Uvodna misel

V enem v seriji intervjujev z Davidom Frostom je nekdanji ameriški predsednik Richard Nixon izrekel neslavne besede: »Ko to stori predsednik, ni protizakonito.«1 Avgusta so predsedniku podporo v bližajočem se glasovanju o ustavni obtožbi odrekli predstavniki obeh domov ameriškega Kongresa. Predsednik je odstopil. To je bilo leta 1974. Domala pet desetletji pozneje se za svoj drugi mandat poteguje dvakrat ustavno obtoženi, štirikrat ovadeni nekdanji predsednik Donald Trump. Morda bi Nixon danes preživel Watergate, morda bi nekoč vojska vstajnikov na Kapitol ali telefonski klic v Kijev zlomili teflonskega Trumpa. Kakorkoli, to so le špekulacije, zatorej jih tokrat puščam na strani ter se raje posvečam vprašanju pravne in politične odgovornosti nosilcev najvišjih javnih funkcij, posebej v luči instituta ustavne obtožbe oziroma izvorno angleško impeachmenta.

Politična odgovornost

Politično odgovornost kaže opredeliti kot razmerje vrednotenja ravnanja nosilca javne funkcije glede na določene norme. Te so lahko bodisi splošne, družbene, etične oziroma moralne, ali pa specifično pravne.2 Tu v ris vstopa razlikovanje med pravno in nepravno naravo politične odgovornosti.3

O pravni odgovornosti lahko govorimo, kadar je merilo ravnanja normirano kot pravno pravilo. Hkrati je za pravna pravila značilna po svoji naravi specifična pravna sankcija, katero posamezniku, ki se ne uklanja pravnemu redu v vnaprej predvidenem postopku avtoritativno pripiše vnaprej določen oblastni organ.4 Nepravna odgovornost na drugi strani predstavlja odgovornost splošni družbi za ravnanje v skladu z etičnimi, moralnimi ter običajnimi normami ravnanja. Posledice ravnanja, ki takšnim predstavam ne ustreza, so najrazličnejše, a značilno subjektivne ter izhajajoče iz hipnih vzgibov vrednotenja zadevnega ravnanja. Spekter takih sankcij se razpenja vse od blage kritike pa do korenite spremembe družbenih odnosov. Seveda je v naravi pravne in nepravne odgovornosti vselej mogoče opaziti vsaj delno prekrivanje.5 Pravo nenazadnje stremi k urejanju tistih ravnanj, ki so (v vrednostni percepciji človeka – pravotvorca) pomembna za ohranjanje in obnavljanje družbenih razmerij.6 Seveda obstajajo številna družbena razmerja, katerih pravo na ureja, hkrati pa se slednje širi tudi na tista področja, ki ekscentrično odstopajo od osi splošnih družbenih vrednot. Zatorej sta pravna in nepravna odgovornost vselej nekoncentična, delno prekrivajoča se kroga.7

Pravna politična odgovornost se nahaja v preseku obeh navedenih množic. Tu je, kot navaja Jovičić: »v pravu določen, če ne že temelj odgovornosti, vsaj organ, ki je pristojen za postopanje v postopku ugotavljanja politične odgovornosti, postopek ugotavljanja politične odgovornosti in seveda – sankcija odgovornosti«. Organ, ki takšno odgovornost presoja, je navadno organ, ki odgovornega nosilca javne funkcije imenuje.8 Tako denimo v Sloveniji vlada značilno odgovarja državnemu zboru z instrumenti zaupnice, konstruktivne nezaupnice ter poslanskega vprašanja in interpelacije kot posebne oblike tega.9 Kar zadeva sankcijo, je ta vselej pravno določena ter se odraža kot razrešitev s funkcije, torej izguba politične moči.10 Nekateri avtorji zanikajo vsakršen pravni značaj politične odgovornosti, pri čemer pa so zanemarjani trije vidiki te odgovornosti. Medtem ko v vsakem primeru politične odgovornosti temelj te ni neposredno določen, pa kaže ugotoviti, da nepravna politična odgovornost ne predpostavlja določenega postopka in organa ugotavljanja odgovornosti ter seveda njegove sankcije. Tako med oblike nepravne politične odgovornosti prištevamo splošno odgovornost pred javnostjo, periodično izvedene volitve, možnost prevratov ali nasilnih revolucij ter notranjo strankarsko odgovornost.11

