Nogomet, daleč najbolj priljubljen in gledan šport na svetu, je v zadnjih desetletjih doživel visoko rast in komercializacijo. Iz zgolj športa se je prelevil v ekonomsko aktivnost izjemnih razsežnosti. Klubi so postali blagovne znamke, prenosi tekem milijonski posli, nogometna industrija kot taka pa je postala raj za investitorje in sponzorje. Ampak šport, tako kot vsaka druga gospodarska panoga, ni imun na težave korporativnega upravljanja, pohlep posameznikov in pomanjkanje nadzora. Ponazoritev slednjega je nenazadnje tudi neuspeh poskusa uvedbe evropske superlige.

Ekonomski vidik profesionalnega nogometa

Profesionalni nogometni trg načeloma spodbuja konvergenco v gospodarskem razvoju držav, povečuje človeški kapital in spodbuja socialno mobilnost.  Edinstvenost nogometa je v tem, da so v njem stalno prisotne novosti - nobena igra namreč ni ponovljiva na enak način. Prav to pritegne ogromno pozornosti med ljudmi, ne glede na njihovo narodnost, politično prepričanje ali verski pogled.

Trenutno finančno in ekonomsko stanje profesionalne nogometne industrije je primarno rezultat predvsem dveh temeljnih faktorjev: (i) globalizacije prestopnega trga nogometašev (angl. transfer market) in (ii) pomembne evolucijske spremembe v komercialnih in gospodarskih dejavnostih nogometnih klubov zaradi uvedbe finančnega fair play-a (angl. financial fair play).

Globalizacija prestopnega trga nogometašev (transfer market)

Na globalizacijo prestopnega trga nogometašev je odločilno vplivala odločitev Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) v zadevi Bosman (1995).1 Temeljila je na pravilu belgijske zakonodaje, ki je igralcu onemogočilo prestop v drug klub brez denarnega nadomestila za dve leti in pol. Pravilo je bilo v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo EU glede kršitve lastninske pravice. To lahko ponazorimo z uporabo Coasovega teorema,2 ki pravi, da » bodo v primeru, ko bodo pravice (lastninske in druge) določene in določljive ter učinkovito izvršljive in bodo transakcijski stroški enaki nič ter bodo subjekti v družbi odvisni drug od drugega, subjekti sodelovali tako, da bodo maksimirali skupno blaginjo (surplus)«. Po menjavi bodo torej pravice razdeljene tako, da bodo prinašale največje mogoče donose.3 Če to apliciramo na primer Bosman, nam Coasov teorem lahko pomaga pri razumevanju določanja vrednosti igralcev na prestopnem trgu, saj bodo klubi, ki želijo igralca kupiti, ponudili določeno vsoto denarja, medtem ko bo prvotni (prodajni) klub določil njegovo ceno. Interakcija med ponudniki in povpraševalci bo na koncu vodila do oblikovanja tržne cene igralca. Pri tem so ključna pogajanja. Klubi se med seboj pogajajo o različnih pogojih prestopa, od prestopne cene (odškodnine), plače igralca, odškodnine za trenerski štab, solidarnostnih plačil drugim klubom itd. Coasov teorem predvideva, da bodo klubi skušali doseči optimalno rešitev, ki bo maksimirala njihovo korist, saj s tem denarjem nato klub financira nakupe novih igralcev, izboljša infrastrukturo in plače igralcev.

Profesionalni igralci po izteku pogodbe danes dobijo status prostega igralca (angl. free agent), klubi pa po morebitnem prestopu prostega igralca ne dobijo finančnega nadomestila. Pravilo prava EU velja tudi za Združenje evropskih nogometnih zvez (angl. Union of European Football Associations, v nadaljevanju: UEFA), ki mora svoja lastna prestopna pravila uskladiti z upravnimi organi EU. Evropske norme, ki so po svoji naravi univerzalne, so prevzele tudi latinskoameriške države, splošna pravila pogodb o zaposlitvi so bila prilagojena, kasneje pa jih je Mednarodna nogometna federacija (franc. Fédération Internationale de Football Association, v nadaljevanju: FIFA) začela uporabljati na celotnem nogometnem trgu.

Dogajanje na prestopnem trgu v zadnjih letih

Za prestopni trg kot del profesionalne nogometne industrije je torej značilna vedno večja neracionalnost lastnikov nogometnih klubov glede odločanja o nakupu igralcev,  zlasti če so lastniki arabski šejki oziroma svetovni oligarhi. Zaradi stalnih prestopov med ekipami so lastniki in vodstvo kluba primorani nenehno ocenjevati človeški kapital igralcev.

Težnja po višanju tržne cene profesionalnih nogometašev praviloma vodi v posredno povečanje kapitalizacije nogometnih klubov. V strukturi prihodkov iz poslovanja klubov, ki igrajo v najpomembnejših evropskih ligah, največji delež predstavljajo prihodki od televizijskih prenosov.4 Absolutna rast prihodkov vodilnih evropskih nogometnih lig zaradi televizijskih prenosov je posledica ugodnejšega sistema razdelitve plačil klubom v UEFA Ligi prvakov, ki je najelitnejše klubsko tekmovanje v Evropi. Posledično so klubi postali manj odvisni od bolj tvegane komponente, tj. prodaje vstopnic za nogometne tekme. Slednja je povezana predvsem z neposrednimi športnimi rezultati ekip. Stabilnejšo osnovo ima tudi delež komercialnih prihodkov, saj se oblikuje predvsem zaradi podpisa dolgoročnih pogodb s sponzorji.

