Ko sem odložila prebrano knjigo, sem se spomnila besed Charlieja Chaplina, ki gredo nekako takole: »Humor je dobrohotna zmožnost prepoznati norost v tem, kar velja za normalno in dostojno; in prepoznati razpoke v tistem, kar velja za resnico.« Knjiga je izšla lansko poletje pri GV Založbi v Ljubljani. Obsega 31 zgodb, ki se razprostirajo na 118 straneh in jih je z ilustracijami pospremila Samira Kentrić. Tudi gospodična na naslovnici je njena kreacija. Ali je ona zelo znana Norma? Dvomim. In zato, ker videz kdaj pa kdaj zavaja, se rajši spustim v vsebino.
Kdo je Norma? Ali bolje rečeno, kaj je norma? Odgovor na slednje vprašanje poznamo (ali bi vsaj morali poznati) študentje prava, ki se marljivo učimo in poskušamo razumeti pravno dogmatiko. Na prvo vprašanje pa mislim, da bi znala odgovoriti zgolj peščica mladih nadobudnežev in kreativcev, ki še niso povsem podlegli medmrežnim storitvam in tako ohranili zdravo mero kritičnosti. S slednjo upravlja vseskozi tudi avtor med postavljanjem in odgovarjanjem na vprašanja . To so vprašanja, na katera pravzaprav absolutnega odgovora ni. Večna vprašanja, kot so: kaj je sreča, kako osmisliti minevanje časa, ali je pravna dogmatika res zatočišče reda in predvidljivosti, zakaj je politični jezik preprost in pravniški jezik kompleksen itd. Avtor na njih odgovarja iz svojega zornega kota in na svoj način: ironičen, duhovit in včasih tudi sarkastičen. Meje, kaj je res in kaj ne, kdaj je avtor resen in kdaj duhovit, kdaj laže in kdaj govori resnico, bralec nikakor ne more razbrati. Navsezadnje, zakaj bi sploh iskali resnico, kjer je pravzaprav ni? Donkihotovski sindrom se med branjem lahko večkrat pojavi. Zaradi pestrega notranjega doživljanja, čeprav gre za sproščeno in poljudno čtivo, pa bralcu pusti občutek, da se je po dolgem času ozrl po zunanjem svetu. Knjiga je nastala kot zbirka triletnega pisanja kolumen v »Pravni praksi« in Dnevnikovi prilogi »Objektiv«. Zgodbe so bolj ali manj smiselno razdeljene na poglavja, ki me spominjajo na tista iz časopisov. Priznam, da pomena in smisla tega »predalčkanja« nisem ravno doumela, morda pa je to eden izmed stranskih učinkov biti pravnik.
Rdeča nit knjige, ki se le včasih malo potuhne, je seveda pravo. O njegovih razsežnostih avtor razmišlja tako med poslušanjem popularnih popevk kot v množici razigranih ljudi, ki se zabavajo v ritmih polke. V teh trenutkih avtor ne razmišlja kot penalist, prav nasprotno: razmišlja o razvoju nagrajevalnega prava. Pod predpostavko, da svobodna volja obstaja, začne razvijati miselne konstrukte o različnih oblikah naklepa in malomarnosti ter določi zgornjo in spodnjo mejo nagrajevanja v teh primerih. Tudi to je izhod v sili, če ne maraš polke. Avtorjeva vpletenost v kazenskopravno materijo se bolj očitno pokaže v zgodbah »Ljubezen in zločin« ter »Kant in Hegel v filmu«. Obe se odvijata v filmskih dvoranah in bralca opozarjata k prepoznavanju kazenskopravnih elementov v filmu (avtor priporoča predvsem poljsko serijo kratkih filmov »Dekalog«, zlasti peti del, ter film Pedra Almodovarja »Govori z njo«). V zgodbi »Sklepanje pogodb med občani« omenja svoj priljubljeni kotiček za nakupovanje - bolšji sejem in vse frustracije, ki doletijo pravnika na tako »domačem in živahnem« kraju, kjer o vladavini prava še niso slišali. Tako kot piše o prednostih in slabostih nereda, govori tudi o njegovem (navideznem) nasprotju - pravni dogmatiki. Navidezni zato, ker v zgodbi »Pravna dogmatika« govori o njej kot o oazi miru in reda, ki pa je še vedno plod človekovega intelekta in kot taka a priori nepopolna
