Avtor: Luka Kranjc[1]

Izvleček: Sprememba obtožbe, s katero se v kazenskem postopku uresničujeta obtožno načelo in načelo iskanja materialne resnice, je orodje v rokah državnega tožilca, s katerim poseže v opis kaznivega dejanja. Na prvi pogled povsem nedolžen institut, ki ga v Zakonu o kazenskem postopku zasledimo v 344. členu, buri duhove pravnim teoretikom, ki ga poskušajo legitimirati in upravičiti njegovo vlogo v kazenskem postopku.    

Ključne besede: Sprememba obtožbe, mutabiliteta, zloraba pravic, obtožnica, procesna jamstva, enakost orožij.

UVOD

Tanka, s prostim očesom neopazna črta, ki razmejuje ustavno varovano pravico do sodnega varstva od njene nedopustne zlorabe ponazarja paradoks, s katerim se pravni strokovnjaki soočajo na vsakodnevni ravni. Polje dopustnosti, znotraj katerega se kršitev temeljne človekove pravice odraža v razveljavitvi sodnih odločb ali prestop meje, kjer nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira na način, s katerim presega njegov domet[2]. V slednjih situacijah govorimo o zlorabah procesnih pravic, med katere številni teoretiki uvrščajo institut spremembe obtožbe.

Z imenovanim institutom sem se prvič srečal med obiskovanjem glavnih obravnav v sklopu kazenskih predmetov, kjer je moje zanimanje prevzelo vprašanje njegove ustavne dopustnosti. Namen članka ni kritizirati obstoječi institut, temveč predstaviti enega izmed njegovih vidikov, ki ga je v ločenem mnenju v odločbi U-I-289-95 izpostavil dr. Boštjan M. Zupančič.

DEFINICIJA SPREMEMBE OBTOŽBE

Mutabiliteta obtožbe oziroma sprememba obtožbe, kot je naslovljena v 344. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zajema načelo, s katerim tožilec posega v opis kaznivega dejanja. Poseg, legitimiran z obtožnim načelom in načelom iskanja resnice, velikokrat privede do spremenjene pravne opredelitve (v škodo ali korist obdolženca), kar izboljša tožilčeve možnosti za uspeh in poslabša položaj obrambe. Sprememba obtožbe je možna le, ko samo spremembo narekuje dokazni postopek, pri tem pa mora biti državni tožilec pozoren, da se modifikacija nanaša na isti historični dogodek. Z namenom zagotoviti obrambi primeren čas za seznanitev s posodobljeno obtožnico, smejo sodišča glavno obravnavo prekiniti[3].

NAČELO MUTABILITETE IN NJEGOV DOMET (NE)USTAVNOSTI

1. Načelo enakosti orožij

Načelo enakosti orožij, ki je del 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), je v ZKP uvodoma omenjena v 16. členu. Ta navaja, da imata obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, v kolikor ta zakon ne določa drugače. Kljub zatrjevanju enakopravnosti že sam člen sporoča, da načela ni mogoče udejanjiti v celoti. Tekom obravnav obdolženec namreč nima na voljo prisiljujočih dejanj in ukrepov, ki so na voljo državnemu tožilcu oziroma policiji. Posledično v kontekstu ZKP-ja načelo enakosti orožij razumemo kot iskanje procesnega ravnotežja, s katerim se kljub prisiljujoči naravi kazenskega postopka vzpostavi in ohrani položaj domnevnega storilca kot procesnega subjekta[4].