Finančni model delovanja profesionalnih nogometnih klubov se tako v osnovi ne razlikuje od dejavnosti komercialnih podjetij, razen v povezavi s športnimi rezultati.

Uvedba pravil finančnega fair play-a

Pomemben zakonodajni dejavnik pri razvoju profesionalne nogometne industrije je bila uvedba pravil finančnega fair play-a s strani UEFE v letu 2011. Pravila temeljijo na načelu denarnega racionalizma neoklasične ekonomije.5 Pri tem je bistveno spremljanje nadzora koeficienta,6 ki ne sme preseči (i) kritične ravni 70 %, (ii) izgub, ki ne presegajo 30 milijonov evrov na kumulativni osnovi v zadnjih treh sezonah, prav tako pa (iii) ne sme biti zapadlih obveznosti.

Pravila finančnega fair play-a so namenjena predvsem omejevanju ogromnih izgub evropskih nogometnih klubov. Usklajena so tudi s finančno politiko EU za omejevanje primanjkljaja nacionalnih proračunov. Poleg tega je prepovedano neposredno financiranje izgub s strani zunanjih vlagateljev, obstaja pa možnost subvencij s strani neposrednih lastnikov klubov (to je na primer izkoristil katarski sklad Qatar Sports Investment, ko je kupil 70 % delnic francoskega nogometnega kluba Paris Saint-Germain).7

UEFE je uveljavila pravila finančnega fair play-a z izboljšanja splošnega finančnega položaja in zagotavljanja trajnostnega stroškovno učinkovitega razvoja profesionalnih nogometnih klubov. Hkrati so pravila namenjena tudi zaščiti upnikov, vzpostavitvi večjče finančne discipline in spodbujanju zanesljivih naložb v nogometno industrijo na dolgi rok.

Po drugi strani pa lahko pri uveljavljanju takšnih pravil naletimo tudi na kar nekaj nevarnosti. Negativna posledica tovrstne regulacije je krepitev nadzorne funkcije UEFE in razslojevanje dohodkov med vodilnimi nogometnimi klubi v primerjavi z ostalimi.

Pravila finančnega fair play-a pa še zdaleč niso edina regulacija v nogometnem svetu. Prisotne so tudi omejitve glede vrednosti prenosa nogometašev in njihovih plač. Delovanje evropskih nogometnih klubov, ki delujejo pod »mehkimi« finančnimi omejitvami, namreč vodi do nenehnega ustvarjanja izgub in znatnih proračunskih primanjkljajev. Stečaji in likvidacije klubov pa so po drugi strani precej redki, saj se po navadi nakopičeni dolg poplača s pridobivanjem novih bančnih posojil (npr. v Španiji), s pridobivanjem delne državne pomoči (npr. v Italiji) ali pa s prodajo novim lastnikom po postopku IPO (angl. initial public offering).8

Nogometni industriji je v najmočnejših petih nogometnih ligah industrijodejansko uspelo monetizirati, predvsem z razvitimi delniškimi in oglaševalskimi trgi, prejemanjem znatnih prihodkov od televizijskih prenosov in privabljanjem velikih sponzorjev. Zmage na nogometnih turnirjih se pretvorijo neposredno v nove denarne tokove ali pa posredno v povečanje kapitalizacije klubov. Monetizacija se jasno odraža v finančnih izkazih FIFE v letih, ko potekajo svetovna prvenstva.

Poskus uvedbe evropske superlige aprila 2021

Aprila 2021 je dvanajst evropskih nogometnih klubov skupaj objavilo pismo o nameri za ustanovitev nove evropske superlige, katere ustanovni člani bi bili ti klubi (AC Milan, Internazionale Milano, Juventus, Atletico Madrid, Barcelona, Real Madrid, Arsenal, Chelsea, Liverpool, Manchester City, Manchester United, Tottenham Hotspur). Ideja je predvidevala, da naj bi bili ustanovni klubi stalni člani superlige, poleg tega pa bi se letno – na podlagi njihove uspešnosti – pridružilo še od pet do osem nestalnih klubov.

Dva največja pomisleka v predlogu nove lige sta bila, da (i) dvanajst ustanovnih klubov predstavlja večino najbogatejših in najvplivnejših gospodarskih subjektov v svetovnem nogometu, ki skupaj z nekaterimi klubi, ki niso bili del tega projekta (Bayern München, Borussia Dortmund, Paris Saint-Germain), predstavlja večinski delež letnih prihodkov evropskega nogometa. Prav tako pa je bila predlagana liga (ii) strukturirana na način, da nobeden od dvanajstih ustanovnih klubov ne bi mogel izpasti iz lige, kar je v popolnem nasprotju s trenutnim sistemom UEFA Lige prvakov, v kateri si ekipe pravico do letnega tekmovanja v prestižnih in donosnih tekmah priborijo z uspešnostjo v svojih domačih tekmovanjih (npr. angleška Premier League, italijanska Serie A, nemška Bundesliga). Dostop do tekmovanja torej v obstoječih evropskih tekmovanjih nobenemu klubu ni zagotovljen zgolj na podlagi njegovega finančnega statusa.