Pravna odgovornost

Če smo o politični odgovornosti govorili kot o posledici za kršitve razmeroma nedoločenih obvez, pa je na drugi strani tako temelj pravne odgovornosti kot tudi njeno izvrševanje povsem oprijemljivega značaja. V smislu kazenske odgovornosti govorimo o odgovornosti za izvršitev kaznivega dejanja, odškodninska odgovornost pa je obveznost povrnitve škode povzročitelja oškodovancu.12

Kar zadeva odškodninsko, je položaj nosilcev javnih funkcij praviloma izenačen s tistim preostalih javnih uslužbencev, kar pomeni, da bo nosilec javne funkcije za škodo, povzročeno pri opravljanju te, odgovarjal posredno. Oškodovana stranka tako toži državo, ta pa odgovornost nasproti nosilcu funkcije uveljavlja z regresnim zahtevkom. Če ista oseba povzroči škodo kot zasebnik, bo za tako škodo seveda odgovarjala neposredno.13 V Sloveniji je širitev materialne imunitete na področje odškodninske odgovornosti predvidel predlog za spremembo ustave iz leta 2005, ki pa ni bil sprejet.14 Hkrati velja v monarhiji vladar za pravno popolnoma neodgovorno osebo, kar seveda med drugim izključuje tudi njegovo odškodninsko odgovornost. Kljub temu ločitev osebe monarha od njegovega premoženja omogoča obvod za uveljavljanje škode, povzročene s strani tega. Oseba, pasivno legitimirana v takem sporu, je zastopnik monarhovega premoženja, imenovan intendant.15

Precej bolj razvejana je ureditev kazenske odgovornosti nosilcev najvišjih javnih funkcij. Kakor pri civilni odgovornosti, lahko tudi tu ugotovimo, da za kazniva dejanja monarh ne odgovarja. Gre za ostanek enega ključnih elementov o predstavi suverenega vladarja, od boga postavljene avtoritete, katerega volja je zakon, zatorej njegovo ravnanje po sami naravi ne more biti protizakonito.16 V republikanskem sistemu je vsaj nominalno najmočnejša oseba v državi predsednik, za katerega je še posebej pomembno, da kot prvi med enakimi ostaja kazensko odgovoren, kakor to velja za vse ostale državljane. Vendar je kaj hitro mogoče ugotoviti, da to načelo v praksi ni in niti ne more biti izvedeno v celoti. V sistemih organizacije državne oblasti, kjer predsednik države nastopa tudi kot osrednja oseba izvršilne oblasti (predsedniški sistem), ga ustava pogosto varuje pred nastopanjem v določenih oblikah kazenskih postopkov, ki bi, potencialno politično motivirani, lahko ovirali njegovo udejstvovanje v okviru nalog, katere opravlja.17 Tako v primeru služečega predsednika Združenih držav sicer ni nesporno, ali je ta popolnoma neodgovoren v kazenskih zadevah na zveznih sodiščih, gotovo pa uživa serijo ugodnosti, zbranih pod skupnim poimenovanjem izvršilni privilegij (angl. executive privilege), s katerimi uspešno ugovarja morebitnim pozivom k pričanju ali predložitvi dokaznega gradiva.18 Po drugi strani tudi v nekaterih državah parlamentarnega sistema, kjer predsednik nima močnih izvršilnih pristojnosti ter kot takšen za razliko od članov vlade ne razpolaga s sredstvi monopolizirane prisile, ta vendar uživa kazensko imuniteto. Podobno lahko trdimo celo za kombinirani parlamentarno-predsedniški sistem z okrepljeno vlogo predsednika nasproti vladi. Tako denimo velja za sicer politično močnega predsednika sosednje Hrvaške, ki mu je imuniteta priznana,19 medtem pa te bistveno šibkejši slovenski predsednik ne uživa.20 Največkrat je imuniteta sicer namenjena poslancem, saj je bila poznosrednjeveška stanovska skupščina kot predhodnik sodobnega parlamenta zgodovinsko gledano tista, ki se je prva postavila po robu absolutnemu vladarju, ki je razpolagal z vzvodi kaznovanja zlasti v času, ko sodna oblast še ni bila dosledno ločena od izvršilne.21 V tej luči in z vidika delitve oblasti kaže omeniti tudi sodniško imuniteto.22

