Avtor: Igor Slijepčević[1]

Izvleček: V slovenskem arbitražnem okolju zasledimo pravila institucij, zapise v učbenikih in celo izdano sodno prakso o obveznosti lihega števila arbitrov. Liha števila v matematičnem svetu naravnih števil nikoli ne prinesejo izenačenega rezultata. Vseeno obstajajo pravni sistemi, ki sodo število arbitrov dovoljujejo. Ti tvegajo, da se zgodi nekaj nenavadnega – izenačen rezultat kot posledica nestrinjanja dveh arbitrov, ki presojata v arbitražnem postopku. To je zagotovo lahko velika blamaža tudi za arbitražno institucijo, ki je servirala takšen postopek in sta stranki iz njega izšli tako, kot da sta se zapletli v Gordijski vozel. Omenjeni prispevek obravnava vprašanje sodega števila arbitrov v slovenskem in mednarodnem arbitražnem prostoru.

Ključne besede: sodo število, arbiter, Zakon o arbitraži, sodna praksa, prepoved sodega števila arbitrov.

SODO ŠTEVILO ARBITROV V SLOVENSKEM PRAVNEM REDU

Pogodbeni stranki morata v arbitražni sporazum vnesti določene sestavine, da bi ta postal veljaven. Stranke sicer največ pozornosti namenjajo izpolnjevanju objektivne arbitrabilnosti iz 4. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju: ZArbit). Ta pomeni možnost predložitve določene vrste spora pred arbitražo in se nanaša na samo pravno razmerje med strankama. Poleg tega so obvezne sestavine tudi navedba strank, s čimer se ugotavlja subjektivna arbitrabilnost prav tako iz istega člena, in zapis arbitražne institucije, ki bi arbitražni postopek servirala. Vse ostale sestavine, med katere sodi tudi število arbitrov, so fakultativne.

Kolikšno število arbitrov je dobro izbrati, je odvisno od same narave spora oz. natančneje od vrednosti spornega predmeta.[2]Matematično povedano - bolj večja vrednost nakazuje na potrebo večjega števila arbitrov in obratno. Taki, sicer dokaj preprosti premosorazmerni logiki, je potrebno dodati tudi dva ključna elementa v razmislek. Najprej bi bilo dobro pregledati, za kakšne vrste sporov gre. Če gre za premoženjski, potem imamo pogodbeno vrednost že dano oz. jo lažje ocenimo. Zato lahko tudi vnaprej predvidimo, kolikšno število arbitrov se nam splača imeti. Težava nastane pri nepremoženjskih sporih, katerih vrednost ni objektivno ocenjena. Prevelika (subjektivno) ocenjena vrednost lahko pomeni angažiranje prevelikega števila arbitrov. Posledično bi bilo bolje, da v primerih nepremoženjskih sporov, ki bodo sicer v sklopu objektivne arbitrabilnosti bistveno bolj omejeni, stranki določita enega arbitra.

Druga pomembna postojanka ob vprašanju števila arbitrov je vprašanje stroškov, ki bodo ob tem nastali. Arbitri dobivajo nagrade za opravljanje svojega dela, kar se pokrije s plačilom predujmov.[3]  Strankam je iz tega naslova bolje imeti manj arbitrov. Težava, ki sicer pri tem nastopi, je v imenovanju arbitrov. Ta je namreč, kadar je en sam, imenovan s strani obeh strank, kar pomeni nujno medsebojno strinjanje. Kadar se ti ne bosta mogli dogovoriti okoli imenovanja posameznika, bi vsaka posebej morala imenovati po enega arbitra, nato pa ta dva arbitra še tretjega. Čeprav do neke mere shizofreno, bi lahko stranki vseeno raje pristali na dogovor o procesnem vodstvu dveh arbitrov, saj bi s tretjim lahko nastali zanju nepotrebni stroški.[4]

