»V času po občnem sodnem redu do leta 1820 je imenoval odvetnike cesar, od tedaj do leta 1849 višje deželno sodišče, od leta 1849 do 1868 justični minister, šele po sedaj veljavnem odvetniškemu redu z dne 6. julija 1868 postalo je odvetništvo prosto.«2
Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) je vse od sprejetja Odvetniškega reda (Advocatenordnung), pravnega temelja delovanja Kranjske odvetniške zbornice, ki je bila prednica današnje odvetniške zbornice,3pomembna organizacija, ki skrbi za nemoten potek izvajanja svobodnega in neodvisnega odvetništva, zagotovljenega z Ustavo Republike Slovenije.4 OZS je torej primarno predvsem mehanizem, ki preprečuje, da bi kdorkoli, še najbolj pa oblastni organ, ustrahoval odvetnika ter s tem širil nezaupanje javnosti v pravosodni sistem.5 Odvetnik namreč v modernem, triadnem kazenskem postopku večinsko zastopa interese posameznika, medtem ko tožilec in sodnik zastopata državo, zato je primerno, da je ta del pravosodja ločen od svojih drugih delov ter (vsaj direktne) državne regulative. Nalog, pristojnosti in obveznosti ima OZS v imenu te misije veliko; celo ob morebitni preiskavi odvetnikove pisarne s strani policije mora biti prisoten njen predstavnik, ki poskrbi, da vse poteka zakonito,6 v primeru tožbe odvetnika pa OZS, sicer skozi lastno zavarovalno polico, »zavaruje odvetnika pred odgovornostjo za škodo, ki bi utegnila nastati stranki v zvezi z opravljanjem njegovega poklica«.7 In najpomembnejše: Odvetniška zbornica Slovenije je tista, ki pri nas podeljuje odvetniško licenco ter s tem vse njej pritikajoče obveznosti in dolžnosti. Tovrstna licenca ima povsod po svetu veliko simbolno in dejansko vrednost, vendar vseeno menim, da ni pretirano trditi, da je pri nas ta še večja. Avtonomno podeljevanje te licence s strani OZS nam predstavlja stoletni boj za neodvisno, profesionalno in apolitično odvetništvo, katerega temno plat je ob šestkratni zavrnitvi s strani tedanjega policijskega ravnatelja v Ljubljani izkusil tudi naš največji pesnik in narodni buditelj France Prešeren.8
Ob vseh tako politično kot fiskalno-kriznih problemih prihaja v zadnjem času do marsikaterega predloga prestrukturiranja obstoječe ureditve; OZS je leta 2012 denimo prejela okrožnico ministra za pravosodje in javno upravo, v kateri je bila pozvana posredovati podrobne podatke o svojem poslovanju, številu nadzorov nad člani zbornice, podatke o disciplinskih postopkih.9
Tovrstna okrožnica ni sprožila zanimanja javnosti; kljub temu da je bil razlog za dotično pridobivanje podatkov priprava analiz, potrebnih za t.i. »prenovo ureditve zborničnih sistemov v Republiki Sloveniji«, v okviru katere se izpostavljajo vprašanja obveznega ali prostovoljnega članstva v zbornici, podelitve ali odvzema javnih pooblastil in ustreznosti nadzora.10 Končni namen takrat vladajoče koalicije naj bi bila uvedba neobveznosti odvetnikovega članstva v OZS za ohranjanje odvetniške licence ter podeljevanje le-te s strani države in ne več s strani zbornice.11 Ni presenetljivo, da je dotična okrožnica v odvetniških krogih naletela na buren odziv ter odprla debato o sami vlogi OZS v današnjem prostoru in času. Odvetnik Boštjan Rajc denimo meni, da bi tovrstna ureditev privedla do vmešavanja izvršilne veje oblasti v sodno,12 kar naj bi bil poleg kršenja ustavne zagotovitve avtonomnega odvetništva eden izmed najbolj zaskrbljujočih in poglavitnih pomislekov v zvezi s predlagano ureditvijo. Prav tako bi s prehodom vseh funkcij nadzora in regulative odvetništva iz domene OZS v domeno državnega organa, denimo pravosodnega ministrstva, po mnenju dr. Rajka Pirnata prišlo do spremembe OZS iz pravne osebe javnega prava v pravno osebo zasebnega prava, ki bi temeljila na svobodi združevanja in bi kot takšna bila komaj kaj več kot društvo.13 Podeljevanje odvetniške licence s strani države pa bi kot takšno pomenilo, da bi bil odvetnik, če bi želel obdržati licenco, primoran delovati primarno v interesu trenutno vladajoče oblasti in ne več v interesu posameznika, saj bi v nasprotnem primeru lahko prihajalo do groženj o izbrisu in do dejanskega izbrisa iz imenika odvetnikov, proti kateremu niti OZS (katere primarni namen je sicer ščitenje integritete svojih članov)14 ne bi mogla storiti prav ničesar.
