![Poslanka Stranke modernega centra dr. Jasna Murgel [1]](https://images.squarespace-cdn.com/content/v1/59c66ed62994ca741bd680bf/1527100801623-HBQWCUXCY46V663XVI5B/dr.+Jasna+Murgel.jpg)
Poslanka Stranke modernega centra dr. Jasna Murgel [1]
Spraševala sta Gal Gračanin in Rok Pučnik
1. Državni zbor več kot polovico zakonov sprejme po skrajšanem ali nujnem postopku. Sprejeta zakonodaja je zaradi tega manj kvalitetna, opozicija in javnost pa težje sodelujeta pri razpravi. Se vam zdi količina sprejete zakonodaje po t. i. hitrih postopkih prevelika, kako to vpliva na vas kot poslanca, kako ocenjujete trenutno ureditev rednega zakonodajnega postopka in na kakšen način bi reševali to problematiko?
Potrebno je razlikovati med nujnim in skrajšanim zakonodajnim postopkom. Pri nujnem postopku gre za zelo hiter postopek, ki se lahko uporablja zgolj v točno s poslovnikom določenih primerih. Teh postopkov v zadnjem mandatu niti ni bilo tako zelo veliko. Skrajšani postopek je po drugi strani v poslovniku predviden za primere manj bistvenih sprememb zakona, kjer res ni smotrno voditi rednega zakonodajnega postopka. O uporabi t. i. hitrih postopkov konec koncev odloča Kolegij predsednika Državnega zbora, kjer so prisotni predstavniki vseh poslanskih skupin, zaradi česar do nekih pretiranih zlorab postopka ne prihaja. Pri tem bi rada poudarila tudi to, da v praksi razlika med skrajšanim in rednim postopkom niti ni tako velika, saj se tudi v rednem zakonodajnem postopku splošna obravnava sploh ne opravi. Prav tako sta tudi pri zakonih, ki so sprejeti po rednem postopku, druga in tretja obravnava pogosto opravita skupaj. Opozoriti velja tudi na to, da je veliko skrajšanih postopkov tudi rezultat prilagajanja pravnemu redu EU, kjer je sprejetih ogromno direktiv, ki jih je treba prenesti v nacionalno zakonodajo, prav tako pa je tudi pri mnogih uredbah potrebno sprejeti določene predpise, da jih sploh lahko izvajamo. Takšno spreminjanje in prilagajanje zakonodaje je splošen pojav in med državami članicami nikakor ne predstavljamo nekega unikuma oz. se to ne dogaja samo pri nas.
Glede ureditve rednega zakonodajnega postopka menim, da je trenutna ureditev primerna in ga ne bi spreminjala. Kolikor je meni znano v tem mandatu tudi s strani drugih parlamentarnih strank ni bilo podanih kakšnih pobud, da bi se redni zakonodajni postopek spreminjal. Zavedati se je namreč potrebno, da vsaka sprememba rednega zakonodajnega postopka pomeni tektonsko spremembo v delovanju Državnega zbora, za katero ne vemo ali bo pozitivna ali negativna. Prav tako je za spremembo poslovnika potrebno doseči dvotretjinsko večino, kar pa je v našem proporcionalnem volilnem sistemu, vsaj za korenitejše spremembe, izredno težko. Smo pa v sedanjem mandatu Državnega zbora izpeljali nekaj tehničnih sprememb poslovnika, med drugim smo določili tudi to, da mora predlog zakona vsebovati tudi navedbo zunanjih sodelavcev, ki so sodelovali pri njegovi pripravi.
Se pa že nekaj časa govori o predlogu Državnega Sveta, da bi se v redni zakonodajni postopek uvedla tretja obravnava zakona pred Državnim svetom. S tem bi lahko Državni svet predlagal spremembo določenega člena zakona oz. podal amandma k členu, s katerim se ne bi strinjal. Temu bi sledila četrta obravnava na kateri bi Državni zbor zakon dokončno sprejel. S tem bi se izognili nekaterim vetom (na celoten zakon o. p.) Državnega sveta, ki so izglasovani zgolj zaradi enega spornega člena. Pogosto se namreč zgodi, da se Državni zbor na koncu strinja s predlogi Državnega sveta, vendar pa je na zakon takrat že izglasovan veto. Vendar pa glede tega predloga med strankami ni bilo doseženega soglasja, zaradi česar predlog ni prišel niti na glasovanje pred komisijo za poslovnik državnega zbora.
Vse stranke se v volilnih kampanjah oz. ob začetku mandata zavezujejo, da bodo zmanjšale količino novo sprejete zakonodaje oz. celo zmanjšale normiranje v druži, a na koncu se vedno izkaže, da je to v praksi veliko težje izpeljati, saj je večino stvari potrebno urediti prav z zakonodajo.
2. V zadnjih dvajsetih letih je opazen trend pogostega spreminjanja oziroma noveliranja zakonodaje. Pogosto spreminjanje zakonodaje prinaša rešitve za nastale družbene probleme vendar hkrati zaradi nepredvidljivosti odvrača tuje investitorje in otežuje delo domačemu gospodarstvu. Kakšen je vaš pogled na to problematiko?
