Za delovne spore bi sprva lahko rekli, da so spori med Davidom in Goljatom. Subordinirani delavec (ali skupina njih) v (individualnem) delovnem sporu ni v popolnoma enakem položaju kot delodajalec. Slednji je ekonomsko močnejši in pravzaprav je usoda delavca velikokrat dana v njegovih rokah (npr. odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov). Delodajalec lahko zato izkoristi delavčevo šibkost in njegovo nepoznavanje delovnopravnih zakonitosti (ignorantia iuris nocet posledično še toliko drži). Z zlorabami tako poskuša zaobiti delovnopravno zakonodajo, ki je sicer v bistvenem kogentne narave.[1] Delavec lahko zaradi zavarovanja svojih kratenih delavskih pravic poskuša po mirni ali sodni poti, pa tudi arbitraža se lahko kdaj izkaže za koristno. Kako in koliko naj bo delavec (ali skupina njih) previden v samem arbitražnem postopku in kako do vzpostavitve takšnega postopka sploh pride ter drugih oblikah alternativnega reševanja sporov, ponazarjava v omenjenem članku.