Ena izmed oblik pravne odgovornosti je tudi disciplinska odgovornost, v delovnem pravu definirana kot odgovornost delavcev za njihova ravnanja, ki ovirajo delovanje in varnost delovnega procesa.23 O tovrstni odgovornosti lahko pri nosilcih javnih funkcij govorimo le v okviru sankcij, ki jih določajo poslovniki kolegijskih organov.24

Institut ustavne obtožbe

Prav poseben preplet pravne in politične odgovornosti predstavlja institut ustavne obtožbe. Da gre za vrsto pravne odgovornosti, priča njen temelj, ki je navadno bodisi kršitev ustave ali pa hujša zakonska kršitev.25 Zanimivo je, da je v nekaterih primerih lahko kazenska odgovornost nosilca javne funkcije v smislu ustavne obtožbe celo širša od tiste, ki jo za državljane predpisuje vsakokratni kazenski zakonik. V tem primeru gre za odstop od načela zakonitosti, ki pa ga je mogoče upravičiti z obsegom pristojnosti in neprimerno večjo močjo državnega poglavarja.26 Seveda je mogoče obtoženca klicati na odgovornost le za tista ravnanja, ki jih ta stori pri opravljanju svoje javne funkcije. Tudi dejstvo, da postopek ustavne obtožbe predvideva pravno pravilo, ta institut uvršča med oblike pravne odgovornosti. Navadno je ta postopek določen že v ustavi sami. Prav tako je določen organ oziroma veriga organov, ki lahko sprožijo ustavno obtožbo in o njen nato odločajo. Ker gre neredko kar za predstavniško telo, ki predsednika v številnih ureditvah imenuje, v nekaterih ureditvah pa celo odpokliče, bi v tem lahko iskali tudi zametke politične odgovornosti.27 Dvoznačna je tudi narava sankcije. Ta je, kakor to sicer velja za oblike pravne odgovornosti, jasno določena,  a je vendarle pravilom zgolj politične narave. Obtoženemu z izrekom obsodbe namreč običajno preneha mandat, kar pa samo po sebi ne vzpostavi temelja za postopek nadaljnjega ugotavljanja odgovornosti pred rednimi sodišči, a ga po drugi strani ne izloči.28

Impeachment

Široko raziskana in medijsko izpostavljena je ustavna obtožba v Združenih državah Amerike, zlasti ko gre za odgovornost predsednika.

Institut ustavne obtožbe se v anglosaškem krogu tradicionalno imenuje impeachment. Izraz izhaja iz anglo-francoskega glagola empecher, ta pa iz latinskega imperdicare, čemur najbližja slovenska ustreznica je glagol »ujeti«.29 V 15. stoletju je impeachment predstavljal obtožbo vladnega uradnika ali celo običajnega državljana v spodnjem domu angleškega parlamenta (angl. House of Commons), o kateri je nato odločala lordska zbornica (angl. House of Lords). Tvorci ameriške ustave so to dinamiko v precejšnji meri preslikali.30

Predstavniški dom izbere svojega predsednika ter druge vodstvene organe; in ta dom ima sam pristojnost ustavne obtožbe.

(člen I, razdelek 2, klavzula 5 Ustave Združenih držav Amerike)31

O sprožitvi ustavne obtožbe v Združenih državah odloča predstavniški dom, ki je spodnji dom zveznega zakonodajnega organa kongresa.32 Proces impeachmenta se uradno prične z vložitvijo sklepa o ovadbi, kar sme storiti vsak izmed članov tega doma na lastno pobudo ali  pobudo tretje osebe, vendar pa se je sčasoma razvila doktrina, usmerjena v predhodno kongresno preiskavo ravnanja, ki predstavlja temelj odgovornosti. Neodvisno od izvora predloga ustavne obtožbe jo tako navadno obravnava bodisi že obstoječi pristojni ali pa za ta namen posebej ustanovljen pododbor pravosodnega odbora predstavniškega doma (angl. House Judiciary Committee), nato pa omenjeni odbor glasuje in morebiti predloži obtožnico.33 Na tej točki je denimo leta 1974 obstal proces impeachmenta Richarda Nixona zaradi očitkov v aferi Watergate, saj je predsednik takrat pod težo očitkov odstopil.34

