi pravnih načel pravo v »težkih primerih« še vedno ni sposobno dati enega pravilnega odgovora, kot to trdi Dworkin.

Že takoj pa je treba razjasniti še nekaj. Hart-Dworkin debate je dobila ime po svojih protagonistih, Herbertu H.L. Hartu in Ronaldu Dworkinu. Hart se, dokler je bil še živ, ni nikoli aktivno vključil v razpravo, ki nosi njegovo ime. Do tega je prišlo posthumno z objavo Postscripta k njegovemu Konceptu prava. Razprava se je tako odvijala predvsem med Dworkinom in ostalimi pozitivisti, ki so branili Hartovo teorijo in napadali Dworkinovo. Živa je ostala tudi po tem, ko se je iz kritike pozitivizma prelevila v kritiko Dworkinovega dela. Nesporno gre za največjo pravno-teoretično debato 20. stoletja in čeprav je od njenega začetka minilo že 58 let, lahko še vedno ponudi zanimiva vprašanja.[8]

Hartova teorija prava

V samem jedru teorije H.L.A. Harta so primarna in sekundarna pravna pravila. Primarna pravila se ukvarjajo s posamezniki, z njihovimi dejanji, kaj morajo storiti in česa se vzdržati (uvajajo obveznosti), sekundarna pa s primarnimi pravili samimi. Prvo od treh sekundarnih pravnih pravil je pravilo o priznanju veljavnosti (rule of recognition), ki odpravlja nedoločnost. To pravilo določa, katere značilnosti mora imeti primarno pravilo, da je v določenem pravnem redu priznano kot veljavno pravno pravilo. Pravila o spreminjanju (rules of change) odpravljajo problem statičnosti primarnih pravnih pravil, saj omogočajo spreminjanje, razveljavljanje in uveljavljanje novih primarnih pravil. Tretja sekundarna pravila so pravila o sojenju (rules of adjudication), ki odpravljajo neučinkovitost. Opredeljujejo, kdo in na kakšen način ugotavlja kršitev primarnih pravnih pravil ter njihovo sankcioniranje.[9]

Pravna načela

Prvi od očitkov, pri katerem bi se ustavil, je naslednji. Dworkin očita Hartu, da sicer govori o pravnih pravilih, pozablja pa na pravna načela.[10] Pravna pravila delujejo po sistemu »vse ali nič«. Če se dejanski stan ujema z zakonskim, se pravilo uporabi, če se ne ujema, se ne uporabi. Umestne možnosti ni. Če si dve pravili nasprotujeta, potem je eno od njiju neveljavno (konflikt).[11] Pravna načela na drugi strani delujejo drugače. Dworkin to opiše kot načelo razsežnosti teže ali pomembnosti (the dimension of weight or importance).[12] Dve načeli si lahko nasprotujeta, kar pa ne vodi do neveljavnosti enega, pač pa zahteva tehtanje, katero od njiju se bolj prilega dejanskemu stanju (ima večjo »težo« v danem primeru) in se zato uporabi (kolizija).[13] Med pravnimi pravili in pravnimi načeli tako obstaja logična razlika. Dworkin očita Hartu, da pozablja na pravna načela, ko jih ne vključi v svojo teorijo prava.[14] Res je, da Hart govori zgolj o pravnih pravilih in ne omenja pravnih načel, kar v Postscriptu prizna kot napako, toda v isti sapi trdi, da njegov Koncept prava ne postavlja omejitev za vključitev pravnih načel.[15]

Pozitivizem lahko vključi pravna načela, ampak, kot ugotavlja Berman, ne more ustrezno pojasniti njihove uporabe pri odločanju. Izpeljane pravne norme[16] so za Harta določena s potrditvijo s strani pravila za priznanje veljavnosti in tako tipičen primer »leksikalne« določitve (lexical determination).[17] Načela na drugi strani so tipičen primer »ne-leksikalne« določitve (non-lexical determination).[18] Načel tako ni mogoče potrditi ne s pravilom za priznanje veljavnosti (ker niso »leksikalno« določena) niti z »ne-leksikalnim« sprejemanjem v družbi, saj bi bila norma sprejeta mimo pravila za priznanje veljavnosti. Tudi če priznamo, da so načela lahko sprejeta v pravo preko pravila za priznanje veljavnosti ali kot neizpeljane norme z družbenim sprejetjem, to ne reši problema. Bistvo je v tem, da nekatere primere[19] sodišča rešijo (beri: vpeljejo pravno pravilo) s sklicevanjem na pravna načela, pri tem pa pravna načela vplivajo na to, kaj pravna pravila sploh so. Pravna pravila tako v določenih primerih niso določena s pravilom za priznanje veljavnosti, pač pa preko »ne-leksikalne« določitve s strani pravnih načel, ki jih ne moremo »leksikalno« potrditi s pravilom za priznanje veljavnosti.[20]

