1. Uvodoma

Čeprav sta pravo in (nevro)znanost1 na prvi pogled morda nekoliko nenavadna partnerja, je njuno razmerje v praksi nujno – pravo je glede precejšnjega števila pravno relevantnih okoliščin neuko in zato potrebuje pomoč znanosti. Poleg tega nova (nevro)znanstvena odkritja prinašajo številne obljube – od odkrivanja laži z fMRI napravami do uporabe možganskih slik za napovedovanje verjetnosti izvršitve kaznivih dejanj v prihodnosti. Še pred uporabo (nevro)znanstvenih dognanj v sferi prava pa je potrebno razčistiti konceptualni problem, ki predstavlja neke vrste šum v komunikaciji med področjema. Glavno oviro predstavlja nesoglasje med izhodiščema obeh področij: medtem ko je pravo osredotočeno na ugotavljanje konkretnih, specifičnih okoliščin glede ravnanja posameznika, znanost operira na drugačen način – osredotočena je na opazovanje pojavov v določenem vzorcu (delu populacije) in ugotavljanju splošnih pravil.2 Pravo se osredotoča na posameznika (»I« - individual), znanost pa obravnava pojave na ravni skupine (»G« - group). Prav ta različna konceptualna izhodišča odpirajo vrata za tako imenovan G2i3 problem.4

2. Se lahko kaj naučimo od vremenoslovja?

Zamislimo si situacijo, da planiramo izlet. Pred odhodom na pot preverimo vremensko napoved. Ker imamo srečo, je napoved dobra – meteorologi so na predviden datum napovedali visoko verjetnost sončnega vremena (recimo 85%), ko pa smo prispeli na destinacijo, je bilo oblačno mogoče megleno, če pa sreča res ni na naši strani, je bilo morda celo deževno. Skoraj instinktivna reakcija na takšen razplet dogodkov je obtožba meteorologov, da so se zmotili. Ravno tukaj pa se pokaže konceptualni problem, problem v razumevanju kako deluje empirična znanost. V našem hipotetičnem primeru so na podlagi analize določenega števila faktorjev in preteklih izkušenj ob podobnih pogojih znanstveniki prišli do zaključka, da je možnost, da bo vreme na konkreten dan sončno, 85%. Konceptualno napačno pa je razumevanje napovedi kot obljube razpleta prihodnosti – empirična znanost lahko ponudi samo verjetnost določenega prihodnjega dogodka.5

3. Znanstvena dognanja pred sodiščem

V svojem bistvu lahko do konceptualno enake situacije pride pred sodiščem – recimo, da imamo v kazenskem postopku posameznika z zmanjšanim volumnom sive možganovine (ang. gray matter). Na podlagi raziskav so znanstveniki ugotovili, da imajo osebe s psihopatsko motnjo praviloma opisano anatomsko deviacijo.6 Temu bi sledil logični sklep, da ima konkretni obdolženec psihopatsko motnjo in mora zato sodišče to okoliščino vzeti v obzir, v kolikor je relevantna za odločitev. Prav tukaj pa se nahaja problem – generalno gledano je takšna trditev resnična, vendar ne velja nujno za konkretnega, specifičnega posameznika, ki je predmet sodnega postopka. Čeprav velja pravilo, da imajo psihopati opisano anatomijo možganov, obstajajo od prav tega pravila izjeme. Hkrati samo odstopanje od povprečnih anatomskih lastnosti možganov še ne pomeni, da je z njimi nekaj funkcionalno narobe7 - na eni strani imamo osebe, ki imajo zmanjšano sivo možganovino in nimajo psihopatske motnje, na drugi pa imamo osebe, ki nosijo takšno diagnozo, a imajo (nad)povprečni volumen. Pravila na ravni skupine (»G«) niso nujno prenosljiva na individualno raven (»I«).

