Avtorica: Žana Demšar[1]

Izvleček:Victim impact statements oz. osebna izjava žrtve je institut, ki ga poznajo common law sistemi in omogoča žrtvi oz. njenim svojcem, da podajo svoje občutke glede izvršenega kaznivega dejanja, kar posledčno vpliva na odločitev o kazenski sankciji. Pa s tem kratimo pravice obdolžencu in zoper njega poleg države postavljamo na stran obtožbe še nekoga tretjega?

Ključne besede: victim impact statements, osebna izjava žrtve, položaj žrtve, oškodovanec.

Uvod

Sociolog Nills Christie pravi, da smo s tem, ko smo spore preuredili v sistem kazenskih postopkov, povzročili, da je položaj strank postal obroben, in da v bistvu sploh nista več ostali dve stranki, ampak zgolj ena (obdolženi), ki ji na drugi strani stoji država. Država, naj bi na nek način zastopala žrtev, to pa naj bi počela tako učinkovito, da žrtev iz celotnega prizorišča povsem izostane. Če povzamem Christija, ji je bilo odvzeto nekaj (možnost sodelovati v lastnem sporu), kar bi ji po logičnem redu stvari moralo pripadati[2].

 

Ozadje

Leta 1970 se je začelo gibanje za prehod iz individualiziranega in rehabilitacijskega modela v t.i. just desert oz. justice model, ki naj bi prispeval k popravku prevelikih razlik, ki ga dela individualizirani sistem. V just model dva faktorja določita kazensko sankcijo; teža kaznivega dejanja, ki se kaže kot bolečina oz. trpljenje povzročeno žrtvi in storilčeva krivda, ki jo določa stopnja krivde. V prvem faktorju lahko prepoznamo individualizacijo žrtve, napram individualizaciji storilca, katerega zagovornik je bil rehabilitacijski model. Žrtev naj bi bila živeč opomnik, da za državo oz. državnim tožilstvom stoji resnična oseba z interesom, kako se bo primer rešil. Razmah gibanj za pravice žrtev naj bi bil tudi posledica porasta nasilnih kaznivih dejanj v Ameriki. Posledično so se ljudje začeli zavedati, da so tudi sami potencialne žrtve.

Ali poimenovanje »žrtev« pomeni enako kot »oškdovanec«?

Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 144. členu določa, da je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Koliko bo potem »žrtev« imela vloge v procesnem redu, je odvisno od tega, ali ji lahko nadanemo naziv oškodovanec. Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj uporablja edino opredelitev žrtev, ki jo poznamo v slovenskem kazenskem pravu in pravi, da je žrtev oseba, ki je zaradi nasilnega naklepnega dejanja utrpela škodo, priznano po tem zakonu. Že v zakonih torej ne najdemo enotne sprejete kategorizacije, Maša Hribar pa v svojem delu ponuja 5 pogledov, kako opredeliti žrtev. Prvi jo postavlja za vir informaciji, torej pričo. Negativni vidik te opredelitve je, da če državni tožilec njene izpovedbe ne bo štel kot za pomembno za odločitev o obtožbi, žrtev ne bo zaslišana. Kritiki tega vidika opozarjajo na instrumentalizacijo in delovanje z žrtvijo, kot s sredstvom za doseganje državnih interesov. Drugi pogled pravi, da je žrtev oseba, ki je utrpela škodo. Nekateri temu pogledu pravijo tudi ekonomski model, saj se pravice žrtve in njeni zahtevki navezujejo na škodo, ki je nastala kot posledica kaznivega dejanja, ne pa na dejstvo, da je bila žrtev neposredno prizadeta s kaznivim dejanjem. Tretji pogled pravi, da je žrtev oseba, ki potrebuje podporo in zaščito (model rehabilitacije in zaščite). Ta pogled se je pojavil kot posledica zavedanja sekundarne viktimizacije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki pravi, da je oseba prvič viktimizirana s kaznivim dejanjem, drugič pa s tem, ko mora pripeteno obnavljati v sodnih oz. zunajsodnih postopkih. Negativna plat tretjega vidika je zagata paternalističnega pristopa – ne potrebuje nujno vsaka žrtev podpore in zaščite, nekatere daleč od tega želijo zgolj npr. finančno zadoščenje. Četrti pogled pravi, da je žrtev oseba, ki ima nadzor nad kazenskim pregonom, kar lahko počne neposredno – kot subsidiarni tožilec - ali pa posredno, kar se kaže že v tem, da je za pregon nekaterih kaznivih dejanj potreben predlog oškdodovanca (t.i. predlagalni delikti) in pa npr. izpodbijanja odločitve državnega tožilca, da ne začne ali ne nadaljuje kazenskega pregona (4. odstavek 161. člena ZKP). Slednje pravice naj bi bile v sistemih common law zelo šibke in naj bi ravno zato prihajalo do vključevanja victim impact statements oz. osebnih izjav žrtev. Zadnji, torej peti, pogled pravi, da je žrtev oseba, ki je nosilka pravic, kar se na prvi pogled sliši precej samoumevno, ampak Hribar pravi, da za tem stoji ideja, da predstavlja kaznivo dejanje najprej in zlasti kršitev individualnih pravic žrtev, ne pa samo kršitev družbenega javnega interesa[3].