Mutabiliteto obtožnice posledično težko uvrščamo pod pravna področja, ki so zajeta v načelu enakosti orožij. Tekom glavne obravnave se strategija obrambe in njeni dokazni predlogi neposredno nanašajo na dejanski stan, ki je zapisan v obtožnem aktu. S pomočjo načela mutabilitete obtožbe pride do situacije, ko sta bila ves trud in prizadevanje obrambe zaman, saj je le-ta poskušala omajati verjetnost obstoja posameznih elementov kaznivega dejanja in se braniti pred dejanskim stanom, ki je bil z modifikacijo sedaj spremenjen. Posredno pravni sistem od posameznika zahteva ugibanje in predvidevanje, kateremu dejanskemu stanu katerega kaznivega dejanja bi lahko opis historičnega dogodka, poleg tistega, ki je zajet v obtožbi, še ustrezal, kar ga uvršča v izrazito slabši položaj[5]. Največji poseg v pravice obdolženca predstavlja možnost državnega tožilca, da sestavi obtožbo s težko pravno kvalifikacijo, za katero je le malo verjetno, da bo z njo v celoti uspešen. Dr. Marko Bošnjak je v svoji raziskavi predstavil primer, kjer je državni tožilec domnevnega storilca kaznivega dejanja obtožil za poskus umora, s pravnomočno obsodbo pa je bil le-ta na koncu obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru. Številna podobno huda odstopanja nakazujejo na moč tožilcev v kazenskih postopkih, ki dodatno, v nekaterih primerih, z namenom odreditve pripora ali njegovega podaljšanja ter uresničitve morebitnih drugih ukrepov, ki se navezujejo na vrsto in težo kaznivega dejanja, pretiravajo v pravnih kvalifikacijah kaznivih dejanj. Bošnjak navaja, da obtožnica predstavlja hud poseg v posameznikovo osebnostno celovitost in povzroči hudo stigmatizacijo, ki lahko privede do resnih pravnih posledic, na primer potencialna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Očitno je, da gre za situacijo, kjer bi pravni sistem obdolžencu moral nuditi ustreznejše varstvo[6].

Poleg že povedanega, obstoj načela mutabilitete obtožbe Polona Mozetič v kontinentalnem kazenskem postopku pripisuje izvajanju testemonialnih dokazov. Z njimi se namreč ne ugotavljajo le dejstva, ki so navedena v obtožnem aktu, pač pa tudi druga pravno relevantna dejstva, ki jih predlagatelj zaslišanja priče ne more predvideti. Posledično navajanje novih dejstev slabo vpliva na pravico do obrambe.[7]

Z naštetimi argumenti se ni strinjalo Ustavno sodišče RS, ki se je o načelu enakosti orožij v povezavi z mutabiliteto obtožbe prvič opredelilo v zadevi U-I-289/95. V njej je pobudnik zatrjeval, da sprememba obtožnice posega v njegovo pravico do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. V nasprotju z zatrjevanim je Ustavno sodišče odločilo, da modifikacija obtožnega akta ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, razen v primerih, ko bi državni tožilec svojo pravico zlorabil oziroma obdolženi glede na spremenjene okoliščine ne bi bil več v enakem pravnem položaju, kot je bil pred spremembo. Mutabiliteto obtožbe je Ustavno sodišče označilo za kolizijo med pravico obdolženca do obrambe in pravico državnega tožilca do razpolaganja z obtožnim aktom. Navedlo je, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe in naložilo dolžnost sodiščem, naj v primerih mutabilitet obtožnic ustavijo glavno obravnavo in preverijo njeno legitimnost in smotrnost[8].

S pomočjo koncepta zlorabe procesnih pravic je USRS legitimiralo institut mutabilitete obtožbe in se izognilo možnosti, da bi bil le-ta opredeljen za ustavno nedopustnega. Podobno pot je sodišče ubralo tudi v kasnejših odločitvah, v katerih je v nasprotju z ugotovitvijo, da institut ni v skladu z 29. členom ustave, le-tega opravičevalo z dolžnostjo sodišč, da sama ocenijo korektnost delovanja državnega tožilca[9]. Omembe vredno je tudi dejstvo, da USRS ni navedlo smernic, ki bi bile sodiščem v pomoč, pač pa je zgolj zatrjevalo, da se bodo le-ta razvila skozi sodno prakso[10].

Podobno kot slovensko Ustavno sodišče je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice skozi sodno prakso razvilo mnenje, da sprememba obtožbe ni v nasprotju s procesnimi pravicami, ki jih zagotavlja 6. člen EKČP. Dolžnost sodišč je v podrobnem obveščanju obdolženca o spremembi obtožbe in zagotavljanju učinkovite priprave obrambe[11].

