Avtorji:
Jakob Ahačič, Maša Gril, Tina Košir in Simona Zupančič
Na Pravni fakulteti lahko študentje s sodelovanjem v številnih obštudijskih dejavnostih pridobimo pomembna teoretična in praktična znanja izven strogo klasičnih upravno-civilno-kazenskih področij pravne znanosti. V okviru letošnje Pravne klinike za varstvo okolja smo se tako v letošnjem študijskem letu sodelujoči študentje med drugim ukvarjali s pravico do čiste pitne vode, njeno uveljavitvijo v mednarodnem, evropskem in slovenskem prostoru, odgovornostjo države zagotavljati to pravico in problemi, ki se v zvezi s tem pojavljajo v praksi v Sloveniji, ter pripravili morebitne rešitve teh problemov. Na koncu smo izdali obširno študijo z naslovom Odgovornost države zagotavljati pravico do čiste pitne vode.[1]
V članku na kratko obravnavamo temeljne značilnosti pravice do čiste pitne vode, opozorimo na pomembnejše mednarodne dokumente s tega področja in na koncu predstavimo probleme, s katerimi se pri zagotavljanju dostopa do čiste pitne vode v praksi sooča Slovenija. Glede na to, da je v Državnem zboru trenutno (ponovno) v postopku tudi predlog za spremembo Ustave, ki bi v temeljni državni dokument vnesel pravico do pitne vode, je seznanitev z različnimi pravnimi vidiki obstoja in oblik te pravice skoraj nujno.
Zaradi eksistencialnega pomena dostopnosti do čiste pitne vode se pojavi vprašanje, ali gre tu le za izjemno pomembno (ekonomsko) dobrino ali pa je dostop do pitne vode pravica vsakega posameznika, in če je, kakšna je njena vsebina.
V različnih dokumentih, mnenjih in razpravah ni enotne opredelitve, kakšna naj bi bila vsebina pravice do čiste pitne vode, prevladuje pastališče, da gre za vodo, ki je na voljo v zadostni količini za zadostitev osnovnih posameznikovih potreb, ki je zdravstveno neoporečna in uporabniku sprejemljiva po videzu, vonju in okusu. Do njemora imeti posameznik zagotovljen varen dostop, oskrba z vodo pa zanj ne sme predstvljatiprehude ekonomske obremenitve.[2]
Vprašanje pravice dostopa do čiste pitne vode se na mednarodni ravni ureja predvsem v okviru Organizacije Združenih narodov. Kljub temu, da v nobenem zavezujočem dokumentu pravica do čiste pitne vode ni izrecno zapisana, jo je mogoče izpeljati iz drugih, splošno priznanih človekovih pravic, kar zagotavlja njeno posredno pravno varstvo. Tako si na primer ni mogoče predstavljati uresničevanja pravice do življenja, ustreznega življenjskega standarda ali zdravja brez urejenega dostopa do čiste pitne vode. To potrjujejo tudi številni (pravno sicer nezavezujoči) dokumenti, kot so na primer Splošni komentar št. 15[3] Odbora za ekonomske, socialne in kulturne pravice, Resolucija o pravici do vode in sanitarij[4], sprejeta v Generalni skupščini in Resolucija o varstvu človekovih pravic in dostopu do varne pitne vode in sanitarij[5]. Slednja je bila s strani Sveta za človekove pravice sprejeta soglasno[6], deležna pa je bila tudi široke podpore v Generalni skupščini, kar kaže na močno prisotno pravno zavest, da mednarodna skupnost priznava pravico do vode in sanitarij kot del obstoječega mednarodnega prava.
