Avtor: Andraž Rakovec*

Izvleček: Odškodninska odgovornost je pravni koncept, ki določa odgovornost posameznika ali pravne osebe za škodo, ki jo povzroči drugi osebi. Temelji na načelu, da ima vsak, ki povzroči škodo drugemu, dolžnost to škodo popraviti oziroma povrniti. Pri predpisovanju obsega odškodninske odgovornosti se pogosto pojavi vprašanje, kako naj zakonodajalec predpiše obseg odškodninske odgovornosti. Pri tem mora imeti zakonodajalec v mislih temeljni namen odškodnine,  ki je, da se oškodovanca postavi v položaj, v katerem bi bil, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, obenem pa je potrebno preprečiti nalaganje pretirane odgovornosti. Obstaja več načinov, s katerimi različni pravni sistemi določijo odškodninsko odgovornost in s tem omejijo obseg odgovornost povzročitelja škode, da ta ne postane nepredvidljiva in pretirana.  

Ključne besede: odškodninska odgovornost, generalna klavzula, zaščiteni pravni interesi, lista civilnih deliktov

1. Široke generalne klavzule

Mnogi pravni sistemi urejajo odškodninsko odgovornost preko široke generalne klavzule. Ta  imenuje nekaj zelo abstraktnih in splošnih meril, ki jih je treba izpolniti, da je nekdo lahko odgovoren za povzročitev škode. Primeri takih meril pogosto vključujejo nastanek škode, ravnanje ali opustitev, vzročno zvezo in krivdo. Mnogo pravnih sistemov romanske pravne družine sledi temu modelu, npr. Francija v 1240. členu civilnega zakonika[1], Španija v 1902. členu civilnega zakonika[2] in Italija v 2043. členu[3] civilnega zakonika. Vendar se model široke generalne klavzule pojavlja tudi v nekaj pravnih sistemih germanske pravne družine (razen v Nemčiji), in sicer v Avstriji v 1295. členu civilnega zakonika[4] in Švici v 41. členu civilnega zakonika[5].

Med državami, ki opredeljujejo odškodninsko odgovornost s široko generalno klavzulo, je tudi Slovenija, ki to ureja v 131. členu Obligacijskega zakonika[6] (OZ - Uradni list RS, št. 97/07).

Države pogosto predpisujejo široke generalne klavzule za urejanje odškodninske odgovornosti iz več razlogov, najpogosteje zaradi fleksibilnosti, saj generalne klavzule omogočajo prilagodljivo interpretacijo in uporabo zakonodaje, kar omogoča sodiščem, da se prilagodijo specifičnim okoliščinam posameznega primera. To pomeni, da lahko pravo bolje odraža in upošteva kompleksnost in raznolikost primerov, ki se lahko pojavijo.

2. Ozke generalne klavzule  

Druga možnost določanja obsega in omejitev odškodninske odgovornosti je ozka generalna klavzula z natančnejšimi in specifičnejšimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za nastanek odgovornosti. Ta model je najbolj izrazit v nemškem pravu. Vsebuje splošno ozko generalno klavzulo v prvem odstavku 823. člena Bürgerliches Gesetzbuch ( v nadaljevanju BGB), ki ne nalaga odgovornosti za nastanek vsakršne škode, temveč le za kršitve določenih zaščitenih pravnih interesov.

a) Kršitev zaščitenih pravnih interesov

Nemško pravo predpisuje ozko generalno klavzulo, ki vsebuje natančne in specifične pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se vzpostavi odškodninska odgovornost. Glavna določba, ki določa obseg odškodninske odgovornosti, je prvi odstavek 823. člena BGB[7], ki ne nalaga odškodninske odgovornosti za povzročitev vsakršne škode per se, ampak le za kršitev določenih zaščitenih pravnih interesov. Po prvem odstavku 823. členu BGB so zaščiteni življenje, telo, zdravje, svoboda in premoženje. Poleg tega so omenjene tudi "druge pravice". V okviru te kategorije je sodna praksa prepoznala nekatere dodatne pravice, ki so izključno dodeljene enemu nosilcu in učinkujejo proti vsem (erga omnes). V skladu s tem se med druge pravice štejejo tudi osebnostne pravice, upravičena pričakovanja in zakonita posest. V skladu z omenjeno določbo bo povzročitelj škode odškodninsko odgovarjal zgolj v primeru, ko bo njegovo ravnanje ali opustitev povzročilo škodo, med ravnanjem in škodo bo obstajala vzročna zveza, obenem pa bo s tem poseženo v zaščitene pravne interese (življenje, telo, zdravje, svobodo, premoženje, druge pravice), ki jih varuje omenjena določba.