Njun skupni učinek bi lahko vodil k ustvarjanju zajamčenega monopola nad dostopom do televizijskega denarja, ki ga trenutno zagotavlja nogomet Lige prvakov, in drugimi s tem povezanimi prihodki, kot so na primer sponzorski posli.

Reakcija na predlagano spremembo je bila v nogometnem svetu precej burna in enotna. Vodilni organi evropskega nogometa (UEFA), nacionalne lige, igralci, menedžerji, strokovnjaki in širša javnost so skoraj soglasno obsodili predlog. Prevladujoča interpretacija te poteze je poudarjala pohlep in oportunizem lastnikov ustanovnih klubov. Poleg osebnega pohlepa lastnikov so se ostali ugovori nanašali na grožnjo športnemu tekmovanju zaradi monopolnih teženj projekta, ki so kršile sprejemljive norme nacionalnih nogometnih zvez.

Monopol na primeru evropske Super lige

Evropska superliga je v ekonomskem smislu nič drugega kot monopol. Stalne članice oz. »elitne« ekipe, ki s svojim delovanjem uničujejo podobo prostega trga. Poskus uvedbe superlige je podobno združitvi nekaj večjih korporacij z namenom, da »uničijo« manjša podjetja.. Če na nogomet gledamo kot na prosti trg, mora obstajati hierarhija. Vedno bodo namreč obstajale boljše ekipe od drugih, saj je to v naravi športa, ampak ta hierarhija se s časom spreminja (na primer, Atletico Madrid je bil v začetku novega tisočletja zgolj povprečen španski klub, ki je zasedal mesta nižje na lestvici, a je že desetletje za tem postal eden od najboljših klubov na svetu). Evropska superliga bi to naravno spreminjanje hierarhije izničila, saj bi najmočnejši (stalni) klubi vedno bili del lige brez možnosti izpada.

Tako kot vsak šport tudi nogomet temelji na poštenosti. Vsa trenutna tekmovanja temeljijo na dejstvu, da si je klub moral zaslužiti, da je del tekmovanja – na primer, v Ligo prvakov se klubi uvrstijo na podlagi uspehov v njihovih domačih ligah in na podlagi dodatnih kvalifikacij. Nič od tega ne bi bilo mogoče, če bi imeli uveden format Super lige.

Jasno je, da je glavni motivacijski faktor v ozadju uvedbe evropske Super lige denar. JP Morgan Chase & Co. naj bi investirala 4.2 milijarde dolarjev v ta projekt, zmagovalec superlige pa bi prejel 400 milijonov evrov. Za primerjavo, zmagovalec Lige prvakov prejme 120 milijonov evrov. Dodatno bi vsi klubi, ki so se strinjali s pridružitvijo k evropski Super ligi, prejeli 300 milijonov evrov zgolj za sprejem povabila.9 To še dodatno napihuje balon denarja v nogometu, ki se je, že če samo pogledamo prestopne trge, v zadnjih letih eksponentno povečal.

Monopol Super lige bi ustvaril krog, v katerem bi ves denar krožil, ne da bi se stekal kam drugam. Veliki klubi, ki so že zdaj najbogatejši na svetu, bi še dodatno obogateli in si s stalno prisotnostjo v ligi zagotovili trajno moč. S tem, ko bi imeli stalne ogromne prihodke, bi lahko zanje celoten nogometni svet postal zgolj tekoči trak za vstop v evropsko Super ligo. Če bi na primer igralec nekje na svetu pokazal potencialen velik talent, bi ga ekipa Super lige nemudoma lahko kupila, saj bi si z višjimi prihodki to lahko omogočila. Prav tako bi imelo to močen vpliv na televizijske prenose in postaje, saj imajo z vsemi ligami, katerih del so te ekipe, že sklenjene pogodbe o prenosu tekem. V tem primeru bi bili najbolj prizadeti navijači, saj ne bi več potovali na tekme znotraj države, temveč na tekme po vsej Evropi.

Potencialna uvedba evropske Super lige bi ogrozila glavna športna temelja – poštenost in pravičnost. Kopičenje dobičkov bi v nogometnem svetu povzročila še večjo neenakost kot jo trenutno imamo. Ni pa bil poskus uvedbe Super lige v vsem tako slab, saj je nakazal in opozoril na korupcijo in neučinkovitost FIFE in UEFE, ki pogosto ostaneta spregledani. Vseeno pa uvedba Super lige ni rešitev za ta problem, temveč bi bilo treba rešitve iskati v dodatni regulaciji in ukrepih v profesionalnem nogometu.

Mnenje generalnega pravobranilca Athanasiosa Rantosa v zadevi C-333/21 (European Superleague Company)

Ustanovitelji Super lige so podporo iskali tudi na Sodišču EU in tako vložili tožbo zoper UEFO in FIFO zaradi zlorabe monopolnega položaja. UEFA na drugi strani se zagovarja s tem, da superliga ni eno izmed tekmovanj odprtega modela, zasnovanih na športnih dosežkih in solidarnosti za vse nogometne deležnike. Sodišče EU zaenkrat sodbe še ni izdalo, je pa svoje mnenje predstavil generalni pravobranilec Athanasios Rantos, katerega mnenje sicer ni zavezujoče, predstavlja pa visoko avtoriteto in mu (v veliki večini primerov) Sodišče EU tudi sledi.

