Roke pravice kot simbol tržnega sodstva na slovenskem

Prispevek predstavlja skrajšano verzijo in uvod v znanstveni prispevek Ženevskega zbornika, ki ga je avtorica pripravila v okviru projekta Prav(n)a odkritja.

Nuša Ježovnik Pevnik

Izvleček: Simboli igrajo ključno vlogo pri utrjevanju pravnega reda, saj izražajo avtoriteto, pravičnost in kontinuiteto pravosodja. Roka z mečem simbolizira sodno oblast, pravno varstvo ter privilegije, povezane s tržnimi dnevi in sejmi. Njena izobešanja na mestnih pročeljih in med javnimi slovesnostmi potrjujejo avtoriteto prava, zagotavljajo varnost trgovanja in spoštovanje pravnih pravil. Proučevanje teh pravosodnih simbolov omogoča razumevanje evolucije sodnih sistemov, pravne zavesti in družbenih vrednot ter osvetljuje pomen roke pravice v slovenskem in širšem evropskem kontekstu.

Oznake: Roka pravice, tržna roka, tržno znamenje, pravna simbolika, sejemsko pravo, sejemski mir, zgodovina pravosodja.

Uvod

Pravosodje je temelj vsake razvite družbe, saj zagotavlja pravičnost, vzdržuje red in varuje temeljne pravice posameznikov ter celotne skupnosti. Njegova naloga presega zgolj reševanje sporov in kaznovanje storilcev, bistveno je tudi vzdrževanje zaupanja v pravni sistem, ki omogoča varnost, stabilnost in predvidljivost v vsakdanjem življenju. Brez trdnega in učinkovitega sodnega sistema bi družba hitro zdrsnila v kaos pravne negotovosti, kjer bi zakon postal le mrtva črka na papirju, pravičnost pa bi klonila pod težo surove moči.

V tem kontekstu je sodna oblast skozi stoletja razvijala različne simbole, katerih namen je bil vzbujati (straho)spoštovanje, obenem pa utrjevati zaupanje v sodni sistem. Njihova prisotnost je simbolizirala avtoriteto prava, opozarjala na neizogibnost posledic ob kršitvah ter oblikovala kolektivno zavest o tem, da zakon ni zgolj suhoparna norma, temveč živa in dinamična sila, ki oblikuje tkivo družbe. Tako so stavbe s sodno funkcijo pogosto krasili simboli pravosodja, zlasti figura ali podoba Justicije.[1] Ti simboli presegajo zgolj fizične oblike, saj nosijo sporočilo o vrednotah, na katerih temelji družbeni red, hkrati pa poudarjajo stabilnost in trajnost oblasti in pravnega sistema. Sodne insignije so dokaz, da je pravo močnejše od trenutnih okoliščin, njihova prisotnost pa je delovala kot stalni opomin, da je družbeno vedenje pod nadzorom. Tako so simboli postali ključen del pravne kulture, kjer spoštovanje zakona ni temeljilo le na strahu pred kaznijo, temveč tudi na globljem občutku dolžnosti in odgovornosti.

Splošno o roki pravice

V slovenskem prostoru so se poleg drugih pravnih simbolov uveljavili tudi simboli tržnih pravic, ki so bili prevzeti od tujih narodov. Ob tržnih dneh so še v 20. stoletju, na primer v Novem mestu, obešali ščit z mečem ali podobne simbole, ki izvirajo iz germanskopravnih Schilder, Fahnen in Rolandsäulen (ščiti, zastave in Rolandovi stebri so bili pogost simbol tržnih pravic), ki so simbolično kazali, da se izvršujejo posebne pravice za sejemske posle.[2] Trg kot pravni pojem se je izraziteje uveljavil v času cesarja Karla Velikega, ki je ukazal uradnikom ščititi trgovino in trgovce v času sejmov. Postopoma je vladarjevo zaščito pridobil tudi sam tržni prostor, ne zgolj trgovci.[3] Gruden namreč navaja, da so sprva okoli tržišč napravili lesene ograje, pozneje pa so jih utrdili z zidovi.[4]

Razcvet meščanskih naselij se je začel po 11. stoletju, ko so se zunaj današnje Slovenije ob pomembnih prometnicah med Podonavjem in Italijo pojavili prvi stalni privilegirani sejmi.[5] Tržišča so nastajala zlasti pod okriljem gradov, čigar gospodar je ščitil življenje in blago trgovcev, skrbel za mir in red na sejmu ter kaznoval zločince, ki so hoteli slepariti pri blagu, meri ali uteži. Od tod izvira tradicija obešanja roke z mečem na drog ali pomembno stavbo, kar je simboliziralo sodno pristojnost in tržno zaščito.[6] Tržišča so uživala posebno kazenskopravno zaščito, ki jo je zagotavljal tržni mir,[7] ki sta ga pogosto simbolizirala križ in zastava.[8] Skozi čas so se oblikovali tudi drugi pomembni simbolni predmeti, s tržnim pravom namreč povezujemo tudi nekatere prangerje in Rolandove stebre,[9] ki jih najdemo predvsem v Srednji Evropi, eden pa stoji tudi v Dubrovniku, izvira iz začetka 15. stoletja in predstavlja simbol neodvisnega mesta, tržnih pravic in svobode.

