Pravo je znanost, stara že več tisoč let. Umetna inteligenca, kriptovalute in »pametne pogodbe« pa komaj nekaj let. Kako naj združimo nekaj tako starega, z nečim tako novim? Zakaj sploh regulirati te pojave? Odgovor na ta vprašanja ni samoumeven. V uredništvu smo si zato zadali nalogo, da vsaj malce prispevamo k rešitvi.

Če ste navdušenci nad filmi, ste zagotovo že gledali Schwarzeneggerjevega Terminatorja, ali pa mogoče najnovejši del Tom Cruisove uspešnice Misije nemogoče. Oba filma imata enega skupnega sovražnika… to je umetna inteligenca, ki v obeh filmih povzroča strah, trpljenje in grozo.

Ljudje smo rojeni s strahom pred višino ter strahom pred glasnimi poki. Vsa druga človeška bojazen pa izvira iz neznanja. Umetne inteligence nas je strah zato, ker je ne poznamo. Če se skupaj vprašamo, kaj je tako groznega v temni luknji, ki se skriva pod našo posteljo, je odgovor preprosto to, da ne vemo, kaj je notri (neznanje). Takoj ko prižgemo luč, se ne bojimo več, ker lahko vidimo, kaj se nahaja pod našo posteljo. Zelo podobno se dogaja pri umetni inteligenci. Razen kakšnega res vrhunskega programerja in matematika, nas velika večina sploh ne ve, kako ti algoritmi delujejo. Prav čudno je, ko se pogovarjaš z računalnikom in imaš občutek, da je na drugi strani človek. A to je samo iluzija.

Računalniški algoritem iz baze podatkov z verjetnostnimi računi preprosto potegne odgovor, za katerega misli, da je najbolj primeren. To je »vsa znanost«. Zadaj za uporabniškim vmesnikom, se ne skriva noben zloben program, ki komaj čaka, da pobegne iz vašega računalnika in se razširi po vsem svetu. Po drugi strani pa smo že nevarno blizu situacije, v kateri so se znašli prebivalci stare Krete. Pred več kot tisoč leti, je Hefajst, grški bog ognja in kovaštva, skoval trideset metrov visokega bronastega velikana Talosa, ki je varoval obale Krete. Zadolžen je bil, da vsak dan trikrat obhodi 260km dolgo pot okoli otoka in odganja pirate ter sovražnike. Varnost prebivalcev otoka je bila odvisna od Talosove volje, da jih obvaruje.

Seveda gre pri zgornjem primeru le za mit, ki se konča tako, da Talosu čarovnica Medeja odstrani bronasti čep na njegovem gležnju, kar je povzročilo, da je velikan izkrvavel (Talos naj bi bil napolnjen s posebno božjo krvjo).

Zakaj bi sploh želeli regulirati to novo tehnologijo?

Talos naj bi bil prvi primer umetne inteligence v zgodovini. Problem se ne skriva v tem, da je bil zloben in da si je želel škoditi prebivalcem Krete, temveč v tem, da je bila varnost otočanov preveč odvisna od velikana. Tako je Kreta, ko je Talos »umrl« ostala brez obrambe. Sodobni svet mora biti pozoren, da se preveč ne približa zgornji situaciji.

Že danes, februarja 2024, je svet izredno odvisen od umetne inteligence. Samo poglejmo si avtomobilsko industrijo, kjer imamo samovozeča vozila, ali pa svetovno borzo, kjer se vedno več transakcij opravlja z umetno inteligenco. Da o ChatGPT-ju sploh ne govorim. Vsa ta področja so izredno pomembna za človeštvo, zato je nujno, da ljudje ohranimo neko stopnjo nadzora nad vsemi temi procesi, saj se v nasprotnem izpostavljamo nevarnosti, s katero so se soočili prebivalci Krete, katerih varnost je bila preveč odvisna od Talosa. To stopnjo nadzora nam lahko pomaga ohraniti le pravo.

Po drugi strani, pa je pomembno to novo pametno tehnologijo zamejiti tudi tako, da nam ta ne more škoditi. Zamislimo si primer robota, ki zna razmišljati s »svojo glavo« in ima nalogo, da vzdržuje nek informacijski sistem (pa naj bo to internet), obenem pa ima navodilo, da mora za vsako ceno preprečiti propad tega sistema. V kolikor bi si človeštvo želelo kakorkoli spremeniti internet, bi nas robot prepoznal kot grožnje… posledice si lahko zamislite sami. Prav to se je zgodilo v filmu Terminator. Tudi v takih primerih nam lahko pravo pomaga postaviti varovalke.

Seveda pa so to situacije, ki že malo mejijo na znanstveno fantastiko, zato naj za zdaj zadostuje misel ameriškega matematika Norberta Wienerja, ki lepo povzema moje stališče do umetne inteligence: »Ne smemo storiti napake, da bi stroj, ki izračunava, zamenjali za um, ki razmišlja.«

Nik Sadiković

Odgovorni urednik