Militantna demokracija - ščit demokratične ureditve
Uvod
Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) že v svojih uvodnih določbah navaja, da je Slovenija demokratična republika in da ima v njej oblast ljudstvo. V sodobnih, demokratično urejenih državah, kakršna je tudi Slovenija, ljudstvo oblast v pretežni meri izvršuje na posreden način, in sicer preko predstavnikov, ki jih izvoli na volitvah. Veliko večino kandidatov na volitvah postavijo politične stranke, kandidati brez strankarske podpore pa imajo, vsaj na državnozborskih volitvah, zgolj teoretično možnost za izvolitev. Posledično si je težko predstavljati volitve brez aktivne udeležbe političnih strank. V tako organizirani družbi politične stranke prek oblikovanja politične volje delujejo kot posrednik med državljani in nosilci državne oblasti, državljanom pa omogočajo demokratičen vpliv na delovanje države.1 Ker politične stranke predstavljajo obliko zbiranja in združevanja, tudi ustanovitev in njihovo delovanje, spada pod okrilje pravice iz 42. člena URS.2 Ker pa svoboda združevanja ni absolutna pravica, je v njo možno posegati ter omejevati način njenega izvrševanja.3 Analogno je mogoče omejevati tudi delovanje političnih strank.
Odnos med demokracijo in političnimi strankami
Politične stranke predstavljajo temelj večstrankarskega političnega sistema, brez katerega si svobodne in demokratične družbene ureditve ni mogoče zamisliti.4 URS ne vsebuje posebnih določb o političnih strankah,5 zato se je v iskanju njihove definicije potrebno obrniti na Zakon o političnih strankah (v nadaljevanju: ZPolS). Ta v svojem prvem členu navaja, da je politična stranka združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke, z demokratičnim oblikovanjem politične volje državljank in državljanov in s predlaganjem kandidatk in kandidatov na volitvah.6
Prav zato, ker je delovanje političnih strank tako tesno povezano z uresničevanjem načela ljudske suverenosti, je treba političnim strankam zagotoviti svobodo pri ustanavljanju in delovanju, svobodo pri oblikovanju njihovih programov ter svobodo pri njihovem vplivanju na oblikovanje politične volje.7 Država ima pozitivno obveznost političnim strankam zagotavljati učinkovito uresničevanje teh predpostavk, poleg tega pa se mora vzdržati vseh vrst posegov in vplivov nanje.8 Ker je pluralizem političnih strank temeljnega pomena za obstoj svobodne in demokratične družbe, je izključitev določene stranke iz političnega življenja legitimna šele, kadar delovanje politične stranke ogroža temeljne vrednote takšne družbe.9 Politične razprave se sme omejiti le v izjemnih primerih,10 ker pa svoboda združevanja tudi v okviru političnih strank ni absolutna, jo je mogoče omejiti. Tudi zgodovina nas uči, da je potrebno imeti na voljo orodja za samoohranitev demokratičnih institucij.11 Ta orodja pa priskrbi koncept militantne demokracije.