Roka pravice se je pojavljala zlasti v Avstriji, kjer se je zanjo na Štajerskem uporabljal izraz Freiung. Simbolizirala je pristojnost za krvno sodstvo in sčasoma postala tudi znak posebnega tržnega miru in kazenskopravne zaščite, ki sta zaznamovala čas sejmov.[10] Roka pravice združuje razne simbole. Roka z rokavico je znak vladarja, ki je kraju podelil tržno pravico, rokavica je tudi simbol moči, medtem ko je meč simbol tržnega sodstva.[11] Meč je sicer v pravni ikonografiji prisoten kot izrazit in pogost simbol. Najpogosteje se pojavlja kot znak pravičnosti,[12] višjega sodstva,[13] izvajanja suverene oblasti,[14] podeljevanja pristojnosti za krvno sodstvo,[15] srednjeveškega prenosa sodne oblasti s predajo meča,[16] posvetne oblasti,[17] pravice do zastopanja vaške skupnosti na sodišču[18] in ostrine pravičnosti.[19] Tudi roka je pogosto uporabljena kot simbol. Pri ustoličevanju francoskih kraljev v 13. stoletju je na primer kralj držal v levi roki roko pravice oz. prisežno roko (lat. manus iustitiae), ki je simbolizirala sodno oblast.[20] V času zorenja grozdja v evropskih vinorodnih deželah pa so postavljali roko na palici (nem. Saltnertatze), s čimer so nepooblaščenim osebam prepovedali dostop do vinogradov zaradi kraje. Ne gre spregledati tudi vzporednice z rokavico kot tržnim simbolom.[21] V heidelberškem ilustriranem rokopisu recimo grofa kot mestnega sodnika prepoznamo po tržnem križu, na katerem visi rokavica (nem. Marktplatzkreuz mit Handschuh), in simbolizira tržne pravice, ki jih je podelil kralj.[22]

Roka pravice se nanaša predvsem na posebne svoboščine, ki veljajo na dotičnem kraju ob času, ko se vrši zlasti letni sejem.[23] Prve posebne privilegije o tedenskih in letnih sejmih poznamo s konca 10. stoletja. Podelitve ali potrditve letnih sejmov nastopajo pretežno pri pomembnejših upravnih, cerkvenih in gospodarskih središčih.[24] Sejmi so bili pod posebno zaščito trškega gospoda, na začetku kralja. Vsi udeleženci sejma so uživali določen čas pred in po sejmu (navadno osem ali štirinajst dni) posebno zaščito svojih življenj in premoženja. Kršitelji so bili kaznovani s kaznijo, ki je bila določena za prekršitev katerekoli določbe tržnega reda, na primer 100 funtov zlata,[25] kar znatno presega globo, ki bi jo moral storilec plačati za enako dejanje, izvršeno izven časa sejemskega miru. V času sejmov je mirovalo vse zasebnopravno in nižje kazensko sodstvo,[26] saj se spori, ki so nastali izven sejma, na njem niso smeli obravnavati. Vse je bilo načrtovano tako, da bi prišlo na sejem čim več udeležencev.[27] Za Ormož, na primer, je omenjeno zagotavljanje »svobode, miru, spremstva in varstva« za vse obiskovalce sejma, pri čemer je bila za kršitev predpisana kazen v višini 20 mark v zlatu.[28] Za kršitev mira na Ptuju leta 977 pa je bila predpisana globa 60 šilingov.[29] Poudarjeno je tudi, da sejemski mir kot splošni personalni mir velja za vse obiskovalce ne glede na socialno pripadnost in kraj bivališča, a le za čas sejma. Tudi privilegijska listina za Beljak, ki je povzeta po listini za Harsbruck pri Nürnbergu, omenja bannum ne le kot sejemsko sodstvo, ampak tudi kot pravico do globe 60 šilingov za kršitev sejemske pravice.[30] Sejemski mir je torej s postroženimi kaznimi prepovedoval kakršnokoli nasilje v semanjem času ali prostoru.[31] V Radovljici je na sejmih skrbel za red in mir ter opravljal varnostno službo oboroženec mestnega gospoda s svojim spremstvom. Razen njih ni smel nihče na sejemskem prostoru nositi orožja. Stroga kazen je bila zagrožena tistim, ki bi ponoči na konju in oboroženi prišli na sejem; v primeru kršitve so jim javno iztaknili oči, zaplenjene konje pa so predali mestnemu gospodu, skupaj z orožjem.[32] Določbe o sejemskem miru imajo namen narediti letni sejem privlačen tudi za tujce. Na Ptuju so se v ta namen odpovedali pravici do tujskega aresta.[33]