Zakon o arbitraži bo sicer povedal, da stranki določita število arbitrov (prvi odstavek 13. člena ZArbit). Sama jezikovna razlaga nas žal ne pripelje do ugotovitve, ali je zaradi tega sodo število arbitrov prepovedano. Omenjeni odstavek samo ponazori, da je v moči strank, kolikšno število arbitrov si želita imeti. Logično lahko iz tega zaključimo, da si stranki lahko želita tudi sodo število arbitrov. Drugi odstavek istega člena pa v okviru jezikovne in namenske razlage želi dopovedati, da naj si stranki raje izborita za liho število arbitrov.[5] Miselni proces je pri tem preprost – liho število arbitrov pri odločanju nikakor ne more rezultirati v izenačenem rezultatu, zato z vidika vsebinske presoje ni nobene ovire za izdajo arbitražne odločbe. Z vidika samega zakona in s tem tudi nastalih stroškov je strankama sicer bolje imeti enega arbitra, odvisno, kako matematično razmišljamo.[6]

Arbitražni pravilniki so naslednji pomembni pravni viri, ki lahko določajo število arbitrov v posameznem arbitražnem postopku. Kar je sicer potrebno opozoriti, je narava takih arbitražnih pravilnikov, ki so enačeni s ponudbo pogodbe. Ko stranki pristaneta na določena arbitražna pravila, je to zanju pogodba in ne npr. podzakonski akt. Ljubljanska arbitražna pravila (v nadaljevanju: LAP) vsebujejo določbo 13. člena, ki govori o številu arbitrov in pravzaprav skorajda posnema dikcijo istega člena ZArbit. Prvi stavek pove, da je v moči strank, kolikšno število arbitrov si želita privoščiti. To zopet nakazuje na možnost izbora sodega števila arbitrov (strogo jezikovno gledano). Naslednji stavek pa poudari vlogo predsedstva arbitraže, da izbere enega ali tri arbitre, seveda odvisno od zapletenosti zadeve, vrednosti spornega predmeta in ostalih okoliščin.[7] Potemtakem se vseeno nakazuje želja Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije po tem, da naj stranki izbereta liho število arbitrov. Namen je jasen – liho število arbitrov prepreči že prej omenjene vsebinske zaplete z izdajo arbitražne odločbe.  

Sodna praksa na temo sodega števila arbitrov sicer obstaja v zelo skromni postavi, saj praktično njena edina sodba praznuje že 24. obletnico. Sklep Višjega sodišča v Kopru nam v resnici odpre Pandorino skrinjo na vprašanje lihega števila arbitrov po starem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) iz leta 1977.[8] Po določbi 472. člena ZPP/77 sodo število t.i. razsodnikov ni bilo dovoljeno, saj iz dikcije prvega odstavka tega člena in z uporabo razlagalnega argumenta a contrario to ustrezno sledi.[9] To je v predmetni zadevi rezultiralo v ničnosti arbitražne klavzule. Vseeno se je potrebno zavedati, da gre za zelo staro odločbo, katere presoja je temeljila še na starejšem ZPP, ki je vseboval določila o arbitraži. Teh določil v sodobnem ZPP ne zasledimo več. Neposrednega odgovora na vprašanje torej iz omenjenega zakona danes ne bi dobili.

Ne glede na vse zgornje teoretično premlevanje lahko zaključimo, da je v slovenskem pravnem redu večinsko stališče postavljeno na stran odobravanja lihega števila arbitrov. Čeprav si stranki namesto treh vseeno želita dva arbitra zaradi manjšega obsega stroškov, bi vseeno prevladalo prepričanje o nemotenem izdajanju arbitražnih odločb. Navzkrižje interesov sodega števila arbitrov bi samo zapletlo njihovo izdajo. Stranke bi se zato po mojem mnenju morale dogovoriti o lihem številu arbitrov.[10]

SODO ŠTEVILO ARBITROV V MEDNARODNEM ARBITRAŽNEM OKOLJU

Arbitražno pravo je zelo internacionalizirano in če izhajamo iz predpostavke, da pravo vseeno ni univerzalna disciplina, hitro dobimo velik mozaik različnih pravnih rešitev. Pri tem imajo pravni sistemi različne ponujene rešitve in se zato glede vprašanja sodega števila arbitrov nekoliko razlikujejo. Nadaljevanje članka predstavlja možne situacije, ko sodo število arbitrov je/ni dovoljeno in razloge za takšno pravno postopanje.

