Vloga pametnih pogodb v pravu

S prizadevanjem Evropske unije k širjenju digitalizacije je le vprašanje časa, kdaj bo slednja posegla prav na vsa področja našega vsakdana. Čeprav digitalizacija v Evropskem prostoru poteka že skoraj desetletje, se je le-ta pospešila po pandemiji COVID-19 z namenom gospodarskega okrevanja ter vzpostavljanja nadaljnje odpornosti evropskih sektorjev zdravstva in zdravstvene oskrbe. Kadar govorimo o področju digitalizacije na pravnem sektorju, se med drugim nemalokrat omenjajo tudi t. i. pametne pogodbe. Namen tega prispevka je predstaviti pametno pogodbo in nekatere primere njene uporabljivosti v pravnem prometu. Poleg tega želim izpostaviti določene pravne izzive, ki bi se lahko pojavili ob sklepanju pravnih poslov s pomočjo pametnih pogodb.

Opredelitev pametne pogodbe

Preden bi lahko pojasnili kaj pametna pogodba sploh je, bi morali opredeliti blockchain oziroma tehnologijo veriženja blokov, na kateri temeljijo tudi kriptovalute. Na kratko, tehnologija veriženja blokov predstavlja eno izmed tehnologij razpršene evidence, ki zajema zaporedne evidence ali zapise imenovane bloki, ki so med seboj varnostno povezani s pomočjo kriptografije. Principi, na katerih temelji tehnologija pametnih pogodb, omogočajo pogodbenim strankam, da ustvarijo digitalni zapis o tem kdo je upravičenec česa, in o tem zahtevajo soglasje vseh vpletenih. Pogodbene stranke lahko pošljejo, sprejmejo ali shranijo vrednosti ali informacije preko razpršenega peer-to-peer omrežja na več računalnikih. Vsaka transakcija je razdeljena po celotnem omrežju in je zapisana na blok šele, ko preostalo omrežje potrdi veljavnost transakcije na podlagi preteklih transakcij ob upoštevanju predhodnih blokov. Zaporedje teh blokov tako ustvarja veriženje blokov ali blockchain. Ta način shranjevanja podatkov je od klasičnega drugačen zato, ker so pri transakciji udeleženi vsi vpleteni računalniki in ne zgolj eden sam. Z drugimi besedami, npr. brisanje sporočil iz skupinskega pogovora na WhatsApp ali Viber, da bi se prikrila njihova vsebina, ne bi bila mogoča s tehnologijo blockchain, ker bi bila zgodovina sprememb vedno razvidna v predhodnih blokih.

Kombinacija programskega in naravnega jezika na podlagi blockchain pa nam prinaša t. i. pametne pogodbe. Čeprav bi bila točna opredelitev pametne pogodbe izjemno zahtevna, zaradi kompleksne tehnične narave, bi jo lahko v osnovi opredelili kot računalniški program ali transakcijski protokol, ki je namenjen samodejni izvedbi, nadzoru ali zajemu pravno relevantnih dogodkov in dejanj skladno z vnaprej določenimi pogoji pogodbe. Pametne pogodbe se tipično uporabljajo za avtomatizacijo izvršitve pogodbe tako, da so vse pogodbene stranke gotove glede izida brez posredništva tretjih in izgube časa.

Uporabljivost pametne pogodbe v pravnem prometu

Pametne pogodbe se uporabljajo na različnih področjih. Ob tem pa je potrebno opozoriti, da lahko pametne pogodbe med bloki prenašajo le sredstva ali pravice. V primerih, ko je predmet pogodbe npr. dobava blaga, pa mora pravilnost izpolnitve pogodbe vnesti nekdo tretji. Pametna pogodba namreč zagotavlja zgolj nespremenljivost podatkov, ne pa tudi njihove resničnosti. V takšnih primerih je izvršitev pametne pogodbe odvisna od t. i. oraklja, ki zagotavlja resničnost podatkov. Oraklj torej v pametno pogodbo vnaša podatke iz zunanjega sveta tako, da se le-ta poveže z zunanjim podatkovnim virom. Zaradi kompleksnosti tematike in omejenosti obsega prispevka, v nadaljevanju orakljev ne opredeljujem podrobneje, ampak uporabljivost pametnih pogodb prikazujem na primerih zavarovalne pogodbe, množičnega financiranja in proizvodne/dobavne verige.