Generalni pravobranilec (angl. Advocate General) Rantos je v svojem mnenju v zadevi European Superleague Company zapisal, da čeprav Evropska superliga lahko ustanovi svoje tekmovanje zunaj okvirov UEFE in FIFE, ne more vzporedno še naprej sodelovati na tekmovanjih organiziranih v okviru FIFE in UEFE brez predhodne avtorizacije teh dveh federacij.10 Skladno z njunima statutoma namreč FIFA in UEFA držita monopol v smislu avtorizacije in organizacije profesionalnih nogometnih tekmovanj v Evropi. Evropska superliga po drugi strani pa se zavzema za to, da bi ustanovila svojo ligo, popolnoma neodvisno od UEFE in FIFE, a vzporedno s tem še vedno bila del tekmovanj, organiziranih s strani obeh organizacij.

Sodišču je predlagal, da v svoji odločitvi odloči, da:

• so pravila FIFE in UEFE, pod katerimi je vsako novo tekmovanje subjekt predhodni odobritvi, skladna s konkurenčnim pravom EU in ne pomenijo omejitve konkurence v smislu člena 101(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU);

• konkurenčna pravila EU ne preprečujejo FIFI, UEFI in njenim članicam, da predpišejo sankcije klubom, ki sodelujejo v projektu, ki želi vzpostaviti novo tekmovanje in bi ogrozila legitimne cilje teh organizacij in njenih članic;

• konkurenčna pravila EU ne prekludirajo omejitev, ki jih najdemo v Statutu FIFE, in se nanašajo na ekskluzivno trženje pravic, povezanih s tekmovanji, organiziranimi s strani FIFE in UEFE, ker so te omejitve lastne in sorazmerne z dosego legitimnih ciljev, ki so specifični naravi nogometa in

• pravo EU ne prekludira Statutov FIFE in UEFE, ki določata, da je ustanovitev novega, pan-evropskega medklubskega tekmovanja subjekt shemi predhodne avtorizacije, saj je ta pogoj primeren in nujen za dosego legitimnega cilja.11

V svojem mnenju je poudaril, kakšno je razmerje med športom in pravom EU. Člen 165 PDEU prepoznava evropsko razsežnost v športu ob upoštevanju njegove posebne narave, na prostovoljstvu temelječih struktur in njegove družbene in vzgojne vloge. Prav tako EU spodbuja pravičnost in odprtost pri športnih tekmovanjih in sodelovanje med organi, odgovornimi za šport.12 Ta člen je bil v PDEU vključen, ker je šport istočasno tudi področje s pomembno ekonomsko aktivnostjo. Bistveno je, da se prepozna poseben družbeni pomen te ekonomske aktivnosti, ki lahko utemelji nekatere razlike v postopanju v teh primerih. Člen 165 PDEU je tako lex specialis v odnosu do splošnih določb glede konkurence v členih 101 in 102 PDEU.13

Generalni pravobranilec je v svoji presoji ugotovil, da nepriznavanje zaprtega tekmovanja kot je evropska superliga s strani FIFE in UEFE lahko obravnavamo kot sestavni del uresničevanja nekaterih legitimnih ciljev, saj je namen takšnega nepriznavanja ohranjanje načel sodelovanja na podlagi športnih rezultatov, enakih možnosti in solidarnosti, na katerih temelji piramidna struktura evropskega nogometa ter preprečevanje dvojnega članstva. Zaradi njenega prevladujočega položaja kot edinega organizatorja večjih klubskih nogometnih tekmovanj na evropski ravni, ima UEFA posebno odgovornost v smislu člena 102 PDEU, da pri obravnavi prošenj za odobritev novega tekmovanja zagotovi, da tretjim osebam ni neupravičeno onemogočen dostop do trga. V primeru Super lige naletimo ravno na ta problem, saj zaprtost tekmovanja letno omogoča, da se poleg stalnih klubov v tekmovanje uvrsti le še pet nestalnih klubov.14

Nadalje generalni pravobranilec utemelji, da so pravila, ki jih je uvedla FIFA v zvezi z izkoriščanjem športnih pravic, združljiva s členoma 101 in 102 PDEU, saj je omejitev konkurence dopustna, če je neločljivo povezana z zasledovanjem legitimnega cilja in sorazmerna z njim. Za nogomet je namreč značilno, da obstaja ekonomska soodvisnost med klubi, zato je finančni uspeh tekmovanja odvisen predvsem od stopnje enakosti med njimi. Prerazporeditev prihodkov od komercialnega izkoriščanja pravic, ki izhajajo iz športnih tekmovanj, zasleduje legitimni cilj zagotavljanja »ravnovesja«.15

Po ugotovitvah generalnega pravobranilca je torej dopustno, da FIFA in UEFA uvedeta predhodno avtorizacijsko shemo v primeru pojava novih tekmovanj. Zgolj dejstvo, da bi novo tekmovanje nastalo, samo po sebi ni sporno, je pa sporno, da je takšno tekmovanje (i) zaprtega tipa in omogoča delitev dobička med večinoma stalne klube, ki se v tekmovanje uvrstijo na podlagi svoje finančne sposobnosti in ne športnega uspeha, ter (ii) da klubi ne morejo sedeti na dveh stolčkih in biti hkrati člani tekmovanj, organiziranih s strani FIFE in UEFE ter dodatno člani novega tekmovanja, ki se tudi časovno prekriva z drugimi tekmovanji.