Za Svetliča se argument skriva že v sami zasnovi pravnega pozitivizma. Pozitivizem deluje kot ujetnik svoje lastne teoretične podlage, kartezijanstva. Njegov dualizem loči med subjektom in objektom, pravo kot znanost pa se usmeri zgolj na drugega. Zahteva po jasnosti in prezentnosti prisili pozitivizem, ki želi ohraniti svojo znanstvenost, v ločitev, redukcijo. Problem pravnega načela je v njegovi orientacijski naravi, ki usmerja k odločitvi, vendar je ne izsiljuje (za razliko od pravila, ki jo zahteva). Pomenska odprtost pojma, ki ga mora napolniti šele uporabnik prava, že po nujnosti zahteva vstop subjektivnega. Tako pravo kot znanost ni več čisto objektivno polje. Edina možnost pozitivizma, da ostane pravo objektivna znanost je torej v preprečitvi vstopa subjektivnega, kar pa lahko doseže zgolj preko izločitve pravnega načela in se strogo opre zgolj na jasna pravna pravila.[21] Na pravna pravila lahko gledamo tudi kot na pomensko  odprto zmes načel, ki jih zakonodajalec za posamezno dejansko stanje dopolni do te mere, da se izgubi njihova subjektivnost in postanejo (vsaj v svojem jedru) objektivna. Prehod iz subjektivnosti v objektivnost je prehod iz pomenske odprtosti, ki sili, da se abstraktno načelo razlaga vedno znova za vsak primer, v pomensko zaprtost in jasno definiranost pojma. Skratka, iz kupa pravnih načel zakonodajalec ustvari pravno pravilo.

Ampak, za razumevanje pravnega pravila, četudi le-to nima pomensko odprtih pojmov, je nujno tudi razumevanje načel, ki jih pravilo reflektira. Kot zgoraj pokazano, je pravilo bistvena posledica pravnih načel, toda, ko pravno pravilo postane: » […] izključni predmet in kriterij pravne znanosti«,[22] stopi na mesto bistva. Za Svetliča je to sporno, ker se: »posledica bistva, sedaj fingira kot bistvo samo«,[23] torej pravno pravilo postane bistvo prava. [24]

Teza o sodniški diskreciji 

Pomembnost načel si bomo v nadaljevanju ogledali na t. i. »težkih primerih«[25] (hard cases). Gre za primer, ko ni jasnega odgovora na to, katero pravilo je treba uporabiti za rešitev spora ali pa takšnega pravila (še) ni.[26] Dworkin Hartu in ostalim pozitivistom očita, da se v teh primerih zatekajo v možnost, da ni pravilnega odgovora. Ker ni pravilnega odgovora, argument nobene od strank ne prevlada, potem mora sodnik odločiti po prostem preudarku (ima diskrecijsko pravico).[27] Zanj je spornih več vidikov. Prvi je ta, da sodniki z izvrševanjem močne diskrecije (strong disretion)[28] retroaktivno ustvarja pravo.[29] Hart mu odgovarja, da pravo ne more zajeti vsega in da bo po nujnosti prišlo do točke, kjer pravo ne bo nobene od odločitev opredelilo kot pravilne. Takrat bodo sodniki morali uporabiti svoja zakonodajna pooblastila za rešitev primera.[30] Dworkin mora tako najti vodilo, kako odločati v težkih primerih brez uporabe diskrecije oz. jo mora s pravnimi pravili opredeliti. Rešitev najde v pravnih načelih (principles)[31],ki smo jih razdelali zgoraj. Prav pomenska odprtost načel, ki jih je potrebno vsebinsko napolniti za vsak posamičen primer je tista, ki preseže omejen domet pravnih pravil in omogoča, da s pravnimi načeli še vedno rešujemo tudi zahtevne primere brez uporabe sodniške diskrecije.[32] 

Da bi rešil težke primere, si Dworkin za pomoč ustvari Herkula.[33] Ta: »je sposoben najti eno in edino najboljšo rešitev (right-answer-thesis).[34] Za to, da pride do te odločitve, mora najprej osnovati politično teorijo, ki se tesno prilega tako normativnemu gradivu[35] pravnega reda kot tudi drugim dejavnikom, ki bodo določeno odločitev legitimirali tudi v prihodnjih odločitvah. Pri pravnih pravilih ni velikih težav, ali se neko določeno pravilo nanaša na dan primer ali ne, medtem ko pravna načela s svojo »prazno« naravo, ki jo mora sodnik šele napolniti, zahtevajo lastno vrednotenje in prisilijo sodnika v sestop z nevtralne pozicije v sporu. Če mu ta postopek še vedno ne prinese zgolj ene politične teorije, na katero bi oprl svojo odločitev, mora med vsemi izbrati tisto, ki ponuja: »moralno bolj prepričljivo utemeljitev«.[36] Vpeljava pravnih načel, ki: »utelešajo moralo pozitivnega prava«[37] ter vrednostne sodbe o teorijah, v pravo vnesejo ne samo vprašanja, kaj pravo je, temveč odpirajo vrata vrednostni sodbi o njem in nenazadnje vnašajo vprašanje, kakšno naj bi bilo.[38]