Poleg navedenih so pametne pogodbe uporabljive tudi za namene prenosa nepremičnin, oporoke, lizinške pogodbe in seveda še za vse druge tipe pogodb, kjer bi lahko bile med seboj povezane verodostojne baze podatkov.

Zavarovalne pogodbe

Velik potencial za pametne pogodbe predstavlja področje zavarovanj, kjer bi izpolnitev zavarovalnega primera v nekaterih primerih lahko vezali na enega izmed verodostojnih orakljev. Eden izmed takih primerov je zavarovanje, kjer lahko zavarovalni dogodek predstavlja tudi slabo vreme, npr. zavarovanje posekov in plodov. V primeru zahtevka na izplačilo zavarovalnine se postavlja vprašanje, ali so bile vremenske razmere res takšne, da so uničile ali onemogočale setev ali zasaditev pridelka. Zavarovanec se lahko znajde v položaju, kjer bi moral dokazovati, da so vremenske razmere predstavljale zavarovalni primer. S pametno pogodbo bi stranki lahko določili, katere vremenske razmere predstavljajo ta zavarovalni primer in izpolnitev zavarovalnega primera vezali na verodostojno vremensko bazo (npr. podatki iz podatkovne baze AccuWeather). Če bi vremenske razmere predstavljale zavarovalni dogodek, bi bilo slednje evidentirano v vremenski podatkovni bazi, kar bi računalniška koda samodejno prepoznala in zavarovalnino prenakazala zavarovancu. Pogodba je tako izvršena takoj in samodejno, brez dodatne presoje na strani zavarovalnice ali kakšnih drugih faktorjev, ki povečujejo negotovost med pogodbenima strankama.

Množično financiranje

Kadar imamo skupno financiranje posameznikov v podporo določenemu projektu, gre za t. i. množično financiranje. Množično financiranje se običajno izvaja preko spletnih platform denimo Kickstarter ali Republic, ki delujejo kot posredniki med izvajalcem projekta in njegovimi investitorji. V praksi pa množična financiranja zajemajo tudi določena tveganja, ki lahko odvrnejo investitorje, saj je zaradi informacijske asimetrije med vlagatelji in izvajalci ter pomanjkljivega nadzora nad projekti nemalokrat prišlo do goljufij. V izogib posrednikom in morebitnim goljufijam bi bilo mogoče uporabiti pametno pogodbo. Vlagatelji bi lahko nakazali sredstva na pametno pogodbo, kjer bi se nabirala, dokler ne bi dosegla predpisani vrednostni prag. Ko bi sredstva dosegla prag, bi bila nadaljnja nakazila onemogočena. Izvajalec bi sredstva lahko prejel le, če bi projekt dejansko izvedel. V kolikor bi bil izvajalec projekta neuspešen pri izvedbi financiranega projekta, bi bila sredstva samodejno vrnjena vlagateljem. Pri tem je ključno, da so sredstva razpršena in nihče ne bi mogel manipulirati z vsebino pogodbe ali določiti, da se sredstva prenakažejo pred izpolnjenostjo predpisanega pogoja.

Proizvodne in distribucijske verige

Uporaba pametnih pogodb se nemalokrat omenja tudi v zvezi z dobavnimi verigami. Teoretično bi lahko na podlagi blockchain spremljali npr. proizvod računalnikov od sprejema surovega materiala do končnega produkta, ki je na voljo potrošnikom. Slednje bi bilo mogoče, če bi vsak člen v dobavni verigi vnesel svoj korak v blok, ki bi bil nato vselej razviden. Slednje bi tudi predstavljalo večjo transparentnost, saj bi proizvajalci imeli celotno sliko njihovega proizvoda v posamezni fazi dobavne verige.

V okviru dobavnih verig se najpogosteje pojavlja primer pametnih pogodb, kjer bi se proizvajalec in dobavitelj dogovorila za vzpostavitev digitalne denarnice in pametne pogodbe, na podlagi katerih bi proizvajalec dobavitelju plačal za prevzeto blago. Po proizvajalčevem skrbnem pregledu blaga, bi na podlagi pametne pogodbe lahko prišlo do prenosa denarnih sredstev iz proizvajalčeve v dobaviteljevo digitalno denarnico. Pametna pogodba bi lahko bila vezana na različne oraklje, ki bi strankam sporočili, ko pride do stanja, kjer je potrebna njihova posebna pozornost ali naknadni pregled blaga, npr. povišanje temperature pri blagu, ki je občutljivo na temperaturne spremembe.