Odločitev Sodišča EU bo vsekakor vplivala na razvoj in prihodnost evropskega nogometa, podobno kot je leta 1995 zadeva Bosman. Od sodišča lahko pričakujemo še bolj poglobljeno odločitev, sploh zaradi medijske prepoznavnosti primera in pomembnosti odločitve za nadaljnje dogajanje na nogometnih trgih.

Bi bil odgovor drugačen, če bi bil model evropske Super lige zasnovan na podlagi športnih uspehov in posledično izločitve ekip, ki ne dosegajo zadostnih rezultatov?

Do neke mere že imamo evropsko Super ligo, in sicer tako imenovano Ligo prvakov. Čeprav Liga prvakov omogoča, da uspejo tudi klubi, ki niso najbogatejši, je realnost takšna, da se v zadnjih krogih (četrtfinale, polfinale in finale) po navadi pojavljajo ista imena (na primer, v zadnjih desetih letih je naslov prvaka kar petkrat osvojil Real Madrid). Najmočnejši klubi so preprosto preveč bogati, da bi bili zares izzvani s strani nižje uvrščenih in manj dobičkonosnih klubov.

Strukturne spremembe, kot je na primer uvedba evropske Super lige in raznih regionalnih tekmovanj, bi lahko prinesle večjo tekmovalnost na območja, ki so zaenkrat dominirana s strani nekaterih elitnih klubov. Če bi na primer Barcelono in Real Madrid vzeli iz La Lige, bi dobili bolj »demokratično« ligo, saj bi ostali klubi dejansko imeli enakovredno možnost, da osvojijo naslov prvaka in si tako zagotovijo napredovanje med nestalne članice Super lige.

Ampak način, na katerega bi to delovalo, bi moral biti »intelektualna lastnina« UEFE, ne pa vložek kapitala nekaterih od najvplivnejših podjetnikov iz Združenih držav Amerike in Bližjega vzhoda, saj bi na ta način ohranili uvrstitev v ligo na podlagi rezultatov in ne »kupovanja članstva« v njej zgolj na podlagi denarnih vložkov posameznih klubov. Superliga, vzpostavljena s strani UEFE, ki spoštuje njena pravila, bi bila naravna evolucija za klube – najuspešnejši klubi namreč ne porabljajo enormnih količin za nakup igralcev, da bodo osvojili domačo ligo, temveč v največji meri ciljajo na osvojitev naslova evropskega prvaka in posledično evropsko dominanco. Če za primer vzamemo Paris Saint-Germain, enega od največjih »zapravljivcev« med klubi – v zadnjih desetih letih so kar osemkrat osvojili naslov francoskega prvaka, kar pomeni, da zgolj za osvojitev domače lige ne potrebujejo tako izdatnih izdatkov kot so jih imeli v zadnjih letih. Svojo sanjsko ekipo gradijo zgolj in samo zato, da bi osvojili Ligo prvakov.

Superliga bi morala biti videna kot podaljšek sistema promocij in izpadanja – na ta način ne bi bila grožnja nogometnemu svetu, temveč dodatek k še večjemu uspehu športa. Ključno pri celotni sagi evropske Super lige bi moralo biti, da se UEFA in FIFA zavesta, da lahko nekateri najmočnejši klubi ogrozijo njuno moč. Jasno namreč je, da se bodo poskusi uvedbe evropske Super lige v prihodnosti še pojavili.

Evropska superliga, ki bi temeljila na sistemu napredovanja in izpadanja, bi torej lahko bila povsem skladna s pravili UEFE in FIFE. Problematično pri trenutnem predlogu pa je, da bi ta liga bila zaprta in omogočala participacijo zgolj peščici izbranih klubov. Takšna zaprtost sistema pa ni v najboljšem interesu športa kot takega in je zato nesprejemljiva.

Korporativno upravljanje (corporate governance) kot možna rešitev?

Nogomet je več kot le šport – sploh v zadnjih desetletjih se je spremenil v enega najbolj dobičkonosnih poslovanj. Čeprav se klasični pristopi h korporacijskemu upravljanju primarno osredotočajo predvsem na gospodarske družbe (predvsem tiste z omejeno odgovornostjo), so finančne težave v nogometni industriji vodile do povečanega interesa za njegovo upravljanje.

