Intervju z Boštjanom Koritnikom

[2]

Sprašuje Veronika Cukrov

1. Kaj Vam osebno pomeni delo tajnika na Pravni fakulteti? 

S prijatelji sem bil pred časom na t. i. hackatonu v ABC Acceleratorju, kjer se je moral – ne zanemarljivo, točno na 1. april – vsak predstaviti in povedati, kaj počne sicer v življenju in zakaj je prišel na reševanje poslovnega izziva. Sam sem izustil svojo klasično izjavo: »Sem tajnik na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer kuham kavo in skrbim za cvetlične aranžmaje.« in jo nadgradil z motivacijsko nabitim vzklikom: »In dovolj imam kuhanja kave, zato sem tu.«

Tri dni pozneje, ko smo se celo zelo izkazali, je k meni pristopila ena od organizatork dogodka in mi zaupala, da mojega pitcha (tj. uvodnega nagovora) nikoli ne bo pozabila, da pa jo zanima, kako se sicer počutim ob vsakodnevnem kuhanju kave drugim …

Tale uvod je bil le zato, da ponazorim svoj sentiment do svojega dela in naziva. Naziv je bil namreč zame nov, narava dela pa enaka delu direktorja gospodarske družbe. Tajnik fakultete je dejansko poslovni direktor, medtem ko je dekan vsebinski vodja, in, drugače kot dekan, tajnik ni vezan na mandat. Iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da sem opravljal večino enakih nalog tudi prej, kot (so)direktor v zasebni gospodarski družbi. Tudi na fakulteti imamo tržne projekte in delujemo na trgu, le bolj smo zavezani različnim pravilom, denimo javnega naročanja, kar iste naloge kvečjemu oteži. Tako da je to delo zame vsekakor izziv, tudi pri razbijanju predsodkov. Denimo glede tega, koliko se dela v javnem sektorju. Odvisno od institucije in posameznega zaposlenega, a vsekakor sem bil presenečen, koliko delavnih in sposobnih ljudi sem našel na fakulteti in univerzi, pa tudi na ministrstvih, s katerimi imam opravka, kot tajnik in predvsem v svojem zasebnem delovanju, v okviru dveh start-upov. Enkrat decembra sem dobri prijateljici Vesni na rektoratu denimo nesel večerjo v petek ob 20. uri, ker čez dan s sodelavkami niti za kosilo niso imele časa. Pa to ni enkraten dogodek, nikakor. Tako da je to delo zame izziv in vir novih (spo)znanj. Moj moto je »Čovjek uči cijeli život, a ipak umre budala.«[1] In delo tajnika je – tudi zame presenetljivo – skoraj neusahljiv vir novih znanj. ☺

2. Delo tajnika fakulteta bi lahko na nek način razumeli kot menedžeriranje fakultete. Kje v naslednjem obdobju vidite vaše največje izzive?

Največji izzivi so na vseh treh ključnih področjih: »vsebina«, infrastruktura in kadri.

Kot tajnik fakultete sem zelo vpet v strategijo fakultete, njen glavni cilj v naslednjem obdobju pa je enoviti 5-letni študij. V zadnjih letih se fakulteta namreč vse aktivneje ukvarja z idejo petletnega enovitega magistrskega študija prava. Kot je v uvodniku revije Pravnik pred slabim letom zapisal dr. Matej Accetto, se je v razpravah v zadnjih letih oblikovalo soglasje o ideji daljšega enovitega študija oziroma stališču, da je za zahtevne pravniške poklice primerno zahtevati uspešno opravljenih pet let študija, ne pa zgolj triletni ali (skrajšani) štiriletni program prve bolonjske stopnje. Ta spoznanja fakulteto vodijo v smeri prizadevanj za akreditacijo takega novega, enovitega študijskega programa.