Pristop št. 1 – Prepoved sodega števila arbitrov v arbitražnem sporazumu

V izogib že večkrat omenjenim morebitnim zapletom pri izdajanju arbitražne odločbe se posamezne države odločajo prepovedati sklepanje arbitražnih sporazumov s sodim številom arbitrov. Načeloma so to naredile na zakonodajni ravni. Čeprav je za civilno pravo posebej poudarjena pogodbena svoboda, to ne pomeni, da ne bi obstajala zakonska prisila ali omejitev pri svobodnem sklepanju pogodbene vsebine. Nedopustna pogodbena določila naj doživijo usodo ničnosti in nikoli ne zaživijo (npr. odsotnost svobodne volje pogodbenika zaradi grožnje) ali izpodbojnosti in sčasoma postanejo veljavna (kar je sicer za to temo dokaj brezpredmetno).

Romanski pravni sistemi so medsebojno poenoteni okoli vprašanja sodega števila arbitrov. Nasploh jih prepovedujejo in strankama nalagajo drugačne obveznosti. Italijanska pravna praksa nastopi dokaj direktno, saj v svojem 809. členu Zakona o pravdnem postopku (it. Codice di procedura civile) prepove sodo število arbitrov. Že z jezikovno razlago pridemo do spoznanja, da stranki lahko določita enega ali več (liho število po matematični formuli 2n±1) arbitrov, ki jih torej ne sme biti sodo. Z namensko razlago pa odkrijemo dejanski pomen te norme.[11] Omenjeni člen za razliko od slovenskega torej zelo olajša razumevanje strank o sklepanju sestave arbitražnega senata. Z jezikovno razlago (beri zakon: it. deve contenere, slo. mora vsebovati) bi sicer lahko prišli tudi do zaključka, da je število arbitrov obvezna sestavina arbitražnega sporazuma po italijanskem pravu. V duhu načela in favorem arbitratis pa si italijanski ZPP vseeno prizadeva popraviti napake pogodbenih strank, kadar sta se dogovorili za sodo število arbitrov. Stranki se sicer sami lahko popravita, ko zagrešita takšno napako (ali ko števila arbitrov sploh nista določili), v nasprotnem primeru pa zakon pooblašča predsednika arbitraže, da določi arbitre v svojem lastnem imenu.[12]

Špansko razumevanje tega vprašanja je še bolj poenostavljeno od italijanskega. Predvsem zato, ker ima Španija svoj lasten Zakon o arbitraži (špan. Ley de arbitraje), prvega iz decembra 2003 in kasneje noveliranega leta 2011. Ta v 12. členu določa liho število arbitrov. Kadar se stranki nista dogovorili okoli števila arbitrov, je določen arbiter posameznik.[13] Verjetno je španski zakonodajalec predvidel možnost arbitra posameznika kot pomoč sprtima strankama, saj na tak način zmanjšata svoje stroške, kar je vsekakor dobrodošlo. Po drugi strani je nevarnost predvsem ta, da ni zakonodajalec predvidel zapletenega dejanskega stanja, v katerem bi bila ekspertiza treh arbitrov nujno potrebna. Španska sodna praksa pa prav tako ne priznava odločb, kadar je v arbitražnem postopku število arbitrov iz lihega padlo na sodo.[14] Ravno obratno logiko je lansko leto ubrala Grčija. Njen 14. člen Zakona o mednarodni gospodarski arbitraži, gr. Διεθνής Εμπορική Διαιτησία Ρυθμίσεις για τη λειτουργία του Ελεγκτικού Συνεδρίου και λοιπές επείγουσες διατάξεις) prav tako predvideva vzpostavitev lihega števila arbitrov s strani pogodbenih strank. Če tega ne bi (uspešno) storili, se določijo trije arbitri.[15]