Pogosto noveliranje zakonodaje je problematično, še posebej pri obširnejših zakonih kot sta ZKP in KZ-1. Vzrok za takšno stanje je predvsem v tem, da ima vlada v resnici zelo malo časa za sprejem sistemske zakonodaje, tudi če mandat traja celotna štiri leta. Zaradi tega se pripravljavci raje odločijo za manjše spremembe, ki jih je mogoče pripraviti in predelati v doglednem času, kot pa da bi šli v pripravo neke sistemske spremembe za katero bi potem zmanjkalo časa. Družbenega soglasja o večjih spremembah se namreč v tako kratkem času praktično ne da doseči.
Naj za primer navedem ZKP, kjer imamo že dvajset let nasprotovanja med policijo, tožilstvom, sodniki in odvetniki. Že dvajset let sedijo vsak na svojem bregu in soglasja med njimi verjetno ne bomo nikoli dosegli. Ob vsaki spremembi ZKP se sproži široka razprava v javnosti, ki je ni mogoče niti opraviti do konca, saj zmanjka časa. Že priprava obsežnejših sprememb pri takšnih zakonih traja vsaj eno leto če ne celo več. Temu sledi politično usklajevanje med strankami v koaliciji, ki prav tako vzame ogromno časa. Če se temu pridruži še dolga javna razprava je mandat Državnega zbora že ob koncu. Sprejemanje zakonodaje v zadnjem letu mandata pa je izrazito negotovo, saj se vse stranke že spogledujejo z volitvami, zaradi česar pri sprejemanju le te prevladajo politične kalkulacije in ne stroka. Zakonske rešitve so tako odvisne od političnih in ne strokovnih dejavnikov, kar zagotovo ne vpliva dobro na kakovost zakonodaje. V štiri letnem mandatu je tako mogoče zakonodajo kakovostno spreminjati zgolj v drugem in tretjem letu, kar je za neke resne spremembe relativno malo oz. premalo časa. Zaradi tega se vlada dostikrat raje odloči za manjše spremembe, morebiti tudi po skrajšanem postopku, da se doseže vsaj določene najnujnejše spremembe, ki drugače ne bi bile sprejete.
Lahko povem še svojo izkušnjo s sprejemanjem zakonodaje na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, kjer sem bila v tem mandatu zelo dejavna. Že na začetku mandata smo sestavili delovno skupino na ministrstvu za šolstvo in se dogovorili za pripravo sistemskega zakona na tem področju. Kmalu smo ugotovili, da se mnenja stroke, staršev in tistih, ki delajo z otroki s posebnimi potrebami tako različna, da soglasja praktično ni bilo mogoče doseči, zaradi česar nam je na koncu za večje spremembe zmanjkalo časa. Zaradi tega smo se na koncu odločili, da bomo poizkušali nasloviti vsaj tiste najbolj akutne probleme na tem področju in jih sprejeti po skrajšanem zakonodajnem postopku, a je za sprejem novele zakona na koncu zmanjkalo politične volje. Zadeva je bila sicer že sprejeta na odboru za izobraževanje, vendar kasneje na plenarni seji dnevni red ni bil izglasovan, zaradi česar do glasovanja o noveli zakona ni prišlo.
Tako da ja, obljubiti, da boš spremenil ta sistem oz. zmanjšal normiranje je ena stvar. Izpeljava tega v praksi pa je nekaj čisto drugega. Glede na dejanske okoliščine in politična razmerja v parlamentu je za sprejem določenega sistemskega zakona zelo težko doseči soglasje med vsemi deležniki, saj ima vsaka stranka na reševanje dotične problematike svoje poglede. Vse stranke se tako zavzemamo za manj pogosto spreminjanje zakonodaje in da bi bile te spremembe učinkovitejše, vendar pa nam to v praksi ne uspeva najbolje.
3. Pravna stroka očita zakonodajalcu, da je pri sprejemanju zakonodaje ne upošteva v zadostni meri in da ne namenja dovolj sredstev za predhodne raziskave na ciljnem področju. Zaradi tega imajo sprejeti zakoni dogmatične in sistemske napake. Ali bi po vašem mnenju moral Državni zbor v postopku sprejemanja zakonodaje več sredstev namenjati za raziskave in imeti bolj neodvisno vlogo in ne biti v takšni meri odvisen od Vlade in kako bi to dosegli?