Že pri primitivnih ljudstvih so se za sejemski čas in kraj oblikovala posebna pravila za red in varnost ljudi in blaga.[34] Ker je sejemsko pravo zahtevalo posebne predpise, so nastala ločena sodišča, ki so imela civilno in nižjo kazensko jurisdikcijo.[35] Sejemsko sodstvo je bilo spočetka v rokah javnih organov (krajinskega kneza), pozneje pa predvsem teritorialnih zemljiških gospodov, če so si pridobili to pristojnost. Kdo je izvajal to sodstvo je bilo nazadnje odvisno od različnih zgodovinskih okoliščin.[36] Čeprav je prišlo pozneje skoraj povsod v roke mestnega sodnika, so se ohranili sejemski sodniki na primer na Ptuju in v Velikovcu.[37] V Nemčiji je izvajal sodstvo na letnem sejmu predstavnik mestnega sodstva, medtem ko je v Franciji delovalo povsem ločeno sejemsko sodišče.[38]

Mesto se je na sejme posebej pripravljalo. Mestni sluga je skrbel za postavitev roke pravice, sodnik pa je najel nekaj posebnih nadzornikov pri mestnih vratih.[39] Ponekod jo je moral izobesiti najmlajši meščan.[40] V Velikovcu so vsako leto pripravili dva večja sejma, Rupertimarkt in Nicolaimarkt. Pred njunim začetkom so roko pravice pritrdil na mestno hišo, ki so jo ob koncu sejma znova umaknili. To dejanje je navadno potekalo slovesno, s posebno ceremonijo, lahko pa tudi brez nje.[41] V Mühlenu pri Neumarktu še danes poteka slovesno obešanje roke pravice, prav tako tudi v Niederwölzu, ki ima roko pravice upodobljeno celo na grbu. V Pliberku se že od 16. stoletja pred otvoritvijo letnega sejma vršijo razne slovesnosti. Ob tej priložnosti se na trgu zbranemu ljudstvu preberejo sejemska pravila.[42] Nekateri drugi kraji, kot sta Aflenz in Groß-St. Florian, imajo roko pravice izpostavljeno vso leto.

Večina primerkov rok pravice je bila izdelana iz lesa, redkeje iz kovine. Pogosto se pojavljajo tudi v povezavi z grbi in napisi, na primer v Eggenbergu, Murauu in Radgoni. Večina primerkov sega v obdobje od 16. do 18. stoletja.[43] Roko pravice so na Slovenskem še dolgo, ponekod celo še danes, izobešali ob letnih sejmih v Ljubljani, Kranju, Laškem, Ravnah na Koroškem, Kropi in Novem mestu.[44]

Ljubljana

Ljubljana je imela do leta 1858 pet velikih letnih sejmov, od katerih so trije trajali po tri dni, dva pa po 14 dni. Na sejme so prihajali tudi tuji trgovci, ki jim je bilo izven teh letih sejmov bilo prepovedano trgovati in krošnjariti z blagom.[45] Začetek sejma so razglašali z bobnom na vseh treh mestnih trgih,[46] Valvasor navaja, da so začetek in konec dveh štirinajstdnevnih sejmov oznanjali tudi z enournim zvonjenjem z velikim zvonom ljubljanskega gradu.[47]

V času sejma je veljal tržni mir, ki je pomenil strožjo kazenskopravno zaščito udeležencev. V obdobjih, ko so še razglašali sejemski mir in je deželna gosposka skrbela za varnost trgovcev ter kaznovala goljufe, se je uveljavila simbolika znamenja, ki so ga ob začetku vsakega sejma obesili na ljubljansko mestno hišo. Roka pravice, ki so jo Ljubljančani imenovali frenga, je simbolizirala sodno oblast in tržno varstvo,[48] sedaj pa se nahaja v Mestnem muzeju.