4. Okvirni dokazi in diagnostično pričanje

Na problem G2i pred sodiščem lahko gledamo z dveh zornih kotov – pričanja (oz. izvajanje znanstvenih dokazov pred sodiščem) lahko razdelimo na dve vrsti. Po eni strani lahko govorimo o tako imenovanih okvirnih dokazih (ang. general testimony)  – neposredni uporabi podatkov statistične narave, ki so bili pridobljeni na ravni vzorca pred sodiščem. Na drugi strani lahko govorimo o diagnostičnem pričanju (ang. diagnostic testimony), kjer strokovnjak že aplicira teoretična dognanja na posameznika in tako pred sodiščem ponudi že individualizirano diagnozo.8 Prvo vrsto izvajanja dokazov lahko na primer srečamo pri oceni natančnosti pričanj očividcev – pred sodišči se pogosto uporabijo generalna dognanja o slabši prepoznavi, če očividec in videna oseba pripadata različni rasi.9 Na drugi strani je diagnostično pričanje še posebej značilno za strokovnjake na področjih medicine in psihologije, ki pred sodiščem pogosto predstavljajo mnenja glede posameznikovih lastnosti, relevantnih za sodni postopek (lahko si recimo predstavljamo psihiatra, ki obdolžencu postavi diagnozo shizofrenije, ki načeloma omejuje obdolženčevo kapaciteto za hotenje,10 ta lastnost pa lahko vpliva na presojo izpolnjenosti subjektivnih elementov kaznivega dejanja).11 

Problem G2i se pojavi v obeh primerih pričanj, pojavna oblika pa se nekoliko razlikuje. Kot že omenjeno zgoraj, pri diagnostičnem pričanju izvedenec ponudi diagnozo na individualni ravni. To pomeni, da se sodišče ne rabi ukvarjati z aplikacijo podatkov statistične narave (nivo skupine – »G«) na konkretno osebo (nivo posameznika – »I«), saj je to že opravljeno, ampak se mora samo soočiti z oceno zanesljivosti diagnoze, saj se lahko pred sodiščem uporabijo samo dokazi, ki so dovolj zanesljivi.12 G2i problem se tukaj izrazi na dveh ravneh. Najprej se lahko pojavi med delom izvedenca, v kolikor ta uporablja podatke statistične narave za postavitev individualne diagnoze. Po drugi strani se mora sodišče soočiti z oceno zanesljivosti mnenja, ki se izrazi v odločitvi o upoštevanju dokaza. Čeprav sodišče tukaj samo ne aplicira podatkov iz nivoja skupine na posameznika, mora oceniti izvedenčevo delo, kar pa je konceptualno podobna situacija. Nasprotno se, vsaj na teoretski ravni v primeru okvirnih dokazov sodišče neposredno sooča z G2i problemom, saj samo (vsaj implicitno) aplicira generalna dognanja na posameznika. Psihološki izvedenec, ki je strokovnjak za prepoznave očividcev, lahko na primer priča o generalnih dognanjih stroke brez aplikacije na konkretnega očividca,13 prav to pa bo na koncu moralo narediti sodišče, ko bo bodisi upoštevalo bodisi neupoštevalo dokaz.

5. G2i problem v praksi

Problem G2i, čeprav ne vedno omenjen eksplicitno po svojem imenu, je bil problematiziran tudi v seriji odmevnejših primerov iz ZDA, ko se je uporabilo (nevro)znanstvene zaključke pred sodiščem (primeri Graham v. Florida,14 Miller v. Alabama15 in Roper v. Simmons16). Primeri so se soočali s problemom kaznovanja mladoletnikov za izvršena kazniva dejanja, nevroznanost pa je bila uporabljena v dveh aspektih. Najprej naj bi pokazala, da imajo mladoletniki nižji nivo kognitive kontrole kot odrasli in naj bi bili tako manj moralno odgovorni. Po drugi strani naj bi bili mladoletniki nagnjeni k tveganemu obnašanju zaradi še nedokončanega psihološkega razvoja, izvršena kazniva dejanja so manifestacija opisane nagnjenost, prav to pa pomeni, da takšna ravnanja niso odraz njihove »nepopravljive« osebnosti in imajo zato večji potencial, da so rehabilitirani.17 V sodbah sta oba vidika predstavljala opisovanje splošnih dognanj, ki veljajo na nivoju skupine (mladoletnikov) – torej okvirno pričanje. Hkrati je v svojem razlogovanju sodnik Kennedy podal sledeč pomislek: »še psihologi težko razlikujejo med mladoletnikom, ki je nedozorel, in redkim mladoletnikom, čigar kaznivo dejanje predstavlja nepopravljivo pokvarjenost«.18 Pomislek (ki je po mojem mnenju na mestu) vsaj implicitno izraža bistvo problema G2i v praksi – sistemsko je že res, da so mladoletniki manj razviti, še strokovnjaki (kaj šele sodniki) pa težko aplicirajo generalna dognanja na konkretnega posameznika pred sodiščem. 