Kadar je obtožnica predložena, o njej glasuje plenum članov predstavniškega doma. V kolikor dokument sestoji iz več členov, ki posamezniku očitajo med seboj različna ravnanja oziroma določeno ravnanje kvalificirajo z več vidikov, odloča predstavniški dom o vsakem izmed teh ločeno. Do obtožbe (impeachment) pride, če zanjo glasuje navadna večina vseh članov. Takrat predsednik podpiše obtožnico ter izmed članov predstavniškega doma imenuje upravnike (managers), ki to predložijo v odločanje senatu.35

Senat ima edini pristojnost soditi v primeru ustavne obtožbe. Ko zaseda v ta namen, morajo biti senatorji pod prisego ali podati slovesno izjavo. Takrat, ko se sodi predsedniku Združenih držav, predseduje predsednik Vrhovnega sodišča: in nihče ne sme biti obsojen brez soglasja dveh tretjih prisotnih članov.

[člen  I, razdelek 3, klavzula 6 Ustave Združenih držav Amerike]36

V vlogi sodnega organa vloženo obtožnico preizkusi zgornji dom Kongresa – senat, kateremu v tej funkciji predseduje predsednik vrhovnega sodišča. Ker sicer v vlogi predsednika senata praviloma nastopa kar podpredsednik Združenih držav, je na ta način zagotovljena popolna ločenost in neodvisnost postopka od elementa izvršilne oblasti, kamor podpredsednika primarno uvrščamo.37 Pred začetkom postopka je obtoženemu izdan poziv, naj se ta izjasni o svoji krivdi. Kadar izjava ni podana, šteje obtoženi za izpričano nedolžnega.38 V skladu s preiskovalnim načelom senat prosto razpolaga z obremenilnimi dokazi, ki jih predloži predstavniški dom in po potrebi tudi sam izvaja preiskovalna dejanja. Tako lahko denimo zaslišuje priče ali pa zaprosi za izvedensko mnenje. Pred izrekom sodbe vsak senator poda ustno zaprisego.39

V primeru, ko obtoženca za krivega spozna kvalificirana dvotretjinska večina sedeminšestdesetih senatorjev, je ta obsojen, kar prvenstveno pomeni, da mu funkcija nemudoma preneha. Senat v tem primeru praviloma ločeno glasuje še o diskvalifikaciji obsojenca za nadaljnje opravljanje javnih funkcij, pri čemer je za to namesto dvotretjinske potrebna le navadna večina senatorjev.40 V skladu z ustavnim določilom, v primeru prenehanja funkcije predsednika, njegov položaj zasede podpredsednik, temu pa v nasledstveni liniji sledita predsednik predstavniškega doma ter predsednik senata pro tempore, ki je določen izmed senatorjev samih.41

Predsednika, podpredsednika in vse državne uradnike Združenih držav se kot posledico obsodbe po ustavni obtožbe – zaradi izdaje, podkupnine ali drugih težnih kaznivih dejanj ter kazenskih prekrškov – razreši z mesta.

[člen II, razdelek 4 Ustave Združenih držav Amerike]42

Poleg predsednika in podpredsednika so za institut ustavne obtožbe v Združenih državah kvalificirani tudi preostali najvišji zvezni uslužbenci izvršilne in sodne, ne pa tudi zakonodajne oblasti, saj gre za kongresni instrument nadzora. Kljub temu je leta 1797 prišlo do obtožbe senatorja Williama Blounta, a je senat nato odločil, da kongresnik ne sodi v sfero nosilcev javnih funkcij, ki bi jih bilo mogoče s tem instrumentom klicati na odgovornost. Obtožiti pa je torej mogoče imenovane sekretarje v predsednikovem kabinetu ali pa zvezne sodnike.43 Ker tovrstne nosilce javnih funkcij senat kot eden izmed obeh domov kongresa tudi imenuje, gre v tem smislu pri možnosti obtožbe in obsodbe v določeni meri pravzaprav za drugo oziroma izhodno stran organizacijske odvisnosti. Nenazadnje tudi volitve predsednika potrdi združena sekcija obeh domov kongresa, kar pa, v kolikor je eden izmed kandidatov prejel zadostno število elektorskih glasov, praviloma predstavlja zgolj formalnost.44

Kot temelj odgovornosti za ustavno obtožbo ustava Združenih držav navaja izdajstvo ter ostala težja kazniva dejanja in prekrške. Medtem ko sta prva pojma razmeroma določna, pa je bilo treba težja kazniva dejanja in prekrške šele vsebinsko zapolniti. Do tega je prišlo in še prihaja tekom večstoletne prakse kongresa, kot tudi zavoljo obsežne jurisprudence izpod peres ameriških in tujih pravnih strokovnjakov.