Deluje idealno, a kaj hitro lahko postane sporno, sploh ko gre za možnost, da bi sodnik s pomočjo pravnih načel spreminjal že obstoječa pravna pravila v primerih, kjer ne bi šlo za težke primere. Odstop od formalno veljavnih pravil za ceno vsebinske pravičnosti prava ne bi bil drugega kot povezava prava in morale.[39] Hart trdno stoji v pozitivistični tradiciji ločevanja. Ta pogled še najbolje osvetli Austina teza: »Obstoj prava je eno; njegova vrednost ali nevrednost pa nekaj drugega.« Hart sicer ne zanika možnosti kakršnekoli povezave prava in morale.[40] Pravo se lahko sklicuje na moralo, lahko jo vključi kot merilo presoje, pa vendar moramo imeti vedno v mislih, da je morala v pravu po volji prava, ker jo je tja postavilo pravo in ne a priori zato, ker je morala. [41] Tega se zaveda tudi Dworkin, ki med povezovanjem prava in morale lovi srednjo pot med moralnimi načeli in z njimi povezanim naravnim pravom na eni strani ter merilom za določanje načel in s tem močno povezavo s Hartom in pozitivizmom na drugi, vmes pa si prizadeva za pojmovno povezavo prava in morale.[42]

Do burne razprave je prišlo tudi pri vprašanju pravnih načel. Del teorije (t. i. težki pravni pozitivisti[43]) trdi, da pravnega sistema ne sestavljajo vsa merila, ki jih sodniki lahko oz. morajo uporabijo za posamezno odločitev. Odločitev o tem, katero pravno pravilo se uporabi, ima samo pravni red sam. Četudi uporabijo moralno pravilo, ki ni del pravnega reda, ga to po nujnosti še ne naredi za pravno normo tega pravnega reda, pač pa gre zgolj za povezavo med različnimi normativnimi sistemi, kjer pa je ločevanje obeh še vedno mogoče in hkrati nujno. Večina teorije se je postavila med t. i. mehke pozitiviste.[44] Ti najprej ločijo pravo in moralo[45], saj da veljavnost prava ni odvisna od njegove moralne ustreznosti/neustreznosti, pač pa od njegovega veljavnega sprejetja v pravni red[46] (npr. pri Hartu s pravilom o priznanju veljavnosti), hkrati pa ne obstaja omejitev, da neka moralna norma ne bi mogla biti sprejeta v pravni red, vendar zaradi prava in ne zato, ker je moralna.[47] Tako se še vedno ohrani ločenost prava in morale kot dveh sistemov.[48]

Čeprav se zdi, da bo uporaba načel pripeljala do enega samega odgovora, pa temu pogosto ni tako. Število načel v pravnem redu je blizu neskončnosti, prav tako se jih pogosto več navezuje na posamezen primer, kjer vsako sili k drugačni odločitvi. Na drugi strani so tu sodniki, vsak s svojim pogledom, moralo in lastnim tehtanjem. Že res, da bodo načela pri posameznem sodniku odpravila diskrecijo, toda hkrati bodo zaradi različnosti med posamezniki ustvarila shizofreno podobo pravnega reda, ki bo tako, odvisno od sodnika, dajal vedno drugačen odgovor. V resnici se bo tako prosti preudarek pojavil v podobi različnih sodnikov, ki bodo vsak po svoje polnili in uporabljali pravna načela. Edino upanje za Dworkina je v objektivni morali in popolnoma enakih sodnikih, kar pa je v praksi neuresničljiv cilj.[49]

Sklep

Dworkin je v debati, katere dva odseka smo si ogledali zgoraj, prisil Harta in pravni pozitivizem nasploh v ponovni premislek o svojih pogledih na pravo. Kdo je končni zmagovalec debate, ni jasno. Brez dvoma je Dworkin dokazal, da je pravo več kot zgolj skupek formuliranih pravil in da morala, hoteli ali ne, na marsikateri način vstopa v pravo. Po drugi strani pa pravni pozitivizem v veliki meri stoji nedotaknjen in še vedno ostaja eden od glavnih pogledov na naravo prava. Debata je tako odprla marsikatero vprašanje, na katero še ni bilo podanega (dobrega) odgovora, kar nas še naprej sili v premislek o tem, kaj pravo sploh je.

