Igor Slijepčević*

Izvleček: Samoodločba naroda na ozemlju tuje države lahko sproži mnoge polemike na področju njene ozemeljske celovitosti. Za vsak narod je posebnega pomena, da ima pravico izvajati svojo samoodločbo, saj le na takšen način krepi svojo nacionalno identiteto. Kako se bo uresničila tovrstna želja narodov, je odvisno od naroda samega – lahko preko notranje ali zunanje samoodločbe. Slednja je zlasti problematična, saj je njen poglavitni cilj odcepitev od prejšnje matične države, kar pa za seboj pripelje težavne pravne posledice. Krši se lahko ozemeljska celovitost držav, kar pa je nedvomno vzrok nastalim vojaškim konfliktnim območjem. Zato je pomembno, da se pravica naroda do samoodločbe načeloma izvaja do te mere, da ne povzroči nastanka kršitve ozemeljske celovitosti, razen kadar bi za to obstajal utemeljen razlog.

Ključne besede: pravica naroda do samoodločbe, narod, samoodločba, ozemeljska celovitost, ozemlje, kolizija, konfliktna območja, zatiranje pravice naroda do samoodločbe, ohranitev ozemeljske celovitosti.

UVOD

Samoodločba naroda pomeni izraz volje skupine ljudstva, da odloča o svoji politični, socialni, kulturni in ekonomski usodi. Načeloma si želimo, da vsak narod na svojevrsten način sledi svojim interesom, saj si s tem zagotovi svoj obstoj in civilizacijski napredek. Pri večini narodov, ki so med najstarejšimi na svetu, ustanovitev svoje države ali vsaj pretežne avtonomije v tuji državi ni bil problematičen.[1] Zlasti kadar je v ospredje stopila notranja avtonomija, so države načeloma širokopotezno sprejemale pravice notranje samoodločbe.[2] Večkrat pa se je izkazalo, da bi pripadniki nekega naroda želeli doseči več kot samo avtonomijo. Njihova želja se je prevalila v zunanjo samoodločbo oz. ponekod tudi v skrajni separatizem. To pa posledično ogrozi pomemben mednarodnopravni institut – načelo ozemeljske celovitosti. Predvsem v obdobju 20. stoletja in danes lahko opazimo takšne ali drugačne dogodke, ki so vodili do vprašanja, kateremu institutu dati prednost. V članku navajam samo nekaj primerov težav, na katere lahko naletimo ob koliziji teh dveh institutov.

Oris pravice do samoodločbe naroda in ozemeljske celovitosti (teoretična zasnova)

Pravica do samoodločbe naroda pomeni pravico naroda, da lahko oblikuje ekonomski, politični in socialni napredek po svoji lastni in pristni volji. Ker gre za pravico naroda, torej večje skupine ljudi in ne samo posameznika, govorimo o kolektivni pravici. Zaradi narave take pravice, ki se je uresničevala skozi celotno zgodovino, lahko mirno trdimo, da gre za pravico, ki sodi v mednarodno običajno pravo.[3] Zanimivo je pri tem stališče Komisije za mednarodno pravo, ki je podala mnenje, da gre v konkretnem primeru celo za pravico ius cogens.[4] Takšno razlogovanje do sedaj še ni bilo podprto s strani Meddržavnega sodišča (v nadaljevanju: ICJ), kar nekaterim državam, ki imajo težave z ozemeljsko celovitostjo (npr. Srbija, Ukrajina, včasih tudi Azerbajdžan), daje upanje v bolje jutri.

To pravico lahko razdelimo na dva dela, in sicer na notranjo in zunanjo samoodločbo. Notranja samoodločba je za omenjeni prispevek sprva nenevarna, saj se ta prvenstveno ne tiče ogrožanja ozemeljske celovitosti. Notranja samoodločba pomeni zgolj izvajanje pravice do samoodločbe preko ekonomskih, kulturnih, socialnih idr. elementov, pri čemer se država, v kateri tak narod živi, ozemeljsko ne spreminja. Države pa se vseeno večkrat poslužujejo priznavanju takšne samoodločbe, saj se bojijo možnosti separatizma.[5] Pomembnejša je zunanja samoodločba. Ta omogoča nekemu narodu, da se ozemeljsko odcepi od določene države, v kateri ne nameravajo živeti iz takšnih ali drugačnih razlogov. Prav taka samoodločba sodi med tiste šibke točke držav, ki se praviloma srečujejo s pojavom večnacionalnosti, tj. široko paleto narodov, ki je v njej živijo.[6]

Lep primer za razlikovanje med omenjenima vrstama samoodločbe je Čečenija. Ko je Sovjetska zveza na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja začela razpadati, se je pojavila želja Čečenov po ustanovitvi svoje lastne države. Nekdanji sovjetski letalski general Džokar Dudajev je razglasil Čečensko republiko Ičkerijo,[7] ki je Rusiji v prvi čečenski vojni zadala močan odpor. Ta je skorajda vodila do priznanja omenjene republike s podpisom sporazuma v Kasavjurtu leta 1996. Z umikom ruskih sil z območja Čečenije, ki je bil predviden v samem sporazumu, se je de facto uresničila zunanja samoodločba. Sam sporazum bi moral biti realiziran do leta 2001,[8] vendar so čečenske sile napadle sosednji Dagestan 7. avgusta 1999. To je Rusijo prisililo v novo intervencijo, v kateri so oborožene sile Ruske federacije dokaj hitro zavzele Grozni in vzpostavile svojo jurisdikcijo. Ker pa je čečenska kultura povsem drugačna od ruske, so bile oblasti v Moskvi vendarle primorane priznati notranjo avtonomijo. Danes je Čečenska republika del Ruske federacije, pri čemer uživa notranjo samoodločbo naroda, malce po kadirovsko.[9]

Element, ki je za državo izrednega pomena, je ozemeljska celovitost. Ker je teritorij države komponenta, ki narekuje tudi velikost zračnega prostora in je ogromna priložnost za pridobivanje različnih surovin, se države svojemu ozemlju ne bodo enostavno odrekle. Cevovod, ki poteka skozi ozemlje Azerbajdžana, in s tem oskrbuje celotno Evropo, bi sicer moral potekati po južni meji te države z Iranom. Zaradi prisotnosti armenskih separatistov, je prišlo do graditve cevovoda v severnem delu države, tako da oskrba v bistvu zaobide celotno Armenijo in potuje v Evropo.[10] Odkar so bili armenski vojaki v Gorskem Karabakhu dokončno poraženi leta 2020, je vse bolj na pogajalski mizi tematika o odprtju drugega koridorja, ki bi potekal čez enklavo Nahčivan v Turčijo po južnem delu Azerbajdžana. Zato je s strani azerbajdžanskega vladnega kroga tudi bilo potrebno uresničevanje četrte točke 2. člena Ustanovne listine OZN (v nadaljevanju: UL ZN) s samoobrambo. Le na tak način so po njihovem mnenju lahko zadostili oskrbi prebivalstva. Armenska stran pa je leta 2020 zopet opozarjala na možnost ponovitve etničnega čiščenja in možnosti nastanka genocida izpred 100 let, predvsem v Stepanakertu.

Zračni koridor pa je prav tako bil pod udarom presoje ICJ v zadevi arhipelaga Chagos. V omenjeni zadevi je Mauritius postal samostojna država leta 1968, vendar je Velika Britanija ob pomoči ZDA prisilila omenjeno državo k odstopitvi dela svojega ozemlja. To ozemlje je želela nameniti graditvi letalske vojaške baze, saj bi ta omogočil lažji pregled koridorja nad južno Azijo. Kitajska je kot odgovor ravno letos sklenila vojaški pakt z Maldivi,[11] saj je v strahu, da bi njene vojaške sovražnice skupaj z Indijo vred, s katero se sama večkrat zaplete v mejnem sporu na Himalaji, poskušale nadzirati celotno južnoazijsko področje. Zelo nazorno lahko opazimo, v kakšne posledice lahko sine qua non vodi tovrstno odrekanje pravici naroda do samoodločbe, ki, kot je ICJ samo navedlo, pristna in svobodna volja ljudstva.[12]

Kje vse se stekajo težave pri obravnavanju obeh institutov?

Rešitev za tovrstno kolizijo dveh interesov ni enoznačna. Samo razpravo o tem, katerem institutu dati prednost, lahko enačimo s sodnim postopkom, predvsem v povezavi z načelom kontradiktornosti, tj. argument pro et contra. Sodbe ICJ niso precedenčne narave,[13] zato lahko vsakič znova pričakujemo odprt boj za argumente. Mnenja sem, da se sodbe ICJ ne rabijo šteti za precedens. Precedens daje namreč občutek pravne varnosti, po drugi strani pa se lahko sčasoma vseeno spremeni pogled o določenih pravnih rešitvah. S tem ne bi ogrozili možnosti uveljavljanja pravic strank v postopku z mislijo o nameščenem, pristranskem sojenju. Kombinacija obojega lahko prepreči širjenje famozne floskule držav o dvojnih merilih.

Zagovorniki ozemeljske celovitosti bodo našli izgovore v ohranjanju možnosti avtonomije naroda v državnih organih. Njihova zavzetost za takšno stališče je domala povezana z ohranitvijo čim večje zemeljske površine. Ker je teritorij države v resnici tridimenzionalni prostor, obstaja nekakšno premo sorazmerje med kopnim in zrakom. Zračni prostor omogoča državi izvajanje letalskih vaj, možnost notranjih letov ipd. Nekdanji sodnik ICJ Hersch Lauterpacht je v delu Spori, vojna in nevtralnost (1952) dejal, da ozemeljska celovitost pomeni več kot samo borba za ohranjanje državnih meja – pomeni tudi zaščito pred kakršnim kolim poseganjem tuje države v kakršnikoli vejo življenja druge države, s čimer je prav gotovo mislil tudi na zračni prostor.[14] Ker štejemo mnenje nekdanjih pravnih strokovnjakov kot pomožna sredstva za ugotavljanje pravil mednarodnega prava po 38. členu Statuta ICJ, bi takšna razlaga lahko bila merodajna.

Štejemo lahko, da bo ozemeljska celovitost predstavljala tudi pomembno orodje za dosego političnih ciljev države. Politična moč države se sprva pokaže v prisotnosti državne jurisdikcije. Ker je pravo veda, ki, izvzemši določenih pravnih panog, ni univerzalna, ni zanemarljivo to dejstvo, koliko daleč v prostor bodo lahko segale represalije določene države in njen pravni red.[15] Mnogi ambiciozni pravniki v sklopu bega možganov poskušajo nadaljevati svojo odvetniško kariero v državah, ki zavzemajo večji spekter pravne jurisdikcije. Nemčija je tako z veseljem v svojo münchensko odvetniško zbornico sprejela grško pravnico Irene Vlassopoulou, vendar pod pogoji, ki jih je določilo Ministrstvo za pravosodje Zvezne Republike Nemčije.[16]

Še bolj bodo poskušali zagovorniki svoje ozemeljske težave opravičevati z dejstvom, da se na spornem območju nahajajo pomembne surovine.[17] Takšnega argumenta večinoma ne bodo posebej poudarjali, saj bi s tem sledili mislim Winstona Churchilla o trajnih interesih, ne pa tudi trajnih zaveznikih.[18] Zasledimo pa tudi države, ki so v medsebojnem sporu okoli ozemlja, bogatega z mineralnimi surovinami (npr. DR Kongo proti Ugandi), in se pri tem, bolj ali manj uspešno, dogovarjajo o možnih rešitvah.[19]

Drugačna stališča bodo zastopali predstavniki pravice naroda do samoodločbe. Še danes je veliko narodov, ki svoje države nima oz. je ne more vzpostaviti iz takšnih ali drugačnih razlogov.[20] Največkrat je skozi zgodovinska obdobja sledilo podjarmljenje narodov pod tujo državo, ki jim onemogoča razvoj jezikovnih, kulturnih in socialnih prvin (1. člen MPDPP in MPESKP). Tudi ni bilo redko, da so celo predstavniki svojega naroda, ki so se borili za večjo avtonomijo, bili bolj ali manj podložni centrom moči.[21]

V grobem bi lahko pravico naroda do (zunanje) samoodločbe uveljavljali v treh možnih situacijah. Prva taka je okupacija. Zanjo je značilno, da ima tuja država nad določenim ozemljem efektivno oblast (42. člen Haaškega pravilnika).[22] Efektivno oblast pa ne predstavlja samo prisotnost vojske, ampak je potrebno iz tega naslova storiti nekaj več. Dostikrat se pri okupaciji določenega ozemlja zgodi, da se postavi začasnega guvernerja, izvede določene referendume[23] ali celo poimenuje province po okupatorjih.[24] Ni odveč omeniti, da je še naprej potrebno vedno zagotavljati človekove pravice in temeljne svoboščine, katerih pogodbenici sta tako država okupatorka kot okupirana država. Velja namreč t.i. ekstrateritorialnost (npr. po 56. členu EKČP).

Drugi primer, ki bi povsem upravičeval primere uresničevanja pravice naroda do samoodločbe, je postopek dekolonizacije. Ta je doživela svoj vrhunec po drugi svetovni vojni, ko je večina afriških držav postala de iure samostojnih, zato danes po mnenju večine mednarodnih strokovnjakov nima nekega posebnega pomena.[25] Vseeno pa lahko zapazimo določene kritike v postopku dekolonizacije, češ da niso bile v popolnosti izvedene, predvsem ne na ekonomskem področju. Na tovrstno težavo je pred štirimi leti opozarjala tudi italijanska premierka Giorgia Meloni.[26] Francija namreč še danes od določenih (zlasti zahodnoafriških) držav zahteva dostop do določenih naravnih bogastev, kar pomeni kršitev mednarodnega običajnega prava, predvsem z vidika avtonomije nad lastnimi naravnimi viri.