Že sedaj je v Resoluciji o normativni dejavnosti predpisano, da mora imeti zainteresirana javnost (tako laična kot strokovna) možnost sodelovanja v postopku priprave zakona. Pristojno ministrstvo pa je v predlogu zakona dolžno navesti tudi kdo je pri pripravi te zakonodaje sodeloval. Sama imam sicer izkušnje z Ministrstvom za pravosodje, kjer se je pri pripravi zakonodaje v prejšnjih mandatih sodelovalo zgolj z določenimi strokovnjaki, kar je problem. Seveda pa ne smemo pozabiti na to, da ima vsak posameznik možnost nasloviti pobudo glede določenega zakona direktno na Državni zbor oz. poslanske skupine in v naši poslanski skupini smo si vedno prizadevali, da slišimo in upoštevamo argumente z vseh strani. Tako je po predpisih že vlada oz. ministrstvo dolžna sodelovati s strokovno javnostjo pri pripravi zakonodaje, Državni zbor pa ima vedno priložnost in možnost dobiti mnenje od katerekoli strokovne skupine, nevladne organizacije ali strokovnjaka, kar smo v tem mandatu tudi počeli. Pri sistemski zakonodaji pa se pogosto dogaja da niti stroka ni enotna. To smo lepo videli pri noveli ZKP ali Zakonu o državnem pravobranilstvu, kjer so bili deli stroke na nasprotnih bregovih in svojih mnenj niso želeli spremeniti nit za ped. Vendar pa se mi zdi, da smo tudi v takih primerih upoštevali mnenja stroke in z njo sodelovali v zadostni meri.
Glede same vloge Državnega zbora pri sprejemanju zakonodaje ima ta svoj raziskovalni oddelek, ki je neodvisna služba in ki lahko daje mnenja o področjih, ki jih posamezni zakon ureja. Moram reči, da se poslanci te možnosti pogosto poslužimo in tudi sama sem raziskovalni oddelek velikokrat zaprosila za kakšno mnenje oz. študijo na relevantnem področju. Menim, da bi se ta oddelek lahko še dodatno okrepilo, saj se pogosto dogaja, da vsi strokovnjaki na ministrstvu, ki pripravijo določen predlog zakona zastopajo isto stališče, ki niti v celotni stroki ni prevladujoče. V takih primerih bi Državni zbor in njegov raziskovalni oddelek lahko odigrala večjo vlogo in takšen predlog popravila.
Res je, da Državni zbor kot zakonodajalec sicer dela na podlagi predloga zakona pripravljenega s strani vlade oz. pristojnega ministrstva, a ne vidim razloga, da bi Državni zbor tudi sam dopolnjeval predloge zakona tam kjer se mu to zdi ustrezno. Pri tem lahko pomaga okrepitev raziskovalne dejavnost vlade, največ pa lahko pripomore zainteresirana javnost sama, ki lahko aktivno sodeluje s predlogi tudi kadar je predlog zakona že v Državnem zboru. Največje možnosti za to so predvsem v sklopu druge obravnave na pristojnem odboru, kjer so možnosti za iskanje primernejših rešitev še zelo široko odprte.
4. Že vse od sprejetja ustave se v Državnem zboru pojavljajo predlogi za spremembo volilnega sistema. Kako bi ocenili trenutno ureditev in ali podpirate spremembo volilnega sistema, če kakšno?
Menim, da je proporcionalni volilni sistem kot ga imamo sedaj glede na starost države in razvitost demokracije najbolj primeren. Proporcionalni sistem je namreč namenjen predvsem temu, da v Državnem zboru ne prevlada zgolj ena politična opcija, kar bi znalo voditi v nekakšno nezaželeno prevlado ene stranke. Problem razmišljanja o spremembi volilnega sistemu je predvsem v tem, da je za njegovo spremembo potrebna dvotretjinska večina vseh glasov. Zaradi tega do sedaj, kljub več predlogom in poskusom spremembe le te še nismo sprejeli, saj je v parlamentu, kjer imamo več kot pet poslanskih skupin, to praktično nemogoče doseči. Glede na to trenuten trend drobljenja političnih strank oz. nastajanja novih, bo to v prihodnosti še težje doseči.
Zaradi tega menim, da bi morali razmišljati bolj v smeri popravkov trenutnega volilnega sistema torej, da ostanemo znotraj trenutne ustavne ureditve. Pri tem mislim predvsem na možnost imenovanja in odpoklica ministra s strani predsednika vlade, ki jo ima sedaj Državni zbor. Glede večjih sprememb pa je kot že omenjeno potrebno doseči nek širši družbeni in politični konsenz (in prav je tako), saj ima sprememba volilnega sistema lahko zelo velike posledice in implikacije v družbi.
5. Število občin se je od osamosvojitve naprej konstantno povečevalo, število občin se je iz 60 povzpelo na 212 leta 2013. Takšno povečanje števila občin je bilo mogoče med drugim tudi zardi tega, ker je Državni zbor večkrat znižal pogoje za občino. Zaradi majhnosti nekaterih občin se dogaja, da le-te svojih nalog ne morejo ustrezno opravljati, stroški za njihovo delovanje pa so nesorazmerno visoki. Morebitno rešitev predstavlja tudi prenos dela pristojnosti na pokrajine (kot druge stopnje lokalne samouprave), ki smo jih v Ustavo zapisali že leta 2006, vendar izvedbenega zakona Državni zbor še ni sprejel. Se vam zdi trenutna ureditev in število občin primerno, na kakšen način bi urejali trenutno problematiko in ali podpirate uvedbo pokrajin?