Razumevanje obsega pojma težkih kaznivih dejanj ali kršitev oziroma prekrškov je potrebno razumeti v luči oženja nabora temeljev odgovornosti za ustavno obtožbo v zgodovinskem trenutku snovanja ustave konec 18. stoletja. Med drugim je bila hitro zavržena pobuda o vključitvi postavke slabega vodenja (angl. maladministration), kot je ta obstajala v privzeti angleški praksi. S tem so skušali ustanovni očetje jasno zamejiti politični element odgovornosti ter se zavestno vsaj nekoliko približali pravnemu, čemur vselej sledi tudi dokaj določna dispozicija. Kljub vsemu je ostalo zavedanje, da odgovornost nosilca oblastne funkcije vselej presega le klasične pravne okvirje. Kot se je na eni izmed Virginijskih konvencij izrazil guverner Edmund Randolph, je v naravi impeachmenta odgovornost za napake volje (angl. willful mistake of the heart), ne pa tudi za napačne odločitve.45 Posebej zanimiv je v tej luči prav prvi uspešni primer obsodbe javnega funkcionarja na podlagi impeachmenta. Tako je bil zvezni sodnik John Pickering razrešen svoje funkcije zaradi svojih ravnanj, ki so bile posledice očitne duševne bolezni. Ker tak primer očitno presega doseg temeljev odgovornosti, je bilo težišče odločanja tu uperjeno v Pickeringovo domnevno opijanje z alkoholom med opravljanjem uradne dolžnosti, ki ga gre karakterizirati kot prekršek.46

Pomemben mejnik predstavlja prva ustavna obtožba zoper predsednika, katere tarča je bil leta 1868 Andrew Johnson. Razlog zanjo je bila Johnsonova odpustitev enega izmed sekretarjev brez odobritve senata, katero je zahteval zgolj leto prej sprejet Zakon o mandatu (angl. Tenure of Office Act). Obtožnica sicer predsedniku izrazito nenaklonjenega predstavniškega doma je to ravnanje opredelila kot ravnanje v sferi postavke težkega prekrška (angl. high misdemeanor), a predsednik je bil v postopku oproščen. Za naslednji uspeli poskus impeachmenta je bilo potrebno čakati do leta 1998 in Billa Clintona. Predmet predhodne kongresne preiskave je bila sprva serija sumljivih finančnih transakcij takrat arkansaškega guvernerja Clintona, nato pa se je preusmerila na krivo pričanje pod prisego glede obtožb o spolnih odnosih s pripravnico v Beli hiši in oviranje neodvisne preiskave. Ob tem je predstavniški dom glasoval še o dveh točkah obtožnice, ki sta predsedniku očitali krivo pričanje v civilnem postopku proti Pauli Jones, ki je predsedniku očitala spolno nadlegovanje ter zlorabo položaja, vendar sta bili zavrnjeni. V preostalih točkah obtožnice je senat Clintona oprostil. Primer je bil deležen izjemne medijske pozornosti in je odprl široko razpravo o zlorabi instituta ustavne obtožbe v politične namene. Številni avtorji tako menijo, da je kongres z obtožbo, ki v določenih elementih sploh ni obravnavala ravnanja predsednika v okviru opravljanja javne funkcije, pač pa kot civilne stranke, prekoračil svoja pooblastila.47 Donald Trump se je za časa predsedovanja soočil kar z dvema ustavnima obtožbama, a bil obakrat oproščen. Prvič mu je bila očitana zloraba oblasti za namen pridobitve obremenilnih zaupnih podatkov o poslih sina političnega rivala Joeja Bidna, precej bolj zanimivo vprašanje pa odpira druga obtožba, ki bivšega predsednika bremeni napeljevanja k oboroženi vstaji na Kapitol.48 Vpričo dejstva, da se je v času vložitve obtožbe Trumpu mandat iztekal, so se razvile polemike o možnostih ustavne obtožbe nekdanjega predsednika. V tem primeru seveda ne bi prišlo do razrešitve, pač pa je vprašanje relevantno v smislu dodatne sankcije, ki obsojencu doživljenjsko onemogoča opravljanje drugih javnih funkcij. Ker je bil Trump, kot rečeno, tudi tokrat oproščen, dokončnega odgovora še ni na obzorju.49

Sodba v primerih ustavne obtožbe ne seže dalj kot je odstranitev s položaja in onesposobitev, da bi nekdo zasedal ali užival kakšno častno mesto, službo zaupanja ali plačano službo Združenih držav: vendar je obsojena stranka vseeno odgovorna in podvržena obtožbi, procesu, sodbi in kazni v skladu z zakonom.