Na teoretični ravni se zelo pogosto pojavlja t.i. remedial seccesion. Gre le za teoretični konstrukt, ki pa se v sodni praksi ICJ še nikoli ni pojavil, prav tako ni nikjer dorečeno o prepovedi samega instituta.[27] Bistveno sporočilo remedial seccesion je v možnosti odcepitve naroda, kadar bi se izkazalo, da je znotraj določene države že toliko zatiran, da drugih (blažjih) instrumentarijev za dosego svojega razvoja več nima.[28]

Problem št. 1: Sklicevanje na ozemeljsko celovitost na zgodovinski način

Velikokrat se svetovni voditelji držav, ki so imeli oz. imajo težave z ozemeljsko celovitostjo sklicujejo predvsem na zgodovinske okoliščine. Te okoliščine so širokega pojmovanja in zajemajo praktično kakršnokoli vez z določenim narodom. V prvi vrsti bo šlo zlasti za zgodovinsko prisotnost neke države na določenem ozemlju. To je predvsem značilno za države, ki so svoje kulturne vrednote gradile prav na ozemljih, danes zelo spornih. Srbija je država, ki je svoje prve spomenike postavljala točno tam, kjer trčita omenjena instituta v prispevku (tj. Kosovo) in so danes celo pod zaščito UNESCO.[29] Omenjena kulturna dediščina je bila sicer tudi sama večkrat tarča napadov tamkajšnjega, večinskega albanskega prebivalstva.[30] Na zasedanju Varnostnega sveta je Ivica Dačić, srbski zunanji minister, izkoriščal tudi pregon srbskega prebivalstva za razlog, da se je zamajala ozemeljska celovitost, večkrat pa je tudi poudaril svoje poreklo, kajti rojen je bil v Prizrenu, glavnem mestu srednjeveške Srbije.

Zanimivo je poslušati okoliščine, ki sta jih predstavila armenski premier Pašinjan in azerbajdžanski voditelj Alijev na zasedanju v Münchnu leta 2020. Ko se je prvi obregnil predvsem v daljše zgodovinsko obdobje,[31] je slednji predvsem izkoristil priložnost za svoje argumente v smeri že obstoječe države Armenije, zaradi česar ni potrebno ustanavljati nove države v njeni sosedi.[32] Še več, predsednik Alijev se je v tej smeri precej impulzivno odzval, med drugim tudi zato, ker je francoski senat sprejel resolucijo o priznanju Gorskega Karabaha kot države.[33]

Sprva se postavlja vprašanje, koliko daleč v zgodovino je sploh mogoče posegati. Večen konflikt med Izraelom in Palestino bi prav iz tega aspekta doživel burno debato o tem, kaj je prej obstajalo. Argumenti podpornikov Izraela bodo lahko segli že v biblijske čase, kajti Kananska država, ki je omenjena v Svetem pismu, je današnje ozemlje Izraela.[34] Po drugi strani bodo privrženci palestinskih upornikov (vsaj iz zgodovinskega aspekta gledano) prikazovali zemljevid širitve Izraela skozi arabsko-izraelske vojne,[35] da bi na tak način argumentirali izginotje Palestine, ki je sicer med svetovnima vojnama nosila poimenovanje za ozemlje, kjer se danes nahaja Izrael.[36]

Iz gledišča zgodovinskih razlogov se navajajo tudi številni dokumenti, ki potrjujejo integriteto s samoodločbo ogroženih držav. Ukrajina bo Budimpeški memorandum, podpisan leta 1994, uporabljala kot argument za ogrožanje njene današnje državne meje, ki bi sicer morala po tem sporazumu biti določena kot meja iz leta 1991, ko se je osamosvojila.[37] Iz vidika poznejših pogodb (30. člen DKPMP) pa bi lahko zanjo bila nevarna sporazuma iz Minska. Kot ugotavlja Aleksej Arestovič, je sporazum Minsk – 2 vseboval zahtevo po razveljavitvi ukrajinskega zakona, ki bi urejal vprašanje uradovanja v delu Krima, Donjecka in Luganska. Zato je po njegovem mnenju sprva dobrodošlo, da so predstavniki vojskujočih se strani srečali v Istanbulu in našli možnost desetletne diskusije o statusu Krima, ki bi lahko še zmeraj dihal z Ukrajino. Zaporedje podpisanih mednarodnih pogodb je zato izrednega pomena, saj je Ukrajini dal upanje na obnovitev ozemeljske celovitosti. Zato ni čudno, kot navaja Arestovič, da so odpirali steklenice šampanjca, potem ko so se v Istanbulu izborili za tako dober sporazum.[38]

Problem št. 2: Nepremišljeno postavljanje državnih meja  

Pandorina skrinja se v zvezi s tem prispevkom dokaj hitro lahko odpre v Afriki. Afrika je celina, ki je prejšnja stoletja preživela pod patronatom evropskih kolonizatorjev. Večkrat lahko zaslišimo rek, ki govori o tem, da so voditelji potegnili meje afriških držav z ravnilom (ang. African borders were drawn by the rulers with rulers). Te meje so načeloma ostale nespremenjene vse do danes, vendar so bile oziroma so še vedno na udaru kot posledica nepremišljenosti kolonialnih sil, ko so si delile vojni plen nad različnimi surovinami.

Afriške meje so postavljene dokaj nepremišljeno, na nekaterih predelih tudi nepošteno. Posledično se je to sprevrglo v številne oborožene spopade med afriškimi državami.[39] To je potrebno poudariti zlasti zato, ker je ICJ sprejel mnenje, da se meje med državama načeloma ne spreminjajo. Kadar je obstajal sporazum in je država predhodnica, ki je bila pogodbenica določenega sporazuma o delimitaciji, potem tak sporazum tudi po razpadu države še naprej uživa veljavo.[40] Vse dokler ni v veljavi kakšen nov sporazum, ki starejšega razveljavi, se vprašanje obstoja mednarodne pogodbe ne bo odprlo. Če takšnega sporazuma ni, se razmejitvene črte določajo po pravilih mednarodnega običajnega prava. Tukaj sta zlasti v igri uti possidetis iuris in uti possidetis de facto. Za afriško celino je bolj značilna prva tehnika določanja meja, saj pomeni razmejitev držav glede na administrativne meje, ki so jih določale države predhodnice ali države kolonizatorke. Tako so določena afriška ljudstva (npr. Sahrawi) in jeziki (npr. svahili) bila razpršena v več afriških državah. Mnoge afriške države so tako iskale povezave med svojo entiteto in ljudstvi na več različnih načinov, npr. v jeziku ali pa v lojalnosti določeni državi skozi zgodovino.

Omembe vreden primer je zlasti spor med Burkino Faso in Malijem. Težava v razmejitvi med omenjenima državama je nastala predvsem v tem, da se nahajajo vodni viri reke Volte v Maliju, ki tako prida izkorišča naravni vir za preživetje. A contrario Burkina Faso in njeno prebivalstvo tako ni imelo dostopa do oskrbe s pitno vodo. Sčasoma je zato slednja sprožila spor proti Maliju pred ICJ, kjer je razdelitev vodnega območja potekalo po načelu abstraktne pravičnosti (ex aeuqo et bono). To je redek primer pred ICJ, ki je potekal na osnovi odločanja po pravičnosti v naravi (drugi odstavek 38. člena Statuta ICJ) in razdelilo vodno območje Soum.[41] Le tako se je dokončno upoštevala samoodločba obeh narodov do zajemanja pitne vode in s tem se je ustvaril ekonomski razvoj obeh držav.  

Tudi določene afriške države so bile znotraj samega sebe velik problem. Sudan, ki je bil do leta 2011 največja afriška država, je imel precej nacionalnih trenj. V času obstoja združene države sta divjali dve državljanski vojni. Na severu so prevladovali Arabci muslimanske veroizpovedi, na jugu in (nekaj malega) pokrajini Darfur pa Sudanci krščanske veroizpovedi in ostala staroselska ljudstva. V pokrajini je prihajalo do pomanjkanja osnovnih sredstev za preživetje in izboljšanja življenjskega standarda, kar je najverjetneje posledica centralističnega vodenja Omarja Al-Bashirja, ki je danes pod drobnogledom Mednarodnega kazenskega sodišča.[42] Sčasoma je to privedlo do razpada Sudana na dva dela in dosegla se je samoodločba dveh zelo različnih skupin Sudancev. Sudan tako ni zadržal svoje ozemeljske celovitosti. S podobnim problemom se danes srečuje Nigerija, kjer opažamo vse več (predvsem) verskih trenj, saj se na severu srečuje z različnimi islamističnimi terorističnimi skupinami (npr. Boko Haram), ki so večkrat že napadle cerkvene objekte na jugu. Ali bo prav tako Nigerija razpadla na dva dela, kot se je to zgodilo v Sudanu, ostaja neznanka.[43]

Problem št. 3: Uvajanje novih (skrajnih?) kultur kot odraz načela samoodločbe naroda

Vsak narod, ki želi doseči vrhunec svoje samoodločbe, bo moral za svoj obstanek ohranjati svoje kulturne korenine. Ponekod se kulturne vrednote med posameznimi narodi tako razlikujejo, da določena stopnja koeksistence sploh ne more obstajati. To na koncu koncev privede do različnih nacionalnih trenj, ki prerastejo v notranje oborožene spopade. S pomočjo ostalih držav in entitet (že preko testa splošnega nadzora po zadevi Tadić) pa lahko nosijo tudi razsežnosti mednarodnega oboroženega spopada.

Ne tako odmevni primer je pokrajina Aceh v Indoneziji. Gre za pokrajino v severozahodnem delu države, ki je dosegla notranjo obliko samoodločbe, saj se je bala prevelike kulturne modernizacije in centralizacije pod Suhartom.[44] Ta temelji predvsem na šeriatskem pravnem sistemu,[45] ki se od indonezijskega nacionalnega prava povsem razlikuje v izvrševanju kazenskih sankcij in je svoj vrhunec dosegel po cunamiju iz leta 2004. Tudi sama aplikativnost takšne vrste prava je nadvse zanimiva. Za muslimane, ki živijo v tej indonezijski provinci, je obvezen, za pripadnike ostalih veroizpovedi pa je to izbira.[46] Dobra plat takšnega kaznovanja je v tem, da gre po navadi za telesne kazni (npr. šibanje), ne zaporne, kar pomeni, da obstaja manjša možnost odvzema svobode.[47] Hkrati je kaznovalna narava nagnjena k sramotenju, kar ustvarja precej visoke (specialno in generalno) preventivne učinke. Slabost takšnega pravnega sistema pa je zagotovo v kaznovanju početij, ki se sicer v našem kulturnem okolju smatrajo za povsem normalna (npr. prodaja alkohola) in bi bilo zato takšno kaznovanje nepredstavljivo. Da bi se preprečile tovrstne zlorabe pravnega sistema, je bilo v indonezijski sodni praksi in kasneje tudi v zakonodaji sprejeto načelo supremacije indonezijskih vrhovnih sodišč nad šeriatskimi.[48] Indonezija je namreč država, ki se je ob svojem nastanku po drugi svetovni vojni zavedala, da bo morala povečanje svojega življenjskega standarda in ohranitev svoje ozemeljske celovitosti najti v sekularizmu.[49]

Primerljivo podobo si v tem poglavju zasluži tudi Čečenija. Pokrajina na jugu Rusije je v 90. letih prejšnjega stoletja de facto uživala samostojnost. Zelo trmasta poteza napasti sosednji Dagestan[50] je privedla do nove vojaške intervencije, ki je za Rusijo tokrat bila uspešna. Slednje lahko pripišemo tudi številnim nesporazumom med samimi čečenskimi generali, ki so ustanavljali svoje vojaške grupacije[51] in mnogim prestopom na rusko stran. Po padcu Groznega se je dokaj hitro vzpostavila ruska jurisdikcija, vendar (kot že omenjeno v članku) po kadirovsko. Zdi se, da je Ramzan Kadirov Čečenijo izkoristil za svojo promocijo – to velja še zlasti za borilne športe (npr. MMA), v katerem nosijo prvenstveno vlogo, hkrati pa tudi za ustanavljanje svoje zasebne vojske, znane predvsem pod motom Ahmat sila.[52]

Problem št. 4: Separatistična gibanja kot vzvod za dosego samoodločbe naroda

Kako doseči samoodločbo, je stvar vsakega naroda. Želimo si, da si jo izbori na čim bolj miroljuben način, saj le tako ohranja družbeno kohezijo z ostalimi narodi, ki na določenih območjih ustvarjajo simbiozo. Kruta realnost pa nas pripelje do tega, da stežka najdemo pripadnike naroda, ki bi svojo samostojnost (ali vsaj avtonomijo) dosegli z mirnimi sredstvi.

Slovenija je svojo samostojnost pridobila preko oboroženega spopada, prav tako tudi večina nekdanjih jugoslovanskih republik, le da s precej večjo časovno razliko. Najverjetneje je tukaj odigrala ključno vlogo prisotnost narodnih manjšin.[53] Na Hrvaškem je pred samo vojno obstajala srbska manjšina v Dalmaciji, Liki in Slavoniji, ki se je tekom hrvaške osamosvojitvene vojne organizirala v paradržavno tvorbo pod imenom Republika Srbska krajina.[54] Svoj vrhunec je dosegla v poznih mesecih leta 1992 s padcem Vukovarja. Tvorba je obstajala vse do leta 1995, ko se je izvedla operacija Nevihta (hrv. Oluja), končana s hrvaško zmago in se je razprostirala na Dalmacijo in Liko. Omenjena operacija sicer ni zajela vzhodnega slavonskega dela, ki pa je kasneje bil predan Hrvaški leta 1997. Srbska manjšina na Hrvaškem uživa določene manjšinske pravice. V hrvaškem parlamentu (hrv. Sabor) imajo lahko svoje politične predstavnike ne glede na D'Hondtov sistem.[55] SDSS, ki je bila pred letošnjimi volitvami koalicijska partnerica HDZ, je njihova predstavnica. Novi koalicijski partner HDZ-ja Domovinski pokret pa je že večkrat izražal zaskrbljenost nad ponujenimi pravicami, kjer živijo pripadniki srbske manjšine.[56]

Še bolj zapletena je bila narodnostna sestava v Bosni in Hercegovini. Po jugoslovanski ustavi iz leta 1974, ki je priznala tudi Bošnjake kot narod, so se tako znašli v t.i. mali Jugoslaviji. Predvsem se mešanost več narodov in veroizpovedi pokaže skozi samo vojno v tej državi. Obstajale so namreč tri vojne formacije: Armija Bosne i Hercegovine (ArBiH), Vojska Republike Srpske (VRS) in Hrvatsko vijeće odbrane (HVO). Vse tri so se načeloma borile druga proti drugi, tako v vojaškem kot tudi kulturno-umetniškem smislu, saj je nastalo ogromno število vojaških pesmi. Etnična mapa Bosne in Hercegovine se je po vojni drastično spremenila, saj se je prebivalstvo preselilo na tista območja, ki jih je zavzela njihova vojska. Od tod tudi delitev na dve glavni entiteti z Brčkom, ki ima poseben status distrikta.