Mesto je bilo dolžno zagotavljati red in nemoten potek sejmov. Pravni promet na sejmiščih so uredili s posebnimi tržnimi redi, pri njihovem doslednem izvajanju pa so imeli ključno vlogo tržni nadzorniki. Njihova osrednja naloga je bila preprečevanje prekupčevanja z živili na tedenskih sejmih. Tržni in cestno-policijski redi pa so vsebovali tudi druga pravila o vedenju na sejmih in določali tržne prostore za posamezno blago.[49] Poseben nadzor so namenjali živilom, meram in utežem. Goljufe so kaznovali tako, da so jim uteži in mere uničili, pijačo izlili v Ljubljanico, živila pa razdelili med uboge in sirote. Kršiteljem je nato sledila še dodatna kazen.[50] Za nadzor nad poštenostjo trgovanja so poleg mestnega sodnika v 16. stoletju imenovali še tržnega sodnika, ki je posebej bdel nad tem, da kmetje na tedenskih tržnih dneh ne bi umetno dvigovali cen živil in da branjevci ne bi prekupčevali.[51]

Tedenski sejmi so se odvijali pred rotovžem, kjer so z balkona mestne hiše razglašali sodbe in tam tudi izvrševali kazni.[52] Pri manjših prekrških so kaznovanje pogosto izvajali na tržne dni, ko je bil trg poln ljudi, s čimer so poskrbeli za javno sramotenje storilcev. Včasih so celo najeli godbo, da bi privabili še večjo množico.[53]

Kranj

Cesar Friderik III. je leta 1493 Kranjčanom s posebno listino podelil pravico do organizacije dveh letnih sejmov, pri čemer je vsak užival štirinajstdnevne svoboščine. Sredi 17. stoletja so pridobili še tretji letni sejem. Vsi udeleženci teh sejmov so bili deležni posebnega varstva, ki je zajemalo tako zaščito njihovega življenja kot tudi premoženja. Kršitev teh pravic je mestni sodnik kaznoval strožje kot v običajnih, nesejemskih obdobjih. Pričetek sejemskih svoboščin so slovesno razglasili, ob tem pa so na mestno hišo izobesili simbolično tržno roko z mečem. Ena ključnih značilnosti letnih sejmov je bila sprostitev siceršnjih trgovskih omejitev, obrtnikom je bilo na primer dovoljeno prodajati tudi na drobno, kar jim je omogočalo dodatne zaslužke. Poleg letnih sejmov so Kranjčani vsak ponedeljek prirejali tudi tedenske sejme,[54] pri čemer je za red in nemoten potek trgovanja skrbel mestni sodnik.[55]

Roko pravice so na pročelje kranjske mestne hiše izobešali že od 15. stoletja dalje, običaj pa se je ohranil vse do prvih desetletij 20. stoletja. Roka, oblečena v rokavico, je simbolizirala vladarja, ki je mestu podelil sejemske pravice, medtem ko je meč predstavljal pravičnost tržnega sodstva. Njeno izobešanje je pomenilo začetek tržnega oziroma sejemskega miru, kjer so lahko vsi brez ovir sklepali kupčije. Ceremonija izobešanja roke je potekala z vso slovesnostjo, spremljalo jo je namreč zvonjenje župnijskih zvonov na večer pred začetkom letnega sejma. Po zaključku sejma so jo prav tako svečano sneli, s čimer se je simbolično končalo obdobje sejemskih svoboščin.[56]

Laško

Laško je že leta 1227 v svojih trških privilegijih pridobilo pravico do organizacije tržnega dne. Leta 1490 je cesar Friderik III. Laščanom potrdil že prej podeljeno pravico do letnega sejma na Martinovo, skupaj s tržnimi svoboščinami, ki so obsegale obdobje 14 dni pred sejmom in 14 dni po njem. Na dan sejma je bilo na trgu postavljeno tržno znamenje, katerega izvor sega v 18. stoletje. Gre za leseno roko, ki je držala meč. Postavitev tega znamenja so slovesno naznanili s pohodom po mestu s piskačem, bobnarjem in streljanjem iz možnarja. Med sejmom je bila roka obešena nad vhodom trškega sodišča, kjer je simbolizirala pošteno trgovanje.[57] Drugače pa je bila nad vrati občinske hiše.[58]

Lemberg

Poleg rednega tedenskega tržnega dneva, ki je potekal vsak četrtek, so Lemberžani uživali pravico do organizacije šestih letnih sejmov ter dveh posebnih prošenj, na dan sv. Pankracija in sv. Ulrika. Ti sejmi so še v prejšnjem stoletju uživali velik ugled in so bili zelo dobro obiskani. Blagostanje, ki je vladalo, najbolje ponazarja dejstvo, da občina do leta 1924 ni pobirala običajnih občinskih dajatev, temveč je vse potrebe pokrivala z dohodki sejmov.[59] Trški sodnik, ki je vodil magistrat skupaj s svetovalci, je imel celo pravico do krvnega sodstva. Spomini na nekdanje sodne pristojnosti se ohranjajo v prangerju ob rotovžu ter sodniškem meču, ki ga danes hranijo na rotovžu. Na drugem vogalu rotovža pa iz poslopja štrli roka z mečem, ki simbolizira nekdanje tržne pravice in pristojnost za krvno sodstvo. V preteklosti je bil meč pozlačen, vendar so ga nato prodali graškemu muzeju, kjer je danes razstavljen, na njegovo mesto pa so postavili lesen meč.[60] Žontar omenja tudi železno roko z mečem.[61]