[člen  I, razdelek 3, klavzula 7 Ustave Združenih držav Amerike]50

Poleg prenehanja funkcije sodi med sankcije obsojenca v postopku impeachmenta tudi diskvalifikacija tega kot kandidata za opravljanja preostalih javnih funkcij, z izjemo položaja kongresnika. V sankciji se tako izraža politična narava instituta ustavne obtožbe, ki neposredno ne uvaja nikakršnih pravnih posledic. Kar zadeva te, je obsojenec seveda lahko tarča kazenskega pregona, vendar pa gre tu za povsem ločen postopek.51

Sklepna misel

Ustavna obtožba ni in ne sme postati orodje za nabiranje prepotrebnih političnih točk. Je instrument institucionalnega nadzora v sistemu zavor in ravnovesij. Je sredstvo, s katerim se odstrani element, ki na nedovoljen način zlorablja svojo politično moč, ne pa tisti, ki z agentom obtožbe ne deli politične vizije.

Težko je z gotovostjo trditi, ali Washington čaka že tretji impeachment v štirih letih, a očitno bolj ali manj vsi soglašajo, da je posredi zloraba oblasti. Nekateri trdijo, da je predlog ustavne obtožbe na dnevnem redu zaradi zlorabe pooblastil predsednika, spet drugi verjamejo, da je s sprožitvijo postopka svoja pooblastila zlorabil predstavniški dom.

O say does that star-spangled banner yet wave?52

SPROTNE OPOMBE

1 »When the President does it, that means it is not illegal.«

2 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), str. 67.

3 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), str. 33.

4 Pavčnik: Teorija prava (2021), str. 116.

5 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), ibid.

6 Igličar, Štajnpihler Božič: Pogledi sociologije prava (2018), str. 18.

7 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), idibi.

8 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), str. 68-69.

9 Grad, Kaučič in Zagorc, Ustavno pravo (2022), str. 539-540.

10 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), str. 70.

11 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), str. 71-74.

12 Juhart in drugi: Uvod v civilno pravo (2011), str. 235

13 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), str. 85.

14 Grad, Kaučič, Zagorc, Ustavno pravo (2022), str. 458.

15 Pogorelec, Politična odgovornost (2006), ibid.

16 Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2022), str. 142.

17 Pogorelec: Politična odgovornost (2006), str.  78.

18 Overview of Executive Privilege.

19 Prostran: Politična odgovornost (2006), str.  37.

20 Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2022), str. 458.

21 Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2022), str. 453.

22 Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2022), str. 571.

23 Pogorelec: Politična odgovornost (2006), str.  36.

24 Pogorelec: Politična odgovornost (2006), str.  87.

25 Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2022), str. 512.

26 Pogorelec: Politična odgovornost (2006), str. 79.

27 Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2022), str. 511.

28 Pogorelec: Politična odgovornost (2006), str. 80.

29 Online Etimology Dictionary.

30 Overview of Impeachment Clause.

31 Jaklič, Toplak: Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili (2005), str. 40.

32 Historical Background on Impeachment.

33 Impeachment Doctrine.

34 President Richard Nixon and Impeachable Offenses.

35 Impeachment Doctrine.

36 Jaklič, Toplak: Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili (2005), str. 42-44.

37 Historical Background on Impeachment Trials.

38 Doctrine on Impeachment Judgments.

39 Cole, Garvey: Impeachment and Removal (2015), str. 20.

40 Doctrine on Impeachment Judgments.

41 Succession Clause for the Presidency.

42 Jaklič, Toplak: Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili (2005), str. 76.

43 Offices Eligible for Impeachment.

44 Twelfth Amandment.

45 Historical Background on Impeachable Offenses.

46 Jurisprudence on Impeachable Offenses (1789–1860).

47 President Bill Clinton and Impeachable Offenses.

48 President Donald Trump and Impeachable Offenses.

49 Offices Eligible for Impeachment.

50 Jaklič, Toplak: Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili (2005), str. 44.

51 Overview of Impeachment Judgments.

52 Star-Spangled Banner.