Kaj v resnici sploh je Victim Impact Statement?

Criminial division ameriškega U.S. Department of Justice pravi, da je izjava žrtve pomemben del presentence Investigation report (PSR), torej poročila, ki ga pripravi ameriški zavod za prestajanje pogojne obsodbe in vključuje podatke o obdolženčevi morebitni predkaznovanosti, socialnem položaju, podrobnosti kaznivega dejanja, finančni, socialni in, če potrebno, tudi zdravstveni vpliv kaznivega dejanja na žrtev in morebitne izjave žrtve o tem, kako je kaznivo dejanje nanje vplivalo. PSR naj bi sodniku pomagal pri izbiri primerne kazni[4]. V osebni izjavi naj bi torej žrtev (oz. lahko tudi njeni svojci in bližnji prijatelji) pojasnila, s svojimi besedami, kako je kaznivo dejanje vplivalo nanjo. Žrtev jo ponekod lahko na sojenju glasno prebere oz. prosto pove, ponekod pa je lahko zgolj pisana in vložena k zgoraj omenjenemu PSR. Osebna izjava žrtve pa naj ne bi bila omejena zgolj na list papirja, občutja so lahko izražena tudi kot filmčki s slikami in glasbo.

Zanimiv primer, ki določa, kakšna glasba je primerna je primer People vs. Kelly. Kelly je umoril 19-letno dekle. Victim impact video je vseboval fotografije iz njenega življenja, v ozadju se je igrala glasba od Enye. Obsojen je bil na smtno kazen, na kar se je Kelly pritožil, saj naj sodišče ne bi smelo dopustiti videoposnetka kot victim-impact evidence. Sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo, češ, da videoposnetki niso inherentno nepošteni, problem bi se pojavil ob predolgih videih ali pa, da bi bila žrtev že odrasli in bi bilo v videu veliko slik, ko je bila le-ta še otrok in tudi uporaba glasbe, ki bi vzpodbudila premočna čustva[5]. V kasnejših judikatih se je izkazalo, da je neprimerna glasba od skupine The Beatles in pevca James Taylorja[6] ter pevke Celine Dion[7].

Nasprotniki victim-impact evidence pravijo, da izjava ruši temeljna načela adversarnega kazenskega postopka, vključno s pojmovanjem kaznivega dejanja kot napada na državo oz. skupnost, ne na individualno žrtvijo ter, da gre za rušenje procesnega ravnotežja, saj na strani obtožbe kopičimo procesne subjekte, kar povzroča erozijo pravic obdolženca. Žrtve naj bi bile maščevalne, subjektivne in pretirano čustvene, in zato naj njihovo mnenje ne bi moglo pozitivno vplivati na kazensko zadevo. Na tehtnici med pravicami žrtve in pravičnimi kaznimi oz. zmanjšanju prevelikih razlik v kaznih za ista kazniva dejanja, naj bi prevladala slednja, torej pravna varnost in legitimna pričakovanja storilcev, kakšno kazen bodo dobili, če bodo obsojeni[8].

Zagovorniki instituta na drugi strani pravijo, da se uresničuje javni interes, saj pridemo do večjega števila kazenskih ovadb in bolje razčiščenega dejanksega stanja. Javnost bi bila bolje obveščena in bolj zaupala izidu postopka, žrtve pa bi dojele postopek kot pravičnejši in bi lažje sprejele njihov izid[9].