Tudi Črna gora in (Severna) Makedonija sta bili oz. sta v okviru prizadevanj za ohranitev svoje ozemeljske celovitosti poskrbeli za to, da so manjšine dobile osnovne pravice za svoj kulturni in politični razvoj. Bošnjaki, Hrvati in Albanci imajo pravico do svojega poslanca v črnogorskem parlamentu ne glede na volilni prag oz. je ta volilni prag bistveno zanemarljiv (okoli en odstotek). Slednja pa je doživela vojno s tamkajšnjo albansko manjšino leta 2001. Zatem je sledila množična razprava o dodelitvi statusa konstitutivnega naroda tudi Albancem, saj jih je v (Severni) Makedoniji že skorajda tretjina. Danes je v tej državi albanščina uradni jezik in je na ustavni ravni povsem izenačena z makedonščino.[57]

Tudi države nekdanje Sovjetske zveze so imele dokaj burno zgodovino oboroženih spopadov. Večkrat so imela prst v marmeladi nacionalna trenja, veliko pa je bilo tudi nerešenih mejnih vprašanj. Ni bila zgolj Čečenija edino konfliktno območje, kjer se je prelivala kri, ampak so območni spopadi zajemali tudi preostale dele Kavkaza. Takšna konfliktna območja, ki so se pretvorila v vojaške greznice, so prisotna še danes. Obstajajo pa tudi konfliktna območja, ki so potekala izven Kavkaza, so pa ostanek sovjetske vojaške dediščine.

Gruzija svoje samostojnosti ni dočakala z ozemeljsko celovitostjo. Leta 1991 je omenjena država postala samostojna, vendar se ni mogla izogniti vojaškem konfliktu dveh gruzijskih pokrajin – Abhazije in Južne Osetije. Čeprav sta svoj povod za separatizem našli v drugačnih izhodiščih, je njun cilj bil postati samostojna država. Abhazija je obstajala že za časa nastanka Sovjetske zveze v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in je delovala kot de facto samostojna sovjetska republika znotraj Gruzije.[58] Južna Osetija je kot sporno območje doživljala drugačno preobrazbo. Po razpadu Ruskega imperija je nastala Gruzijska demokratična republika, ki je bila ozemeljsko precej večja kot današnja Gruzija in je zato naletela na mnoge oborožene odpore manjšin. Mednje je sodila tudi manjšina Osetijcev, ki so jim sicer pomagali pripadniki boljševikov. Na njihovo razočaranje so sicer na podlagi Deklaracije o ustanovitvi sovjetskih republik iz leta 1922 ostali del Gruzije,[59] za razliko od Abhazije pa de facto samostojnosti niso imeli. Abhazijci in Osetijci se kulturno razlikujejo od preostalih Gruzijcev, kar jih je vedno nagnilo k samostojnosti tudi po gruzijski osamosvojitvi. Tako je nastalo več oboroženih spopadov med njimi in gruzijsko vlado v Tbilisiju. Zadnja od teh je bila leta 2008, ki so jo dobili separatisti. Slednjih sicer razen določenih držav (npr. Rusija, Sirija, Nikaragva) ne priznava nihče.[60]

Azerbajdžan je svojo samostojnost pridobil dokaj z grenkim priokusom, saj je na območju Gorskega Karabaha živela armenska manjšina več stoletij. Armenci in Azerbajdžanci se razlikujejo v mnogih segmentih, predvsem kulturnih (npr. pisava in vera), kar je privedlo do notranjih trenj v državi. Netenje z zgodovinskimi dejstvi[61] je samo še dodatno podpihovalo možnost nastanka oboroženega spopada. Potekali sta dve vojni med Armenijo in Azerbajdžanom, prva je vodila v de facto nastanek Gorskega Karabaha, ki je bil podaljšek armenske države na ozemlju Azerbajdžana. Druga vojna je potekala leta 2020, ki se je končala z zavzetjem zgodovinskega mesta Stepanakert (azer. Khakendi).[62] Tako je Azerbajdžan vzpostavil ozemeljsko celovitost, tamkajšnjim Armencem pa je predsednik Alijev obljubil zagotovitev manjšinskih pravic in izenačitev z azerbajdžanskimi državljani.[63] Določena konfliktna območja trenutno nadzorujejo ruske mirovne sile.

Moldavija v tem poglavju doživlja nekakšen dvojni fenomen. Je država, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja imela možnost združitve z Romunijo.[64] Čeprav je politični vrh, ki je v Moldaviji danes precej razdrobljen,[65] delno potihoma navijal za združitev, ni nikoli bil izveden referendum o združitvi z Romunijo.[66] V strahu pred združitvijo z Romunijo sta se tamkajšnja ruska in ukrajinska manjšina organizirali v paravojaške enote ter ustvarili t.i. Pridnjestrsko republiko. Tako se je začela vojna v Moldaviji, ki se je končala z zmago pridnjestrskih separatistov. Danes je omenjena politična tvorba de iure del Republike Moldavije, de facto pa moldavska vojska in policija nimata nikakršnih pooblastil. Od tod ima ruska vojska potencialne možnosti za napad na zahodna ukrajinska ozemlja, denimo na Odeso.

Izven ozemlja nekdanje Sovjetske zveze zasledimo tudi nekaj evropskih držav, ki so trpele na področju ozemeljske celovitosti. Španija je sprva imela šibko točko v Bilbau, danes pa je njena rakrana Katalonija. V Bilbau živijo Baski, avtohtona narodna manjšina, ki je bila za časa Francovega režima močno zatrta. Ker jim za uveljavljanje svoje samoodločbe ni ostalo kaj dosti, [67] je bila ustanovljena teroristična organizacija ETA (bas. Eskaudi ta Askatasuna). Ta je izvajala številna teroristična dejanja na različnih lokacijah, predvsem je šlo za izvajanje bombnih napadov v avtomobilih. Ulični napadi, ki so bili pri Baskih imenovani kale borroka, so prav tako zahtevali ogromno žrtev.[68] Postopoma je španska vlada večala avtonomijo Baskov predvsem na jezikovnem področju z uporabo baskovščine kot uradovalnega jezika. ETA je s tem, bolj kot ne dosegla svoje cilje, zato je danes na mednarodnem prizorišču teroristov več ne opazimo. Katalonija je na drugi strani najbolj razvita španska pokrajina, predvsem zahvaljujoč množičnemu turizmu. Njen uspeh je pravzaprav španski uspeh, saj je osrednji Madrid kot center španske moči gospodarsko zelo odvisen od Katalonije same. Slednja pa preprosto ne želi sprejemati diktate iz Madrida, hkrati pa biti njegova krava molznica. Zato se je španska vlada prav tako odločila dati široke avtonomne pravice omenjeni pokrajini. Avtonomne pravice pa ne ponuja zgolj v obliki pravice do uporabe katalonskega jezika, ampak je vse skupaj prerastlo celo v politične spletke.[69] Poskusi zdajšnje španske vlade so bili v zadnjem času pri Kataloniji usmerjeni predvsem v podajanje amnestij, da bi na takšen način uspeli sestaviti koalicijo.

Poleg Španije je še ena mediteranska država doživela hendikep na področju ozemeljske celovitosti. Gre za otoško državo Ciper, ki je svojo hudo usodo doživel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ciper je bila britanska kolonija, ki je postala samostojna leta 1960. Ciper ima kulturne in zgodovinske povezave z Grčijo. Tudi ko je Grčija zmagala kot antantna sila v prvi svetovni vojni, je Ciper sanjala kot sredstvo za vzpostavitev velike Grčije. Vendar je na grško razočaranje Ciper ostal v britanskih rokah, Rodos je pripadal Italijanom, zgodovinski Konstantinopel pa je pristal pod drobnogledom mednarodne odprave Društva narodov. Grkom kot kaže ni preostalo drugega, kot da svoje upanje usmerijo v udejanjanje sanj Elefteriosa Venizelosa in posežejo po osrčju Anatolije. Vojna s Atatürkovo Turčijo se je za Grke končala klavrno, saj je rezultirala v izgubi Male Azije, kjer so Grki živeli stoletja. Po koncu druge svetovne vojne pa se je ravno z neodvisnostjo Cipra zopet obudila vsegrška ideja. Ta Turkom ni bila preveč po godu, vendar je Grčija dokaj relativno obvladovala svoje interese na otoku za časa diktature petih polkovnikov (1967 – 1973). Ti sicer niso nikoli posebej priključili Cipra h Grčiji. Šele z demokratično tranzicijo in dokončno vzpostavitvijo demokracije (grš. Μεταπολίτευση, Metapolitefsi) pa se je z državnim udarom zoper polkovnike izrazila vse močnejša želja po spojitvi Cipra in Grčije.[70] To je prisililo Turčijo, da je posredovala v severnem delu Cipra, saj je na otoku živela tudi turška manjšina. Danes Ciper ostaja zelo razdrobljena država, kar se opaža tudi na mednarodnem nivoju.[71]

Nekdanja kolonizatorka Cipra je bila Velika Britanija, ki svojo jurisdikcijo stežka uveljavlja na Severnem Irskem. Britanski imperij je med drugim zajemal celotni irski otok. Irsko nacionalno gibanje v 19. stoletju ni obrodilo sadov, saj je Irska svojo samostojnost dočakala šele leta 1922.[72] Uspešnost izvedene samostojnosti je prav tako dokaj vprašljiva, saj ni zajemala celotnega irskega otoka. Predvsem v delu Belfasta še prevladuje želja (severnih) Ircev po ohranitvi stikov z britansko krono, zato je pregrada med Irci in severnimi Irci še zmeraj dana. Da bi jo podrli, so Irci ustanovili teroristično organizacijo IRA (Irska republikanska armada). Njen (današnji) glavni namen je priključitev Severne Irske k Irski, kar pravzaprav predstavlja željo po obstoju ene države na celotnem irskem otoku. Sicer pa je IRA oboroženo trobilo politične skupine Sinn Fein, ki je na nedavnih volitvah uspela doseči največje število glasov in se z dobrimi 27 odstotki zavihtela v sam politični vrh Severne Irske.

Poleg poseganja v Severno Irsko je Velika Britanija zakuhala poseg v ozemeljsko celovitost tudi drugim, bolj oddaljenim državam. Argentina še vedno doživlja vojaške travme iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, saj smatra Falklandske otoke za svoje. Po hitrem argentinskem vojaškem napadu je britanska vojska uspela izničiti vse dosežene argentinske cilje, s kasnejšima referendumoma (1986, 2013) pa je samo še utrdila svojo oblast.[73] Britanska nadoblast pa ni bila uspešna pri ohranitvi svoje ozemeljske celovitosti v ZDA še iz 18. stoletja, ko so se začele ustvarjati posamezne zvezne države. Zmagoslavje v bitki pri Yorktownu pa tudi določeni dogodki (npr. Bostonska čajanka) so bili ključnega pomena za nastanek ameriške države. Tudi države, ki so vojaške nepomembne, so Britancem zadale hud udarec. Ozemeljska (pravilneje: pomorska) celovitost Islandije je bila večkrat kršena s strani britanskih ribičev, še zlasti ko je islandski parlament sprejel zakon, s katerimi so islandski ribiči lahko lovili do dolžine 12 morskih milj. S tem je tudi zaščitila svoje gospodarske interese.[74] To je privedlo do treh oboroženih spopadov (t.i. ribiške vojne), v katerih je Islandija zmagala in povečala izključno ekonomsko cono.

Problem št. 5: Zatiranje pravice do samoodločbe za ohranitev ozemeljske celovitosti

Skorajda je težko najti državo, ki bi bila po sestavi prebivalstva homogena. Zaradi sprememb meja skozi zgodovino je v vsaki državi mogoče najti zamejce oz. različne avtonomne prebivalce, ki se sicer povezujejo s kakšno drugo matično državo. Ohranjanje ozemeljske celovitosti pa včasih država plača tudi s precejšnjim poseganjem v kulturni prostor narodnih manjšin, kar zagotovo z vidika varstva človekovih pravic ni dobrodošlo.

Naša severna soseda Avstrija je nam najbližji primer, kjer bi se to posebej izkazalo. Svojo zlato dobo je omenjena država doživljala za časa obstoja Habsburžanov. Svoje ozemlje je branila praktično od Padske nižine do Lvova, kar je pomenilo kritje precejšnjega števila določenih narodov. Dunajska oblast ni dovoljevala kulturnega razvoja narodom, ki so bili pahnjeni pod njegovo krono. To je privedlo do mnogih revolucionarnih vstaj in različnih političnih gibanj. Med slovanskimi narodi je prednjačila želja po zagotavljanju avtonomije predvsem na področju jezikovnega uradovanja,[75] najbolj radikalno pa se je svojih nacionalnih ciljev lotila Madžarska. Revolucionarno leto 1848 je ohrabrilo Madžare pod vodstvom bratov Kossuth, da postanejo samostojna država, a je avstrijsko-rusko zavezništvo iz Svete alianse preložilo njihove tedanje želje za določen čas. Bitka pri Kraljevem Gradcu (1867) je zelo oslabila avstrijsko politično pozicijo in jo je pahnilo v oblikovanje dualizma. S tem so si Madžari zelo povečali moč v odločanju celotne Avstro-Ogrske. Sčasoma je proti koncu prve svetovne vojne, tj. novembra 1918 kazalo na poraz držav centralnih sil, ki so v glavnem razpadle. To je privedlo do dokončne samoodločbe narodov, ki so pod avstrijskim absolutizmom trpeli kršitev človekovih pravic. Tudi povojna Avstrija sprva ni kazala napredkov v zagotavljanju manjšinskih pravic. Čeprav so tamkajšnji koroški Slovenci pokazali voljo za obstanek v novopečeni Republiki Avstriji, so izgubili svoje manjšinske pravice zlasti po anšlusu (1933). Tretji Rajh ni bil naklonjen uresničevanju pravic slovenskega naroda na avstrijskem Koroškem, kar je na področju človekovih pravic Avstrijo zopet pahnilo v obdobje Klemensa Metternicha. Ker je bila Avstrija prepoznana kot žrtev nemškega nacizma, je svojo samostojnost dokaj hitro obnovila z Avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955. Slavni sedmi člen te pogodbe govori o zaščiti slovenske in hrvaške narodne manjšine na tistih predelih, kjer so od nekdaj prebivali kot avtohtona manjšina.[76] Slovence je nato v zablodo spravil koroški deželni glavar Jörg Haider. Šlo je za avstrijskega politika in vodjo Avstrijske svobodnjaške stranke (FPÖ), ki je bil znan predvsem po odstranjevanju dvojezičnih tabel. Ti so bili le kontinuiteta Ortstafelsturm iz sedemdesetih. Kljub odločbi avstrijskega ustavnega sodišča je nadaljeval svojo protislovensko politično pot do svoje smrti.[77]

S podobnimi jezikovnimi težavami se srečujejo tudi v dveh baltskih državah. Estonija in Latvija sta bili deležni močne rusifikacije za časa Sovjetske zveze. Medgeneracijska razlika v znanju ruščine se torej zelo dobra pozna. Lahko bi zaključili z mislijo, da najstarejši Latvijci in Estonci ostajajo rusko pismeni, današnja mladina pa se nagiba k angleščini. Omenjeni državi sta po začetku rusko-ukrajinske vojne začeli projekte za postopno asimilacijo ruske manjšine na vzhodu (Narva, Daugavpils). Pripadniki ruske manjšine morajo za svoj obstanek v državah posebej opraviti izpit iz maternega jezika, sicer jim grozi izgon v Rusijo.[78] Na tak način poskušajo integrirati marginalne skupine v svoj vsakdanjik.

