Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) že v svojih uvodnih določbah navaja, da je Slovenija demokratična republika in da ima v njej oblast ljudstvo. V sodobnih, demokratično urejenih državah, kakršna je tudi Slovenija, ljudstvo oblast v pretežni meri izvršuje na posreden način, in sicer preko predstavnikov, ki jih izvoli na volitvah. Veliko večino kandidatov na volitvah postavijo politične stranke, kandidati brez strankarske podpore pa imajo, vsaj na državnozborskih volitvah, zgolj teoretično možnost za izvolitev. Posledično si je težko predstavljati volitve brez aktivne udeležbe političnih strank. V tako organizirani družbi politične stranke prek oblikovanja politične volje delujejo kot posrednik med državljani in nosilci državne oblasti, državljanom pa omogočajo demokratičen vpliv na delovanje države. Ker politične stranke predstavljajo obliko zbiranja in združevanja, tudi ustanovitev in njihovo delovanje, spada pod okrilje pravice iz 42. člena URS. Ker pa svoboda združevanja ni absolutna pravica, je v njo možno posegati ter omejevati način njenega izvrševanja. Analogno je mogoče omejevati tudi delovanje političnih strank.