Korporacijsko upravljanje zajema sistem mehanizmov, ki uravnavajo medsebojna razmerja med tistimi, ki upravljajo s sredstvi korporacij, in tistimi, ki ta sredstva prispevajo.16 Gospodarske družbe z dobro prakso upravljanja dosegajo v povprečju višje donose, naložbe vanje so manj tvegane in zaupanje vlagateljev je večje. Optimalen sistem korporacijskega upravljanja nastane kot rezultat (i) odločitev družb oz. njihovih lastnikov, da z vzpostavitvijo posameznih mehanizmov izboljšajo odnose med različnimi deležniki znotraj družbe in s tem povečajo njeno vrednost ter (ii) pravil, ki omogočajo dejansko izvajanje teh mehanizmov in usmerjajo družbe k uveljavljanju ustreznih sprememb za optimalnejše odločanje.17

Nogometna industrija se v številnih aspektih razlikuje od splošne opredelitve korporacijskega upravljanja v gospodarskih družbah in zato zahteva nekoliko drugačen pristop h korporativnemu upravljanju. Profesionalni šport namreč zahteva uravnoteženo konkurenco in negotovost končnega rezultata. Gospodarske družbe lahko obstajajo tudi brez konkurence na drugi strani, v športu pa je to praktično nemogoče. Kljub temu pa bi se monopol še vseeno lahko ohranil, vendar ne na ravni klubov, temveč na ravni lig. Prav struktura lig je imanentna športu, saj v drugih industrijah načeloma ne poznamo struktur, ki bi na primer skupaj združile gospodarske družbe in organizirale tekmovanje med njimi.

Na sistem upravljanja v nogometu bi lahko gledali kot na neke vrste »omrežno ureditev«, saj struktura temelji na hierarhični ureditvi lig. Vsaka nacionalna liga ima svojo hierarhijo, poleg tega pa je vsaka nacionalna liga še članica svetovnih nogometnih organizacij, kot sta FIFA in njej podrejena UEFA. FIFA je odgovorna za tekmovanja na svetovni ravni, UEFA pa za evropska tekmovanja klubov, ki se kvalificirajo skozi uspehe v svojih nacionalnih ligah in pokalnih tekmovanjih.18

Nekateri nogometni klubi so že začeli uvajati koncepte korporativnega upravljanja za boljše poslovanje in odgovornejše vodenje klubov. S tem zagotavljajo večjo preglednost in transparentnost, boljše finančno načrtovanje, strožji nadzor nad upravljanjem s sredstvi in boljše upravljanje tveganj. Hkrati s tem pripomorejo k boljšemu vključevanju vseh zainteresiranih (npr. navijačev, sponzorjev) v pregled nad delovanjem kluba. Pri tem pa seveda ne smejo pozabiti še na športni cilj nogometa, ki ga morajo ohranjati kljub vpeljavi poslovnih praks. Prav to korporativnemu upravljanju v športu predstavlja največji izziv, saj je treba vzpostaviti ravnovesje med dvema ciljema – na eni strani stremeti k doseganju čim boljših športnih uspehov, na drugi pa k ustvarjanju čim večjega dobička.

Večina večjih klubov in organizacij tako že uveljavlja smernice za korporativno upravljanje in s tem spodbuja boljšo upravo in trajnostni razvoj v nogometu. S tem pripomorejo k zagotavljanju poštene igre, finančne stabilnosti klubov in dolgoročnega uspeha nogometa kot športa. To lahko dosežejo na več različnih načinov, vendar se najpogosteje poslužujejo naslednjih ukrepov:

• z ustanovitvijo nadzornega odbora, ki ga sestavljajo neodvisni strokovnjaki, in ki spremljajo in nadzirajo poslovanje kluba, pregledujejo finančne izkaze, sprejemajo pomembnejše odločitve in zagotavljajo skladnost s pravili in smernicami;

• z imenovanjem izvršnega direktorja ali vodstvene ekipe, ki je odgovorna za izvrševanje strateških načrtov, upravljanje finančnih virov in vodenje kluba;

• z vključevanjem vseh zainteresiranih strani, kot so navijači, sponzorji, lokalne skupnosti in drugi, v procese odločanja, kar najlažje dosežejo z dialogom, vzpostavitvijo svetovalnih odborov in obdelavo mnenj in idej zainteresiranih udeležencev;

• s pravilnim poročanjem in objavljanjem finančnih informacij in rezultatov, kot je na primer objavljanje letnih poročil, transparentnost glede plačil in poslovnih odločitev ter informiranje javnosti o ključnih vidikih delovanja kluba, s katerim povečajo transparentnost svojega poslovanja.

Bistveno pri tem pa je, da se klubi prilagodijo specifičnim potrebam nogometnega sektorja in upoštevajo smernice in prakse, ki jih določajo nogometne zveze in lige. Korporativno upravljanje je tako treba kombinirati z razumevanjem in spoštovanjem športnih vrednot in značilnosti nogometa.

Študija, ki je bila narejena na primeru angleških nogometnih klubov, je ugotovila, da so klubi, ki so organizirani v obliki »public limited company« (javne delniške družbe), kot je na primer  Manchester United, bolj nagnjeni h korporativnemu upravljanju in dosegajo boljše finančne rezultate. Po drugi strani pa zgolj dejstvo, da je nek nogometni klub organiziran v obliki »public limited company« in podvržen korporativnemu upravljanju, ne pomeni nujno boljših finančnih rezultatov. Neustrezno korporativno upravljanje namreč lahko vodi do slabših rezultatov in potencialne nevarnosti za stečaj (npr. Luton Town).