Od naštetih dokumentov je posebno treba izpostaviti Splošni komentar št. 15 k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah[7], ki predstavlja pomemben vir za razlago mednarodnih pogodb. Pravico do čiste pitne vode izvaja iz pravice do ustreznega življenjskega standarda[8] in pravice do najvišje dosegljive ravni zdravja, obenem pa določa dolžnosti, ki jih imajo države v okviru zagotavljanja pravice do čiste pitne vode. Države pogodbenice so ne glede na stopnjo razvitosti dolžne zagotavljati vsaj minimalne standarde v zvezi z dostopom prebivalcev do čiste pitne vode. Zavezane so tudi k progresivnemu razvoju pri uresničevanju človekovih pravic - vztrajno si morajo prizadevati za čim višji standard zagotavljanja pravic svojim prebivalcem.[9] Pri tem je poudarjena pomembna vloga mednarodnega sodelovanja in pomoči za dosego popolne uresničitve pravice do vode.[10] Z namenom uresničevanja pravice v praksi pa je Svet za človekove pravice leta 2008 imenoval tudi prvo Posebno poročevalko Združenih narodov za človekovi pravici do vode in sanitarij.[11]
Na mednarodni ravni torej prevladuje stališče, da je dostop do čiste pitne vode temeljna človekova pravica, ki je tesno povezana s pravico do življenja, zdravja in ustreznega življenjskega standarda. Človekovo pravico do čiste pitne vode je ob različnih priložnostih priznala tudi Slovenija, nazadnje recimo pri zagovoru pred Svetom za človekove pravice.[12] Kljub mednarodno izraženim zavezam Slovenija pravice do pitne vode še ni prenesla v prakso. Po eni strani zato, ker se vprašanju zagotavljanja dostopa do čiste pitne vode pri nas ne posveča veliko pozornosti. To je verjetno v precejšnji meri posledica dejstva, da je Slovenija bogata z vodnimi viri[13], zaradi česar z zagotavljanjem dostopa do čiste pitne vode zaenkrat ni večjih težav. Dostop do pitne vode je zagotovljen skoraj vsem prebivalcem, pokritost z javnim vodovodom pa je približno 92-odstotna.[14] Dobava pitne vode je skladno z Zakonom o varstvu okolja[15] obvezna občinska gospodarska javna služba, občina pa po Zakonu o gospodarskih javnih službah[16] dobavo pitne vode lahko izvaja v obliki režijskega obrata, gospodarskega javnega zavoda, javnega podjetja ali preko koncesije. Vendar to ne pomeni, da težav pri zagotavljanju dostopa do čiste pitne vode ni, oziroma da se ne bodo morda pojavile v prihodnosti.
Slovenija zagotavlja dostop do pitne vode večini svojega prebivalstva, vseeno pa obstajajo določene skupine posameznikov (najštevilčnejši so Romi), ki dostopa do vode nimajo. Eden večjih problemov slovenske ureditve dostopa do pitne vode je namreč v tem, da je temeljni način zagotavljanja dostopa vodovod, priklop nanj pa zahteva zakonito bivališče. To je sicer v nasprotju z zgoraj omenjenim Splošnim komentarjem št. 15, ki zahteva zagotavljanje dostopa ne glede na obliko in legalnost bivališča.[17] Na ta problem, ki ga mora Slovenija čimprej rešiti, je našo državo opozorila tudi posebna poročevalka Združenih narodov za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarij Catarina de Albuquerque. Iz njenega poročila[18] izhaja, da najmanj 21 romskih naselij v Sloveniji nima zagotovljene čiste pitne vode.[19] Neurejene bivalne razmere in neurejen dostop do zadostnih količin čiste pitne vode in sanitarij povzroča Romom mnoge težave, ki ogrožajo njihova življenja in zdravje.[20] Slovenija mora po besedah Posebne poročevalke prebivalcem teh romskih naselij nemudoma zagotoviti dostop do čiste pitne vode.
Kot smo ugotovili v študiji v večini primerov do posebnega izboljšanja kljub pozivom ni prišlo, razlog za to pa je pogosta nepripravljenost lokalne politike za reševanje problemov romske skupnosti, ki ji podporo daje tudi pravna ureditev. Ta namreč napotuje na vodovod kot primarni način zagotavljanja pitne vode, ki pa v primeru nelegalnih romskih naselij ni izvedljiva. Iskanje rešitve v nekaterih primerih otežujejo tudi Romi sami, saj niso zainteresirani za prevzem lastnine nad svojim naseljem. Eden redkih primerov relativno uspešnega reševanja problematike dostopa do vode je Dobruška vas v občini Škocjan. Po večkratnem posredovanju Varuhinje za človekove pravice, je občina prebivalcem tega romskega naselja zagotovila dostop do vode v obliki javno dostopne pipe.[21] Na podlagi posredovanja je Vlada v odgovoru Varuhinji poudarila, da priznava in spoštuje pravico dostopa do čiste pitne vode.[22] Postavitev javne pipe v romskem naselju je skladno s tem ustrezna rešitev, saj zagotavljanje pravice do čiste pitne vode ne pomeni, da mora biti voda napeljana neposredno v bivališče - določena je le časovna in fizična oddaljenost bivališča do izvira vode.
Poleg OZN se s problemom zagotavljanje pravice do čiste pitne vode v Sloveniji ukvarja tudi ESČP, in sicer v primeru Hudorovič in drugi proti Sloveniji.[23] Zanimivo je, da gre za prvi tovrstni problem pred ESČP. Tožeče stranke navajajo kršitev 3.[24] in 8.[25] člena EKČP, ker neformalno naselje, v katerem živijo, zaradi nezakonitosti gradnje nima možnosti za priključitev na javni vodovod, kljub temu, da občina to naselje tolerira že desetletja. Poleg tega stranke navajajo tudi kršitev 14.[26]člena v povezavi s 3. in 8. členom EKČP, saj domači organi niso sprejeli nobenih ustreznih ukrepov za rešitev te problematike in za odpravo neenakih življenjskih pogojev v primerjavi z ostalim prebivalstvom.