Že na začetku se je potrebno zavedati, da je kakršnokoli zmanjševanje števila občin vezano na ponovno izvedbo referenduma v občini, ki jo želimo ukiniti oz. združiti z drugo občino, občani pa se morajo s tem strinjati. Sicer menim, da je število občin nesorazmerno glede na velikost države in število prebivalstva, a če je bila volja občanov, da imajo svojo občino, je ne kaže na silo spreminjati. Glede uvedbe pokrajin, ki jih imamo zapisane v ustavi, se vse stranke strinjamo, da jih je potrebno uvesti, ko pa pridemo do vprašanja kako to narediti, pa se zaplete. Tako kot pri vseh drugih sistemskih zakonih je tudi na tem področju soglasje zelo težko doseči.
V SMC se zavzemamo za reorganizacijo občin na način, da ne ustvarjamo nekih novih enot oz. struktur, temveč da združimo določene funkcije občin, kar bi pomagalo pri njihovi učinkovitosti in seveda zmanjševalo stroške. Ministrstvo za javno upravo stroške zmanjšuje že sedaj in sicer brez neke zakonske ureditve, temveč zgolj racionalizacijo poslovanja in združevanjem enot s čemer poizkuša doseči večjo učinkovitost na področju upravljanja država. Vendar pa je kakršno koli drezanje v občine oz. lokalno samoupravo zelo občutljiva politična tema, saj na sceno takoj stopijo župani, da obdržijo svojo oblast in oblast stranke na določenem območju. Ni namreč skrivnost, da imajo določene politične stranke zelo veliko županov, zaradi česar ne želijo, da bi se na tem področju kaj spremenilo. Zaradi tega že dolgo časa ostajamo na mrtvi točki.
Kljub temu menim, da je tudi v lokalno samoupravo potrebno slej ko prej poseči in preseči demagogijo o tem, da se vsako spremembo na tem področju označuje za pretiran poseg v lokalno samoupravo, da želi država občine onemogočiti in tako dalje. Če ne gre drugače se da tudi z zakonodajo občine nekako prisiliti, da se vseeno povezujejo na področjih, kjer bi to pomenilo večjo učinkovitost in zmanjševanje stroškov, pri čemer pa bi ohranili trenutno kvaliteto storitev ali jo še povečali. Zdi se mi, da brez nekaterih ukrepov na državni ravni na žalost ne bo šlo. Trenutno stanje je namreč zelo problematično predvsem za nekatere manjše občine, za katere je vprašljivo če sploh še lahko izpolnjujejo svojo funkcijo zagotavljanja storitev, ki bi jih po zakonu morale zagotavljati.
6. Z razmahom uporabe družbenih omrežji smo po svetu in doma priča povečani prisotnosti sovražnega govora na katerega se pristojne institucije (tožilstvo in policija) ne odzivajo v zadostni meri. Ali se vam zdi količina sovražnega govora v javnem diskurzu problematična, kaj sovražni govor za vas sploh je, do kakšne mere bi omejevali svobodo govora in ali menite, da pristojne institucije (tožilstvo in policija) sovražni govor v zadostni meri preganjajo?
S problemom sovražnega govora smo se soočili že takoj na začetku mandata, ko je predsednik naše stranke dr. Miro Cerar pozval vse politične stranke, naj se v predvolilnem času vzdržijo nestrpnosti in sovražnega govora. Po volitvah smo organizirali tudi poseben odbor za notranje zadeve na to temo, ki pa se je sprevrgel v nekaj česar nismo pričakovali. Obisk odbora s strani zainteresirane javnosti je bil zelo velik, pri čemer je bila ena opcija veliko bolj množična, zaradi česar je prišlo do nekaterih neljubih dogodkov. Prišli smo do zaključka, da strokovnjaki vselej trdijo, da je trenutna ureditev sovražnega govora v Kazenskem zakoniku in Zakonu o javnem redu in miru ustrezna, vendar pa do obsodb v praksi praktično ne prihaja, saj je zelo težko izpolniti vse znake kaznivega dejanja sovražnega govora. V primeru prekrška pa je zgolj izpuščen eden izmed kazenskih znakov kaznivega dejanja. Zaradi tega tudi s strani policije sovražni govor ni preganjan v zadostni meri. Tudi tožilstvo kazenskih ovadb ne podaja, ker meni, da v večini primerov sploh niso izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Zaradi tega menim, da bi morali trenutno zakonodajo spremeniti oz. jo zaostriti, saj je iz prakse razvidno, da trenutna ureditev ne deluje – pri tem bi se morda lahko zgledovali po Nemčiji, ki je pred kratim zaostrila svojo zakonodajo glede sovražnega govora. Pri tem se zavedam, da je potrebno biti pri širitvi definicije sovražnega govora izjemno previden, saj predstavlja kazenski postopek največji poseg v človekove pravice in svoboščine.