Ravne na Koroškem

Sejmi v Ravnah na Koroškem so potekali že v prvi polovici 14. stoletja. Iz zgodnje zgodovine trga so znani trije letni sejmi: na Janezovo, na ponedeljek pred Kolomanom in na Jurijevo. V času trajanja sejma je bil zagotovljen sejemski mir. Vsak trgovec, ki je prispel na sejem, je bil osem dni pred sejmom in osem dni po njem pod zaščito deželnega kneza.[62] Sejem na ponedeljek pred sv. Kolomanom ni užival širšega sejemskega mira, temveč je ta trajal le en dan. Trg je moral zagotoviti stalno mesto za trgovanje. Letni sejmi so potekali na sejmišču, na ravnini pred cerkvijo, kjer je trgovanje potekalo vse do konca druge svetovne vojne, ko so sejme ukinili.[63]

Na sejmu je veljalo posebno sodstvo, ki je sprva pripadalo javnim oblastem, vendar so ga pozneje prevzeli zemljiški gospodje. Po letu 1338 so ob tržnih dneh potekali tudi sodni dnevi, ki so bili praviloma trikrat letno. Simbol trške pravice je bila vse do druge svetovne vojne roka z mečem, ki so jo ob sodnih in sejemskih dnevih izobesili na pročelju magistrata.[64]

Novo mesto

Trgovino so spodbujale posebne določbe, ki so trgovcem zagotavljale ugodne pogoje. Vsak trgovec, ki je v Novo mesto pripeljal svoje blago, je bil osem dni pred začetkom sejma in osem dni po njegovem zaključku zaščiten pred morebitnimi tožbami ali nadlegovanjem mestnega starešinstva. S tem ukrepom je vojvoda privabljal trgovce v mesto in preprečeval, da bi morali Novomeščani po blago hoditi drugam.[65] Mestni sodnik je imel pristojnost nad krvnim sodstvom znotraj mestnih meja. Kot simbol mestnih pravic in nekdanjega avtonomnega sodstva se še v prejšnjem stoletju ob vsakokratnih mesečnih sejmih na rotovžu izobešali podobo roke z mečem, na kateri je tudi mestni grb.[66]

Ptuj

Ptuj je ponujal idealne pogoje za sejme, saj je bil mostišče in križišče cest, imel je grad zemljiškega gospoda, stalno naselbino in ustrezno sejmišče.[67] Veliki zemljiški gospodje so si pridobili kraljevske privilegije, ki so jim omogočali ustanavljanje sejmov in trgovskih naselbin. Postopoma so pridobivale pravice, kot je pooblastilo za kaznovanje kršitev sejemskih in trških predpisov.[68] Na Ptuju se namreč že od 9. stoletja omenja bannum, kot sejemsko sodstvo in globe za kršitve sejemskega miru.[69]

Ptujski statut ureja dve vrsti sejmov. Tedenski sejem, ki je potekal vsak torek, je trajal ves dan do večera.[70] Ključno vlogo pri trgovini na daljše razdalje pa so imeli letni sejmi. Tako letni kot tedenski sejmi so uživali posebne privilegije, vključno s sejemskim okrajem, sodiščem, sejemskim sodnikom ter posebnimi pravnimi določbami.[71]

Ker so bili ptujski letni sejmi izjemno pomembni, njihova sodna pristojnost ni pripadala rednemu sodišču, temveč posebej določenemu sejemskemu sodišču. Pristojnost sejemskega sodišča v razmerju do deželskega je bila v korist mesta. Vprašanje sodne pristojnosti je bilo del boja za oblast, ki je v srednjem veku predstavljala izrazito donosno zadevo.[72] Ptujski mestni statut iz leta 1376 omenja sejemskega sodnika, ki je moral kazenske zadeve razsoditi v enem dnevu, da trgovcem ne bi povzročal škode.[73] To je bilo v interesu mesta, saj bi sejem izgubil privlačnost, če bi sodbe izrekal krajevni sodnik, kar bi lahko pri tujcih vzbudilo občutek pristranskosti.[74] Pravo tujcev na Ptuju je bilo v bistvu sejemsko pravo, saj so lahko trgovali le v okviru sejmov.[75]