Druga zelo pomembna naloga je klimatizacija fakultete. Ob gradnji konec prejšnjega stoletja se za klimatske naprave snovalci niso odločili, v teh letih pa se je izkazalo, da je poleti v nekaterih prostorih, predvsem v pisarnah, ki gledajo na notranje dvorišče, in v knjižnici, dejansko nevzdržno vroče, s povprečno temperaturo v poletnih mesecih tudi višjo od 30 stopinj Celzija. V skladu s tem smo od mojega nastopa te funkcije leta 2015 do danes prišli do resne zaveze in prvih korakov k realizaciji projekta. Klimatizacija bi morala biti urejena v naslednjih nekaj letih. Da gre inovativen projekt, pa priča tudi dejstvo, da razmišljamo o ohlajanju naprav s pomočjo vode iz Ljubljanice. Bo pa potek projekta bistveno bolj jasen že v nekaj mesecih.

Tretji, a verjetno med pomembnejšimi cilji, je povezan s personalnim substratom fakultete. V teh letih se namreč dogaja menjava generacije, ki je za vsako izobraževalno institucijo, sploh če se dogaja v takem obsegu, ključno za nadaljnji razvoj. Prepričan sem sicer, da smo v tem času privabili izjemne mlade pravnike, ki bodo uspešno nadaljevanju izročilo in tradicijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani kot osrednje pravne fakultete pri nas. Je pa to vsekakor področje, ki je ključno in jemlje precejšen delež angažmaja vseh na fakulteti.

3. Katera izmed Vaših nalog se Vam zdi najpomembnejša? Kako pomembno se Vam zdi koordiniranje interesov zaposlenih ter študentov?

Kot v vsakem (srednje)velikem poslovnem organizmu, je ključen nadzor nad nemotenim potekom poslovnih procesov. Moja naloga je zato – vsaj sam jo tako vidim in tu zaznavam eno svojih večjih primerjalnih prednosti – v tem, da skrbim za tekoče in nemoteno obratovanje, kar pomeni tudi skrb za ustrezno komunikacijo med vsemi akterji: strokovnimi sodelavci, učitelji in raziskovalci ter tudi študenti. In seveda za komunikacijo z zunanjo javnostjo, tudi mediji.

Že kot direktor GV Založbe sem imel precej samosvoj odnos do študentov, ki so bili moji glavni »odjemalci«. Nadzorniki so mi celo očitali, zakaj izgubljam svoj dragoceni čas s tem, da npr. dostavim študentu naročeno gradivo osebno, na fakulteto ali kam drugam. Moj odgovor je bil, da bo ta sedaj še študent naša stranka naslednjih 40 let. Vsekakor noben poslovnež ne sme ločiti med denarjem glede na vir (če ni ta nezakonit, jasno ☺).

In na fakulteti so študenti še pomembnejši: na prvi pogled so »odjemalci« le pet ali žal tudi precej več let, v resnici pa bodo naši sli vse svoje življenje, tudi po končanih karierah. Tudi društvo Klub Alumni Pravne fakultete je bil zasnovan v tem duhu, da ostanemo s svojimi študenti povezani tudi po koncu njihovega študija. Zato je skrb za interese študentov tudi skrb za fakulteto, upam pa, da to nalogo koordinacije včasih ne povsem enakih želja ustrezno opravljam. Na srečo so odzivi na moj način skrbi za sobivanje zaenkrat večinoma pozitivni, le da sem včasih že kar preveč »prijateljski« do študentov slišim občasno. ☺

4. Kaj menite o novem predlogu zakona, ki spreminja ureditev PDI? 

Iskreno povedano, se v predlog nisem poglabljal in sem to prepustil tistim, ki so za spremembe bolj zainteresirani. Je pa o tem razpravljal Senat PF in tudi zavzel stališče, ki bo posredovano pripravljavcu zakonskih sprememb. Gotovo velja ohraniti enovit pravniški državni izpit, tudi zaradi prehodov v pravniški karieri. Bi pa sam vsekakor podprl spremembe, ki bi šle v smeri manjšega pomena pomnjenja in večjega pomena razumevanja prava ter pa v možnost pisanja s pomočjo računalnikov. Sam na roke težko že rezultate pri taroku pišem, kaj šele sodbo na 10 in več straneh ☺   
 

5. Se Vam zdi trenutni način financiranja fakultet primeren? 

Vsak sistem bi lahko bil boljši, več sredstev pa bi tudi prav prišlo. Predvsem se mi zdi ključno, da se upošteva, da je naša fakulteta pedagoška in hkrati raziskovalna institucija, s pomembno družbeno vlogo, ter da število študentov nikoli ne sme biti odločilno merilo za višino dodeljenih sredstev.