Pristop št. 2 – Dovoljenost sodega števila arbitrov v arbitražnem sporazumu preko sodne prakse

Germanski pravni sistem, ki je nam v sklopu civilnega prava precej bližji, ima dokaj nekonsistentno vlogo do vprašanja sodega števila arbitrov. Zakonodajna praksa se še zmeraj oklepa trdne drže o lihem številu arbitrov, saj ta ne more nikakor voditi do že večkrat omenjenih zapletov pri izdaji arbitražne odločbe. Sodna in arbitražna praksa pa zakonodajni niti ne sledita, predlagata drugačne rešitve ter s tem sprožita manjšo zmedo v naravnanosti do omenjenega vprašanja v članku.

Nemški pravni sistem, na katerega se zelo naslanjamo, ima to pravno vprašanje sicer jasno rešeno. Zakonodaja iz nemškega ZPP sicer določno nakazuje na določitev lihega števila arbitrov in sodna (ter arbitražna) praksa od tega pravila dejansko ne odstopa. Nemški ZPP (nem.: Zivilprossezordnung) v prvem stavku prvega odstavka 1033. člena navaja, da je določitev števila arbitrov v domenah strank. To bi sicer zopet pomenilo, da stranki lahko izbereta sodo število teh.[16] Drugi odstavek pa v primeru nesporazuma določa arbitražo sestavljeno iz treh arbitrov. Enako zakonsko podlago najdemo tudi v Avstriji.[17] Iz tega zaključimo, da je nemški arbitražni sistem enako naravnan kot slovenski. Želja nemškega zakonodajalca je bila kot kaže ohranjati Ordnung und Disziplin arbitražnega postopka. Pogodbena svoboda strank se tako umakne zlatemu pravilu o lihem številu arbitrov.[18] Ne želimo si namreč nepotrebnega zapleta okoli izdaje arbitražne odločbe, ko bi naleteli na izenačen rezultat.[19]

Nizozemska v strogi zakonodajni noti (1024. člen nizozemskega ZPP, ki je razdeljen v štiri knjige niz. Wetboek van Burgerlijke Rechtsvordering) še nekako sledi trendom romanskih pravnih sistemov v sklopu tega vprašanja. Omenjeni člen v prvem odstavku določa liho število arbitrov, nadalje pa omogoča sodno intervencijo v primeru nesporazuma strank, ki sama določa, kolikšno število arbitrov naj bo za predmetni spor potrebno.[20] Sodna in arbitražna praksa pa od zakonodajne dejansko odstopata. To velja zlasti v primerih priznavanja tujih arbitražnih odločb, ko nizozemska sodišča znotraj izvršljivosti sprejemajo tudi arbitražne odločbe, bazirane na vsebinskem presojanju s strani sodega števila arbitrov.[21] Verjetno je bil primarni cilj sodišč predvsem gospodarsko spodbujanje in trgovanje, saj imajo tako tuje družbe manjšo bojazen pred zavrnitvijo priznanja arbitražne odločbe proti nizozemski stranki. Pogodbena in procesna svoboda je zaradi odsotnosti tovrstne omejitve povečana, saj si stranki izbereta vsaka po enega arbitra in se s tem izogneta morebitnim zapletom (npr. izbor arbitra posameznika). Gospodarske družbe namreč rade izberejo arbitražo predvsem zaradi načel zaupnosti in tajnosti, katerih primarni cilj je ohraniti vsebino spora javnosti nepoznano. Vsi ti razlogi so tako najverjetneje pripeljali do odstopa od zakona. Nizozemska pa je hkrati čutila potrebo, da isto logiko vpelje tudi v sklopu svoje domače arbitraže, zato je verjetno takšna zakonska določba samo še mrtva črka na listu papirja.[22]