6. Ekskurz: lingua franca problem

Jedro problema G2i torej leži v razlikah med cilji in metodami znanosti in pravnega sistema. Premostitev te ovire pa ne pomeni, da bi bil šum v komunikaciji popolnoma odpravljen – razlike med definicijami v pravu in v znanosti ter problem »prevajanja« konceptov enega področja v drugo pomenijo dodatno težavo – t.i. lingua franca problem.19 Pravo se pogosto (posredno ali neposredno) sklicuje na različen aspekte možganov, kognitivnih funkcij in mentalnih stanj,20 pri tem pa pogosto uporablja izraze, ki so (nevro)znanstevniku povsem brezpredmetni (npr. prištevnost, elementarna voljnost ravnanja, absolutna sila) – tako znanstvena dognanja niso neposredno prenosljiva v pravni sistem. Za primer vzemimo shizofrenijo, ki je, kot že omenjeno, povezana z različnimi kognitivnimi deficiti.21 Ali je kakšen od kognitivnih deficitov, povezanih z shizofrenijo, pravno relevanten – na primer pomeni neprištevnost? Gre za še en aspekt problema v komunikaciji med področjema, ki (še) nima jasne rešitve. Primanjkljaj doslednega ogrodja za prevod znanstvenih dognanj v pravo tako otežujo uporabo novih ugotovitev pred sodišči.

7. Shajanje z G2i problemom

Opisane konceptualne ovire med pravom in znanostjo pa niso nepremostljive. Da se lahko sodišča uspešno spopadejo z G2i problemom, morajo izhodiščno ugotoviti za kaj so (nevro)znanstveni dokazi koristni – postavlja izvedenec diagnozo posamezniku in če, kako je lahko ta relevantna za primer? Ali izvedenec priča o generalnem pojavu? Če res, kako je lahko takšno pričanje relevantno za konkreten primer?22 Ko sodišče ugotovi za kaj je izvedenski dokaz koristen, se mora soočiti še z oceno »kvalitete znanosti«. Da so lahko dokazi uporabljeni pred sodiščem, morajo doseči določen nivo zanesljivosti.

Po drugi strani je potrebno biti pozoren na specifike določenih znanstvenih področij – tudi če so določeni dokazi pravno gledano lahko relevantni in izpolnjujejo zahteve o kvaliteti, je ekstrapolacija na konkretni primer lahko neprimerna. Za primer vzemimo literaturo glede pomot pri prepoznavi oseb s strani očividcev. Natančnost prepoznave storilca kaznivega dejanja s strani priče je lahko relevantna za konkreten primer, prav tako je literatura na tem področju obsežna in kvalitetna. Kljub temu pa izvedenci ne morejo podati znanstveno zanesljivega mnenja glede natančnosti konkretne prepoznave s strani specifičnega očividca.23 Nasprotno velja v sferi medicine in psihologije, kjer kot že opisano zgoraj, strokovnjaki že dolgo časa uspešno aplicirajo generalna dognanja na specifične primere.

Ovira bolj kvalitetni uporabi novih dognanj je tudi primanjkljaj večjih, demografsko reprezentativnih baz podatkov, ki bi omogočile primerjavo lastnosti konkretnega posameznika s povprečjem populacije – meritve posameznikovih lastnosti so za sodišča koristna samo v takšnem primeru.24 Za primer vzemimo prakso uporabe IQ testov v ZDA za ugotavljanje tega, ali ima oseba tako omejene mentalne kapacitete, da ne sme biti izpostavljena smrtni kazni.25 Takšna uporaba znanstvenih podatkov je mogoča samo, če imamo reprezentativen vzorec populacije – samo tako lahko ugotovimo, kako je populacijsko razporejen IQ, in si s tem pomagamo pri postavitvi pravno relevantne meje omejenosti mentalnih kapacitet.26 Razumevanje na ravni populacije, kot ga imamo glede IQ faktorja, je na drugih področjih pravno relevantnih mentalnih pojavov bistveno bolj omejeno.27

8. Za konec

Kljub temu, da nova znanstvena odkritja s sabo v pravno sfero prinašajo velik potencial, je odnos med področjema že konceptualno precej zapleten. Medtem ko se pravo osredotoča na posameznika, znanost raziskuje pojave na ravni skupine. Zaradi različnih izhodišč pride do nekakšnega šuma v komunikaciji – t.i. G2i problema. Pred sodišči se je s problemom mogoče efektivno spopasti – potrebno je razumeti pomen obeh vrst strokovnih mnenj za sodne postopke (tj. okvirnega in diagnostičnega pričanja), se soočiti z njuno relevantnostjo za konkretni sodni postopek in nato še preučiti kvaliteto znanosti, ki se ponuja pred sodiščem. Na drugi strani se je s problemom potrebno soočiti tudi na teoretični ravni – poleg pomena novih znanstvenih raziskav je treba prepoznati tudi pomen razvoja pravne teorije, ki mora postaviti funkcionalno, konceptualno ogrodje, da se znanstvene raziskave sploh lahko prevedejo v pravo. Samo tako se lahko problem G2i resnično preseže. 