2. Temeljna procesna jamstva

Na prvi pogled sprememba in razširitev obtožnega akta ne vzbujata pomislekov, saj sta v večini primerov dojeta kot finalni čistopis, ki ga državni tožilec naredi po zaključenem dokaznem postopku. Na podlagi le-tega sodišče upre sodbo. Slednje pa ne moremo smatrati kot spremembo predmeta obravnavanja, ki lahko v nekaterih primerih privede do preoblikovanja same pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, za obrambo na boljše ali na slabše. Iz slednjega je mogoče razbrati, da pri načelu mutabilitete ne gre za enoznačen pojem, temveč za spekter možnosti ravnanja državnega tožilca. Če na eni strani premice leži »finalni čistopis«, na drugem koncu pa zloraba procesne pravice tožilca, obstaja med omenjenima točkama velik razkorak, ki omogoča nešteto variacij bodisi za legitimno uporabo bodisi za zlorabo procesne pravice. Spor med državnim tožilcem in obrambo je sprva definiran na podlagi pravnomočne obtožnice, ki postane temelj razprave in osnova za končno odločitev sodišča. Med pripravo protiargumentov obramba izhaja iz pravnomočne obtožnice in tako ne more računati, da se bo le-ta izjalovila. Tekom tega dela članka bom izhajal iz teze, da je lahko mutabiliteta obtožnega akta neskladna z domnevo nedolžnosti (27. člen URS), prepovedjo ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen URS), pravico do sodnega varstva (23. člen URS) in pravico do poštenega sojenja (22. člen URS).

Prvi odstavek 344. člena ZKP dovoljuje državnemu tožilcu, da poseže v obtožnico in jo spremeni, če se tekom dokaznega postopka ugotovi, da je dejansko stanje drugačno kot tisto, ki je prvotno opisano v obtožnem aktu. Zdi se, da se je z novelo ZKP-K iz leta 2011 ta hiba v slovenskem kazenskem postopku odpravila z dopolnitvijo zadnjega dela prvega odstavka 344. člena, ki je določil zgornjo mejo možne spremembe obtožnega akta na isto dejanje oz. na »isti historični dogodek«. Vrhovno sodišče RS v eni izmed svojih odločb navaja: »Tožilec je vezan na istega obdolženca in na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja«[12]. Odpira se vprašanje kaj sploh je t. i. »isti historični dogodek« v pravno-filozofskem kontekstu. Ob slednjem najprej pomislimo na domnevni objektivni dogodek, ki je naknadno predmet različnih pravnih kvalifikacij. Isti historični dogodek je potemtakem kasneje lahko podvržen različnim možnim kvalifikacijam. Iz napisanega je možno sklepati, da osebi ne sme soditi dvakrat za isti historični dogodek, lahko pa se ji sodi za različne pravne kvalifikacije. Zupančič v svojem mnenju poudari, da je slednje razlikovanje problematično, saj izhaja iz predpostavke, da historični dogodki »lebdijo v preteklosti«, vendar je le-te vseeno možno opredeljevati z različnimi pravnimi kvalifikacijami. Slednja informacija je po mojem mnenju filozofsko naivna, saj ignorira temeljno razliko med zaznavanjem in zavedanjem, ki jasno razločuje med njima. S tem se tako ne upošteva, da izbrana pravna opredelitev selektivno označuje določen zunanji dogodek, ki ga brez te opredelitve sploh ne bi bilo. Hobbes je bil mnenja, da kazniva dejanja enostavno izginejo, če izginejo zakoni, ki jih opredeljujejo[13]. 

Do zgoraj navedenega zapisa iz odločbe Vrhovnega sodišča je kritika upravičena, saj prekomerno favorizira tožilstvo. Če na glavni obravnavi pride do zasuka v dejstvih in drugih okoliščinah, ki spremenijo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, to nujno pomeni, da je državni tožilec izgubil spor, ki ga je z vložitvijo obtožnice začel, ker je bodisi slabo raziskal okoliščine bodisi je okoliščine in dejstva slabo pravno kvalificiral, ali oboje. Zupančič to simbolično prikaže z igro tenisa. Teniški igralec, ki servira, je v veliki prednosti pred nasprotnikom, ki pričakuje udarec z druge strani igrišča. Če institut mutabilitete prenesemo na teniško igrišče, bi lahko serviser sredi igre zahteval, da ponovno servira, ker z začetnim servisom ni mislil resno oziroma je podal slab udarec. Tožilčeva sprememba pravne kvalifikacije tekom glavne obravnave torej pomeni, da je bil drugi (novi) spor opredeljen na sami glavni obravnavi, kar lahko štejemo za drugo sojenje istega historičnega dogodka in posledično kršitev 31. člena URS. 