Pristop št. 3 – Popolna svoboda okoli izbora števila arbitrov

Določene države, nekatere sicer bolj eksotične, do vprašanja sodega števila arbitrov nimajo posebnih pomislekov. Za to najdejo različne razloge, ki dopuščajo strankam oblikovanje arbitražnega senata v kakršnikoli sestavi arbitrov. Primeroma bom analiziral švicarsko in angleško arbitražno pravo, ki do tega perečega problema ne čutita potrebe po pravnih spremembah. Takšno razmišljanje dveh pravno eksotičnih držav je povsem razumljivo, saj (1) Švica predstavlja mešanico germanskega in romanskega pravnega sistema, (2) Anglija pa pravzaprav ne sodi v družino držav s kontinentalnim pravnim sistemom.

Švica je zelo arbitražno naravnana država. V sklopu njenega izvoznega gospodarstva lahko štejemo tudi produkte arbitraže. Zato je Švica do tega vprašanja drugače razmišljujoča. Strankam omogoča večjo širino pogodbene svobode, zato arbitražni sporazum s kakršnimkoli številom arbitrov ostaja v veljavi.[23] Švicarski pravni teoretiki sicer opozarjajo na morebitne nevarnosti sklepanja takšnega sporazuma, pri tem pa strankam svetujejo, da glede na naravo predmetnega spora določita manjšo ali večje liho število arbitrov. Stranki se s tem namreč rešita šahovske pat pozicije.[24] Ne glede na njihovo pravno mnenje se svobodnemu zakonodajnemu postopanju pridružuje tudi sodna praksa.[25] Ta dovoljuje sklepanje arbitražnih klavzul s sodim številom arbitrov iz dveh primarnih razlogov: (1) stranki ne bosta imeli morebitnih dodatnih zapletov okoli skupnega imenovanja enega arbitra, kadar se medsebojno ne bi strinjali in (2) stranki bi se lahko dogovorili, da mora za uspešno izdajo arbitražne odločbe potrebno doseči soglasje arbitrov, in če bi to bilo dano, to ne bi smelo predstavljati ovire za izdajo arbitražne odločbe. Slednji argument je sicer lahko zelo aleatoren, saj bi uspeh arbitražnega postopka na koncu temeljil le od tega, ali sta se arbitra odločila soglasno. Zato je švicarska zakonodajna teorija in sodna praksa uveljavila t.i. sistem odločilnega glasu arbitra (fr. voix prépondérante).[26]

Angleški pravni sistem ne zanika potencialne možnosti sklepanja arbitražne klavzule s sodim številom arbitrov.[27] Angleški arbitražni zakon (Arbitration Act 1996) v drugem odstavku 15. člena predvideva izpodbojno domnevo v primeru sode sestave.[28]Stranki imata tako vso potrebno pogodbeno svobodo in, podobno kot v švicarskem arbitražnem svetu, ne bosta imeli težav pri njihovem imenovanju. Le domneva se, da sta stranki imenovali še tretjega razsodnika (ang. umpire) v primeru, kadar bi prišlo do izenačenega rezultata.[29] Temu tretjemu posamezniku s tem v bistvu pripade odločilen glas, kadar se prvotno imenovana arbitra medsebojno ne bi strinjala. Dejansko se takšna praksa uporablja zgolj v primerih domače arbitraže, saj tuji pravni subjekti angleškega pravnega dojemanja niso vešči. Domet uporabe tega pravila pa je vezan samo na določene objektivno arbitrabilne spore, še posebej v pomorstvu in zavarovalništvu.[30]