In celo ob zavzetju utopičnega stališča, da do tovrstnih pritiskov na odvetnika s strani drugih organov pravosodja ali celo trenutno vladajoče oblasti ne bi prihajalo, bi obstajal problem legitimnosti tovrstne ureditve, saj bi obstajala nedokazana in nedokazljiva, a vendar formalno obstoječa možnost tovrstnih pritiskov, ki bi v očeh javnostih še dodatno omajala že tako skrhano zaupanje15 v pravosodje.
Nekateri posamezniki so v prid (sicer neuradnemu) predlogu reforme podeljevanja odvetniških licenc ter ustroja OZS trdili, da se da ustavno opredelitev odvetništva kot svobodnega in neodvisnega poklica16 razumeti tudi oz. ravno kot prepoved vmešavanja organa, kakršna je OZS (ki naj bi s potencialnimi izbrisi iz imenika odvetnikov onemogočala svobodno in neodvisno opravljanje odvetniškega poklica)17 v to profesijo. OZS je tako v očeh (vsaj dela) javnosti videna kot ceh,18 ki pri svojem delovanju primarno bolj omejuje kot pa omogoča neodvisnost posameznika znotraj svojega poklica.19
Potrebno pa se je zavedati, da večina tovrstnih mnenj temelji na laičnih predstavah o odvetništvu; večjemu delu javnosti sta tako obstoj kot poslanstvo OZS neznana pojma, ki morda prideta do izraza le pri bolj odmevnih, medijsko kritih zadevah,20 pa še to sorazmerno redko, saj se OZS temu (po mojem mnenju) zelo profesionalno ter večidel ogiba.
Pa vendar ni zaman reči, da polemike o načinu in objektu sprejema posameznika ali posameznice v odvetništvo vedno bodo; deloma zato, ker je že odvetništvo samo po sebi najbolj polemičen, praktično »nikamor spadajoč« del pravosodja, ki, kot že rečeno, v demokratični državi kot zastopstvo posameznika proti oblasti predstavlja prvi predpogoj za uresničevanje njenih bazičnih načel. Predvsem pa zato, ker odvetniško licenco preprosto mora nekdo podeljevati, če želimo, da tovrsten poklic uživa zaupanje javnosti ter visoko stopnjo profesionalizma, zaradi česar bo vedno prihajalo do javnomnenjskih razhajanj o tem, kdo bi moral imeti to pooblastilo.21 V okviru že omenjenih specifik tega dela pravosodja pa to nikakor ne more biti ne trenutna oblast ne drugi deli pravosodja, niti ne moremo resno govoriti o predlogu neke vrste pavšalne podelitve odvetniške licence, saj bi bila s tem ogrožena tako ugled kot profesionalizem odvetniškega poklica. Zato je OZS na neki način »nujno zlo«, oziroma, če citiram Franca Mesarja, »ne bi visoko doneči abstraktni pojmi tipa svoboda in neodvisnost odvetništva pomenili ničesar, če jih ne presojamo skozi konkretna ravnanja odvetnikov v praksi«.22
Za nadaljnjo prihodnost odvetništva v Republiki Sloveniji torej obstajajo trije scenariji: licenco lahko podeljuje država, kar bi (kot že ugotovljeno) pomenilo vmešavanje v ustavno zagotovljen avtonomen del pravosodja,23 ki po tej ureditvi ne bi več bil zmožen s polno odgovornostjo zastopati interesov svojih strank. Drugi porajajoči se predlog je vezan na mnenje, da je obvezno članstvo v eni zbornici z enim vodstvom nepotrebna prisila ter da bi moralo obstajati več, med seboj ločenih in enakopravnih odvetniških zbornic (gre za prostotržni antipod trenutni cehovski ureditvi), kar pa bi po mnenju Andreja Razdriha rezultiralo v veliko dražjih članarinah ter premosorazmerno enakih rezultatih.24
Tretja možnost je trenutno obstoječa; OZS ostane, saj se je v praksi pokazala kot najbolj optimalna in ustavno neoporečna možnost zagotavljanja samostojnega in neodvisnega odvetništva. Odvetniška zbornica Slovenije mora torej kljub konfuznemu javnemu mnenju in določenim pomislekom (denimo o članarini, ki naj bi bila po nekaterih očitkih25 tako visoka, da si je marsikateri odvetnik ne zmore privoščiti) obstati, če želimo obdržati odvetništvo na tako visokem nivoju profesionalizma, kot ga imamo.
