Sogovornik je le nekaj mesecev pred intervjujem po opravljenem pripravništvu na Okrožnem državnem tožilstvu opravil pravniški državni izpit (po domače: pravosodni izpit) in se zaposlil na Vrhovnem državnem tožilstvu (trenutno je dodeljen Specializiranemu oddelku in Skupini za pregon organiziranega kriminala). Srečala sva se popoldne po koncu službe.
Plača odvetniških pripravnikov znaša od zakonsko določenih 820 evrov do okvirno 1200 evrov neto. Moja povprečna plača je v zgornji polovici tega razpona. Naj dodam, da plača vsebuje fiksni in fleksibilni del, zato se nekoliko spreminja. Odvisna je od razmer na trgu in lastnega angažmaja.
Poklici v pravosodju so zelo različni in njihovi predstavniki med seboj pogosto v konfliktu. Konflikt izvira tako iz narave posameznega poklica, kot tudi iz tega, da zaposleni v posameznem poklicu o drugih poklicih v pravosodju ne vedo kaj dosti.
Mlade generacije so zavožene, brez perspektive, nezaposljive, neusposobljene za delo, brez ustreznih izkušenj, z nerešenim stanovanjskim problemom, njihova prihodnost pa je nejasna in temno črna.
Ker je rdeča nit te številke Pamfila (samo)spraševanje o študiju prava in o pravu nasploh, je morda prav, da ta članek (ki nikakor ne pretendira na znanstvenost, ampak želi biti le skromen essay v prvotnem pomenu besede, tj. poskus) začnem tako, da poskušam podati lastno (zasilno) definicijo prava.
Odgovor na to vprašanje, ki se seveda zastavlja v prvi vrsti študentom pravne fakultete, je mogoče podati le v okviru ustrezne znanstvene tipologije. V nadaljevanju so zato predstavljeni nekateri karakterni vzorci.
Verjetno bi danes na svetu le težko našli univerzo ali državo, v kateri se v zvezi s pravnim študijem ne bi srečevali s povsem načelnimi problemi. Podobno kot druge discipline, tako je tudi študij prava prišel do točke, na kateri se je treba opredeliti, ne toliko glede njegove konkretne, kot glede njegove načelne vsebine.