Lekcija za korporativno upravljanje na primeru evropske Super lige

Takoj po napovedi uvedbe evropske Super lige so bile reakcije po svetu burne. UEFA, FIFA in ostale pomembnejše športne zveze so močno obsodile takšen poskus. Vpletle so se tudi nekatere vlade, na primer britanski premier Boris Johnson je javno izrazil mnenje, da je uvedba evropske Super lige uničujoča za nogometni svet. Temu so sledili protesti nogometnih privržencev po vsem svetu, ki so evropsko Super ligo obsodili za korak k pohlepu. Prav tako so svoje nestrinjanje prek socialnih omrežij izrazili nogometaši sami, med njimi tudi tisti, ki igrajo v ustanovnih klubih.

Prvi znak neuspeha potencialne uvedbe evropske Super lige je bil odstop Chelsea-ja iz projekta, in sicer po tem, ko je bil igralcem praktično onemogočen dostop do domačega stadiona Stamford Bridge zaradi številnih protestnikov, ki so nasprotovali uvedbi evropske Super Lige in obsojali članstvo kluba v njej.

Poslovni model evropske superlige je bil neuspešen predvsem zaradi neupoštevanja osnovnega namena poslovanja in povezave le tega z interesi delničarjev in relevantnih zainteresiranih skupin. Bistvo korporativnega upravljanja bi moralo biti, da bi se omogočila možnost sodelovanja vseh zainteresiranih skupin pri projektu, da podajo svoja mnenja, predloge in pomisleke. Večja transparentnost bi namreč pripomogla k večjemu zaupanju v projekt, prav tako pa bi lahko prek vključitve interesov zainteresiranih skupin pridobili njihovo zaupanje. Zato je glavno, kar bi se »snovalci« evropske Super lige iz njenega neuspeha morali naučiti, kako zelo pomembna je vloga korporativnega upravljanja, natančneje, kako zelo pomembno vlogo v njegovem uspehu igrajo delničarji in zainteresirane skupine. Evropska superliga namreč v svoji poslovni strategiji ni upoštevala interesov nogometnih deležnikov, kot so igralci, navijači, klubi, združenja, družbene skupine in celo vlade. To je primarno privedlo do njenega propada, saj je večina deležnikov menila, da se z njimi niso posvetovali o strategiji in predlaganih dejavnostih.

Pomembna ugotovitev iz celotne sage je tudi, da morajo upravni odbori podjetij (tudi nogometnih klubov) zagotoviti, da svoje dolžnosti na prvem mestu upravljajo v največjem trajnem interesu podjetja in ne le za to, da bodo dobički za delničarje čim večji. Glavni cilj bi moral biti čim večji uspeh in dobiček kluba kot takega, ne pa zgolj delitev dobička med nekatere »oligarhe«. Bistveno je, da se med obema interesoma najde čim večje ravnovesje.

Glavna ovira pri zagotavljanju ravnovesja med interesi podjetja in interesi zainteresiranih strank pa je še vedno pomanjkanje izvršilnih ukrepov na področju odgovornosti zainteresiranih strani. Slaba oziroma pomanjkljiva odgovornost lahko namreč privede do tega, da zainteresirane strani ne sprejmejo načina poslovanja podjetja, kar posledično lahko privede do kriz, protestov, bojkota in propada poslovnih strategij. Glavni nauk celotne zgodbe evropske Super lige bi moral biti, da dobičkonosnost podjetja ne bi smel biti cilj, ampak končni rezultat ravnovesja med glavnim namenom podjetja, tj. njegovo poslovno vrednostjo, in interesi njegovih deležnikov.

Zaključek

Profesionalni nogomet je posebna vrsta komercialne dejavnosti, pri kateri iščemo ravnotežje med športno in finančno-ekonomsko komponento. Kot samostojna industrija je prav tako pomemben za svetovni gospodarski sistem, saj ustvarja ogromne količine denarnega toka. Nogomet pa (tako kot druge dejavnosti) ni imun na številne zunanje vplive v svetu. Trendi na trgu kažejo, da je zelo verjetno, da se bodo v prihodnosti nogometni klubi z največjo kapitalsko vrednostjo preoblikovali v multinacionalne korporacije, vrhunski evropski nogometni klubi pa bodo glede na množično priljubljenost svojih blagovnih znamk še vedno ostali privlačni za tuje investicije.

Kljub temu pa ne smemo zanemariti izzivov, s katerimi se sooča korporativni nogomet, in potrebe po ustrezni regulaciji za ohranjanje integritete športa. Neuspeh evropske Super lige je v nogometni svet poslal jasno sporočilo, da mora biti regulacija korporativnega nogometa usmerjena v več ključnih vidikov:

• zagotoviti mora finančno stabilnost in enakost tekmovanja med klubi, vključno s preglednostjo finančnih operacij klubov, nadzorom nad poslovnimi odločitvami in preprečevanjem monopolističnih praks, ki bi lahko ogrozile »zdravo« konkurenco;

• prispevati mora k zaščiti interesov vseh zainteresiranih skupin (navijačev, nogometnih organizacij itd.) in ohranjanju tradicionalnih vrednot nogometa – participacija zainteresiranih akterjev pri odločanju je namreč ključna za ohranjanje povezanosti med klubi in njihovimi privrženci ter preprečuje prekomerni vpliv finančnih interesov na jedro športa;

• spodbujati mora odgovornost klubov in nogometnih organizacij, tako da uvede jasna pravila in mehanizme nadzora, ki bodo preprečevali zlorabe in nepravilnosti pri upravljanju ter sankcionirali kršitelje.