Zaključek

V sklopu civilnega in arbitražnega prava strankam radi prepuščamo veliko pogodbene svobode. Vseeno je ta do določene mere omejena z različnimi kogentnimi pravili. Ta zasledujejo določen cilj, ki naj prepreči nastanek škodljivih pravnih posledic. Prav to je zakonodajni cilj držav, ki sklepanje sodega števila arbitrov prepovedujejo. Razlog je preprost – preprečiti želimo izenačen rezultat, kadar se arbitra ali sodo število arbitrov medsebojno ne bi strinjalo. Nekateri pravni sistemi pa vseeno vzpostavljajo dovoljšno mero fleksibilnosti, preko katere dovoljujejo imenovanje sodega števila arbitrov. Namen je jasen – arbitraža lahko predstavlja odličen izvozni produkt, hkrati pa poveličevanje pogodbene svobode vodi v gospodarsko okrepitev.

  

Viri in literatura

KNJIGE:

1.     Clover Alcolea, Lucas: Arbitration of Trust Disputes, v: Elgar Arbitration Law and Practice series (2022), str. 136.

2.     Juhart, Miha, Možina, Damjan et. al:  Uvod v civilno pravo, v: Uradni list (2019), str. 254.

3.     Ude, Lojze: Arbitražno pravo, v: GV Založba (2004), str. 23.

4.     Buonfrate, Angelo: Gli arbitrati del codice di procedura civile, v: Key Editore (2015), str. 15.

5.     Diaz-Bastien, Ernesto: Comentarios breves a la Ley de arbitraje, v: Editorial Reus S.A. (2007), str. 75.

6.     Babiniotis, Dimitris, Mavrantonakis, Emmanouil, The International Arbitration Review - Greece ,v:  Law Business Research Ltd (2023), str. 121.

7.     Schütze, Rolf: Institutional Arbitration – A commentary, v: Beck/Hart (2013), str. 1071.

8.     Riegler, Stefan: Arbitration Law of Austria – Practice and Procedure, v: Juris Publishing (2007), str. 223.

9.     Cleveland Harris, Trading Under the Laws of Germany (1933), str. 183

10.   Krimphove, Dieter: Internationale Schiedsgerichtsbarkeit - Perspektiven für die Wirtschaft, v: Fachmedien Recht und Wirtschaft (2022), str. 128.

11.   Van der Bent, Bommel, Leitjen, Marnix: et. al, A Guide to the NAI Arbitration Rules - Including a Commentary on Dutch Arbitration Law, v:  Kluwer Law International B.V. (2009), str. 91-92.

12.   Šarčević, Petar: Essays on International Commercial Arbitration, v: BRILL (1989), str. 69.

13.   Arnold, Karl, Karrer, Pierre: Switzerland S Private International Law Statute 1987 - The Swiss Code on Conflict of Laws and Related Legislation, v: Kluwer Law and Taxation Publishers (1989), str. 200.

14.   Inderkum, Heinrich: Der Schiedsrichtervertrag (1988), v: samozaložniško delo, str. 67.

15.   Lew, Julian, Mistelis, Loukas et. al: Comparative International Commercial Arbitration, v: Kluwer Law International B.V. (2003), str. 231.

16.   Redfern, Alan:  Law and Practice of International Commercial Arbitration, v: Sweet & Maxwell (2004), str. 157.

ČLANKI:

1.     Djinović, Marko: Ločena arbitražna odločba o povrnitvi plačanega dela predujma, v: Slovenska arbitražna praksa (2017), str. 51.

2.     Stanič, Ana: Vloga odvetnika v arbitražnem postopku, v: Slovenska arbitražna praksa (2012), str. 50.

3.     Emanuele, Ferdinando, Molfa, Milo: Multiparty Arbitrations: The Italian Perspective, v: Global Arbitration review (2013), str. 65.