Navedena potencialna kršitev 31. člena URS ima večje razsežnosti kot se zdi, saj se morajo določene ustavne pravice v kazenskem postopku med seboj nujno dopolnjevati, sicer njihovo izvrševanje ni učinkovito in smiselno. V kolikor je kršen 31. člen URS to nujno pomeni tudi, da je bil kršen njen 27. člen – domneva nedolžnosti.

S površinskim branjem 27. člena URS  ni opaziti problema, ki ga predstavlja mutabiliteta, zato je potrebno raziskati globlji pomen, ki ga presumpcija prinaša v kazenski postopek. Domneva nedolžnosti ni samo programska norma, temveč  »meta pravilo«, ki kazenskim postopkom daje idejen in izvedben tempo. Omenjeni člen ustave in 3. člen ZKP imata za dokazni postopek vsaj dve pomembni posledici; dokazno breme tožilca, ki mora z najvišjim dokaznim standardom  (onkraj razumnega dvoma) dokazati krivdo obdolženca in načelo in dubio pro reo, ki od sodišča zahteva, da v kolikor tožilec dokaznemu bremenu ne zadosti, obdolženca oprosti. Za problematiko mutabilitete je tukaj relevantna predvsem druga posledica – načelo in dubio pro reo, ki mora predstavljati temelj pri odločanju sodišč[14]. Če je tožilcu dovoljeno, da se s spremembo pravne kvalifikacije na glavni obravnavi izogne dokaznemu tveganju, to popolnoma izvotli domnevo nedolžnosti. V kolikor ni vezan na svojo prvotno obtožnico, lahko potemtakem enostavno spreminja merila spora, dokler ne uspe. Če sodišče tovrstne spremembe dopušča, s tem nedvomno privilegira državnega tožilca in krši prvi odstavek 23. člena URS – nepristranskost sodišč. Načelo nepristranskosti zahteva od sodnika nezainteresiranost za razplet kateregakoli pravnega spora[15]. Omembe vredno je dejstvo, da se z vsako modifikacijo obtožnega akta spremenijo tudi argumenti obrambe, ki lahko tožilcu prinesejo nova dejstva, ki jih sicer ne bi imel, in mu omogočijo podlago za ponovno spremembo dejanskega stanja.

ZAKLJUČEK

Z razliko od anglosaške kulture, za katero je značilen časovno skoncentriran sodni postopek, kontinentalni, natančneje slovenski kazenski postopek, poteka v t. i. večepizodničnih glavnih obravnavah, kar pomeni, da so le-te razvrščene z večtedenskimi časovnimi razmiki. Slednje botruje k manjši predvidljivosti kazenskega postopka, saj se lahko tekom številnih obravnav pojavljajo različne interpretacije, katera dejstva so in katera niso pravno relevantna in drugačna vrednotenja dokazov, ki v luči novih spreminjajo svoj kontrast. Vse to privede k drugačnemu orisu očitanega kaznivega dejanja, kar tožilce postavlja v relativno neprijeten položaj, saj pride do razhajanj med opisom kaznivega dejanja, zapisanega v obtožnem aktu in tistega, ki svojo podobo uteleša tekom sodnih obravnav. Zaradi načela, ki v slovenskem kazenskem sistemu zahteva skladnost dejanskega stanu, zapisanega v obtožbi in tistega, na katerega je oprta odločitev sodišča, je avtorju obtožnega akta omogočena možnost, da po končanem dokaznem postopku in pred sklepnima besedama spremeni obtožbo (344. člen ZKP) in s tem poseže v opis kaznivega dejanja[16].

Kljub dejstvu, da je omenjeni člen, gledano skozi slovenski kazenski postopek, nepogrešljiv, odpira številna vprašanja, ki jih je v ločenem mnenju U-I-289-95 načel dr. Boštjan M. Zupančič. Poudarka vredna je, v tem članku še neomenjena, vloga sodišč, ki morajo s svojo nepristranskostjo zagotoviti kontradiktoren postopek in zavarovati oškodovanca pred prekomernimi posegi državnega tožilca.