Slovenija se očitno zaveda težav na področju zagotavljanja dostopa do čiste pitne vode, kljub temu pa do danes ni mogoče opaziti bistvenega napredka pri reševanju te problematike. Država odgovornost večinoma prelaga na občine, kjer pa je reševanje bolj kot ne odvisno od politične volje županov. Tako so sprejeti ukrepi od občine do občine različni, večinoma pa gre le za različne začasne rešitve. Z vidika mednarodne odgovornosti države, da na svojem ozemlju zagotavlja temeljne človekove pravice, je to nesprejemljivo. Prvi korak k bolj celostnemu reševanju težav, povezanih z zagotavljanjem čiste pitne vode, bi lahko bil prav predlagani vpis pravice do pitne vode v Ustavo. Seveda pa bo tudi ustavna določba ostala le mrtva črka na papirju, če na njeni podlagi ne bo sprejet ustrezen zakon, ki bo celostno uredil sistem oskrbe s pitno vode ob upoštevanju dejstva, da je voda temeljna človekova pravica, ki jo je potrebno zagotoviti vsakomur.
[1] Dostopna na: http://www.pf.uni-lj.si/ob-studiju/pravna-klinika-za-varstvo-okolja/
[2] Angl. availability, acceptability, quality, accessability and affordability.
[3] Splošni komentar št. 15, sprejet na 29. seji CESCR, dne 20. januarja 2003. Objavljeno v dokumentu E/C.12/2002/11.
[4] Resolution A/RES/64/292. United Nations General Assembly, July 2010.
[5] Human Rights Council, Human rights and access to safe drinking water and sanitation, 6 October 2010, A/HRC/Res/15/9.
[6] UN Human Rights, Office of the High Commissioner for Human Rights, dostopno na: http://www.ohchr.org/SP/NewsEvents/Pages/DisplayNews.aspx?NewsID=10403&LangID=E(27.8.2015).
[7] Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPESKP), sprejet v Generalni skupščini ZN v New Yorku, 16. decembra 1966 z resolucijo št. 2200 A (XXI), veljati je začel 23. marca 1976. Trenutno ima 168 držav pogodbenic.
[8] 11. člen MPESKP
[9] Türk: Temelji mednarodnega prava (2015), str. 127.
[10] The right to water and sanitation, International Timeline. Dostopno na: http://www.righttowater.info/progress-so-far/international-timeline/#1948 (27.8.2015).
[11] Več na: http://www.ohchr.org/EN/Issues/WaterAndSanitation/SRWater/Pages/Overview.aspx
[12] Kot odgovor na Poročilo posebne poročevalke ZN. Dostopno na: http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/foto/1109/Izjava_RS_Albuquerque.pdf (15.7.2015)
[13] Glej http://www.arso.gov.si/vode/ (27.8.2015).
[14] de Albuquerque, Poročilo posebne poročevalke ZN, 2010.
[15] 149. člen Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13 in 56/15)
[16] 6. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, 30/98 – ZZLPPO, 127/06 – ZJZP, 38/10 – ZUKN in 57/11 – ORZGJS40).
[17] 25. odstavek Splošnega komentarja št. 15, sprejetega na 29. seji CESCR, dne 20. januarja 2003. Objavljeno v dokumentu E/C.12/2002/11.
[18] de Albuquerque, Poročilo posebne poročevalke ZN, 2010.
[19] Prav tam, str. 11.
[20] Amnesty International: Vzporedna življenja – Romom v Sloveniji nista zagotovljeni pravici do ustreznega bivališča in vode, Amnesty international, 2011. Dostopno na: http://www.amnesty.si/media/uploads/files/vzporedna_zivljenja.pdf
[21] Posebno poročilo Varuhinje, 2012, str. 11-14.
[22] Odgovor na novi poziv Varuhinje človekovih pravic glede problematike bivanjskih razmerv romskem naselju Dobruška vas v Občini Škocjan, št. 10.1 – 9/2011 – 15 – AD z dne 5. 7. 2011, str. 1.
[23] ESČP, Branko Hudorovič in Aleks Hudorovič proti Sloveniji ter Ljubo Novak in ostali proti Sloveniji, vlogi št. 24816/14 in 25140/14.
[24] 3. člen EKČP: Prepoved mučenja: Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati.
[25] 8. člen EKČP: Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja: Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.
[26] 14. člen EKČP: Prepoved diskriminacije: Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.