Ugotovimo lahko, (i) da potreba po regulaciji izhaja iz potrebe po zagotavljanju finančne stabilnosti in poštenosti tekmovanja, ki je ključna za zaščito zainteresiranih skupin in integritete športa, (ii) da učinkovita regulacija spodbuja transparentnost in preprečuje koncentracijo moči in monopolistične prakse, (iii) da je neuspeh evropske Super lige še eden izmed indikatorjev za nujnost regulacije, in (iv) da je tudi slaba transparentnost prispevala k neuspehu evropske Super lige in zato kaže na potrebo po bolj jasnem in preglednem korporativnem upravljanju nogometa.

Četudi je evropska superliga v očeh večine zgolj pohlepen poskus kopičenja dobičkov lastnikov najbogatejših nogometnih klubov, pa je za razvoj nogometnega sveta njen pomen veliko večji. Neuspeh evropske Super lige je opozoril na pomanjkljivosti v trenutni ureditvi nogometa in tako športnim organizacijam kot tudi klubom podal pomembno lekcijo. Razgalil je pomanjkljivosti v procesu odločanja in upravljanja nogometnih klubov in opozoril na potrebo po bolj uravnoteženem in pravičnem nogometnem sistemu. Koncept evropske Super lige bi namreč vodil v monopolizacijo moči in bogastva v rokah peščice elitnih klubov in bi tako lahko resno ogrozil konkurenčnost, enakost in dostopnost do nogometnih tekmovanj. Vse to kaže na pomembnost uravnoteženosti tekmovanja in zagotavljanja enakega dostopa in enakih priložnosti za vse. Najpomembnejše sporočilo, ki ga je neuspeh evropske Super lige poslal v svet pa je ta, da je nogomet na koncu dneva v očeh navijačev še vedno zgolj in samo šport. Strast, zvestoba in glas navijačev so igrali ključno vlogo pri sprožitvi množičnega nasprotovanja pohlepu elitnih klubov in poudarili, kako pomembna je v športu enakost, pošteno tekmovanje in pripadnost klubu. Vse to je izrazito pokazalo, da so trgi in ekonomija kot taka še kako odvisni tudi od človeškega faktorja.

Regulacija korporativnega nogometa je torej ključna za zagotavljanje uravnoteženega razvoja in ohranjanje integritete športa. Brez ustreznih regulativnih ukrepov se tveganje za izkrivljanje tekmovanja, finančne nepravilnosti in izgubo povezanosti športa s skupnostjo eksponentno povečuje. Prav zato je izjemnega pomena, da nogometne organizacije, nacionalni in mednarodni regulatorji in ostali akterji sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju učinkovite regulacije, ki bo zagotavljala razvoj in trajnost nogometa, in hkrati upoštevala njegov družbeni in kulturni pomen.

SPROTNE OPOMBE

1 Sodba Sodišča EU v zadevi Union Royale Belge v Bosman, C-415/93.

2 Coasov teorem dokazuje, da je trg učinkovit tudi pri zunanjih učinkih, če so lastninske pravice pravilno določene in uresničene. Coase je razvil argument, da tudi ob prisotnosti negativnih zunanjih učinkov vpleteni subjekti lahko te učinke nevtralizirajo z zasebnimi dogovori, pod pogojem, da se lahko brezplačno pogajajo med seboj.

3 Zajc K., EKONOMSKA ANALIZA PRAVA V SLOVENIJI (2009), str. 33.

4 Football Money Legue. Eye on the prize. Deloitte Sports Business Group (2020). Dostopno na: https://www2.deloitte.com/uk/en/pages/sports-business-group/articles/annual-review-of-football-finance.html .

5 Neoklasična ekonomija temelji na optimizacijskem obnašanju racionalnega potrošnika (načelo indiference potrošnika).

6 Pravila finančnega fair play-a zahtevajo, da klub ne sme zapraviti več, kot znaša njegov dohodek.

7 Andreff, W. (2016). French professional football in a European context: how big are the differences? Economic Policy, Vol. 11, 3, str. 129.

8 Ibid., str. 130.

9 Weinman A., Business Insider (2021). What Wall Street bankers really thought about JPMorgan's $4.2 billion European Super League deal.

10 Advocate General's Opinion in case C-333/21 (European Superleague Company).

11 Press Release No 205/22, Advocate General Rantos in case C-333/21 (European Superleague Company).

12 165. člen Pogodbe o delovanju EU (PDEU).

13 Advocate General's Opinion in case C-333/21 (European Superleague Company).

14 Ibid

15 Ibid

16 Zajc K., Ekonomska analiza prava v Sloveniji (2009), str. 94.

17 Zajc K., Ekonomska analiza prava v Sloveniji (2009), str. 104 in 105.

18 Farquhar S., Machold S. and Pervaiz A. K. International Journal of Business Governance and Ethics (2005). Governance and football: an examination of the relevance of corporate governance regulations for the sports sector.