4.     Alonso, Jose, Gómez Acebo, Alfonso et. al: International Arbitration Yearbook - Spain, v: 11th Edition The Baker McKenzie International Arbitration Yearbook (2017), str. 410.

INTERNETNI VIRI:

1.     https://www.sloarbitration.eu/Kalkulator (pridobljeno 19. novembra 2024)

2.     https://www.sloarbitration.eu/Arbitraza/Arbitrazna-pravila-2023#13 (pridobljeno 19. novembra 2024)

3.     https://www.linklaters.com//media/files/linklaters/pdf/mkt/brussels/international_arbitration_chapter_on_belgium.ashx?la=en&rev=181500b1-2d1e-4487-9921 24f7c23891e5&hash=92EDD42FA65545D4BC5A6F9E45D0333D8EFCFFB8 (pridobljeno 24. novembra 2024)

4.      https://cms.law/en/int/expert-guides/cms-expert-guide-to-international-arbitration/netherlands (pridobljeno 24. novembra 2024)

SODNA PRAKSA:

1.     VSK sklep I Cpg 102/2000 z dne 7. septembra 2000.

2.     Sodba švicarskega pravdnega sodišča B 121 I 81 z dne 20. marca 1995.

3.     Sodba Zveznega sodišča Avstralije Hi-Fert Pty and Cargill Fertillizers v. Kiukiang Maritime Carriers and Western Bulk Carriers z dne 30. junija 1997.

OPOMBE

[1] Študent prvega letnika magistrske stopnje Pravne fakultete, Univerze v Ljubljani.

[2] V sklopu Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije obstaja kalkulator, s katerim lahko izračunate vrednost stroškov za plačilo enega ali treh arbitrov glede na vrednost spornega predmeta. Več o tem glej: https://www.sloarbitration.eu/Kalkulator (pridobljeno 19. novembra 2024).

[3] Djinović, Ločena arbitražna odločba o povrnitvi plačanega dela predujma, Slovenska arbitražna praksa (2017), str. 51.

[4] Clover Alcolea, Arbitration of Trust Disputes (2022), str. 136.

[5] Iz tega naposled izhajajo tudi teoretiki, ki so prepričani, da število arbitrov mora biti vselej liho. Žnidaršič Skubic, Uvod v civilno pravo (2019), str. 254 in Ude, Arbitražno pravo (2004), str. 23.

[6] Matematična logika je tukaj dvojna, a dejansko bo strankama pomembna zgolj ena. Absolutna vrednost stroškov plačila bo vselej manjša pri nižjih vrednostih spornega predmeta, a vendarle bo razpon med njima lahko tudi vplival, ali se bosta stranki želela podati v arbitražo ali pa bosta zaradi tega raje izbrali pravdni postopek.

[7] Več o tem glej: https://www.sloarbitration.eu/Arbitraza/Arbitrazna-pravila-2023#13 (pridobljeno 19. novembra 2024).

[8] VSK sklep I Cpg 102/2000 z dne 7. septembra 2000.

[9] To sicer ni vsebinski zaključek sodišča, ko pravi: ,,Zakon sicer ne pove, kaj pomeni, če dogovorjeno število razsodnikov ni liho,'' vendar glede na zapoved norme, ki jasno določuje liho število arbitrov, zaključimo, da sodo število arbitrov v arbitražni klavzulo ni mogoče določiti.

[10] Stanič, Vloga odvetnika v arbitražnem postopku, Slovenska arbitražna praksa (2012), str. 50.

[11] Emanuele, Molfa, Multiparty Arbitrations: The Italian Perspective, Global Arbitration review (2013), str. 65.

[12] Buonfrate, Gli arbitrati del codice di procedura civile (2015), str. 15.

[13] Diaz-Bastien, Comentarios breves a la Ley de arbitraje (2007), str. 75.

[14] Alonso, Gómez Acebo et. al, International Arbitration Yearbook - Spain (2017), str. 410.