6. Kakšen je vaš odnos do zasebnih pravnih fakultet?

Osebno sem pristaš konkurence, ki naj standard pravniškega poklica zvišuje (ne znižuje v borbi za čim več študentov), sam pa imam na teh fakultetah tudi precej osebnih prijateljev, tako da nanje nikakor ne gledam zviška. Kot povsod so tudi na zasebnih fakultetah boljši in slabši učitelji, na koncu pa trg vseeno pokaže, kadre s katerih institucij raje zaposluje. Edino težavo v tem oziru vidim v konkurenci študentov z drugih fakultet pri pripravništvu, kajti primerljiva pa povprečja po mojem mnenju niso. In tudi izkušnje tistih, ki so spraševalci na ustnih preverjanjih znanja za pravniški državni izpit, me v tem stališču potrjuje.

7. Je sodelovanje fakultete z univerzo ter ministrstvom učinkovito? 

Hm, težko vprašanje – kot pravnik bom seveda najprej vprašal, kaj pomeni »učinkovito«. Pomeni to »na način, ki povečuje izkoristek danih virov« ali »na način, ki kar najmanj omejuje izkoristek danih virov«? Šalo na stran, z ministrstvom neposredno fakulteta ne sodeluje veliko oziroma je univerza tista, ki nas zastopa. Kar pa se tiče sodelovanja z univerzo, je to zgledno in dejansko delujemo kot kolegi s skupnim interesom napredka univerze in članic, tudi s pomočjo izjemno sposobnega strokovnega vodstva v podobi glavnega tajnika in pomočnice rektorja, je pa kdaj slaba volja povezana predvsem z ogromno poročil in papirologije, ki pa ni toliko posledica želja univerze kot zahtev pristojnega ministrstva. Je pa dejstvo, da kadrovsko ostajamo v enaki zasedbi, zahteve poročanja pa se povečujejo, z vsakim domačim ali še posebej mednarodnim projektom, ki ga dobimo. In vsako leto smo pri pridobivanju projektov uspešnejši, tako da na koncu že zmanjkuje kadrov, ki bi lahko za raziskave vsebinsko skrbeli.

8. Kaj je bil največji izziv, na katerega ste naleteli pri tehničnem urejanju novega komentarja KZ? 

Največji izziv je bilo usklajevati več kot 50 avtorjev, različnih generacij, različne tehnične usposobljenosti. Da ne govorim o tem, ko se je rok iztekel, dobiš pa obvestilo, da avtor svojega dela ni spisal, ker je bila neka višja sila (ali pa tudi ne). In nato posvetovanja s souredniki, iskanje drugih potencialnih imen, pogovori s kandidati, prepričevanja itd. Zato si bom ob koncu tega izjemno obsežnega dela res oddahnil … do naslednjega, čeprav sem vmes že nekajkrat sebi v brk zabrusil, da se takih projektov ne grem več. ☺

Sicer pa bi za konec rad pohvalil ekipo, ki skrbi za revijo Pamfil. Sam sem urednik Pravnika in Javne uprave, tako da zelo dobro vem, kakšno je to delo, sploh če potem nastane tako zanimiv izdelek, kakršnega vam uspeva vsakič bralcem dostaviti s Pamfilom. Res čestitke!

---

Opombe

[1] »Človek se uči vse življenje, a vseeno umre neumen.«

[2] Vir: http://www.pf.uni-lj.si/images/custom/koritnik3.jpg