Ruski zagovorniki bodo našli podobno konotacijo tudi v Ukrajini. Po letu 2012 se je začelo pestro dogajanje na področju uporabe manjšinskih jezikov. Pod vodstvom Viktorja Janukoviča je nastal Zakon o načelih uradovalnega jezika v Ukrajini.[79] Ta je zagotavljal, da ima vsaka manjšina na območju, kjer predstavlja vsaj 10 odstotkov prebivalstva, pravico do uporabe svojega lastnega jezika. Ruska manjšina je bila kar precejšnja v vzhodnih predelih in Odesi. Madžarska je po letu 2019 večkrat izrazila zaskrbljenost nad zagotavljanjem manjšinskih pravic v Užgorodu (madž. Ungvár). Prav tega leta je ukrajinski parlament sprejel odločitev o uporabi ukrajinskega jezika v vseh sferah življenja, razen zasebnega v celoti ali pa z zelo visoko kvoto uporabe.[80] Zelo eksotičen primer, ki je temu zelo podoben, je tudi Singapur. Lee Kuan Yew, ki velja za očeta države, je dejal, da je poseg v zmanjšanje uradnih jezikov v njegovi državi bil nujen, saj je na tak način lahko zgradil ekonomskega azijskega tigra.[81]

Poleg jezikovnega zatiranja poznamo tudi države, ki so odvzemale avtonomije tamkaj živečim narodom. Turčija je država, ki si prav tako zasluži posebno mesto v poglavju. Njena predhodnica Osmansko cesarstvo je v času osvajanja zatiralo mnoge manjšinske narode. Iz zgodovinskih učbenikov se zagotovo spomnimo janičarjev. Kasneje se je zaradi splošnega nezadovoljstva nad življenjskim standardom začela rojevati miselnost o nastanku samostojnih držav. Le – te so bile t.i. vazalne države, ki so imele po mednarodnem pravu zgolj omejeno poslovno sposobnost.[82] Pred tem so bile te države zgolj podaljšana roka  Turkov. Šele Berlinski kongres (1878) je prinesel samostojnost štirim državam (Srbija, Črna gora, Bolgarija in Romunija). Vse razen slednje so se borile tudi v prvi balkanski vojni, da bi Turke dokončno odgnali z balkanskega polotoka. Tako se je na balkanskem polotoku zgodil tektonski premik iz notranje samoodločbe k zunanji. Nekateri narodi pa se preprosto niso mogli otresti turške nadvlade, kar danes velja za Kurde. Njihov položaj je zelo vprašljiv že od državnega udara leta 1980. Od tedaj dalje se je veliko Kurdov zapiralo zaradi uporabe lastnega jezika v zasebnem življenju.[83] Kurdska delavska stranka v Turčiji nima vloge kurdskega posrednika v parlamentu, ampak je etiketirana kot teroristična skupina.

Za kršitev avtonomnih pravic lahko navedemo še Srbijo in Indonezijo. Srbija (oz. tedanja Zvezna republika Jugoslavija) je bila pod Miloševićem zelo avtoritarno usmerjena, kar se je poznalo tudi v odvzemu avtonomije Kosova (in Metohije), prav tako pa je bilo uradovanje v albanščini zelo omejeno. Dogajala so se množična etnična čiščenja in vojni zločini na obeh straneh.  Vojna v letih 1998-99 naj bi po mnenju Albancev prinesel popravek zgodovinske krivice iz devetdesetih, Srbom pa obujanje na kršitev ozemeljske celovitosti in mednarodnega prava oboroženih spopadov. Indonezija je svojo ozemeljsko celovitost ohranjala preko podajanja avtonomije, pri čemer je določene najpomembnejše odločitve zadržala v rokah Džakarte. Trn v njenem očesu je do leta 2002 predstavljal Vzhodni Timor. Gre za nekdanjo portugalsko kolonijo, ki si jo je Indonezija čez čas okupirala. Izkazalo se je, da je Indonezija celo sklepala pogodbe s pacifiškimi državami v imenu Vzhodnega Timorja, ki so jo označevali za indonezijsko provinco. ICJ je kasneje ugotovil, da gre za tipičen primer okupacije, čeprav ni mogla ugotoviti odgovornosti Indonezije, saj ta ni podala soglasja za pristojnost.[84]

Problem št. 6: Revizionizem in težnje po ustvarjanju imperijev

Mnogo držav je skozi zgodovino večalo svoj teritorij. Zgodovinsko gledano je to potekalo preko kolonizacije na drugih celinah, zato so se lahko ustvarili številni imperiji. Ti so propadli po koncu obeh svetovnih vojn, prej ali kasneje. Prej bi rekli, da je prva svetovna vojna ustvarila imperialistične sanje predvsem držav poraženk (t.i. centralne sile) in tistih držav, ki s svojimi ozemeljskimi pridobitvami niso bile precej zadovoljne. Zato so si želele obnoviti svojo ozemeljsko celovitost ali pa pridobiti določena ozemlja, da bi s tem zajeli nacionalno enotnost (tj. vsi pripadniki enega naroda v eni državi). Vse to pa je vodilo v poseg ozemeljske celovitosti in tudi (zunanje) samoodločbe drugih držav.

Ugotovimo lahko, da so sile osi nekakšen skupni imenovalec revizionizma v času druge svetovne vojne. Glavna izmed sil osi je bil Tretji rajh, katerega pravna naslednica je današnja Nemčija. Nemci so bili ostro kaznovani po prvi svetovni vojni, kar je predstavljalo tudi ozemeljske izgube. Veliko vzhodnega ozemlja je pripadalo novonastali Poljski, Memel, ki so ga opevali tudi v svoji himni (von der Maas bis an die Memel), pa je pripadal medvojni Litvi. Med državami, ki so bili deležne plenjenja nemškega ozemlja so bile tudi Francija, s katerio je Nemčija imela večkratna menjavanja ozemelj Alzacije in Lorene, Belgija v pokrajini Eupen-Malmedy, meja z Dansko pa se je pomaknila proti Flensburgu.[85] Veliko Nemcev je ostalo izven nemških meja. Posledično si je Nemčija želela vrnitev zasedenih ozemelj zlepa ali zgrda, pri čemer je uporabljala različne metode aneksij. Avstrija je bila podvržena glasovanju na plebiscitu, ki verjetno ni izražal svobodne in pristne volje ljudstva, Češkoslovaška je bila z Münchenskim sporazumom obglavljena za sudetski del, vse ostale države pa so bile vojaško napadane.[86] Nemška želja uresničiti Lebensraum je tako posegala v ozemeljsko celovitost mnogih držav.

Zaveznica Tretjega rajha je bila Mussolinijeva Italija, ki je svoje širitve ozemlja videla predvsem v daljnem rimskem imperiju. Londonski memorandum in s tem prestop v antantne sile nista obrodili sadov. Rapalska pogodba je bila za Italijane zgolj drobtinica, zato jim ni preostalo drugega kot vključitev med sile osi. Nekaj aneksij držav je uspelo (Albanija, Etiopija),[87] vendar so Italijani kmalu spoznali, da bodo naleteli na kolizijo interesov. Metaxasova Grčija, ki je bila pred oktobrom 1940 naklonjena nevtralnosti, je hitro spoznala italijansko imperialistično mentaliteto. Dan Ne (grš. Επέτειος του Όχι) je še danes nacionalni praznik, ki spominja na grški upor zoper Italijane.[88] Ugotovimo lahko, da Italijani pravzaprav vojaško nikjer niso uspeli brez pomoči Nemcev. Grčija je bila namreč poražena šele z intervencijo Nemcev, prav tako pa so uspehi v Libiji bili odvisni od prisotnosti Rommlovih sil.

Tudi sosede nekdanje Kraljevine Jugoslavije so čutile potrebo po vrnitvi ozemlja, zato so se vključile v trojni pakt. Bolgarija je vardarsko Makedonijo vedno doživljala za svoj integralni del, kar je bil razlog za njeno angažiranost tako v obeh balkanskih vojnah kot tudi prvi svetovni. V drugi balkanski vojni se je spotaknila ob Srbijo, ki je to ozemlje prej osvojila, samo leto pozneje pa še enkrat v prvi svetovni vojni. Triletna okupacija se je nato končala s porazom Bolgarije. Kot nalašč je izkoristila vstop med sile osi za dokončno rešitev makedonskega vprašanja. Tudi tukaj je Bolgarija izšla kot poraženka, vendar velja za edino silo osi, ki je sicer pridobila na ozemlju, saj je dobila južno Dobružo. Makedonsko vprašanje je še danes pereče za Bolgarijo, saj sama ne priznava makedonske nacionalnosti.[89]

Nezadovoljstvo se je pokazalo tudi v taboru Romunije, ki je sicer po prvi svetovni vojni ozemeljsko najbolj prosperirala s širitvijo na območje Transilvanije. To območje je malo pred vstopom v trojni pakt zopet postalo konfliktna cona z Madžari,[90] ki so to ozemlje nato pridobili. Želja po vstopu med sile osi pa se je pri Romunih eksponentno povečala s sovjetskim napadom nanje in prepustom Transilvanije Madžarski. Maršal Antonescu je sklenil, da je napad na Sovjetsko zvezo edinstvena priložnost za povrnitev ozemelj, na katerih so v glavnem živeli Romuni. Razen Odese, ki večinsko ni bila romunsko poseljena in jo je verjetno zasedel iz strateških ciljev, pa conducator ni zavzel teritorijev, s katerim bi kar tako povečal kvadraturo države.[91]  Zavedajoč se tudi tega, kdo je bil njegov zaveznik iz preteklih let, ni posegel na ozemlje nekdanje Kraljevine Jugoslavije, čeprav mu je bilo tudi to ponujeno.[92]

Podobno usodo kot Romuni je doživela Finska. Omenjena država je nastala po razpadu Ruskega imperija. Ozemeljsko je bilo večja kakor današnja Finska, saj je imela v sestavi tudi polotok Petsamo in pokrajino Karelijo. Sovjetska zveza je s podpisom pakta von Ribbentrop – Molotov dejansko želela pridobiti ozemlja, ki so nekoč sodila pod Ruski imperij. Finska pa je na čelu z Mannerheimom podala velik odpor, zaradi česar so Sovjeti zavzeli dokaj malo od pričakovanega. Izguba Viborga in Petsama je botrovala finski vstop v sile osi, ki se zanje ni kaj prida obrestovalo, zato so bili prisiljeni skleniti premirje leta 1944.[93] Skandinavska država je sicer ostala samostojna, a brez omenjenih ozemelj, Finci pa si svoje bolečine po izgubi teh ozemelj lajšajo s prepevanjem pesmi Säkkijärven polkka.

Horthyjeva Madžarska je drugo svetovno vojno uvidela kot možnost za popravo zgodovinskih krivic iz Trianonskega sporazuma.[94]  Madžarska iz Avstro-Ogrske se je ozemeljsko zmanjšala za 52 odstotkov, mnogo pripadnikov madžarske narodne manjšine pa je postalo zamejcev. Konec prve svetovne vojne in manko sklenjenih mednarodnih pogodb, ki bi urejal meje v osrednji Evropi, je predstavljal odlično priložnost za povrnitev s strani antantnih sil zasedenih ozemelj. Že omenjena vojna z Romuni ni prinesla napredka v uresničitvi madžarskega iredentizma, nasprotno, njihova želja je postala nemogoča misija. Oblikovanje Male antante je temeljila prav na preprečitvi ambicij s strani Madžarske po vrnitvi ozemelj. Šele vojne okoliščine iz druge svetovne vojne so ji omogočile zasedbo Transilvanije, Vojvodine in Prekmurja.