Seveda pa sovražnega govora v naši zakonodaji ne urejata zgolj KZ-1 in ZJRM-1, temveč smo v tem mandatu sprejeli tudi novelo Zakona o elektronskih komunikacijah, v kateri smo prepovedali uporabo sovražnega govora na spletu in uredili njegov izbris, če se pojavi. Spremenili pa smo tudi Zakon o medijih, tako da smo področju sovražnega govora na spletu posvetili zelo veliko pozornosti. Prav tako smo uredili položaj zagovornika enakosti, ki je sedaj urejen kot neodvisen organ, ki lahko javnosti sporoči kje prihaja do sovražnega govora in se do njega tudi opredeli, ima pa tudi določene pristojnosti po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru. Po mojem mnenju bi lahko na področju preprečevanja sovražnega govora naredil več tudi varuh človekovih pravic, ki bi se lahko oglasil v določenih primerih in povedal, da so določene izjave nedopustne, noben zakon mu tega ne preprečuje.
Vsekakor se v stranki SMC zavedamo, da je področje sovražnega govora področje, ki mu je potrebno nameniti izjemno veliko pozornosti, saj se zelo hitro zgodi, da se od besed preide k dejanjem in takrat je za ukrepanje lahko na žalost že prepozno.
7. V politiki in gospodarstvu večino vodilnih položajev še vedno zasedajo moški. Razmerje je diametralno nasprotno v sodstvu (predvsem okrajna in okrožna sodišča) in vzgoji in izobraževanju. Se vam zdi, da je pretirana zastopanost enega spola na določenem področju problematična in kakšno je vaše stališče glede uvedbe spolnih kvot, če se z njimi ne strinjate, na kakšen način bi reševali to problematiko?
Strinjam se, da je feminizacija določenih poklicev problematična, vendar je potrebno nanjo gledati v širšem kontekstu. Menim, da je le ta odraz situacije v družbi, kjer so določene službe percipirane bolj varne za ženske kot druge. V tem primeru bi morala država sprejeti določene ukrepe, da se razmerje spolov uravnovesi. Raziskave namreč kažejo, da so rezultati in učinkovitost takrat najboljši. Na družbenih omrežjih se pojavljajo tudi ideje o uvedbi kvot za moške v pravosodju oz. da bi moški kandidati morali imeti prednost pri zaposlovanju. Tej ideji ne nasprotujem, vendar je pred uvedbo potrebno dobro razmisliti, kaj so vzroki za trenutno stanje in ali bi pozitivna diskriminacija moških v tem primeru rešila trenutno problematiko oz. ali ne bi s tem nastala problematika na kakšnem drugem področju.
Vsekakor se strinjam z ohranitvijo spolnih kvot v politiki, saj se je v tem mandatu prvič zgodilo, da smo imeli v sestavi Državnega zbora 35 poslank, kar je zelo pozitivno vplivalo na delo celotnega parlamenta. V ospredje so namreč prišle čisto druge teme in vprašanja kot bi prišle, če bi v Državnem zboru oz. v njegovih delovnih telesih prevladoval en spol. Seveda pa je potrebno spolne kvote budno spremljati, saj so te koristne zgolj dokler zastopanost obeh spolov ne postane samoumevna.
V tem mandatu smo poizkušali spremeniti Zakon o enakopravnosti žensk in moških tako, da bi spolne kvoti uvedli tudi v javnih podjetjih, vendar nam to žal ni uspelo, saj je bil zakon torpediran na zadnji seji Državnega zbora – za sprejem te novele si bomo prizadevali tudi v novi sestavi Državnega zbora. Pomembno je omeniti tudi to, da se je na ta predlog pozitivno odzvalo tudi gospodarstvo. Iz gospodarstva smo namreč dobili impulze, da bi se spolne kvote lahko uveljavilo tudi v zasebnih gospodarskih družbah, če se rešitev pokaže kot pravilna, ustrezna in učinkovita za javna podjetja. V tem primeru bo potrebno seveda pogledati kako to vpliva na ustavno pravico do zaseben gospodarske pobude.
8. V Sloveniji je zaupanje javnosti v delovanje sodnega sistema zelo nizko. Sodni postopki trajajo predolgo, kazenske zadeve padajo zaradi procesnih napak, odločitve sodišče se ljudem zdijo nepravične. V zadnjem mandatu smo bili priča t. i. Klemenčičevi reformi, ki je med drugim želela uvesti enotnega sodnika na prvi stopnji, skrajšati postopke, povečati preglednost dela sodišč in spremeniti kazenski postopek, ki pa v delu ni uspela. Kako bi ocenili trenutno stanje v pravosodju in kakšne spremembe predlagate na tem področju?
Zaupanje v sodstvo je bilo najvišje, ko so bili njegovi rezultati najslabši. To je bilo v času osamosvajanja in kratko obdobje po osamosvojitvi, ko še ni bilo preverjanja in ugotavljanja sodniških norm. To je pravzaprav nekakšen paradoks, saj se z zniževanjem časa reševanja primerov in višanjem uspešnosti sodišč, zaupanje v njihovo delovanje zmanjšuje. Na zaupanje javnosti v sodstvo seveda vplivajo tudi politično vplivni posamezniki, ki se vključujejo v najrazličnejše razprave in se javno izrekajo v določenih primerih, po mojem mnenju tudi nekritično, zaradi česar ima javnost vtis, da je delovanje sodstva slabo. Študije Evropske komisije zanimivo kažejo na to, da sta zaupanje v delovanje sodstva in zadovoljstvo uporabnikov z njim (tistih, ki se znajdejo v sodnih postopkih o. p.) bistveno višja od zaupanja splošne javnosti. Tudi ESČP Slovenije ne šteje več med države, ki kršijo pravico posameznika do sojenja v razumnem roku, kar kaže, da sodstvo iz leta v leto napreduje.