Najstarejši letni sejem na dan sv. Ožbalta je užival vse potrebne svoboščine, razen v primerih težjih kaznivih dejanj (lat. causae maiores) . Med letnim sejmom je deloval sejemski sodnik, ki je posloval vsak večer, zadnji dan sejma pa večkrat.[76] V obdobju sejemskega miru, tj. dva tedna pred sejmom in dva tedna po njem, so bile kazni višje, pri čemer je določen del glob pripadal sejemskemu sodniku.[77]

Statut mesta Ptuj iz leta 1513 nalaga sodniku skrb za izpostavljanje tržnega znamenja.[78] Stara mestna hiša na Slovenskem trgu je nosila roko pravice,[79] a o njej ni podatkov.[80]

Celje

Po osnovnih listinah je mestnemu svetu v Celju poleg nižjega sodstva pripadalo tudi krvno sodstvo, ki ga je ta v 15. stoletju dejansko izvajal. Krvavi posel je opravljal mestni krvnik, ki je usmrtitve sprva izvajal na Trnoveljski gmajni. Pozneje pa je krvni sodnik svoje naloge opravljal na Glaziji, kjer je bilo postavljeno posebno znamenje, ki so ga nadalje prenesli na sedanji Trg svobode.[81]

Roka pravice je danes shranjena v Pokrajinskem muzeju Celje, o njej nimajo dosti informacij, vendar je mogoče, da znamenje, ki ga omenja Orožen, dejansko predstavlja roko pravice.

Lesena roka, ki jo hranijo v Pokrajinskem muzeju, naj bi sicer izvirala iz 19. stoletja in je povezana s pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj.

Seznam literature

Amira, Karl: GRUNDRISS DES GERMANISCHEN RECHTS, De Gruyter, Berlin 1913.

Baltl, Hermann: RECHTSARCHÄOLOGIE DES LANDES STEIERMARK, H. Böhlaus Nachf, Graz 1957.

Bregar, Ilija: 500 LET SEJEMSKE DEJAVNOSTI V KRANJU, PPC Gorenjski sejem, Kranj 1995.

Cizelj, Darja: Ljubljanski letni sejmi, v: Etnolog. Nova vrsta, 55 (1994) 4, str. 63–77, (1994).

Curk, Iva; Curk, Jože: PTUJ, Mladinska knjiga, Ljubljana 1970.

Curk, Jože: ORMOŽ SKOZI STOLETJA, Obzorja, Maribor 1973.

Dolenc, Metod: Simbolična dejanja in izražanja med Slovenci, v: Slovenski pravnik, 52 (1938) 9–10, str. 241–257.

Dolinšek, Maks: Tri doline v koroški zgodovini, v: 720 let Ravne na Koroškem (ur. M. Kolar), Mestna konferenca SZDL, Ravne na Koroškem 1968, str. 56–101.

Gestrin, Ferdo: Radovljica–vas, trg in mesto do 17. stoletja, v: Zgodovinski časopis, 45 (1991) 4, str. 517–547.

Golec, Boris: Trgovski promet na širšem območju Višnje gore do konca 18. stoletja v luči deželskosodnih in mestnih mitnic, v: Zgodovinski časopis, 49 (1995) 1, str. 75–98.

Grafenauer, Bogo: ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA (II. zvezek). Kmečka knjiga, Ljubljana 1965.

Gruden, Josip: ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA, Družba sv. Mohorja, Celovec 1910-1916.

Holcman, Borut: Kazensko- in civilnopravne določbe v rokah mestnega sodnika–mestno, sejemsko in židovsko sodišče, v: Mestni statut 1376 (ur. M. Hernja-Masten, B. Holcman), Zgodovinski arhiv, Ptuj 1996, str. 295–306.

Kocher, Gernot: ZEICHEN UND SYMBOLE DES RECHTS: EINE HISTORISCHE IKONOGRAPHIE, Verlag C. H. Beck, München 1992.

Körner, Günther: Völkermarkt im 17. und 18. Jahrhundert, v: 750 Jahre Stadt Völkermarkt: Beiträge zu Geschichte und Gegenwart Völkermarkts, Stadtgemeinde (ur. G. Körner), Völkermarkt 2001,  str. 133–142.

Kos, Dušan: Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi: Ptujski statut iz leta 1376, člen 94, Ministrstvo za kulturo, Uprava RS za kulturno dediščino, Ljubljana 1998.

Kosi, Miha:  Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem: Primerjalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. stoletja, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana 2009.

KRAJEVNI LEKSIKON DRAVSKE BANOVINE, Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, Ljubljana 1937.

Majcen, Tomaž: Trška roka pravice, v: Laški bilten, 96 (2023), str. 29.

Mal, Josip: STARA LJUBLJANA IN NJENI LJUDJE: KULTURNOZGODOVINSKI ORIS, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1957.