Pravni izzivi

Pred samo uporabo pametnih pogodb v pravnem prometu, bi bilo treba odpraviti še nekaj izzivov, kot npr. uporabljivo pravo v primerih spora, pravna veljavnost pogodbe, težave avtomatizma pametnih pogodb in podobno.

Teorija kot težavo izpostavlja, da se lahko pri izvršitvi pametne pogodbe prepletajo različne državne pristojnosti zaradi vzpostavljenih registrov premoženja. Dejstvo, da je neko upravičenje del pametne pogodbe še ne pomeni, da je izključeno od pravnih pravil posamezne države.

Odsotnost pravne regulacije, avtomatična izvedba pogodbe in omejena možnost kasnejšega spreminjanja vsebine pametne pogodbe ob morebitni spremembi prava, bi lahko predstavljalo nemalo pravnih težav. Strokovnjaki kot rešitev predlagajo, da se zakonske določbe umestijo v samo pametno pogodbo in se posodabljajo z morebitnimi novelami relevantnih zakonov. Med rešitvami se pojavljajo tudi ideje, da bi države vzpostavile nadzorno telo, ki bi imelo pravico spreminjati vsebino pametnih pogodb, da bi bile skladne z zakonskimi ali sodnimi zahtevami. Podobna je tudi rešitev, kjer bi nadzorni organ lahko zahteval od avtorja pametne pogodbe, da vnese spremembo skladno z zahtevami pristojne države.

Uporaba pametnih pogodb oziroma njihova implementacija v smislu Evropske digitalizacije ne bo preprosta, saj ni vsaka programska oprema primerna za vsak subjekt. Prav tako gre za novo in zahtevno tehnologijo, kjer je potreben čas za specializacijo strokovnjakov, ki bi lahko implementirali tehnologijo pametnih pogodb v obstoječe strukture gospodarskih subjektov ali javne uprave. Uvedba tovrstne tehnologije pomeni tudi, da bi bili pravniki posredno primorani nadgraditi svoje tehnično znanje, da bi bili kompetentni za elektronsko poslovanje v obsegu, kot ga zahtevajo pametne pogodbe.

Zaključek

Jasno je, da pametna pogodba v teoriji prinaša nemalo koristi, saj prima facie krepi načelo predvidljivosti in avtonomije v pogodbenem pravu. Na podlagi predstavljenih primerov lahko vidimo, da bi pametne pogodbe omogočale pogodbenim strankam, da jasno zastavijo pogoje v obliki računalniške kode, ki se ob izpolnitvi nemudoma in samodejno izvršijo na varen in transparenten način.

Vendar pa je treba pametnim pogodbam, glede na tehnično zasnovo in izvedbene možnosti, nameniti posebno pozornost, saj odstopajo od prava, kot ga poznamo. V poglavju Pravni izzivi sem izpostavil nekaj ovir, ki se lahko pojavijo pri uporabi pametnih pogodb. Pametne pogodbe namreč temeljijo na drugačnem jeziku, kot smo ga vajeni. Tega nadomešča programska koda, ki ne dopušča prostora za različne interpretacije. Razpršenost evidenc, ki sestavljajo blockchain pomeni, da pametna pogodba ni vezana na en teritorij, kar naj bi, po mnenju teorije, predstavljalo novi digitalni common law. Nenazadnje pa pametne pogodbe omogočajo njenim subjektom, da se na nek način odrešijo heteronomnih omejitev posamezne države, saj za sklenitev pametne pogodbe nista potrebna npr. državljanstvo ali fizična prisotnost. 

Glede na kompleksnost pametnih pogodb, visoke stroške implementacije v obstoječe strukture in pravne izzive, ki bi jih bilo potrebno razrešiti, pa je prihodnost uporabe pametnih pogodb v pravnem prometu še nejasna. V katero smer in s kakšno hitrostjo bo šel razvoj pametnih pogodb se bo pokazalo skozi prakso, dovzetost njenih potencialnih uporabnikov in nenazadnje fleksibilnost pravnega okolja v katerih bodo uporabljene.