Čeprav ni bilo veliko držav, ki bi bile sile osi, so za vstop prednjačile ravno države z zgodovinskimi ozemeljskimi izgubami. Tajska sicer nikoli ni bila kolonizirana država, vendar je izgubljala ozemlja zaradi francoskih in angleških imperialnih teženj.[95] Francoska kapitulacija junija 1940 je pahnila Tajsko v vojno za povrnitev izgubljenih ozemelj. Ob japonski asistenci so sicer zavzeli dobršen del Kambodže in ga celo preimenovali v provinco po glavnem diktatorju tistega časa (provinca Phibunsongkhram). Tajska je sodelovala tudi v napadu na Burmo (Mjanmar), zavzela je tudi nekaj ozemlja Laosa in Malezije. Ta ideja po razširitvi ozemlja se je sicer kovala samo v tajskem militarističnem krogu, saj je po odstopu maršala Phibunsongkhrama bil pristop k trojnem paktu razglašen kot neustaven.[96]

Danes imamo razmeroma zmanjšano število držav, ki bi imele želje po vrnitvi izgubljenih zgodovinskih ozemelj. Omembe vreden primer je Rusija, ki pa to verjetno prvenstveno ne počenja zaradi pomena samoodločbe. Vojna, ki se je začela v Ukrajini, še zdaleč ni edina postojanka t.i. ruskega sveta (rus. Русский мир). Gre le za redosled vojaških dejanj, na katere je opozarjal nekdanji poljski predsednik Lech Kaczynski.[97] Gruzija, ki je bila v prispevku že omenjena kot žrtev kršitve ozemeljske celovitosti, je bila prva država, ki je vstopila v konfrontacijo z največjo državo na svetu. Ruska posredovanja so v zgodovini potekala tudi na drugih ozemljih, zato obstaja že kar nekaj verzij pesmi Ne povej moji materi, da sem v… (ang. Just don't tell my mom I'm in…). Ruski argument za posredovanje v njej sosednjih državah bodo povezane s širjenjem vojaške zveze NATO, v katero se je Rusija na začetku tega tisočletja tudi sama želela vključiti, a je bila pri tem neuspešna.[98] Zveza NATO bi sicer po njihovem mnenju morala razpasti, saj je skozi hladno vojno služila le kot antagonist Varšavskemu paktu. Ker ta pakt ne obstaja več, bi zaradi tega morala razpasti tudi ta vojaška zveza.[99]

Že omenjena Madžarska je prav tako država, ki čuti nostalgijo do povrnitve izgubljenih ozemelj, saj so zgodovinsko pripadala njej predvsem za časa Avstro-Ogrske. Cislajtanija oz. obdobje pred Trianonom je torej zaris tega, kar si Madžari zares želijo. Madžari še danes preprosto ne morejo preboleti izgube ozemelj iz Trianonskega sporazuma, kar se kaže tako na kulturnem in političnem nivoju. Že omenjena vojna v prejšnjem stoletju z Romunijo, kasneje tudi z napadom na Češkoslovaško in Mursko republiko ni prinesla obetavne prihodnosti, prav tako ne tudi druga svetovna vojna. Še zmeraj pa niso usahnila upanja v obnovitev velike Madžarske. Kar nekaj političnih strank, tudi vladajočih, je izražalo prepričanje o obnovitvi madžarskega iredentizma.[100]

Nekatere države pa, čeprav so bile ozemeljsko prikrajšane skozi zgodovino, ne kažejo želja po revizionizmu. Tak primer je denimo prej omenjena Poljska. Država v osrednji Evropi je bila za časa Pilsudskega skorajda dvakrat večja kot danes. Po uspešni vojni proti Sovjetski zvezi je druga poljska republika zajemala polovico današnje Belorusije, dele Ukrajine in Litve. Sledila je druga svetovna vojna in s tem izgube vzhodnih ozemelj v zameno za tisto, kar je prej pripadalo Nemčiji.[101] Današnji Poljaki kljub nemočnemu poskusu vrnitve nekdanjih ozemelj, kjer je živelo veliko njihovih rojakov, vseeno ohranjajo kulturno nit v sklopu notranje samoodločbe v državah, kjer so Poljaki manjšina. Tako jih v litovskem parlamentu predstavlja stranka LLRA (lit. Lietuvos lenkų rinkimų akcija), ostala poljska diaspora pa obuja spomine na Katinski gozd in ostala grozodejstva ali pa se kulturno udejstvuje s prepevanjem junaških pesmi.[102] Poljska politika pa je sicer predlansko leto naredila veliko spremembo na področju toponomastike Kaliningrada, saj je želela popraviti določene zgodovinske krivice. Nekdanji obwod Kaliningradzki je tako postal obwod Krolewiecki.[103]

Problem št. 7: Pridobitev samostojnosti pod določenimi pogoji

Poudarjeno je bilo, da samoodločba ne predstavlja samo želje po ustanovitvi lastne države. To velja le za primere zunanje samoodločbe, ki pa je sicer največji cilj vsakega naroda. Vsaka država na svetu resda ne more biti samozadostna, saj je zaradi pomanjkanja določenih izdelkov in surovin prisiljena sodelovati z drugimi. S kom bo sodelovala in kreirala svojo usodo, pa bi morala biti samo njena lastna odločitev.

Žal obstaja kar nekaj primerov držav, katerih razvoj je bil na različne ustavljen tako v sklopu zunanje kot tudi notranje samoodločbe s pogojevanjem samoodločb drugih. Severna Makedonija, s katero smo preživljali leta v SFRJ, je postala talec vseh svojih sosed. Na prvi pogled so Makedonci razpad Jugoslavije doživeli dokaj mirno brez vojne v devetdesetih, vendar je od vseh nekdanjih jugoslovanskih republik nekako najbolj na udaru. Daleč največje konfrontacije ima s svojo južno sosedo Grčijo. Grčija jim ne priznava imena zaradi zgodovinskih okoliščin. Makedonija je namreč ime pokrajine v Grčiji, ki predstavlja tudi ogromno zgodovinsko zaslombo. Zanjo je poskrbel Aleksander Veliki, ki je ahajsko Makedonijo razširil vse do današnjih meja z Indijo. Od tod tudi razlog za grško zahtevo za preimenovanje tako avtoceste A1 (Kumanovo – Gevgelija) kot tudi skopskega letališča. Prespanski sporazum je tako dokončno uničil program antikvizacije Makedonije v začetkih tega tisočletja.[104]

Bolgarija od Severne Makedonije želi popravek jezikovnih in narodnostnih anomalij.[105] Za Bolgare ne obstaja makedonščina kot samostojni nacionalni jezik, zanje je to le zahodni dialekt bolgarskega jezika. Drži bolgarska trditev, da je makedonščina precej bližja bolgarščini kot pa npr. srbščini, vendar zanimivo je to dejstvo, da makedonski jezik uporablja precej več črk (razen treh), ki pa so sorodna srbščini. Kar se tiče nacionalnih trenj, so Makedonci za Bolgare vendarle Bolgari, čeprav bi lahko bolj trdili, da postajajo vse bolj bolgarski državljani. Bolgarija, ki je članica EU, je za tamkajšnje Makedonce velika poslovna in delovna priložnost, zato je povpraševanje za bolgarskim potnim listom vse večje.

Manj aktivni antagonistki na področju Severne Makedonije sta Srbija in Albanija. Srbija do leta 2022 ni priznavala samostojnost Makedonske pravoslavne cerkve, kar je pomenilo, da je velik del premoženja (kar med drugim pomeni tudi zemljiška posest) ostala v rokah Srbske pravoslavne cerkve.[106] Albanija pa ima zaradi eksponentne demografske rasti precej velik primat nad dogajanjem v Severni Makedoniji. Leta 2001 se je v Tetovem odvijala vojna, ki se je končala s sporazumom v Ohridu. Le-ta je bil uvertura za današnjo dvojezičnost v uradovanju države.

S podobnim problemom se srečuje Belgija. Omenjena država je nastala po julijski revoluciji leta 1830, zajema pa današnja področja Flandrije in Valonije. Medsebojno so pripadniki tih dveh pokrajin povsem različni: prevladuje drugačen jezik (nizozemščina oz. flamščina ali francoščina), drugačna vera (protestantizem ali katoličanstvo).[107] Belgijo nekako pri življenju ohranja Bruselj, ki je sicer središče EU in nekakšna nevtralna cona med omenjenima narodnima skupinama. Če bi se katerakoli od omenjenih skupin odpovedala Bruslju, bi najverjetneje prišlo do razpada države. Tako Belgija v sklopu svoje samostojnosti sicer ni pogojevana s strani druge države, je pa Bruselj nekakšen pogoj k obstanku države.

Omenjen problemski sklop pa je bolj značilen za tiste države, ki so se otresle kolonialistične nadvlade. Pri tem so zahteve nekdanjih kolonizatork ostale precej raznovrstne – bodisi od prepustitve ozemlja do nadaljnjega izkoriščanja naravnih surovin. Mauritius, država v indijskem oceanu, je postala samostojna država leta 1968. Prizadevanja za samostojnost so v glavnem potekala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pri čemer pa je Velika Britanija zahtevala odstop arhipelaga Čagos.[108] Slednji naj bi predstavljal morebitno vojaško bazo v indijskem oceanu, s čimer bi kontrirali Kitajcem. Oceanska država je tako samostojnost v resnici pričakala z elementom prisile. Kot je ICJ večkrat zapisal, se samoodločba naroda izvrši na podlagi pristne in svobodne volje ljudstva, pri čemer mora biti zagotovljena ozemeljska celovitost.[109]

Risanje z ravnilom, ki je bilo značilno za deljenje kolonij v 19. stoletju, je še danes pustil velik pečat. Če je bilo takšno deljenje ozemlja včasih povezano s proporcionalno razdelitvijo surovinskih interesov med kolonizatorkami, je današnje bolj povezano z delitvijo ideologij. Razdelitev surovin je še danes pereča tema, predvsem z vidika nekdanjih francoskih kolonij. Pregon iz Alžirije iz šestdesetih je le delno prizemljila Francoze, da so opustili svoj imperialni stan. Še danes ima Francija svojo denarno valuto ustanovljeno prav za nekdanje kolonije, s katerimi najverjetneje odplačuje pridobitev surovin, kar v resnici predstavlja novo verzijo kolonializma.[110] Tovrstni puči v Burkini Faso, Maliju in Nigru so našli razlog verjetno v podjarmljenem načinu sodelovanja s Francijo. Vprašanje pa je, koliko bolj neodvisne bodo postale te države, če namesto Francozov stopi Kitajska ali pa Prigožinov Wagner.[111]

Delitev ideologij velja za Vietnam in korejski polotok. Dien Bien Phu, ki od leta 1954 velja za vietnamski raj na Zemlji,[112] ni uresničil dokončnega cilja vojaške in politične skupine Viet Minh (kasneje Vietkong) oz. jo je odložil za določen čas. Umetna delitev po vzporednikih (v obeh primerih) je samo stopnjevala fizični pritisk, ki je prerastel v vojaški spopad z veliko mero tuje intervencije, le rezultat med obema vojnama je bil različen. Padec Sajgona leta 1975 je pomenil konec Južnega Vietnama in s tem dokončno ustanovitev današnjega Vietnama. Zavzetje Seula in Pjongjanga pa je predstavljal samo moralni vzdig bojujočih se vojakov, saj se je kasneje meja med Severno in Južno Korejo malo spremenila. Vietnam je tako združen, Korejci pa ostajajo za svojo DMZ železno zavezo.

Vietnamska soseda Kambodža je bila prav tako deležna pogojevanja svoje samostojnosti. Pol Potov režim je zaradi množičnega genocida tudi na meji z Vietnamom Vietnamce prisilil v intervencijo. Po hitremu padcu Phnom Penha so Vietnamci ozemlje nadzirali vse do leta 1982. Kasneje je nastala Kambodža ali Kampučija, ki je imela tridelno vlado: kraljevo vlado v izgnanstvu, vlado rdečih Kmerov in vlado nasprotnikov režima Pol Pota, ki je bila protivietnamsko usmerjena. Trodelna struktura je obstajala deset let, nakar se je sprevrgla v Predhodno upravo ZN za Kambodžo (UNTAC),[113] ki je pod Resolucijo 745 (sprejeta po VII. poglavju UL ZN) opravljala predvsem razorožitvene funkcije, saj je na tak način želela preprečiti ponoven eksodus tamkajšnjega prebivalstva. Šele po smrti Pol Pota je prišlo do dokončne demilitarizacije rdečih Kmerov. Tukaj je tuja intervencija in s tem takšno pogojevanje samostojnosti bilo skorajda nujno potrebno.

ZAKLJUČEK

Samoodločba naroda in ozemeljska celovitost sta pomembna instituta, ki za celotno področje mednarodnega prava predstavljata dvorezen meč. Pretirano poudarjanje enega instituta napram drugemu lahko vodi v nastanek notranjih trenj, če ne celo konfliktnih območij. Ozemeljska celovitost države bi lahko namreč vodila do zatiranja določenih pravic na področju (notranje) samoodločbe. Dajanje prednosti samoodločbam narodom pa bi lahko ustvarile neskončni razparcelirani mozaik na geografskih zemljevidih, lahko pa bi vodila tudi do nacionalističnih teženj. Zato še danes teorija in praksa nimata skupne rešitve, katerem institutu biti bolj naklonjen. Izkaže se, da je potrebno za vsako posamezno državo skrbno kazuistično premisliti, kaj se od tega dvojega izkaže za najboljše.

 

 

 

 

 

 

VIRI IN LITERATURA

KNJIŽNI VIRI (REVIJE in ČLANKI):

1.     Krzak, Andrzej: Asymmetry of the Albanian – Macedonian military conflict in 2001, v: Politeja (2014), str. 295 – 316.

2.      Cass, Deborah: Re-thinking self determination - A critical analysis of current international law theories, v: The Syracuse Journal of International Law and Commerce (1992), str. 28.

3.      Ten Dam, Caspar: The Chechen conflict, v: Iran and the Caucasus (2017), str. 431.

4.      Devaney, James Gerard:  The role of precedent in the jurisprudence of the International Court of Justice: A constructive interpretation, v: Leiden Journal of International Law (2022), str. 641.

5.      Marxsen, Christian: Territorial Integrity in International Law – Its Concept and Implications for Crimea, v: Max-Planck-Institut für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrech (2015), str. 10.

6.      de Wet, Erika: The governance of Kosovo - Security Council Resolution 1244 and the establishment and functioning of EULEX, v: The American Journal of International Law (2009), str. 84.

7.      Nicolosi, Stefano Fabio: The law of military occupation and the role of de jure and de facto sovereignty, v: Polish yearbook of international law (2011), str. 166.

8.      Numnonda, Thamsook: Pibulsongkram's Thai Nation-Building Programme during the Japanese Military Presence 1941-1945, v: Journal of Southeast Asian Studies (1978), str. 265.

9.      Di Donatantonio, Roberto: Safeguarding Religious Freedom in Transitional Democracies: the Privileges of the Serbian Orthodox Church in Kosovo as Supra-constitutional Rights, v: Peace Human Rights Governance (2021), str. 209.

10.   Budjeryn, Mariana: The Breach - Ukraine’s Territorial Integrity and the Budapest Memorandum, v: Wilson Center (2015), str. 5.

11.   Nguendi Ikome, Francis: Africa’s international borders as potential sources of conflict, v: Institute for security studies (2012), str. 4.

12.   Cammack, Mark: “Islamic Law in Indonesia’s New Order,” International and Comparative Law Quarterly, v: Cambridge University Press (1989), str. 66.

13.   D.Osmayev, Abbas:  The Chechen Republic: From 'counter-terrorist Operation' to peace (1999-2005), v: Norwegian Institute for International Affairs (2010), str. 11.