Če ponazorimo na življenjskem primeru, ki je zelo pogost. Nepazljiv voznik A povzroči prometno nesrečo na avtocesti blizu Berlina, v kateri je poškodovan B-ov avto. B-ju nastanejo stroški popravila poškodovanega avtomobila v vrednosti 1000 evrov. Zaradi nesreče nastane prometni zastoj, ki je dolg več kilometrov. Poslovnež C je na poti, da podpiše pogodbo in zaradi prometne nesreče ne more priti pravočasno do cilja. Zaradi tega izgubi posel in utrpi ekonomsko izgubo v višini milijona evrov. V tem primeru bi imel B pravico do odškodnine na podlagi prvega odstavka 823. člena BGB, saj mu je nastala škoda in mu je bilo obenem direktno poseženo v več izmed zaščitenih pravnih interesov. Nasprotno poslovnež C ne bi imel zahtevka proti A, saj je utrpel zgolj čisto premoženjsko škodo (angleško: pure economic loss). Pri tem ni prišlo do direktnega posega v nobenega izmed naštetih pravno varovanih interesov, ki jih omenja zakonodajalec,  zato ne bo upravičen do odškodnine.

V nemškem pravu narava ozke generalne klavzule omejuje odgovornost povzročitelja škode. Glede na besedilo zakona je povzročitelj škode odgovoren le tistim osebam, katerih posamezno našteti pravni interesi so bili poškodovani. Nadaljnja ugotovitev, ki iz tega izhaja, je, da po prvem odstavku 823. člena BGB ni mogoče uspešno uveljavljati čiste ekonomske izgube, saj pri njej ni prišlo do direktne kršitve najpomembnejših pravno varovanih interesov. Ideja nemškega prava je torej v tem, kako na pravi način omejiti odgovornost povzročitelja škode, obenem pa karseda najbolj učinkovito zaščititi najpomembnejše pravno varovane vrednote. Sodiščem to uspeva s priznavanjem novih varovanih interesov v okviru  "drugih pravic". Tak način pravnega urejanja je lahko učinkovit, saj jasno in določno omeji obseg odškodninske odgovornosti in prepreči pretirano odškodninsko odgovornost, obenem pa zagotovi, da imajo sodišča dovolj manevrskega prostora, da v okviru pojma »drugih pravic« učinkovito zaščitijo najpomembnejše pravno varovane vrednote.

Tesno povezana s pravno zaščiteni interesi je tudi delitev med neposrednim in posrednim povzročanjem škode. Samo oseba, ki je utrpela neposredno škodo, bo prejela odškodnino, posredno oškodovane osebe nimajo pravice do odškodnine proti povzročitelju škode. Odškodninska odgovornost je tako omejena zgolj na direktne žrtve. Posredne žrtve lahko prejmejo odškodnino zgolj, če jim zakon jasno in določno priznava pravico do odškodnine. Primer v nemškem pravnem sistemu se nanaša na svojce osebe, ki je bila ubita v prekršku, ti so upravičeni do odškodnine za stroške pogreba in izgubljeno preživnino ( 844. člen BGB[8]).

3. Lista civilnih deliktov  

Anglo-saksonske države sledijo drugačnemu pristopu, ki je značilen za sistem common law, ki izvira iz Anglije. V Angliji ima odškodninsko pravo dolgo in neprekinjeno zgodovino razvoja brez enotne strukture, saj razvoj temelji na sodni praksi, ki so jo oblikovali sodniki. To pojasni zakaj ostaja tudi danes angleško pravo lista preko 70 različnih civilnih deliktov, za katere povzročitelj odškodninsko odgovarja. Vsak civilni delikt je urejen z lastnimi pravili. Ključne razlike so predvsem v tem, ali je delikt iztožljiv per se, ali se zahteva dokaz nastanka škode, ali ekonomske izgube in stopnja krivde, ki je potrebna za utemeljitev odškodninske odgovornosti.