Oder, Karla: Utrinki iz preteklosti: Zgodovinske podobe, v: Ravne na Koroškem: 750 let prve pisne omembe (ur. M. Osojnik) Občina Ravne na Koroškem; Prevalje 1998, str. 11–35.

Orožen, Janko: ZGODOVINA CELJA IN OKOLICE, Celjska turistična zveza, Olepševalno in turistično društvo Celje, Celje: 1967.

Pirchegger, Hans: GESCHICHTE DER STEIERMARK, Leuschner & Lubensky, Graz 1936.

Simič, Vladimir: GOSPODARSKO PRAVO V PTUJSKEM STATUTU IZ LETA 1376, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta,  Ljubljana 1988.

Simič, Vladimir: Ptujski statut iz leta 1376, v: Mestni statut 1376 (ur. M. Hernja-Masten, B. Holcman), Zgodovinski arhiv, Ptuj 1996, str. 15–26.

Šamperl-Purg, Kristina: Pristojnosti mestnega sodnika in župana v statutih mesta Ptuja od 1376 do 1995, v: Mestni statut 1376 (ur. M. Hernja-Masten, B. Holcman), Zgodovinski arhiv, Ptuj 1996, str. 111–121.

Valvasor, Janez Vajkard: VALVASORJEVO BERILO (2. izdaja), Mladinska knjiga, Ljubljana 1969.

Veselko, Franjo: Mestne pravice Ptuja iz l. 1376, v: Kronika slovenskih mest, 6 (1939) 3, str. 134–138, 202–210.

Vilfan, Sergij: PRAVNA ZGODOVINA SLOVENCEV, Slovenska matica, Ljubljana 1996.

Zwitter, Fran: K predzgodovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh, v: Zgodovinski časopis, (1952/1953) 6–7, str. 218–245.

Zwitter, Fran: STAREJŠA KRANJSKA MESTA IN MEŠČANSTVO, Leonova družba, Ljubljana 1929.

Žibert, Marjana: Tržna roka, v: 60 let, 60 zgodb (ur. J. Justin), Gorenjski muzej, Kranj 2013, str. 32.

Žontar, Josip: Tržna in obrtniška znamenja, v: Mladika: družinski list, 21 (1940) 8, str. 281–182.

Opombe

[1] Kocher, ZEICHEN UND SYMBOLE DES RECHTS: EINE HISTORISCHE IKONOGRAPHIE (1992), str. 153.

[2] Dolenc, SIMBOLIČNA DEJANJA IN IZRAŽANJA MED SLOVENCI (1938), str. 246.

[3] Kos, KDOR Z MESTOM NE TRPI, NAJ SE Z MESTOM NE KREPI (1998), str. 8.

[4] Gruden, ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA (1910-1916), str. 398–399.

[5] Kos, KDOR Z MESTOM NE TRPI, NAJ SE Z MESTOM NE KREPI (1998), str. 10.

[6] Gruden, ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA (1910-1916), str. 398.

[7] Amira, GRUNDRISS DES GERMANISCHEN RECHTS (1913), str. 119.

[8] Ibid, 120.

[9] Kocher, ZEICHEN UND SYMBOLE DES RECHTS: EINE HISTORISCHE IKONOGRAPHIE (1992), str. 48.

[10] Baltl, RECHTSARCHÄOLOGIE DES LANDES STEIERMARK (1957), str. 50.

[11] Žontar, TRŽNA IN OBRTNIŠKA ZNAMENJA (1940), str. 281.

[12] Kocher, ZEICHEN UND SYMBOLE DES RECHTS: EINE HISTORISCHE IKONOGRAPHIE (1992), str. 15.

[13] Ibid, 18.

[14] Ibid, 23.

[15] Ibid, 24.

[16] Ibid, 24.

[17] Ibid, 78.

[18] Ibid, 117.

[19] Ibid, 159.

[20] Ibid, 77.

[21] Ibid, 42.

[22] Ibid, 160.

[23] Žontar, TRŽNA IN OBRTNIŠKA ZNAMENJA (1940), str. 281.

[24] Kosi, ZGODNJA ZGODOVINA SREDNJEVEŠKIH MEST NA SLOVENSKEM (2009), str. 31.

[25] Zwitter, STAREJŠA KRANJSKA MESTA IN MEŠČANSTVO (1929), str. 22.

[26] Ibid, 22.

[27] Vilfan, PRAVNA ZGODOVINA SLOVENCEV (1996), str. 152.

[28] Curk, ORMOŽ SKOZI STOLETJA (1973), str. 64.

[29] Pirchegger, GESCHICHTE DER STEIERMARK (1936), str. 396.

[30] Zwitter, K PREDZGODOVINI MEST IN MEŠČANSTVA NA STAROKARANTANSKIH TLEH (1952), str. 242.