Militantna demokracija nima enotne definicije, vendar pa se jo navadno opisuje kot idejo o obstoju svežnja pravnih ukrepov, s katerimi se demokracije poslužujejo nenasilnih preventivnih ukrepov, ki omejujejo politične pravice subjektov, ki si aktivno prizadevajo za ukinitev demokracije.12 Za očeta ideje o militantni demokraciji velja Karl Loewenstein.13 Militantno demokracijo je prvič opredelili v sklopu dveh člankov leta 1937,14 kjer je obravnaval načine, kako se v Evropi boriti proti fašizmu in komunizmu.15 Kot primer zlorabe demokratičnih institutov za prevrat demokratične ureditve je vzel Weimarsko republiko in zahteval, da demokracija postane militantna.16 Pri tem je zapisal, da so za namen zaščite demokracije potrebni tako pravni kot politični ukrepi.17
Koncept militantne demokracije je postal zelo popularen predvsem med pisci ustav po drugi svetovni vojni. Do drugega vala zanimanja za militantno demokracijo pa je prišlo po koncu hladne vojne, predvsem v državah nekdanjega vzhodnega bloka. Tedaj so mnoge države skupaj z demokracijo sprejele tudi ukrepe za njeno zaščito. Dandanes militantno demokracijo razumemo primarno kot orodje, s katerim se borimo zoper radikalna gibanja, kot so lahko politične stranke in njihove aktivnosti.18
Militantna demokracija prinaša orodja za obrambo demokracije
Ustavni red si prizadeva za uresničitev dveh nasprotujočih si ciljev. Prvi je postavitev in zaščita demokratične državne ureditve, drugi pa je postavitev odra, na katerem se odvija politika.19 Politične stranke imajo v demokratični ureditvi pomembno vlogo, saj gre za glavne snovalce politične volje v družbi.20
Praviloma velja, da se je demokracija sposobna obvarovati sama. Temu služijo številni demokratični mehanizmi, kot so svobodne volitve, svoboda govora, svoboda združevanja itd. Vendar pa lahko sovražniki demokracije pridobijo politično moč in zlorabijo demokratične institute na način, da demokracijo uničijo od znotraj.21 Tega se je zavedal tudi Joseph Goebbels, minister za propagando v nacistični Nemčiji. Ob neki priložnosti je dejal, da je največja šala demokracije v tem, da svojim sovražnikom daje sredstva za njeno lastno uničenje.22 Prav zato, ker demokratične sile občasno ogrožajo demokratični ustavni red, mora ta imeti orodja za samoobrambo. Temu je namenjena militantna demokracija.23
Militantna demokracija nudi mehanizme za reševanje izzivov, s katerimi se soočajo demokracije, ki so ogrožene od znotraj.24 Gre za mehanizme, ki so namenjeni preventivni zaščiti, kar pomeni, da državam ni potrebno čakati, da bi sovražniki demokracije pridobili toliko moči, da bi bili dejansko sposobni zrušiti demokratično družbeno ureditev. Preventivni ukrepi militantne demokracije se uporabljajo zoper specifičnega sovražnika, torej zoper posameznika ali skupine posameznikov, katerih namen je zrušiti demokratično ureditev. Te osebe želijo demokracijo zrušiti z zlorabo pravic in privilegijev, ki jih prinaša demokratična ureditev.25 Vsaj takšna je teorija. V praksi pa je najti le malo primerov držav, kjer je bila demokracija izpodrinjena z uporabo povsem legalnih manevrov. Za najočitnejši primer tega velja Weimarska republika.26
Ideja militantne demokracije ima tudi svoje skeptike. Nekateri, med njimi je bil tudi Hans Kelsen, trdijo, da se z uporabo institutov militantne demokracije demokratično ureditev pravzaprav poškoduje, saj tisti, ki militantno demokracijo uporabljajo, postanejo takšni kot sovražniki demokracije.27 Drugi pa opozarjajo, da je demokracijo mogoče zaščititi tudi z uporabo blažjih posegov. Menijo, da bi bilo potrebno sovražnike demokracije vključiti v demokratični sistem in ne iz njega izključiti. Tako bodo takšne stranke primorane na volitvah tekmovati z drugimi demokratičnimi strankami in posledično bodo prisiljene predrugačiti svoje politične cilje na način, ki je skladen z demokratično in pluralno urejeno družbo.28 Politične stranke, ki tega ne bodo storile, bodo na volitvah neuspešne.29 Takšen teoretični model seveda preživi zgolj ob predpostavkah, da so se takšne stranke sploh pripravljene ali sposobne prilagoditi in da volilno telo daje demokratičnim vrednotam poseben pomen.