Poleg tega je pomembno omeniti, da kategorije in meje civilnih deliktov, v okviru common law sistema, niso statične, temveč se nenehno razvijajo. To ni presenetljivo, saj je ena od značilnosti sistema ta, da sodišča nenehno preučujejo, ali nove situacije ali problemi spadajo pod obstoječe pravne doktrine. Sodišča v sistemu common law nenehno prilagajajo in širijo obstoječe doktrine, da bi se spopadla z novimi vrstami škode, ki jih tradicionalni delikti morda ne pokrivajo. Na primer, pojav interneta je privedel do razvoja novih vrst odškodninskih zahtevkov, kot so tisti, povezani s kršitvami podatkov ali spletnimi goljufijami. Sodišča so začela uporabljati stoletni pravni institut motenja posesti, ki je nastal kot pravno sredstvo proti nezakonitemu vmešavanju v mirno izvrševanje posesti, za hekerske napade na baze podatkov. Pri tem so sodišča videla analogijo med motenjem fizične posesti in motenjem elektronskih podatkov pri hekerskih napadih. S takimi in podobnimi interpretacijami sodišča širijo uporabo starih pravnih institutov in jih aplicirajo na novejše situacije.

Common law tako za razliko od civil law sistemov odškodninske odgovornosti ne predpisuje v obliki generalne klavzule, pač pa v obliki številnih civilnih deliktov katerih vsebino najbolj napolnjujejo sodniki, ko v okviru sojenja obravnavajo določen dejanski stan.

SKLEPNO

Odškodninska odgovornost je glavni pravni mehanizem, katerega glavni namen je, da povzročitelj škode povrne nastalo škodo oškodovancu. Različni pravni sistemi so razvili različne pristope k določitvi obsega te odgovornosti, pri čemer se pogosto išče ravnotežje med zaščito oškodovancev in preprečevanjem pretirane odgovornosti povzročiteljev škode.

Široke generalne klavzule, ki so značilne za romanske in nekatere germanske pravne sisteme, omogočajo prilagodljivo interpretacijo in široko uporabo, medtem ko ozke generalne klavzule, kot jih uporablja nemško pravo, natančno določajo zaščitene pravne interese in tako omejujejo obseg odškodninske odgovornosti. Angleški sistem common law pa s svojo listo civilnih deliktov in kreativno interpretacijo sodišč omogoča fleksibilnost pri vključevanju novih oblik škode in odškodninskih zahtevkov. Vsak pristop ima svoje prednosti in omejitve, cilj vseh pa je doseči pravično in učinkovito zaščito pravic posameznikov ter obenem preprečiti prekomerno in nepredvidljivo odškodninsko odgovornost. Poznavanje različnih pristopov uzakonitve odškodninske odgovornosti je zato ključno za pravilno oceno in obravnavo odškodninskih zahtevkov v različnih pravnih sistemih.

 

Seznam literature:

Bussani, Mauro; Sebok, J. Anthony: COMPARATIVE TORT LAW, GLOBAL PERSPECTIVE (2ND EDN), Elgar,  UK 2021.

Dam van, Cees: EUROPEAN TORT LAW (2ND EDN), Oxford, UK 2013.

 

 

*Študent prvega letnika podiplomskega študija prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.                                             

[1] Code civil [C. civ.], art. 1240 - Tout fait quelconque de l'homme, qui cause à autrui un dommage, oblige celui par la faute duquel il est arrivé à le réparer.

[2] Código civil [CC], art. 1902 - El que por acción u omisión causa daño a otro, interviniendo culpa o negligencia, está obligado a reparar el daño causado.

[3] Codice Civile [C.c.], art. 2043 - Risarcimento per fatto illecito Qualunque fatto doloso o colposo, che cagiona ad altri un danno ingiusto, obbliga colui che ha commesso il fatto a risarcire il danno.

[4]Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch [ABGB] § 1295 (1) Jedermann ist berechtigt, von dem Beschädiger den Ersatz des Schadens, welchen dieser ihm aus Verschulden zugefügt hat, zu fordern; der Schade mag durch Übertretung einer Vertragspflicht oder ohne Beziehung auf einen Vertrag verursacht worden sein.

[5] Schweizer Obligationenrecht  [OR], art. 41 (1) Wer einem anderen widerrechtlich Schaden zufügt, sei es mit Absicht, sei es aus Fahrlässigkeit, wird ihm zum Ersatze verpflichtet.

[6] 131. člen OZ - Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

[7] § 823 BGB (1) - Wer vorsätzlich oder fahrlässig das Leben, den Körper, die Gesundheit, die Freiheit, das Eigentum oder ein sonstiges Recht eines anderen widerrechtlich verletzt, ist dem anderen zum Ersatz des daraus entstehenden Schadens verpflichtet.

[8]  Im Falle der Tötung hat der Ersatzpflichtige die Kosten der Beerdigung demjenigen zu ersetzen, welchem die Verpflichtung obliegt, diese Kosten zu tragen.