Namen tega članka, kot že povedano v uvodu, ni bil kritizirati dotični institut, temveč predstaviti enega izmed vidikov, ki morda na prvo oko ni tako očiten. Pravo se lahko razvija le ob trku različnih idej in mnenj, ki se med seboj krušijo in dopolnjujejo, dokler se ne pokaže najbolj optimalna rešitev za vse deležnike. Pri načelu mutabilitete moramo predvsem tehtati med posegi v temeljna procesna jamstva, zagotovljena v Ustavi, in obveznostjo države, ki s kazenskim pregonom ljudi zagotavlja varnost svojim prebivalcem ter s tem varuje pravni red. Na mojem mestu tako ni prevesiti tehtnice na eno ali drugo stran, temveč razširiti vaša obzorja in odločitev prepustiti vam, bralcem.

SEZNAM LITERATURE

Bošnjak, M., Peršak, N., Kotnik, S., Muršič, M., Prešeren, T., Skubic, N., Mozetič, P., in Kirm, A. (2005). Potek kazenskih postopkov v Sloveniji: analiza stanja in predlogi za spremembe. Ljubljana: GV revije.

Grad, F., Kaučič, I. in Zagorc, S. (2018). Ustavno pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta.

Jelenič, N. M. (2001). Kritična analiza položaja obdolženca in vloga zagovornika na glavni obravnavi v kazenskem postopku. Podjetje in delo: Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo. 27 (6-7), strani 1044-1054.

Mozetič, Polona. (2006). Zloraba procesnih pravic v kazenskem postopku. Zbornik Znanstvenih Razprav, 66, strani 145-174.

Šugman, S. K., Gorkič, P. in Fišer, Z. (2020). Temelji kazenskega procesnega prava. Ljubljana: GV Založba.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem. (2023). Ljubljana: Lexpera, GV Založba

Zidar, K. (2006). Pravica do obrambe in mutabiliteta obtožbe. Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 25 (18), strani 24-25.

Zupančič, M. B. (2020). O Evropskem sodišču za človekove pravice: kritična retrospektiva (1998-2019). Ljubljana: GV Založba.

Zupančič, B. M., Klemenčič, G., Pavlin, P., Jeklič, A. M., Toškan, P., Rejc, B., Sever, S., Auersperger Matić, A., Peršak, N., Jelenič Novak, M., Zidar, A., Erbežnik, A., Makarovič, B., Mahnič, P., in Pezdirc, M. (2000). Ustavno kazensko procesno pravo: sodni primeri, dokumenti, komentarji in gradiva s področja ustavnega in mednarodnega kazenskega procesnega prava slovenskih, evropskih, severnoameriških in mednarodnih sodišč. Ljubljana: Pasadena.

 

[1] Študent drugega letnika prve stopnje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

[2] Mozetič, Zloraba procesnih pravic v kazenskem postopku (2006), str. 145.

[3] Šugman, Gorkič, Fišer, TEMELJI KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA (2020), str. 477-478.

[4] Šugman, Gorkič, Fišer, TEMELJI KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA (2020), str. 127-128.

[5] Jelenič Novak, Kritična analiza položaja obdolženca in vloga zagovornika na glavni obravnavi v kazenskem postopku (2001), str. 1044-1054.

[6] Bošnjak, Peršak, Kotnik, Muršič, Prešeren, Skubic, Mozetič, Kirm, POTEK KAZENSKIH POSTOPKOV V SLOVENIJI: ANALIZA STANJA IN PREDLOGI ZA SPREMEMBE (2005), str. 430-432.

[7] Mozetič, Zloraba procesnih pravic v kazenskem postopku (2006), str. 148.

[8] U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997.

[9] U-I-1/00 z dne 13. 3. 2003.

[10] Mozetič, Zloraba procesnih pravic v kazenskem postopku (2006), str. 147-150.

[11] Zidar, Pravica do obrambe in mutabiliteta obtožbe (2006), str. 24.

[12] VS RS I Ips 33147/2016 z dne 21. 12. 2020.

[13] Odklonilno ločeno mnenje sodnika Zupančiča in sodnika Jambreka k odločbi US RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997.

[14] Šugman, Gorkič, Fišer, TEMELJI KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA (2020), str. 111-113.

[15] Grad, Kaučič, Zagorc, USTAVNO PRAVO (2020), str. 789.

[16] Šugman, Gorkič, Fišer, TEMELJI KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA (2020), str. 477-478.