14.   Goran Čular, Izbori i konsolidacija demokracije u Hrvatskoj, v: Institut društvenih znanosti (2007), str. 307-308.

15.   Fernandez Rivera, Cristina: Regional Ambassadors or State Agents? Assessing the Role of Catalan Cabinet Ministers in Spain, v: Cambridge University Press (2022), str. 1065.

16.   James Ker-Lindsay, The Cyprus Problem, Frozen conflicts in Europe, v: Verlag Barbara Budrich (2015), str. 22.

17.   Bowden, Tom: The Irish Underground and the War of Independence 1919-21, v: Journal of Contemporary History (1973), str. 23.

18.   Sanders,David, Ward, Hugh et. al: Government Popularity and the Falklands War: A Reassessment, v: British Journal of Political Science (1987), str. 281.

19.   Matthias Conrad, NATO-Russia Relations Under Putin, v: LIT Verlag Münster (2011), str. 44-45.

20.   Elliott A. Cohen, NATO: Dissolution, enlargement or neither?, v: International Journal on World Peace (1995), str. 14.

21.   Fine, Herbert A.: The Liquidation of World War II in Thailand, v: Pacific Historical Review (1965), str. 65.

 

 

 

 

KNJIŽNI VIRI (KNJIGE):

1. Türk, Danilo: Temelji mednarodnega javnega prava, v: GV Založba (2021), str. 95-96, 101.

2. Childress, Diana: Omar al-Bashir's Sudan (2nd edition), v: Twenty-First-Century Books (2009), str. 144.

3. Ziegenhain, Patrick: The Aceh conflict during the new order and the following democratization process, Aceh: History, Politics and Culture, v: ISEAS Publishing (2010), str. 121.

4. Newman, Graeme: Just and painful, v: Lynne Rienner Publishers (1995), str. 11.

5. Hefner, Robert W.: Civil Islam (Muslims and Democratization in Indonesia), v: Princeston University Press (2000), str. 40 – 41.

6. Ullman, Richard Henry: The World and Yugoslavia's Wars, v: Council on Foreign Relations (1996), str. 47.

7.  Bečev, Dimitar: Historical Dictionary of North Macedonia, v: Scarecrow Press (2009), str. 47.

8. Devyatkov, Andrey: Russia Relations with Moldova under a Paradigm of Ambiguity, Moldova: Arena of International Influences, v: Lexington Books (2012), str. 187.

9. Kurban, Vefa: The Caucasus Policy of Russia in the Early 21st Century, v: Cambridge Scholars Publishing (2020), str. 133.

10. Metin Sönmez, Abkhazia: 1992-2022 (Georgian-Abkhazian Conflict & War), v: independetly published (2022), str. 18.

11. Nikoloz Samkharadze, Russia's Recognition of the Independence of Abkhazia and South Ossetia, v: Colombia University Press (2021), str. 30.

12. Whitfield, Theresa: Endgame for ETA, v: Gardner VI Books AMS006 (2014), str. 95.

13.Sotiropoulos, Dimitri A.: The Oxford Handbook of Modern Greek Politics, v: Oxford University Press (2020), str. 428 – 430.

14 Aslam, Selen: Nation Building in Turkey and Morocco, v: Cambridge University Press (2014), str. 134.

15 Bessel, Richard: Germany after the First World War, v: Clarendon Press (1993), str. 177.

16 Weinberg, Gerhard L.: Germany, Hitler, and World War II, v: Cambride University Press (1995), str. 173.

17. Strang, G. Bruce: Collision of Empires - Italy's Invasion of Ethiopia and Its International Impact, v: Taylor and Francis Group (2013), str. 171.

18. Borejsza, Jerzy Wojciech, Ziemer, Klaus: Totalitarian and Authoritarian Regimes in Europe, v: Berghahn Group (2006), str. 245.

19. Troude, Alexis, Kalođera-Petrović, Dolores: Geopolitka Srbije, v: University of Indiana (2007), str. 148.

20.  Kivimäki, Ville:Finland in World War II - History, Memory, Interpretations, v: Brill Academic Pub (2011), str. 272.

21. Miklós Zeidler, Thomas J. DeKornfeld, Ideas on Territorial Revision in Hungary 1920 – 1945, v: East European Monographs (2008), str. 2.

22. Vangeli, Anastas: Nation-building ancient Macedonian style: the origins and the effects of the so-called antiquization in Macedonia, v: Cambridge University Press (2018), str. 13.

23. Roudometof, Victor: Collective Memory, National Identity, and Ethnic Conflict, v: Praeger (2002), str. 140.

24. Coakley, John: The Territorial Management of Ethnic Conflict, v: Routledge (2001), str. 79.

25.  Pigeaud Fanny, Africa's Last Colonial Currency: The CFA Franc Story, v: Pluto Press (2021), str. 40 – 62.

26. Wright Sand, John: The Viet Minh Movement, v: University of California Press (1952), str. 5.

 

INTERNETNI VIRI:

1.      https://www.niaa.gov.au/indigenous-affairs/referendum-aboriginal-and-torres-strait-islander-voice  (pridobljeno: 23. februarja 2024)

2.      https://www.un.org/unispal/document/auto-insert-186956/ (pridobljeno: 17. marca 2024)

3.      https://www.idea.int/sites/default/files/publications/self-determination-constitution-brief.pdf (pridobljeno: 17. marca 2024)

4.     https://peacemaker.un.org/sites/peacemaker.un.org/files/RU_960831_Khasavyourt%20Joint%20Declaration%20and%20Principles%20for%20Mutual%20Relations.pdf (pridobljeno: 17. marca 2024)

5.      https://www.balcanicaucaso.org/eng/Areas/Chechnya/The-Kadyrov-system-neither-Russian-nor-sharia-104736 (pridobljeno: 17. marca 2024)

6.      https://behorizon.org/the-trans-caspian-gas-pipeline-for-peace-building-in-the-south-caucasus/ (pridobljeno: 17. marca 2024)

7.      https://www.bbc.com/news/world-asia-india-67911165 (pridobljeno: 17. marca 2024)

8.      https://www.icj-cij.org/case/169 (pridobljeno: 17. marca 2024)

9.      https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A61989CJ0340 (pridobljeno: 25. marca 2024).

10.   https://www.24ur.com/novice/svet/ce-bo-kosovo-pod-svoj-nadzor-vzelo-rudnik-trepca-srbija-grozi-s-koncanjem-pogovorov.html (pridobljeno: 25. marca 2024)

11.   https://www.euronews.com/2022/07/06/russia-and-norway-agree-to-resolve-svalbard-transit-dispute (pridobljeno: 25. marca 2024)

12.   https://www.ejiltalk.org/towards-a-united-kurdistan-prospects-for-kurdish-self-determination/ (pridobljeno: 24. junija 2024).

13.   https://www.gore-ljudje.si/Tags/najhujsi-narodni-odpadnik-svojega-casa (pridobljeno: 24. junija 2024)

14.   https://researchbriefings.files.parliament.uk/documents/CBP-9631/CBP-9631.pdf (pridobljeno: 24. junija 2024)

15.   https://www.bbc.com/news/63708313 (pridobljeno: 24. junija 2024)

16.   https://www.scirp.org/journal/paperinformation?paperid=114130 (pridobljeno: 24. junija 2024)

17.   https://www.rtvslo.si/svet/evropa/dodik-napovedal-referendum-o-odcepitvi-republike-srbske-od-bih-a/710979 (pridobljeno: 24. junija 2024)

18.   https://n1info.hr/english/news/milanovic-komsic-does-not-speak-on-behalf-of-bih-and-its-citizens/ (pridobljeno: 24. junija 2024)

19.   https://whc.unesco.org/en/list/724/ (pridobljeno: 12. julija 2024)

20.   https://eurasianet.org/armenian-azerbaijani-leaders-spar-in-unprecedented-public-debate (pridobljeno: 12. julija 2024)

21.   https://www.youtube.com/watch?v=yKuhZ2EfyAg (pridobljeno: 12. julija 2024)

22.   https://www.youtube.com/shorts/CyoKM5uIB_Q  (pridobljeno: 12. julija 2024)

23.   https://www.openbible.info/topics/israel_becoming_a_state  (pridobljeno: 12. julija 2024)

24.   https://www.lib.berkeley.edu/EART/maps/isra.html  (pridobljeno: 12. julija 2024)

25.   https://www.youtube.com/watch?v=sehuAOw0-NI&t=2269s

26.   https://www.icj-cij.org/case/83 (pridobljeno: 12. julija 2024)

27.   https://law.justia.com/cases/foreign/international/1986-icj-rep-554.html (pridobljeno: 12. julija 2024)

28.   https://www.africaw.com/dividing-nigeria-into-two-separate-countries (pridobljeno: 12. julija 2024)

29.   https://www.reuters.com/article/us-indonesia-aceh-law-idUSKCN0SI02H20151024/ (pridobljeno: 14. julija 2024).

30.   https://www.hudson.org/examining-theological-justifications-kadyrovite-chechens-fighting-ukraine#footNote5 (pridobljeno: 25. julija 2024)

31.   https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/2014_08_104_2021.htm (pridobljeno: 25. julija 2024)

32.   https://www.youtube.com/watch?v=D-4gCvSTzo8 (pridobljeno: 3. avgusta 2024)

33.   https://www.rtvslo.si/svet/evropa/iz-gorskega-karabaha-v-armenijo-prebegnili-ze-tako-rekoc-vsi-etnicni-armenci/683222 (pridobljeno: 3. avgusta 2024)

34.   https://www.loc.gov/item/global-legal-monitor/2023-04-23/moldova-new-law-establishes-romanian-as-the-state-language-of-the-country/ (pridobljeno: 8. avgusta 2024)

35.   https://www.icj-cij.org/case/55/judgments (pridobljeno: 12. avgusta 2024)

36.   http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OJW01XZZ/87f43dad-4dcd-4b3e-b9f4-ef9d35641809/PDF (pridobljeno: 12. avgusta 2024)

37.   https://www.gov.si/novice/avstrijska-drzavna-pogodba-po-skoraj-sedmih-desetletjih-od-podpisa-se-vedno-caka-na-polno-uresnicitev/ (pridobljeno: 12. avgusta 2024)

38.   https://www.vfgh.gv.at/downloads/VfGH_G_213-01_ua.pdf (pridobljeno: 12. avgusta 2024)

39.   https://www.spectator.co.uk/article/why-latvia-is-expelling-its-russian-speakers/ (pridobljeno: 12. avgusta 2024)

40.   https://archive.kyivpost.com/article/content/language-bill/lytvyn-program-for-development-of-ukrainian-language-should-be-adopted-before-elections-312012.html (pridobljeno: 13. avgusta 2024)

41.   https://www.venice.coe.int/webforms/documents/?pdf=CDL-AD(2019)032-e (pridobljeno: 13. avgusta 2024)

42.   https://www.youtube.com/watch?v=FkYEFeHUGPw (pridobljeno: 13. avgusta 2024)

43.   https://www.icj-cij.org/sites/default/files/case-related/84/084-19950630-JUD-01-00-EN.pdf (pridobljeno: 13. avgusta 2024)

44.   https://www.rts.rs/lat/vesti/region/5167173/makedonija-bugarska-ustav-spor-eu-delcev.html (pridobljeno: 16. avgusta 2024)

45.   https://znaci.org/00001/172_3.pdf (pridobljeno: 16. avgusta 2024)

46.   https://www.pacificatrocities.org/blog/an-overview-of-thailands-participation-in-ww2 (pridobljeno: 15. avgusta 2024)

47.   https://www.bbc.com/news/world-europe-63724710 (pridobljeno: 19. avgusta 2024)

48.   https://www.rtvslo.si/svet/evropa/orban-ob-nagovoru-dijakom-znova-objavil-zemljevid-velike-madzarske/523079 (pridobljeno: 19. avgusta 2024) https://www.polskieradio.pl/395/7785/artykul/2353833,11-years-since-landmark-speech-by-polish-leader-in-georgia (pridobljeno: 19. avgusta 2024)

49.   https://www.dw.com/hr/za%C5%A1to-je-srpska-pravoslavna-crkva-priznala-makedonsku-crkvu/a-61961766 (pridobljeno: 19. avgusta 2024)

50.   https://www.theguardian.com/politics/2004/oct/02/foreignpolicy.comment (pridobljeno: 19. avgusta 2024)

51.   https://www.icj-cij.org/sites/default/files/case-related/169/169-20190225-ADV-01-00-EN.pdf (pridobljeno: 19. avgusta 2024)

52.   https://www.bbc.com/news/world-africa-68322230 (pridobljeno: 19. avgusta 2024)

 

*Študent četrtega letnika Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

[1] Najdejo se tudi določene izjeme, ko še danes najstarejša ljudstva nimajo (vsaj pravno gledano) urejene avtonomije. Referendum, ki je bil izveden lansko leto v Avstraliji, ni prinesel možnosti ustavnih pravic za Aborigine. Pri pojmovanju besede narod bo potrebno paziti, kadar je govora o staroselcih, saj jih kot take ne štejemo kot pripadnike naroda v pravem pomenu besede mednarodnega prava. Več o tem: https://www.niaa.gov.au/indigenous-affairs/referendum-aboriginal-and-torres-strait-islander-voice (pridobljeno: 23. februarja 2024).

[2] Primeroma: Severna Makedonija je januarja 2019 sprejela albanščino kot drugi uradni jezik, čeprav živi manj kot četrtina Albancev v tej državi. Razlog je verjetno v strahu pred separatizmom, saj je (NJR) Makedonija že doživela vojno izkušnjo s tamkajšnjo manjšino leta 2001. Več o tem: Krzak, Asymmetry of the Albanian – Macedonian military conflict in 2001 (2014), str. 295 – 316.

[3] Že Resoluciji 1514 in 1541 GS OZN povesta, da gre v primeru te pravice za mednarodno običajno pravo. Več o tem: Cass, Re-thinking self determination: A critical analysis of current international law theories (1992), str. 28.

[4] Predstavnik Iraka je verjetno v želji, da bi še zadnji azijski in afriški narodi dobili samostojnost od kolonij, želel pravico priznati kot ius cogens. Nizozemska, ki je bila nekdanja kolonizatorka, je temu vztrajno nasprotovala. https://www.un.org/unispal/document/auto-insert-186956/ (pridobljeno: 17. marca 2024).

[5] Tako je Indonezija priznala notranjo samoodločbo provinci Aceh, ki je v zameno za priznanje, ustavila konflikt, položila orožje in ostala pod ozemljem države: https://www.idea.int/sites/default/files/publications/self-determination-constitution-brief.pdf (pridobljeno: 17. marca 2024).