Opombe

1 Konceptualno G2i problem ni omejen na razmerje med pravom in nevroznanostjo, ampak se pojavi pri vseh vrstah znanstvenih področij. Kljub temu pa je postal aktualen z uveljavljanjem novih znanstvenih dognanj na področju nevroznanosti (preko razvoja t.i. neurolaw področja).

2 Faigman., Monahan in Slobogin.: Group to Individual (G2i) Inference in Scientific Testimony, The University of Chicago Law review (2014), str. 461.

3 G2i je okrajšava za »group to individual«.

4 Poldrack: Predicting Violent behavior: What Can Neuroscience Add? Trends in Cognitive Sciences (2018), str. 111-123.

5 Faigman: G2i Knowledge Brief: A Knowledge Brief on Law and Neuroscience, MacArthur Foundation Research Network on Law & Neuroscience (2017), str. 21

6 Poldrack: Predicting Violent behavior: What Can Neuroscience Add? Trends in Cognitive Sciences (2018), str. 111-123.

7 Hafner.: Pomen in uporaba izsledkov nevroznanosti v kazenskem pravu, doktorska dizertacija, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljan (2018), str. 31.

8 Poldrack: Predicting Violent behavior: What Can Neuroscience Add? Trends in Cognitive Sciences (2018), str. 111-123.

9 Za več informacij glede prakse uporabe takšnih pričanj pred tujimi sodišči glej že citirani prispevek Faigman et al (2017).

10  Tsimploulis et al.: Schitzophrenia and Criminal Responsibility: a Systematic Review, The Journal of Nervous and Mental Disease (2018), str. 370-377.

11 Faigman., Monahan in Slobogin.: Group to Individual (G2i) Inference in Scientific Testimony, The University of Chicago Law review (2014), str. 417-480. 

12 V tuji literaturi se glede zanesljivosti dokazov omenjata t.i. Daubert in Frye testa. Za več glej citirana prispevka Meixner, J.B. ter Faigman, D.L., Monahan, J. in Slobogin, C.

13 Tukaj je treba omeniti, da je potek okvirnih pričanj v praksi odvisen od okoliščin primera in konkretnega izvedenca. Mogoče si je predstavljati, da tudi v primeru okvirnih pričanj, ko izvedenec naj ne bi podal mnenja glede aplikacije dognanj generalne ravni na posameznika, to vsaj implicira.

14 Graham v. Florida, 560 U.S. 48 (2010).

15 Miller v. Alabama, 132 S.Ct. 2455 (2012).

16 Roper v. Simmons, 543 U.S. 551 (2005).

17 Meixner: Applications of Neuroscience in Criminal Law: Legal and Methodological Issues, Current Neurology and Neuroscience Reports (2015), str. 1-10.

18 Glej Roper v. Simmons, Justice Kennedy opinion of the Court.

19 Buckholtz in Faigma: Promises, promises for neuroscience and law, Current Biology (2014), str. 42.

20 Prav tam.

21 Tsimploulis et al.: Schitzophrenia and Criminal Responsibility: a Systematic Review, The Journal of Nervous and Mental Disease (2018), str. 370-377.

22 Za primer uporabe t.i. general testimony v praksi glej navedeni prispevek Faigman, D.L., Monahan, J. in Slobogin, C.

23 Faigman., Monahan in Slobogin.: Group to Individual (G2i) Inference in Scientific Testimony, The University of Chicago Law review (2014), str. 417-480. 

24 Buckholtz in Faigman: Promises, promises for neuroscience and law, Current Biology (2014).

25 Blume, J.H., Johnson, S.L. in Seed, C.: Of Atkins and Men, Cornell Journal of Law and Public Policy (2009), str. 689-734.

26 Ne glede na to kam posameznik pade v populacijski razporeditvi, pa je določitev meje abnormalnosti (npr. količnika IQ, ki pomeni, da ima nekdo omejene mentalne sposobnosti) normativna odločitev, ki je znanost ne more postaviti. Za več glej navedeni prispevek Buckholtz in Faigman, Promises, promises for neuroscience and law.

27 Buckholtz in Faigman: Promises, promises for neuroscience and law, Current Biology (2014).