Nedavno je prišlo do nezakonitih preiskav, v okviru katerih je Okrožno sodišče v Ljubljani odredilo preiskave tako pisarn, osebnih vozil kot stanovanj treh odvetnikov, ki pa niso bili obdolženci oz. osumljenci v postopku. Te preiskave so se nanašale na dokumentacijo in druge podatke njihovih strank,26 kar je v nasprotju z načelom odvetniške poklicne tajnosti,27 iz česar gre sklepati, da saga o avtonomnosti OZS še ni končana. Pa vendar se velja ob tovrstnih polemikah spomniti na dr. Franceta Prešerna ter na polena, ki so mu bila v njegovih prizadevanjih za dobrobit slovenskega naroda vržena pod noge. OZS je pomembna pridobitev, ki kaže tako na profesionalen in demokratičen ustroj slovenskega sodstva kot tudi na veliko simbolično pridobitev našega naroda. Sklepno lahko navedem še misel nekdanjega profesorja na naši fakulteti ter bivšega predsednika RS, dr. Danila Türka, ko se je v kontekstu nedavnega intervjuja goreče izrekel za obstoječo avtonomnost odvetništva ter poudaril, da »z ustavnimi načeli preprosto ne gre eksperimentirati«.28
Opombe:
1 Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Apel_in_%C4%8Devljar (14. 2. 2014).
2 Dr. Metod Dolenc, Zagovorništvo, Slovenski pravnik, št. 2 in 3/1911.
3 Dr. Peter Čeferin, Odvetnik 56, Julij 2012, str.3.
4 Ustava Republike Slovenije (URS), Ur.l.RS 31/1991, 173. člen 1.
5 Zakon o odvetništvu (ZOdv), Ur.l.RS 18/1993, 7. člen.
6 ZOdv, 8. člen.
7 ZOdv, 9. člen.
8 Dr. Peter Čeferin, Odvetnik 56, Julij 2012 , str.3.
9 OZS, Poročilo o delu za obdobje 1.3.2012 do 28.2.2013, str. 28.
10 OSZ, Poročilo o delu za obdobje 1.3.2012 do 28.2.2013, str 28.
11 Boštjan Rajc, Odvetnik, leto XIV, julij 2012, str 6.
12 Ibidem.
13 Dr. Rajko Pirnat, Odvetnik, leto XIV , julij 2012, str 10.
14 Statut Odvetniške zbornice Slovenije, Ur.l. RS 15/1994, 7. člen.
15 Izsledki Eurobarometra nas postavljajo na samo dno, saj v Sloveniji manj kot 24% državljanov zaupa pravosodju, v kontrastu s Finsko, kjer ta odstotek znaša 85% : http://www.mladina.si/151214/obsodba-pravosodja.
16 Ustava Republike Slovenije (URS), Ur.l.RS 31/1991, 173. člen, 1. odstavek.
17 Dan Plus, april 2012.
18 Sicer tudi sama OZS svoj Kodeks odvetniške poklicne etike v 3. odstavku 1. člena opiše kot »stanovski dogovor odvetnikov«, Ur.l. RS 86/2013
19 Dan Plus, april 2012.
20 Denimo pri odmevni pobudi Ustavnemu sodišču s strani večjega števila odvetnikov, v kateri so kot pobudniki trdili, da jim v okviru lastne profesije ureditev, po kateri lahko dejavnost pravnega svetovanja opravlja vsaka gospodarska družba, povzroča veliko neposredno škodo (odločba št. U-I-212/03-14 z dne 24. 11. 2005).
21 Franc Mesar pravi, da je bilo »konec koncev članstvo v zbornici do zdaj obvezno zgolj zato, ker je OZS v skladu z ZOdv izvajala javna pooblastila« Odvetnik, leto XIV, št.2, julij 2012.
22 Franc Mesar, Odvetnik, leto XIV, št.2, julij 2012.
23 Ustava Republike Slovenije (URS), Ur.l.RS 31/1991, 173. člen, 1. odstavek.
24 Deset najpogostejših zmot odvetnikov o OZS, Andrej Razdrih, Odvetnik, Leto XIV, št.2, julij 2012, str. 9.
25 Skupaj trenutno vsi sešteti obvezni prispevki za članstvo OZS, vključno s članarino, znašajo 344,25 €; Ibidem, str. 10.
26 Dostopno na: http://www.odv-zb.si/odvetnik/novice/obvestilo-o-nezakonitih-preiskavah-odvetniških-pisarn (13. 2. 2014).
27 Zakon o odvetništvu, 7. člen, (ZOdv) Ur.l.RS 18/1993, 6.člen.
28 Dostopno na: http://www.dnevnik.si/clanek/1042554464 (13. 2. 2014).