“ Gledal sem jih, kako prepričano in odločno govorijo. Tudi kadar udarijo mimo, se ne zmedejo, še manj sekirajo: človek je navsezadnje zmotljivo bitje, nič, kar je človeškega, pa nam ne sme biti tuje, kajneda. ”
Ko se rdeča nit knjige potuhne, pridejo na plan zgodbe, kot je npr. »Delegat«, ki govori o (ne)skromnosti takšnih in drugačnih zmagovalcev. Zgodba je zelo poučna, saj razkriva psihološka ozadja (ne)uspeha. Kot način za neuspeh prikaže brutalnost mladih političnih aktivistov, kot skrivnost za uspeh pa skromnost »Alije Sirotanovića, rudarja iz Breze, ki je podrl vse rekorde v kopanju premoga«. On si ni želel postati delegat, želel je le imeti večjo lopato in z njo izkopati še več premoga. V kolumni »Varčno življenje« pa avtor pride do bolj definiranih zaključkov in praktičnih nasvetov, kako »gospodarsko krizo uspešno prebroditi«. Pravzaprav to niso zgolj rešitve, ne, to je celovit program. Avtor išče predvsem izvirne in karseda domiselne odgovore. Tako med drugim navaja, da je »treba obiskovati bolšje trge«. A to ne le pasivno, ideja vsebuje tudi aktivno udeležbo, saj bo le tako blagovna menjava učinkovala v globalnem merilu. Poleg tega izdelki iz bolšjega trga nimajo zgolj anti-recesijskih učinkov, učinkoviti so tudi pri očaranju lepih sošolk.
Zanimivi so tudi napotki avtorja, kako naj se vede turist v tujini, ko ne želi biti tipični turist. O tej temi sem imela priliko z avtorjem malo pokramljati ter je na moje goreče nasprotovanje in zavračanje teh napotkov na koncu le izjavil: »Aha, torej pravite, da moji napotki niso učinkoviti.« Predstavljam si, da se s podobno resignacijo udeležuje raznovrstnih dogodkov, o katerih piše, ker pa od njih ne odnese veliko, si verjetno reče: »Ja, morda še pride prav, nikoli se ne ve.«
Še posebej zanimivo vprašanje tli v avtorjevih razmišljanjih o sreči. O tej temi večkrat govori in jo omeni v povezavi z materialnimi dobrinami (»Ali bogastvo prinaša srečo?«) in v povezavi z naravoslovno znanostjo (»Kaj je sreča?«), ki skuša osmisliti pojav sreče v človekovih možganih (no, zaenkrat po avtorjevih pripovedih zgolj v možganih glodavcev). Ali je sreča res tako logična, kot nam jo želijo predstaviti kemiki? Ali pa je le nekakšna trofeja v boju med intimnim svetovom želja in dejanskim, realnim svetom? Slednjo definicijo je podal guru transakcijske analize Zoran Milivojević, ki ga avtor sicer ne navaja, navaja pa številne druge bolj ali manj uspešne definicije sreče, katerim avtor vendarle ne podleže. Zaveda se namreč, da je sreča podobna premici (če ostanemo pri naravoslovju), ki je neskončno dolga. Ne veš niti, kje se začne, niti kje se konča, veš samo, da obstaja.
Kdo je torej Norma? Za zaključek se bom le opogumila in poskušala odgovoriti: je okno v svet vsem tistim, ki jemljejo življeljenje preveč resno in samoumevno, ne da bi se ozirali okrog sebe, si postavljali vprašanja in bili toliko pogumni, da bi iskali odgovore.