Seznam literature

Opombe

[1*] Študent drugega letnika enovitega magistrskega študija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
[2] Britanski pravni filozof.
[3] Ameriški pravni teoretik in filozof.
[4] Stavropoulos, The Debate That Never Was, URL: https://harvardlawreview.org/print/vol-130/the-debate-that-never-was/, str. 2083.
[5] Novak, v: Dworkin, IZBRANE RAZPRAVE (2011), str. 14 in nasl.
[6] Svetlič, FILOZOFIJA PRAVA RONALDA DWORKINA (2008), str. 124.
[7] Novak, v: Dworkin, IZBRANE RAZPRAVE (2011), str. 15.
[8] Stavropoulos, The Debate That Never Was, URL: https://harvardlawreview.org/print/vol-130/the-debate-that-never-was/, str. 2083-2088; 2092-2095.
[9] Hart, KONCEPT PRA V A (1994), str. 92-98; Pavčnik, TEORIJA PRAVA (2021), str. 572-576.
[10] Dworkin jih opredeli kot načela, politične usmeritve in druge standarde.
[11] Prim. Dworkin, IZBRANE RAZPRAVE (2011), str. 108.
[12] Dworkin, TAKING RIGTS SERIOUSLY (2013), str. 43; Dworkin, IZBRANE RAZPRA VE (2011), str. 111.
[13] Shapiro, The “Hart-Dworkin” Debate, URL: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=968657, str. 9.
[14] Berman, Dworkin versus Hart Revisited, URL: https://academic.oup.com/ojls/article-abstract/42/2/548/6431752?redirectedFrom=fulltext, str. 5-7.
[15] Hart, THE CONCEPT OF LAW 2ND ED. (1994), str. 259-264.
[16] Vključujejo tudi druge pravne norme. Neizpeljane pravne norme ne vključujejo drugih norm in dobijo veljavnost s sprejetjem v družbi. Primer neizpeljane je lahko pravilo za priznanje veljavnosti.
[17] Točno jasni pogoji za priznanje veljavnosti.
[18] Fleksibilno tehtanje dejstev, ni vnaprej določenega postopka za priznanje veljavnosti v določenem primeru.
[19] Dworkin omenja primere kot so Riggs v. Palmer, Henningsen v. Bloomfield Motors, Inc.
[28] Pri šibki diskreciji (weak discretion) mora sodnik uporabiti diskrecijo pri uporabi pravnih meril. Pri močni diskreciji ga ne vežejo nobena pravila katere od avtoritet, torej sam ustvarja pravo.
[29] Novak, v: Dworkin, IZBRANE RAZPRAVE (2011), str. 40.
[30] Hart, THE CONCEPT OF LAW 2ND ED. (1994), str. 273.
[31] Kot drugo merilo, na katero se navadno opre sodišče, postavi politične argumente (arguments of policy) (prim. Pavčnik, TEORIJA PRAVA (2021), str. 443).
[32] Novak, v: Dworkin, IZBRANE RAZPRA VE (2011), str. 22 in nasl.
[33] »I have invented, for this purpose, a lawyer of superhuman skill, learning, patience and acumen, whom I shall call Hercules.« (Dworkin, TAKING RIGHTS SERIOUSLY (2013), str. 132).
[34] Pavčnik, TEORIJA PRAVA (2021), str. 444.
[35] Ustava, zakoni, precedensi ter tudi pravna načela.
[36] Dworkin, TAKING RIGHTS SERIOUSLY (2013), str. 404.
[37] Novak, v: Dworkin, IZBRANE RAZPRAVE (2011), str. 31.
[38] Prav tam, str. 28-32.
[39] Prav tam, str. 23 in nasl.
[40] Austin v Hart, DVE RAZPRAVI O PRAVU IN MORALI (2018), str. 116.
[41] Prav tam, str. 121 in nasl.
[42] Novak, v: Dworkin, IZBRANE RAZPRAVE (2011), str. 24.
[43] Hard/exclusive legal positivists. Najvidnejši predstavnik je Joseph Raz.
[44] Soft/inclusive legal positivists.
[45] S tezo o ločljivosti (separability thesis).
[46] Teza o družbenem dejstvu (social fact thesis).
[47] »Legal facts are grounded, in the final analysis, on social, not moral, facts.« (Shapiro, The “Hart-Dworkin” Debate, URL: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=968657, str. 23).
[48] Shapiro, The “Hart-Dworkin” Debate, URL: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=968657, str. 21-23.
[49] Prim. Hart, DVE RAZPRAVI O PRAVU IN MORALI (2018), str. 132-134.

Modeliranje prava z grafi (konferenca AI x Pravo)

Modeliranje prava z grafi (konferenca AI x Pravo)

Related Posts