[6] Primeroma lahko navajamo Srbijo. Na jugu se sooča z zahtevami manjšinskih Albancev v delu Preševa in Bujanovca, ki imajo možnost do zastopnikov v parlamentu. Enako velja za vojvodinske Madžare, ki živijo v severnem delu države.

[7] Ten Dam, The Chechen conflict, Iran and the Caucasus (2017), str. 431.

[8]https://peacemaker.un.org/sites/peacemaker.un.org/files/RU_960831_Khasavyourt%20Joint%20Declaration%20and%20Principles%20for%20Mutual%20Relations.pdf (pridobljeno: 17. marca 2024).

[9] Več o tem: https://www.balcanicaucaso.org/eng/Areas/Chechnya/The-Kadyrov-system-neither-Russian-nor-sharia-104736 (pridobljeno: 17. marca 2024).

[10] https://behorizon.org/the-trans-caspian-gas-pipeline-for-peace-building-in-the-south-caucasus/ (pridobljeno: 17. marca 2024).

[11] Maldivi se vse bolj bližajo Kitajski tudi iz razlogov, ko se je omenjena država zapletla v spor z Indijo okoli kvalitete turizma, med drugim tudi izjav indijskega premierja Narendre Modija o nekakovostnih maldivskih plažah. Več o tem: https://www.bbc.com/news/world-asia-india-67911165 (pridobljeno: 17. marca 2024).

[12] Več o tem: https://www.icj-cij.org/case/169 (pridobljeno: 17. marca 2024).

[13] Čeprav de iure ne obstaja precedens ICJ, lahko mirno trdimo, da v določenih primerih de facto uživa naravo sodnega precedensa zlasti tam, kjer je očitno jasno, da mora določeno mednarodnopravno pravilo zdržati. Več o tem: Devaney, The role of precedent in the jurisprudence of the International Court of Justice: A constructive interpretation (2022), str. 641.

[14] Marxsen, Territorial Integrity in International Law – Its Concept and Implications for Crimea (2015), str. 10.

[15] de Wet, The governance of Kosovo: Security Council Resolution 1244 and the establishment and functioning of EULEX (2009), str. 84.

[16] https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A61989CJ0340 (pridobljeno: 25. marca 2024).

[17] Več o tem: https://www.24ur.com/novice/svet/ce-bo-kosovo-pod-svoj-nadzor-vzelo-rudnik-trepca-srbija-grozi-s-koncanjem-pogovorov.html (pridobljeno: 25. marca 2024).

[18] Iz tega razloga si lahko predstavljamo, zakaj pet držav članic ne priznava Kosova kot samostojne države. Grčija zaradi dolgoletnih vezi s Srbijo, Ciper, Romunija, Slovaška in Španija pa se samo prav tako srečujejo s podobno težavo, kot jo ima Srbija.

[19] Več o  tem:https://www.euronews.com/2022/07/06/russia-and-norway-agree-to-resolve-svalbard-transit-dispute (pridobljeno: 25. marca 2024).

[20]https://www.ejiltalk.org/towards-a-united-kurdistan-prospects-for-kurdish-self-determination/ (pridobljeno: 24. junija 2024).

[21] Lep primer tega je bilo nemškutarstvo za časa Avstro-Ogrske, katerega glavni predstavnik na Slovenskem je bil Dragotin Dežman. Več o tem: https://www.gore-ljudje.si/Tags/najhujsi-narodni-odpadnik-svojega-casa (pridobljeno: 24. junija 2024).

[22] Avtor članka navaja, da je definicija okupacije postala mednarodno običajno pravo. Nicolosi, The law of military occupation and the role of de jure and de facto sovereignty (2011), str. 166.

[23] https://researchbriefings.files.parliament.uk/documents/CBP-9631/CBP-9631.pdf (pridobljeno: 24. junija 2024).

[24] Numnonda, Pibulsongkram's Thai Nation-Building Programme during the Japanese Military Presence, 1941-1945 (1978), str. 265.

[25] Zato danes pristavek ,,ki, jih priznavajo civilizirani narodi'', ki poudarjajo pomen splošnih načel kot vir mednarodnega prava po 38. členu Statuta ICJ, načeloma opuščamo.

[26] https://www.bbc.com/news/63708313 (pridobljeno: 24. junija 2024).

[27] https://www.scirp.org/journal/paperinformation?paperid=114130 (pridobljeno: 25. junija 2024).

[28] Prav tam. Avtor izvornega članka tudi med drugim izpostavlja problematiko tega, ali lahko nek narod, ki sicer ima že svojo prvotno državo v sklopu samoodločbe, doseže dodatno samoodločbo. Ustava Bosne in Hercegovine predvideva bosanske Srbe in Hrvate kot konstitutivne narode, ki že imata svoji državi. Prvi poskušajo že več let doseči odcepitev od Bosne in Hercegovine zaradi domnevanih kršitev Daytonskega sporazuma (več o tem: https://www.rtvslo.si/svet/evropa/dodik-napovedal-referendum-o-odcepitvi-republike-srbske-od-bih-a/710979), slednji pa imajo težave predvsem zaradi hrvaškega predstavnika predsedstva Bosne in Hercegovine (več o tem: https://n1info.hr/english/news/milanovic-komsic-does-not-speak-on-behalf-of-bih-and-its-citizens/).

[29] https://whc.unesco.org/en/list/724/ (pridobljeno: 12. julija 2024).

[30] Donanantonio, Safeguarding Religious Freedom in Transitional Democracies: the Privileges of the Serbian Orthodox Church in Kosovo as Supra-constitutional Rights (2021), str. 209.

[31] https://eurasianet.org/armenian-azerbaijani-leaders-spar-in-unprecedented-public-debate, predvsem tretji odstavek novinarskega članka (pridobljeno: 12. julija 2024).

[32] https://www.youtube.com/watch?v=yKuhZ2EfyAg (pridobljeno: 12. julija 2024).

[33] https://www.youtube.com/shorts/CyoKM5uIB_Q (pridobljeno: 12. julija 2024).

[34] https://www.openbible.info/topics/israel_becoming_a_state (pridobljeno: 12. julija 2024).

[35] https://www.lib.berkeley.edu/EART/maps/isra.html (pridobljeno: 12. julija 2024).

[36] Danilo Türk, Temelji mednarodnega javnega prava (2021), str. 96.

[37] Mariana Budjeryn, The Breach: Ukraine’s Territorial Integrity and the Budapest Memorandum, str. 5.

[38] https://www.youtube.com/watch?v=sehuAOw0-NI&t=2269s, predvsem glej segment videa z podnaslovom What really happened at the Istanbul peace negotiations?  (pridobljeno: 12. julija 2024).

[39] Dr. Francis Nguendi Ikome, Africa’s international borders as potential sources of conflict (2012), str. 4.

[40] Več o sporu med Libijo in Francijo pred ICJ glej: https://www.icj-cij.org/case/83 (pridobljeno: 12. julija 2024).

[41] https://law.justia.com/cases/foreign/international/1986-icj-rep-554.html, glej predvsem paragraf št. 150 (pridobljeno: 12. julija 2024).

[42] Diana Childress, Omar al-Bashir's Sudan (2nd edition) (2009), str. 144.  

[43] https://www.africaw.com/dividing-nigeria-into-two-separate-countries (pridobljeno: 12. julija 2024).

[44] Ziegenhain, The Aceh conflict during the new order and the following democratization process, Aceh: History, Politics and Culture (2010), str. 121.

[45] https://www.reuters.com/article/us-indonesia-aceh-law-idUSKCN0SI02H20151024/ (pridobljeno: 14. julija 2024).

[46] Prav tam.

[47] Podobno logiko je vpeljal Graeme Newman, ki v svoji knjigi Just and painful posebej navaja razloge za telesne kazni, ki bi bile primarne zapornim. Med drugim navaja predvsem to, da mora biti kazen usmerjena proti samemu storilcu kaznivega dejanja, ne pa tudi njegovim bližnjim, ki povezave s kaznivim dejanjem nimajo. Več o tem: Graeme Newman, Just and painful (1995), str. 11.

[48] Mark E. Cammack, “Islamic Law in Indonesia’s New Order,” International and Comparative Law Quarterly (1989), str. 66.

[49] Robert W. Hefner, Civil Islam (Muslims and Democratization in Indonesia) (2000), str. 40 – 41.

[50] Abbas D. Osmayev, The Chechen Republic: From 'counter-terrorist Operation' to peace (1999-2005), Chechen Scholars on Chechnya (2010), str. 11.

[51] Ti so se kasneje po ruski zmagi v drugi čečenski vojni umaknili v gozdove in začeli z raznimi terorističnimi akcijami. Poveljniki terorističnih skupin (predvsem Kavkaškega emirata) so bili nekdanji višji predstavniki Republike Ičkerije, denimo Šamil Basajev. Več o tem: Kurban, The Caucasus Policy of Russia in the Early 21st Century (2020), str. 133.

[52] Sama vojaška grupacija se imenuje Kadirovci. Ti so večkrat sodelovali v protiterorističnih akcijah v Rusiji, večkrat pa so bili zasledeni tudi na bojiščih v Ukrajini. Več o tem: https://www.hudson.org/examining-theological-justifications-kadyrovite-chechens-fighting-ukraine#footNote5 (pridobljeno: 25. julija 2024).

[53]  Ullman ,The World and Yugoslavia's Wars (1996), str. 47.

[54] Sama tvorba je verjetno obstajala predvsem zaradi strahu tamkajšnjih Srbov pred ponovnim eksodusom, ki so ga doživeli v času druge svetovne vojne, ko je obstajala Neodvisna država Hrvaška (NDH).

[55] Z drugimi besedami – manjšinske stranke ne potrebujejo preiti volilnega praga, da bi vstopile v parlament. Enaki princip je zastopan v Sloveniji, saj sta v Državni zbor vedno izvoljena predstavnika avtohtonih narodnih manjšin. Več o tem: Čular, Izbori i konsolidacija demokracije u Hrvatskoj (2007), str. 307-308.

[56] Zahteval se je celo referendum o pisavi v Vukovarju, s katerim se je kršilo ustavno odločbo U-VIIR-4640/2014 z 12. avgusta 2014. Ustavno sodišče Republike Hrvaške je pojasnilo pomen pisave kot civilizacijski napredek in je kot tak tudi del hrvaške kulturne dediščine, zato je podvržena varovanju človekovih pravic manjšin.

Več o odločbi (29. točka obrazložitve) : https://narodnenovine.nn.hr/clanci/sluzbeni/2014_08_104_2021.htm (pridobljeno: 25. julija 2024).

[57] Albanščina je bila tudi v tedanji NJR Makedoniji izredno zatiran jezik. Tudi v tistih predelih, kjer so Albanci predstavljali večino (npr. v Tetovem), je bila uporaba albanščine v javnih ustanovah prepovedana. Po ratifikaciji Prespanskega sporazuma januarja 2019 je albanščina postala drugi uradni jezik v (Severni) Makedoniji. Več o tem: Bečev, Historical Dictionary of North Macedonia (2009), str. 47.

[58] Metin Sönmez, Abkhazia: 1992-2022 (Georgian-Abkhazian Conflict & War) (2022), str. 18.

[59] Možnost za izstop iz Sovjetske zveze so po mnenju gruzijskih avtorjev imele tiste entitete, ki so bile priznane kot sovjetske republike in le tem je bila priznana pravica do samoodločbe, kar pomeni, da Južna Osetija ne bi mogla postati samostojna država, ki bi se odcepila od Gruzije. Več o tem: Samkharadze, Russia's Recognition of the Independence of Abkhazia and South Ossetia (2021), str. 30.

[60] Priznanje sicer ne sodi med konstitutivne elemente za nastanek države po 1. členu Konvencije iz Montevidea, torej velja deklarativna teorija nastanka države. Neizbežno pa je dejstvo, da bo morala država vzpostavljati diplomatske odnose z drugimi, saj si le na tak način (brez samozadostnosti) zagotovi svoj obstoj.

[61] Navajanje zgodovinskih okoliščin je zajemalo nastanek armenske države leta 331 pr.Kr., ko Azerbajdžana še ni bilo vse do sprejema sovjetskih dekretov, ki so urejali ozemeljsko vprašanje obeh držav (npr. zasedanje Kavkaškega biroja boljševikov leta 1921). Med omenjenima predstavnikoma držav je bilo uporabljenih pester nabor zgodovinskih virov (npr. zgodovinski učbeniki v Armeniji in Azerbajdžanu, časopisni članki iz časov Sovjetske zveze, npr. Argumenti in fakti, rus. Аргументы и факты). Več o tem glej vire, navedene v poglavju Sklicevanje na ozemeljsko celovitost na zgodovinski način.

[62] Z zasego omenjenega mesta je predsednik Azerbajdžana Alijev deloval dokaj čustveno dvoumno. Zavedal se je pomena zmage za svojo državo, saj je obnovila svojo državno ozemeljsko podstat, po drugi strani pa se je spomnil na ogromno število žrtev, s katerimi je Azerbajdžan plačal vzpostavitev ozemeljske celovitosti. Več o tem: https://www.youtube.com/watch?v=D-4gCvSTzo8 (pridobljeno: 3. avgusta 2024).

[63] Armenci niso izkazali navdušenja, precejšnja večina jih je pobegnila v sosednjo Armenijo, saj je prevladoval strah pred maščevanjem s strani Azerbajdžancev. Več o tem: https://www.rtvslo.si/svet/evropa/iz-gorskega-karabaha-v-armenijo-prebegnili-ze-tako-rekoc-vsi-etnicni-armenci/683222 (pridobljeno: 3. avgusta 2024).

[64] Nastanek Moldavije lahko povežemo s sovjetskim napadom na Romunijo leta 1940. Sovjetska zveza je po podpisu pakta von Ribbentrop – Molotov bila željna povratka ozemelj, ki so včasih pripadala Ruskemu imperiju. Mednje sta sodili tudi Besarabija in Severna Bukovina, ki sta zgodovinsko narodnostno sodili med romunske pokrajine. Zato lahko sklepamo, da je šlo za tipičen primer okupacije in da je proti začetku devetdesetih let obstajala legitimna volja Moldavcev, da se vrnejo Romuniji. Romunija je namreč s tem izgubila svojo ozemeljsko celovitost.