Seveda obstajajo legitimni pomisleki, da se lahko institut militantne demokracije uporabi preširoko in se tako uporablja tudi za primere, kjer takšno postopanje ni potrebno za zavarovanje demokracije. Hkrati se militantna demokracija pogosto preveč približa politiki, kar predstavlja grožnjo za zlorabo tega instituta v politične namene. Kljub vsemu pa trenutno v pravni teoriji ni najti alternative ideji militantne demokracije za uspešno varovanje obstoja demokratičnega sistema.30
Militantna demokracija v ustavni ureditvi Zvezne republike Nemčije
Nemčija velja za zibelko militantne demokracije.31 Njena ustavna ureditev predstavlja uravnotežen in previden pristop k učenju iz lastnih zgodovinskih napak in uporabi preventivnih ukrepov za obvarovanje demokracije.32 Prav v tej državi je koncept militantne demokracije najbolj razvit33 in je sprejet kot del ustavnih izhodišč.34 Nemčija je poleg tega prva država, kjer je bila ideja militantne demokracije privzdignjena na ustavno raven. Nemška ustava, imenovana Temeljni zakon (Grundgesetz), je leta 1949 vnesla institut militantne demokracije v svoje besedilo. To je dalo nemškemu ustavnemu redu nov značaj in državno ureditev naredilo bolj robustno napram tisti, ki je bila značilna za Weimarsko republiko.35
Temeljni zakon namreč ni vrednostno nevtralen, temveč poudarja, da je demokracija skupek vrednot, ki jih je potrebno obraniti.36 Nemški ustavni red je implementiral Loewensteinove argumente, da demokracije ne bi smele ostati neaktivne, temveč bi morale sprejeti nekatere preventivne ukrepe, da bi se zaščitile pred uničenjem od znotraj.37 Pisci nemške ustave so jasno dali vedeti, da Temeljni zakon ne sme dopustiti, da bi nedemokratične sile uporabile demokratična sredstva za dosego na videz legitimnega cilja. Temu služi t. i. klavzula o večnosti (Ewigkeitsklauzel), ki predstavlja osrednji element nemške ustavne ureditve38 in našteva tiste določbe ustave, ki jih ni mogoče spremeniti. Mednje spadajo npr. določba o federalni ureditvi države in določba o človeškem dostojanstvu.39
Sicer pa za osrednji člen militantne demokracije v nemški ustavni ureditvi velja določba 21. člena Temeljnega zakona. Ta navaja, da politične stranke sodelujejo pri oblikovanju volje ljudstva, vendar hkrati navaja, da politične stranke, ki skušajo spodkopati ali odpraviti temeljni red svobodne demokracije ali ogroziti obstoj Zvezne republike Nemčije, delujejo neustavno.40 Jedro svobodnega demokratičnega ustavnega reda tvorijo človeško dostojanstvo, pravna država in demokratična ureditev.41 Določba 21. člena Temeljnega zakona daje političnim strankam poseben status napram drugim združenjem, ki jih sicer ureja 9. člen. Politično stranko namreč lahko prepove zgolj Zvezno ustavno sodišče.42 Čeprav se ureditev v 21. členu Temeljnega zakona nanaša na abstraktnega sovražnika, pa je precej jasno, da v prvi vrsti zadeva nacistično gibanje. V svoji sodni praksi je Zvezno ustavno sodišče to doktrino uporabilo tudi za prepoved komunistične politične stranke.43 Protiustavnost politične stranke sicer učinkuje ipso iure, vendar se kljub temu v praksi postopa tako, da protiustavnost aktivira šele odločba Zveznega ustavnega sodišča. Velja pa, da nobeni upravni ali izvršilni ukrepi zoper neustavne stranke niso dovoljeni, dokler o njihovi protiustavnosti ne odloči Zvezno ustavno sodišče.44