[31] Vilfan, PRAVNA ZGODOVINA SLOVENCEV (1996), str. 152.

[32] Gestrin, RADOVLJICA–VAS, TRG IN MESTO DO 17. STOLETJA (1991), str. 541.

[33] Simič, PTUJSKI STATUT IZ LETA 1376 (1996), str. 22.

[34] Vilfan, PRAVNA ZGODOVINA SLOVENCEV (1996), str. 152.

[35] Pirchegger, GESCHICHTE DER STEIERMARK (1936), str. 396.

[36] Vilfan, PRAVNA ZGODOVINA SLOVENCEV (1996), str. 152.

[37] Grafenauer, ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA (1965), str. 189.

[38] Zwitter, K PREDZGODOVINI MEST IN MEŠČANSTVA NA STAROKARANTANSKIH TLEH (1952), str. 243.

[39] Golec, TRGOVSKI PROMET NA ŠIRŠEM OBMOČJU VIŠNJE GORE (1995), str. 88.

[40] Žontar, TRŽNA IN OBRTNIŠKA ZNAMENJA (1940), str. 282.

[41] Körner, VÖLKERMARKT IM 17. UND 18. JAHRHUNDERT (2001), str. 140.

[42] Dolinšek, TRI DOLINE V KOROŠKI ZGODOVINI (1968), str. 74.

[43] Baltl, RECHTSARCHÄOLOGIE DES LANDES STEIERMARK (1957), 50.

[44] Žontar, TRŽNA IN OBRTNIŠKA ZNAMENJA (1940), str. 282.

[45] Mal, STARA LJUBLJANA IN NJENI LJUDJE: KULTURNOZGODOVINSKI ORIS (1957), str. 145.

[46] Cizelj, LJUBLJANSKI LETNI SEJMI (1994), str. 64.

[47] Valvasor, VALVASORJEVO BERILO (1969), str. 390.

[48] Cizelj, LJUBLJANSKI LETNI SEJMI (1994), str. 64.

[49] Ibid, 64.

[50] Mal, STARA LJUBLJANA IN NJENI LJUDJE: KULTURNOZGODOVINSKI ORIS (1957), str. 31.

[51] Ibid, 147.

[52] Ibid, 145.

[53] Ibid, 32–33.

[54] Bregar, 500 LET SEJEMSKE DEJAVNOSTI V KRANJU (1995), str. 7.

[55] Ibid, 9.

[56] Žibert, TRŽNA ROKA (2013), str. 32.

[57] Majcen, TRŠKA ROKA PRAVICE (2023), str. 29.

[58] Žontar, TRŽNA IN OBRTNIŠKA ZNAMENJA (1940), str. 282.

[59] KRAJEVNI LEKSIKON DRAVSKE BANOVINE (1937), str. 606.

[60] Ibid, 606.

[61] Žontar, TRŽNA IN OBRTNIŠKA ZNAMENJA (1940), str. 282.

[62] Oder, UTRINKI IZ PRETEKLOSTI: ZGODOVINSKE PODOBE (1998), str. 20.

[63] Ibid, 21.

[64] Ibid, 22–23.

[65] Veselko, MESTNE PRAVICE PTUJA IZ L. 1376 (1939), str. 136.

[66] KRAJEVNI LEKSIKON DRAVSKE BANOVINE (1937), str. 479.

[67] Curk, Curk, PTUJ (1970), str. 70–71.

[68] Ibid, 85.

[69] Ibid, 70.

[70] Simič, GOSPODARSKO PRAVO V PTUJSKEM STATUTU IZ LETA 1376 (1988), str. 9.

[71] Curk, Curk, PTUJ (1970), str. 85.

[72] Simič, GOSPODARSKO PRAVO V PTUJSKEM STATUTU IZ LETA 1376 (1988), str. 10.

[73] Šamperl-Purg, PRISTOJNOSTI MESTNEGA SODNIKA IN ŽUPANA V STATUTIH MESTA PTUJA (1996), str. 111.

[74] Holcman, KAZENSKO- IN CIVILNOPRAVNE DOLOČBE V ROKAH MESTNEGA SODNIKA (1996), str. 300.

[75] Simič, GOSPODARSKO PRAVO V PTUJSKEM STATUTU IZ LETA 1376 (1988), str. 9–10.

[76] Curk, Curk,  PTUJ (1970), str. 86.

[77] Ibid, 87.

[78] Šamperl-Purg, PRISTOJNOSTI MESTNEGA SODNIKA IN ŽUPANA V STATUTIH MESTA PTUJA (1996), str. 112.

[79] Ibid, 114.

[80] Ibid, 118.

[81] Orožen, ZGODOVINA CELJA IN OKOLICE (1967), str. 36.