V tem mandatu smo sprejeli veliko sprememb, ki so prispevale k povečanju učinkovitosti sodstva. S spremembo Zakona o sodniški službi smo tako omogočili, da se sodniki okrajnih sodišč po potrebi dodeljujejo na druga okrajna sodišča s čemer smo močno povečali njihovo mobilnost. Pomembno spremembo predstavlja tudi sprememba Zakona o državnem odvetništvu, ki bo omogočila učinkovitejše delo in prinesla večjo preglednost nad delom dosedanjega Državnega pravobranilstva. V tem mandatu smo sprejeli tudi novelo Zakona o pravdnem postopku, ki omogoča večjo učinkovitost, saj ima lahko sedaj večjo težo praksa Vrhovnega sodišča.
Na žalost nam ni uspelo izpeljati reforme z enovitim sodnikom, ki je v pripravi že kar nekaj časa. V preteklosti smo že imeli temelja sodišča, ki pa smo jih kasneje razdelili na okrožna in okrajna sodišča, s čimer smo zakomplicirali njihovo delovanja in povzročili nastanek sodnih zaostankov. V prihodnjem mandatu si bomo prizadevali tudi za reorganizacijo mreže sodišč, saj so nekatera sodišča premajhna, druga pa so občutno prevelika, kar jim onemogoča normalno delovanje. Pri tem se odpira tudi vprašanje ali res potrebujemo 44 okrajnih sodišč oz. ali bi lahko posamezna izmed njih bolj specializirali. Seveda se pri tem zopet odpre vprašanje lokalne samouprave.
Spremembe so potrebne tudi na kazenskem področji, kjer bo potrebno sprejeti novelo, ki bo prispevala k učinkovitejšemu delu policije in tožilstva. Trenutno je namreč premalo odgovornosti za zbiranje dokaznega gradiva na policiji, zaradi česar ima veliko več dela sodnik. Pričo tako zaslišujemo trikrat, najprej na policiji, nato pri preiskovalnem sodniku, na koncu pa še na glavni obravnavi, kar je nesmiselno. Potencial za spremembe obstaja tudi v zvezi z nadzorom nad delom tožilstva, saj je tega nadzora bistveno manj kot ga je nad sodišči. Tako kot Vrhovno sodišče, bi po mojem mnenju tudi Vrhovno državno tožilstvo moralo zbirati podatke o tem kako ravnajo posamezna tožilstva, predvsem glede različnih meril za zavrženje kazenskih ovadb.
9. Ministrstvo za pravosodje je strokovni javnosti poslalo osnutek Zakona o pravosodnem izpitu, ki spreminja trenutno ureditev Pravniškega državnega izpita. Osnutek zakona za sprejem na pripravništvo (po novem pravosodno usposabljanje) uvaja vstopni izpit, posodablja poteka pripravništva in zmanjšuje število mest za pripravnike na sodiščih – sodišča bodo usposabljala zgolj tiste pripravnike, ki so potrebni za državne službe v pravosodju. S tem želi država zmanjšati pritisk na sodnike, ki usposabljajo pripravnike in preprečiti financiranje usposabljanja pravnikov za potrebe zasebnega sektorja. Kakšno je vaše stališče o osnutku zakona in na kako bi vi uredili postopek pravosodnega pripravništva?
Strinjam se s predlogom, da bi bilo v sistem nujno potrebno vnesti neko učinkovitost in ga prilagoditi dejanskim potrebam. To je Ministrstvo za pravosodje s tem zakonom tudi zasledovalo , vendar ta na koncu ni bil sprejet. Menim, da bi bilo v prihodnje potrebno več časa posvetiti iskanju širšega soglasja med deležniki, s čimer predvsem mislim na vas študente, ki šele prihajate v ta poklic. Več pozornosti bi morali nameniti tudi vprašanju enotnosti PDI-ja. Na fakulteti in kasneje za PDI se vsi izobražujemo na podoben način oz. se pripravljamo za isti končni izpit, po tem pa delamo na popolnoma različnih področjih, ki od posameznika zahtevajo specializirano poznavanje zelo različnih pravnih področji. Seveda se z uvedbo takšnega sistema postavlja vprašanje prehodnosti med poklici, ki vsaj po mojem mnenju ne smejo biti izolirani eden od drugega. Zaradi tega si v tem trenutku ne bi upala trditi, da je en sistem boljši od drugega.
Posebno pozornost je seveda potrebno nameniti tudi vprašanju kolikšna je sploh potreba po pravosodnih oz. pravniških poklicih. Ne zdi se mi namreč pošteno, da usposabljamo veliko število pravnikov, ki jim po končanem študiju ne moremo ponuditi delovnih mest v pravosodju. Pravosodni izpit oz. usposabljanje po mojem mnenju ne sme opravljati selekcije za dostop do pravosodnih služb, saj bi se to morali zgoditi že z vpisom na fakulteto oz. njenim končanjem.