Ameriški victim impact statement pri primerih s možnostjo smrtne kazni

Judikat, ki je v začetku prepovedal uporabo tovrstnega instituta je bil Booth v. Maryland. John Booth je bil obsojen umora starejšega para. Odločil se je, da mu namesto sodnika, kazensko sankcijo izreče porota. Le-ta se je odločila za smrtno kazen, na kar se je obramba pritožila in zadeva je prišla na Vrhovno sodišče ZDA. Vrhovno sodišče je poudarjalo, naj sojenje temelji na razumu, ne pa na emocijah, pri čemeer naj bi ideal predstavljal adversarni brezčustveni sodnik. Večkrat je bilo poudarjeno, da se osebne izjave žrtev osredotačajo na informacije, ki so storilcu večinokrat neznane tempore criminis. Morilci pogosto ne izbirajo žrtev glede na učinek, ki jo bo njena smrt prinesla svojcem, čeprav sta dva od sodnikov v odklonilnem mnenju poudarjala, da žrtve umorov ne živijo v vakumu in v večini primerov za sabo pustijo sorodnike. Naslednji problem se je pokazal v procesnem vidiku. Družina Bronstein je zelo artikulirano izražala svoje žalovanje. Natančno in jasno so znali opisati, kako močno jih je smrt prizadela. Victim impacts statements posameznih družinskih članov so bili dolgi po več strani in so brez dvoma v poroti vzbudili močna čustva sočutja do svojcev[10]. Ni nujno, da je temu vedno tako. Nekatere žrtve imajo družine, ki se ne znajo tako dobro izražati oz. niso javni govorci, nekateri pa za seboj sploh ne zapustijo družine. Na odločitev sodišča ne bi smela vplivati sposobnost družine, da izrazi žalovanje, saj je to irelevantno za kazensko sankcijo. To opozarja na pomemben problem; žrtve začnemo klasificirati glede na to, koliko doprinesejo družbi. Bolj močno svojci žalujejo za svojimi bližnjimi, bolj so morali le-ti doprinesti njihovem življenju in življenjem drugih okoli sebe. S tem se namesto iz individualizacije storilca na individualizacijo žrtve, premaknemo na sojenje žrtvi namesto storilcu, nasproten cilj, kot so ga iskali zagovorniki instituta. V skrajnem primeru bi bil zato, če pretiravam, morilec umorjenega duhovnika obsojen na hujšo kazen kot morilec, v primeru enakega umora, sozapornika, saj bi bilo življenje duhovnika vredno več, saj je ta družbi več doprinesel.

Zgolj par let kasneje je sledila zadeva Payne v. Tennesse[11], ki je določil, da so po novem victim impact statements dovoljeni tudi pri zadevah s smrtno kaznijo. Sodišče je sprejelo stališče, da opis povzročitve škode in efekt na družino, je tudi element individualizacije kaznivega dejanja in njegovih posledic, kar omogoča, da kdor sodi, sprejme polno informirano odločitev. So pa strokovnjaki ravno v tej sodbi opozorili na zanimiv pojav – affective forecasting oz. predvidevanje, kako se bomo počutili v prihodnosti. Ljudje naj ne bi znali v celoti presoditi naših prihodnjih čustev, sploh pa naj bi to veljalo za negativne dogodke v našem življenju.

Ponavadi napačno ocenimo oz. kar precenimo, koliko časa zares potrebujemo, da si opomoremo od negativnega dogodka, kot je npr. smrt bližnjega zaradi kaznivega dejanja. Če žrtvina družina preceni svojo čustveno bolečino, ki jo bo morala trpeti v prihodnosti zaradi tega, kar je obdolženec storil, bo po vsej verjetnosti ta isti obdolženec dobil prehudo kazen.

Zaključek

Zaključujem z latinskim rekom, ki se mi zdi, da najbolje pokaže moje mnenje o predstavljeni temi; nemo iudex in causa sua. Kazenski proces je pod nadzorom države, ki je kot nosilka obtožbe čimbolj oddaljena od oseb, ki ne bi bile primerne za vlogo sodnika v lastni zadevi.

 

Seznam literature

Erez, Edna, and Linda Rogers.: VICTIM IMPACT STATEMENTS AND SENTENCING OUTCOMES AND PROCESSES: The Perspectives of Legal Professionals.” The British Journal of Criminology, vol. 39, no. 2, 1999, pp. 216–39. JSTOR, URL: http://www.jstor.org/stable/23637970. Accessed 24 Sept. 2024.

Hribar, Maša. POLOŽAJ OŠKODOVANCA V SLOVENSKEM KAZENSKEM POSTOPKU, Lexpera, GV založba, Ljubljana, 2024.

Levy, Jonathan H.: LIMITING VICTIM IMPACT EVIDENCE AND ARGUMENT AFTER PAYNE V. TENNESSEE. Stanford Law Review, vol. 45, no. 4, 1993, pp. 1027–60. JSTOR, URL: https://doi.org/10.2307/1229203. Accessed 23 Sept. 2024.

Nils Christie: CONFLICTS AS PROPERTY. The British Journal of Criminology, Volume 17, Issue 1, 1977. Besedilo prevedel Tim Obreza.

[1] Študentka drugega letnika prve stopnje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

[2] Nils Christie: Conflicts as property (1977), str. 1–15.

[3] Maša Hribar, Položaj oškodovanca v slovenskem kazenskem postopku (2024).

[4] URL: https://www.justice.gov/criminal/criminal-vns/victim-impact-statements.

[5] People v. Kelly, 171 P.3d 548, 570 (Cal. 2007)

[6] United States v. Sampson, 335 F. Supp. 2d 166, 191-93 (D. Mass. 2004)

[7] Salažar v. State, 90 S.W. 3d 330, 333-34 (Tex. Crim. App. 2002)

[8] Erez, Edna, and Linda Rogers. “Victim impact statements and sentencing outcomes and processes: The Perspectives of Legal Professionals (1999).

[9] Ibid.

[10] Booth v. Maryland, 482 U.S. 496 (1987).

[11] Payne v. Tennessee, 501 U.S. 808 (1991).