[65] Za Moldavijo bi lahko rekli, da ima na vodilnih položajih večkratno rotacijo v politični orientaciji, zlasti v primeru vprašanja, h komu se obrniti, zahodu ali Rusiji. Obstajali so tudi predsedniki, ki so sicer spreminjali svoja stališča na področju zunanje politike, zato je Moldavija bila dokaj nekonsistenten partner z drugimi državami. Več o tem: Devyatkov, Russia: Relations with Moldova under a Paradigm of Ambiguity, Moldova: Arena of International Influences (2012), str. 187.

[66] Zapleti so nastali tudi pri uveljavljanju romunskega jezika v Moldaviji. Deklaracija o neodvisnosti Moldavije predvideva romunščino kot njen uradni jezik, vendar je Ustava Republike Moldavije do njene spremembe leta 2023 določala kot uradni jezik moldavščino. Več o tem: https://www.loc.gov/item/global-legal-monitor/2023-04-23/moldova-new-law-establishes-romanian-as-the-state-language-of-the-country/ (pridobljeno: 8. avgusta 2024).

[67] Edini večji dosežek je bila samo Guerniški statut iz leta 1979, ki je priznaval baskovsko avtonomijo na področju uporabe baskovskega jezika.

[68] V prevodu iz baskovskega jezika kare borroka pomeni ulična borba. Šlo je za primer ulične gverilske taktike, ki je bila navidez podobna navijaškemu vandalističnemu napadu. Imela je poseben cilj v prizadejanju škode vsem tistim stavbam, pripadajočim političnim strankam in organizacijam, ki so bile vnete nasprotnice baskovske neodvisnosti. Več o tem: Whitfield, Endgame for ETA (2014), str. 95.

[69] Nikoli v zgodovini Španije se ni zgodilo, da bi premierski stolček zasedel Katalonec. Največ, kar so Katalonci na španskem političnem parketu dosegli, so ministrska mesta. V španski vladi so načeloma zavzemali za španske kot tudi katalonske regionalne interese, pri čemer je večina sledila k temu, da bi Katalonija ostala avtonomna znotraj Španije same. Več o tem: Fernandez Rivera, Regional Ambassadors or State Agents? Assessing the Role of Catalan Cabinet Ministers in Spain, Nationalities Papers (2022), str. 1065.

[70] Sotiropoulos, The Oxford Handbook of Modern Greek Politics (2020), str. 428 – 430.

[71] Ciper je svoj vstop v EU pričakal s precejšnjim odlašanjem, saj je Turčija poskušala vplivati na njeno članstvo. Več o tem: Ker-Lindsay, The Cyprus Problem, Frozen conflicts in Europe (2015), str. 22.

[72] Michael Collins, ki je bil ustanovitelj IRA, je irski boj za neodvisnost opisal kot bitko med irsko prepričanostjo po samostojnem vladanju in britansko prepričanostjo po vladanju nad drugimi. Več o tem: Tom Bowden, The Irish Underground and the War of Independence 1919-21, Journal of Contemporary History (1973), str. 23.

[73] David Sanders, Hugh Ward et. al, Government Popularity and the Falklands War: A Reassessment, British Journal of Political Science (1987), str. 281.

[74] ICJ je posebej poudarilo v 41. in 42. točki obrazložitve, da je Islandija sicer primerno večala izključno ekonomsko cono, saj je zelo odvisna od ribištva. Več o tem: https://www.icj-cij.org/case/55/judgments (pridobljeno: 12. avgusta 2024).

[75] Ker so v Ilirskih provincah poučevali v slovenščini, je Valentin Vodnik z veseljem opeval Ilirija, bod oživljena. V sklopu jezikovne samoodločbe so bili najuspešnejši Čehi, saj so zanje izdali jezikovne naredbe, vendar so jih 19. oktobra 1898 ukinili. Več o tem: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OJW01XZZ/87f43dad-4dcd-4b3e-b9f4-ef9d35641809/PDF (pridobljeno: 12. avgusta 2024).

[76] Ministrstvo za zunanje zadeve je še lansko leto izrazilo zaskrbljenost nad izvajanjem avstrijske državne pogodbe:https://www.gov.si/novice/avstrijska-drzavna-pogodba-po-skoraj-sedmih-desetletjih-od-podpisa-se-vedno-caka-na-polno-uresnicitev/ (pridobljeno: 12. avgusta 2024).

[77] Ustavno sodišče Republike Avstrije je dejalo, da morajo dvojezični napisi obstajati kjerkoli, kjer slovenska manjšina predstavlja najmanj 10 odstotkov prebivalstva, da bi uresničili 7. člen Avstrijske državne pogodbe. Več o tem: https://www.vfgh.gv.at/downloads/VfGH_G_213-01_ua.pdf (pridobljeno: 12. avgusta 2024).

[78] Nekaj osebnih izpovedi tamkajšnjih pripadnikov ruske manjšine v Latviji lahko najdete na tej povezavi: https://www.spectator.co.uk/article/why-latvia-is-expelling-its-russian-speakers/ (pridobljeno: 12. avgusta 2024).

[79] Več o tem glej: https://archive.kyivpost.com/article/content/language-bill/lytvyn-program-for-development-of-ukrainian-language-should-be-adopted-before-elections-312012.html (pridobljeno: 13. avgusta 2024).

[80] Beneška komisija je izrazila zaskrbljenost tako za sprejetje predloga zakona iz leta 2012 kot tudi za zakon iz leta 2019. Prvi naj bi preveč poudaril pomen ruščine v ukrajinskem kulturnem prostoru, ki je že tako ali drugače igrala vsakdanjo vlogo, pri tem pa zanemaril pomen ukrajinščine kot njenega uradnega jezika. Slednji je povzročil obratni učinek, saj je s prevelikim poudarjanjem uradnega jezika prišlo do eksistenčne krize ostalih manjšinskih jezikov.

Več o tem glej predvsem 19. točko obrazložitve: https://www.venice.coe.int/webforms/documents/?pdf=CDL-AD(2019)032-e (pridobljeno: 13. avgusta 2024).

[81] Singapur ima sicer štiri uradne jezike, vendar sporazumevanje poteka zgolj v angleščini in mandarinščini. Več o tem: https://www.youtube.com/watch?v=FkYEFeHUGPw (pridobljeno: 13. avgusta 2024).

[82] Türk, Temelji mednarodnega prava (2021), str. 95.

[83] Aslam, Nation Building in Turkey and Morocco (2014), str. 134.

[84] Vseeno pa je ICJ ugotovil, da gre za okupacijo Vzhodnega Timorja in da se mora Indonezija umakniti, kar je bilo tudi naznanjeno z Resolucijo VS ZN 384. Ta resolucija je bila sprejeta po VII. poglavju UL ZN, zato je zavezujoča (103. člen UL ZN). Več o tem glej 15. točko obrazložitve: https://www.icj-cij.org/sites/default/files/case-related/84/084-19950630-JUD-01-00-EN.pdf (pridobljeno: 13. avgusta 2024).

[85] Nekaj ozemlja je v Šleziji pridobila tudi Češkoslovaška, ki je sicer bila talec Tretjega rajha bolj z vidika sudetskega predela, na katerem je živelo več kot milijon Nemcev. Več o tem: Bessel, Germany after the First World War (1993), str. 177.

[86] Gerhard L. Weinberg, Germany, Hitler, and World War II (1995), str. 173.

[87] Italijani so imeli ozemeljske ambicije po Etiopiji že v 19. stoletju, vendar so naleteli na močan odpor Etiopijcev, ki so tako ostali še naprej nekolonizirana afriška država. Kasnejšo italijansko aneksijo Etiopijev 20. stoletju so naposled priznavali tudi zavezniki. Več o tem: Strang, Collision of Empires - Italy's Invasion of Ethiopia and Its International Impact (2013), str. 171.

[88] Borejsza, Totalitarian and Authoritarian Regimes in Europe (2006), str. 245.

[89]https://www.rts.rs/lat/vesti/region/5167173/makedonija-bugarska-ustav-spor-eu-delcev.html (pridobljeno: 16. avgusta 2024).

[90] Konfliktno mesto z Romunijo je postalo zlasti zaradi predaje Transilvanije Romuniji. Vojna z Romunijo se je za Madžare končala klavrno, saj so Romuni celo vstopili v Budimpešto. Da bi se preprečila nadaljnja madžarska avantura po sosednjih državah, je bila ustanovljena Mala antanta. Tudi avtor, ki povzame razodevanja madžarskega fanta Karola, nadaljnjo omenjene knjige ne skriva razočaranja po izgubi ozemelj, ki nikoli sodila pod romunsko oblast. Več o tem:  Michael Fitzalan, Karoly from Hungary, str. 16.

[91] Romunske ambicije po zasedbi današnjega dela Odese so povezane z naftnimi polji, ki so sicer predstavljale velik del romunskega gospodarstva. Wilhelm August Julius Fabricius (nemški diplomat, rojen 1882) detajlno opisuje sodelovanje Romunov v drugi svetovni vojni, ki so sicer tudi sami Nemcem prepustili naftna polja za uporabo. Več o tem: https://znaci.org/00001/172_3.pdf (pridobljeno: 16. avgusta 2024).

[92] Troude, Kalođera-Petrović, Geopolitka Srbije (2007), str. 148.

[93] Kivimäki, Finland in World War II - History, Memory, Interpretations (2011), str. 272.

[94] Zeidler, J. DeKornfeld, Ideas on Territorial Revision in Hungary (2008), 1920 – 1945, str. 2.

[95] Fine, The Liquidation of World War II in Thailand, Pacific Historical Review (1965), str. 65.

[96] Zaradi take poteze Tajska nikoli ni uradno kapitulirala. Več o tem: https://www.pacificatrocities.org/blog/an-overview-of-thailands-participation-in-ww2 (pridobljeno: 15. avgusta 2024).

[97] ,,Danes Gruzija, jutri Ukrajina, nato baltske države, a koncu pride čas za napad tudi na mojo državo, Poljsko,'' je Kaczynski dejal v Gruziji. Več o tem: https://www.polskieradio.pl/395/7785/artykul/2353833,11-years-since-landmark-speech-by-polish-leader-in-georgia (pridobljeno: 19. avgusta 2024).

[98] Conrad, NATO-Russia Relations Under Putin (2011), str. 44-45.

[99] ''In sum, there is no need for NATO because the "enemy" is gone,'' je kritična poved avtorja, ki podkrepi ruski argument. Elliott A. Cohen, NATO: Dissolution, enlargement or neither?, str. 14.

[100] Šlo je tudi za vseživljenjske primere, npr. nošenje šala na nogometni tekmi: https://www.bbc.com/news/world-europe-63724710, pa tudi za izražanje sreče na maturi iz zgodovine: https://www.rtvslo.si/svet/evropa/orban-ob-nagovoru-dijakom-znova-objavil-zemljevid-velike-madzarske/523079 (pridobljeno: 19. avgusta 2024).

[101] Zato Poljaki ne verjamejo v trditev, da so njihova zahodna ozemlja darilo od Stalina.

[102] Ena izmed najbolj znanih pesmi je zagotovo Już mi raz zabrali Wilno (slo. Enkrat so mi že vzeli Vilno), ki je pustila veliko poljskih zamejcev v Litvi in govori tudi o izgubljenih ozemljih po drugi svetovni vojni. Poljska je izgubila svojo medvojno ozemeljsko celovitost in tudi veliko pripadnikov njenega naroda.

[103] Že sam naslov novinarskega članka (Nič več Kaliningrad, od zdaj samo še Kraljevec) nakazuje na dokaj spontano odločitev poljske vlade v sodelovanju z Uradom za standardizacijo geografskih imen, ki do predlanskega leta ni razmišljala o zamenjavi imena. Ime naj bi bilo med drugim zamenjano tudi zaradi uporabe ruščine v poimenovanju mesta (delovni prevod: Slijepčević). Več o tem: https://www.rp.pl/polityka/art38451521-juz-nie-kaliningrad-od-teraz-tylko-krolewiec-decyzja-komisji-weszla-w-zycie (pridobljeno: 19. avgusta 2024).

[104] Vangeli, Nation-building ancient Macedonian style: the origins and the effects of the so-called antiquization in Macedonia (2018), str. 13.

[105] Bolgarija vseeno priznava Makedonijo kot države, torej se je nekako odrekla ozemeljskim težnjam, ki jih kazala skozi obe svetovni vojni. Več o tem: Victor Roudometof, Collective Memory, National Identity, and Ethnic Conflict, str. 140.

[106] Več o tem glej: https://www.dw.com/hr/za%C5%A1to-je-srpska-pravoslavna-crkva-priznala-makedonsku-crkvu/a-61961766 (pridobljeno: 19. avgusta 2024).

[107] Avtor Belgijo deli na štiri območja: nizozemsko Flandrijo, francosko Valonijo, nevtralni Bruselj in nemški Eupen – Malmedy. Več o tem: John Coakley, The Territorial Management of Ethnic Conflict (2001), str. 79.

[108] Čagos je bil za Britance tako pomemben strateški otok, da niso dovolili niti možnost vrnitve na otok izseljenim prebivalcem. Lizette Tallatte, ki je bila nasilno odpeljana z otoka opisuje njihovo ravnanje ob prihodu na otok: https://www.theguardian.com/politics/2004/oct/02/foreignpolicy.comment (pridobljeno: 19. avgusta 2024).

[109] ICJ je hkrati ugotovil, da je pravica naroda do samoodločbe od leta 1960 del mednarodnega običajnega prava. Več o tem glej str. 39: https://www.icj-cij.org/sites/default/files/case-related/169/169-20190225-ADV-01-00-EN.pdf (pridobljeno: 19. avgusta 2024).

[110] Večkrat je prišlo tudi do tega, da je Francija zatirala več možnih poskusov uporov afriških narodov iz tistih držav, kjer je to denarno valuto uveljavila. Več o tem: Pigeaud, Africa's Last Colonial Currency: The CFA Franc Story (2011), str. 40 – 62.

[111] Več o tem: https://www.bbc.com/news/world-africa-68322230 (pridobljeno: 19. avgusta 2024).

[112] Viet Minh je z zmago v bitki pri Dien Bien Phuju dosegel konec francoske kolonialne oblasti v Indokini, ni pa uresničil vseh svojih političnih ciljev, tj. združitev v en Vietnam. Več o tem: Wright Sand, The Viet Minh Movement (1952), str. 5.

[113] Türk, Temelji mednarodnega prava (2021), str. 101.