Absolutno se tudi strinjam s kritikami trenutnega predloga v delu kjer ta še naprej ne ureja digitalizacije opravljanja pravosodnega izpita, saj se mi zdi to v tem času nesprejemljivo. Otroci že v osnovni šoli pri pouku uporabljajo tablice in računalnike, medtem ko kandidati pravosodni izpit pišejo na roke – to je absurdno.
10. Zaupanje ljudi v politiko je še nižje kot zaupanje ljudi v pravosodje. Vse od osamosvojitve naprej je opazen trend zmanjševanja volilne udeležbe, pri volitvah v Evropski parlament ni presegla niti 30%. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da je takšna apatija ljudi problematična. Na kakšen način nameravate vi reševati problematiko visokega nezaupanja v politiko in nizke volilne udeležbe, je rešitev morda uvedba obvezne volilne udeležbe?
Zaupanje ljudi v politiko pada v celotnem zahodnem svetu ne zgolj pri nas. To seveda ne pomeni, da se s tem problemom ni potrebno ukvarjati. Menim, da lahko na tem področju največ naredimo poslanci oz. politiki sami, da s svojim lastnim obnašanjem in zgledom pokažemo, da je politika vredna zaupanja. K padcu zaupanja v politiko so veliko prispevali tudi mediji, ki večinoma izpostavljajo zgolj negativne primere, saj se le ti najbolje prodajajo. Tako je tudi s sodstvom, zdravstvom in še marsičem. Menim, da bi tudi mediji morali prevzeti del odgovornosti za trenutno stanje in v prihodnosti morda ravnati drugače.
Glede uvedbe obvezne volilne udeležbe, se naša stranka zaenkrat ni opredeljevala, vendar se mi zdi, da lahko takšna sprememba za seboj potegne veliko različnih tudi negativnih posledic – je nekakšen dvorezen meč. Smo pa v stranki razmišljali o morebitni uvedbi elektronskih volitev, ki bi skoraj zagotovo povečale volilno udeležbo. Seveda je takšna sprememba povezana s številnimi vprašanji, zaradi česar je potrebno najprej začeti s pilotnimi projekti, da vidimo kako se zadeva obnese v praksi. V naslednjem mandatu se bomo zavzemali tudi za znižanje starosti na 16 let.
11. Evropska unija se je v zadnjih letih znašla na razpotju. Nekatere države si želijo tesnejšega povezovanja na vseh področjih, medtem ko si druge prizadevajo ohraniti čim več suverenosti. Evropska komisija je kot odgovor sprejela belo knjigo o prihodnosti EU, ki predpostavlja pet možnih scenarijev. Menite, da bi morala iti EU po poti federalizma, da bi morali ohraniti status quo ali se zavzemati za manj povezovanja oziroma izstop iz EU?
O vprašanju prihodnosti Evropske unije bomo vsekakor odločali vsi Evropejci skupaj. Osebno menim, da je EU nastala z namenom tesnejšega povezovanja in sodelovanja med državami, zaradi česar predstavlja zmanjševanje njenih pristojnosti pot k večjemu rahljanju povezave in njenemu razpadu. Ohranjanje pristojnosti EU je pomembno sploh za manjše države kot je Slovenija, saj imamo v pravnem okvirju EU veljajo enaka pravila za velike in majhne države. EU nam zagotavlja varnost, ki si je ne moremo zagotoviti sami in pa seveda skupni trg, kar je glede na pomen slovenskega izvoza zelo pomembno.
Menim, da je model večje integracije koristen za vse države članice, saj lahko zgolj skupaj konkuriramo veliki državam kot so Kitajska, Rusija in Združene države Amerike. To je še toliko bolj pomembno z vidika, da imajo evropske države najbolj razvit sistem socialne države na svetu, zaradi česar še težje konkurirajo drugim velikim državam, kjer je delovna sila veliko cenejša.
Strinjam se z določenimi kritikami trenutne ureditve, saj so potrebne nekatere forme, da se okrepi možnost vpliva državljanov na delovanje EU. Sodelovanje državljanov naj bi se zagotovljeno predvsem preko Evropskega parlamenta, vendar pa se tako kot v vseh velikih demokracijah kaže problem zastopanosti posameznih enot. Vsekakor pa je potrebno rešitve iskati znotraj okvirjev EU in nikakor ne razmišljati o razpadu povezave oz. slovenskem izstopu, saj lahko sedaj vidimo na primeru Brexita kakšne nepredvidljive in daljnosežne posledice bo to imelo za Združeno kraljestvo.
12. Študentska organizacija Slovenije kljub sodbi Vrhovnega sodišča v kateri je odločilo, da je ŠOS oseba javnega prava, še vedno trdi, da gre za osebo zasebnega prava, zaradi česar je njihovo poslovanje veliko manj transparentno. Kako bi vi uredili položaj ŠOS in ali predlagate tudi kakšne druge spremembe na tem področju?