[15] Babiniotis, Mavrantonakis, The International Arbitration Review – Greece (2023), str. 121.

[16] Schütze, Institutional Arbitration – A commentary (2013), str. 1071.

[17] Ni odveč še enkrat opozoriti, da je za stranki preventivno bolje imenovati enega arbitra, kadar bi vrednost spornega predmeta oz. tožbeni zahtevek vseboval dokaj majhno denarno vsoto (glej predvsem 16. odstavek komentarja). Riegler, Arbitration Law of Austria – Practice and Procedure (2007), str. 223.

[18] To pravilo se lepo pokaže v belgijskem arbitražnem pravu. Samo pogodbeno določilo, v katerem sta stranki določili sodo število arbitrov avtomatično ni neveljavno, se pa bo takšna klavzula morala prilagoditi pravilom belgijskega ZPP. Več o tem glej razdelek 5.1. (pridobljeno 24. novembra 2024): https://www.linklaters.com/-/media/files/linklaters/pdf/mkt/brussels/international_arbitration_chapter_on_belgium.ashx?la=en&rev=181500b1-2d1e-4487-9921-24f7c23891e5&hash=92EDD42FA65545D4BC5A6F9E45D0333D8EFCFFB8.  

[19] Cleveland Harris, Trading Under the Laws of Germany (1933), str. 183 in Krimphove, Internationale Schiedsgerichtsbarkeit - Perspektiven für die Wirtschaft (2022), str. 128.

[20] Nekateri nizozemski pravni teoretiki sodo število arbitrov označujejo za kršitev javnega reda, ki je nekakšna podmnožnica kršitev kogentnih pravil. Van der Bent, Leitjen et. al, A Guide to the NAI Arbitration Rules - Including a Commentary on Dutch Arbitration Law (2009), str. 91-92.

[21] Več o tem glej razdelek 4.1., ki na kratko opisuje to situacijo: https://cms.law/en/int/expert-guides/cms-expert-guide-to-international-arbitration/netherlands (pridobljeno 24. novembra 2024).

[22] Šarčević, Essays on International Commercial Arbitration (1989), str. 69.

[23] To pravilo velja tako za domačo kot tujo arbitražo, ki bi se izvajala v Švici. Arnold, Karrer, Switzerland S Private International Law Statute 1987 - The Swiss Code on Conflict of Laws and Related Legislation (1989), str. 200.

[24] Inderkum, Der Schiedsrichtervertrag (1988), str. 67.

[25] Sodba švicarskega pravdnega sodišča B 121 I 81 z dne 20. marca 1995.

[26] Glej omenjeno sodbo švicarskega sodišča v opombi 26. Vprašanje, ki se nam lahko zastavi, je, kateremu od dveh arbitrov bi dali odločilni glas. Porodita se nam dve možnosti – to priložnost damo arbitru, ki ga je imenovala šibkejša stranka zaradi potrebe po varovanju le-te ali to omogočimo arbitru, imenovanega s strani tiste stranke, ki v pogodbenem razmerju nosi večje poslovno tveganje (npr. posojilodajalec).

[27] Lew, Mistelis et. al, Comparative International Commercial Arbitration (2003), str. 229.

[28] Takšna domneva je pravzaprav posledica tradicionalne razsodniške ureditve, kjer so odločali v sestavi treh posameznikov. Arbitražna praksa v Angliji je zelo dolga, saj je tudi Rimski imperij z institutom receptum arbitri segel na njeno ozemlje. Lew, Mistelis et. al, Comparative International Commercial Arbitration (2003), str. 231.

[29] Redfern, Law and Practice of International Commercial Arbitration (2004), str. 157.

[30] Sodba Zveznega sodišča Avstralije Hi-Fert Pty and Cargill Fertillizers v. Kiukiang Maritime Carriers and Western Bulk Carriers z dne 30. junija 1997.