Menim, da bi moral v tem primeru ŠOS nujno slediti odločitvi Vrhovnega sodišča in se opredeliti kot oseba javnega prava. Če nekdo prejema javna sredstva, mora biti tudi podvržen javnemu nadzoru tako kot vsi ostali javni porabniki, brez izjeme. Na tem področju bi bilo potrebno spremeniti tudi zakonodajo, ki bi jasno določila, da je ŠOS oseba javnega prava. Nesprejemljivo je namreč, da pri porabi javnih sredstev prihaja do nepravilnosti – to bi bilo potrebno enkrat za vselej razčistiti. Delovanje ŠOS ne sme biti samo sebi namen, temveč mora biti namenjeno študentom in dejavnostim, ki so namenjene študentom. Že sam dvom, da se sredstva ne porabljajo namensko oz. da se porabljajo za marsikaj drugega in ne samo za študente in njihove dejavnosti je dovolj, da se na tem področju že enkrat ukrepa. Tu bi bilo potrebno spremeniti zakonodajo. Seveda pa so pri vprašanju ŠOS-a v ozadju različni interesi, zaradi česar je do sprememb zelo težko priti. Kljub temu SMC podpira zahtevo, da se zagotovi nadzor nad porabo javnih sredstev s strani ŠOS.
13. V politiki že nekaj časa poteka diskurz o vprašanju obstoja in obsega zasebnega šolstva. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje financiranja zasebnega šolstva iz javnih sredstev in akreditacije izvajanih programov. Kakšno je vaše stališče do zasebnega šolstva in v kolikšni meri bi morala država sofinancirati izvajanje javno akreditiranih programov?
V SMC se zavzemamo, da mora država financirati vse osnovne programe, ki so predpisani s strani države v 100%, tako javne kot zasebne. Seveda pa mora država tudi na področju zasebnih šola ohranjati določen vpliv in odločati kako se te ustanavljajo, kaj vse lahko izvajajo in na kakšen način jih lahko država nadzoruje ter proti njim v primeru kršitev ukrepa. Trenutno imamo te zadeve urejene precej ohlapno in na tem področju je potrebno narediti več reda. Trenutni predlog Ministrstva za šolstvo se mi zdi ustrezen.
Država torej mora v določene delu financirati tudi zasebno šolstvo, v kakšnem delu pa je to potrebno je stvar odločitve. Seveda pa je vsem ponudnikom potrebno postaviti jasna pravila, ki jih morajo izpolnjevati, če želijo dostopati do teh sredstev. Za popolno liberalizacijo in izenačitev javnega in zasebnega šolstva pa v SMC seveda nismo.
14. Študentsko delo prinaša mnogo ugodnosti za študente in delodajalce, zaradi česar je mnogo mladih motiviranih, da ohranijo status študenta čim dlje – problematika fiktivnih vpisov. Študentsko delo, ki je namenjeno opravljano občasnih del v času študija tako v mnogih primerih predstavlja nadomestilo za redno zaposlitev. Se vam zdi trenutna ureditev študentskega dela primerna in na kakšen način bi reševali problematiko fiktivnih vpisov?
Strinjam se, da se pod obliko študentskega dela v mnogih primerih skrivajo druge oblike prekarnih zaposlitev oz. celo redne zaposlitve, kar je nedopustno. V takih primerih gre za zlorabo študentskega dela. V zadnjem mandatu je Ministrstvo za delo to problematiko poizkušalo urediti in menim, da imamo zdaj zadevo urejeno na ustrezen način. Jasno je potrebno določiti, da vpis na fakultetno ni namenjen temu, da se ga zlorablja za dosego določenih ugodnosti na drugih področjih, temveč, da je namenjen študiju. Vendar pa je pri sprejemanju zakonodaje potrebno paziti, da s tem ne posežemo na kakšno drugo področje oz. ne omejujemo možnosti prehoda iz enega študijskega programa na drugega.
15. Kakšne spremembe na področju študija in študentskih zadev želite doseči v naslednjem mandatu?
Glede na to da sem dejavna predvsem na področju oseb z posebnimi potrebami bi si želela v novem mandatu sprejeti novelo Zakona o visokem šolstvu s katero bi tudi študentom z disleksijo in diskalkulijo omogočili določene dodatne pravice, ki so jih deležni drugi študentje s posebnimi potrebami. Ne vem zakaj je bila ta skupina študentov izpuščena, vendar to predstavlja nedopustno diskriminacijo.
Druge načrtovane spremembe so povezane predvsem s preprečevanjem zlorab študentskega statusa in študentskega dela. Pri tem se bomo zavzemali, da bodo pri sprejemanju te zakonodaje slišani tako interesi študentov, kot tudi drugih deležnikov.
Na intervju smo povabili stranke, ki jim je februarska anketa Ninamedie kazala možnost preboja v parlament.[2] Mnenja izražena v prispevku ne odražajo nujno mnenja uredništva oz. avtorjev.
Opombe:
[1] Vir slike, URL: https://www.strankasmc.si/wp-content/uploads/2015/11/2.jpg (23. maj 2018)
[2] AKTUALNA VPRAŠANJA – FEBRUAR 2018, URL: http://ninamedia.si/arhivi/461 (23. maj 2018)