V nemškem ustavnem redu lahko ustavnost politične stranke pred Zveznim ustavnim sodiščem, skladno z ureditvijo v 43. členu Temeljnega zakona, izpodbijajo spodnji dom parlamenta (Bundestag), zgornji dom parlamenta (Bundesrat) ter zvezna vlada.45 Zgornji oziroma spodnji dom parlamenta morata o uvedbi takšnega postopka glasovati.46 Tudi deželna vlada (Landesregierung) lahko sproži postopek presoje ustavnosti stranke, vendar zgolj zoper tisto, katere aktivnosti se izvajajo v mejah te zvezne dežele.47
Institut prepovedi politične stranke v sodni praksi Zveznega ustavnega sodišča
V sodni praksi nemškega Zveznega ustavnega sodišča sta bili do sedaj prepovedani le dve stranki, ena leva in ena desno ekstremistična. Leta 1952 je bila prepovedana Sozialistische Reichspartei (SRP, slovensko: Socialistična stranka rajha), ki je bila v vseh pogledih naslednica Hitlerjeve Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei (NSDAP, slovensko: Nacionalsocialistična nemška delavska stranka). Leta 1956 pa je bila prepovedana Kommunistische Partei Deutschlands (KPD, slovensko: Komunistična stranka Nemčije).48 Sodba v primeru KPD pravzaprav predstavlja prvo omembo militantne demokracije v sodni praksi.49 Zvezno ustavno sodišče je obravnavalo tudi Nationaldemokratische Partei Deutschlands (NPD, slovensko: Nacionalnodemokratska stranka Nemčije), a je leta 2017 ugotovilo, da ni razlogov za njeno prepoved.50
Skozi sodno prakso nemškega Zveznega ustavnega sodišča so se razvili trije pogoji, ki jih more izpolniti politična stranka, da je njena prepoved utemeljena. Ti pogoji so:
da je program politične stranke usmerjen proti svobodni demokratični družbeni ureditvi,
da politična stranka drži agresivno in napadalno držo napram svobodni demokratični družbeni ureditvi in jo aktivno poskuša zrušiti in zamenjati ter
da ima politična stranka realne možnosti svoj program uresničiti.
Zvezno ustavno sodišče zadnji pogoj imenuje »potencialnost«.51
Tri dni po sprejetju Temeljnega zakona je bilo Zvezno Ustavno sodišče zaprošeno, naj stranki SRP in KDP spozna za neustavni. O neustavnosti stranke SRP je bilo odločeno relativno hitro, medtem ko je Zvezno ustavno sodišče o ustavnosti KDP odločalo več let, pri čemer sodba v zadevi ne velja za najbolj prepričljivo.52
SRP je bila neonacistična stranka v povojni Zvezni republiki Nemčiji. Smatrala se je za naslednico NSDAP, pri čemer se je tudi članstvo obeh strank pomembneje prekrivalo. Njena ideologija je temeljila na ideji rasne večvrednosti čistokrvnih Nemcev ter potrebi po ustanovitvi skupnosti naroda, ki je edina upravičena in sposobna obstoja. Bila je dokaj uspešna tako na deželnih volitvah kot tudi na zvezni ravni, kjer je uspela dobiti nekaj poslancev v Zveznem parlamentu. Leta 1951 je Zvezna vlada podala zahtevo za prepoved stranke pri Zveznem ustavnem sodišču. K temu sta jo spodbudila predvsem dva elementa – presenetljivo velika podpora stranki na volitvah na Spodnjem Saškem ter antisemitski govor enega njenih poslancev v Zveznem parlamentu.53
Zvezno ustavno sodišče je v sodbi poudarilo, da je treba odtegniti ustavno zaščito tistim strankam, ki ne priznavajo osnovnih načel demokracije in ki želijo njena formalna sredstva izrabiti za zrušitev svobodne demokratične ureditve.54 Nato je sodišče ugotovilo, da SRP uporablja retoriko, običaje in ikonografijo Hitlerjeve NSDAP. Poleg tega v programu SRP primanjkuje priznavanja načel demokracije. Vendar pa je program hkrati namensko nejasen, previden in večpomensko formuliran. Ko pa ta program povežemo z izjavami vodilnih funkcionarjev te stranke in obnašanjem njenih privržencev, pa se pokažejo jasne vzporednice z NSDAP. Zvezno ustavno sodišče je zaključilo, da na podlagi ugotovljenih dejstev SRP nasprotuje svobodni demokratični državni ureditvi. Poleg tega je SRP z NSDAP povezano do te mere, da je mogoče ugotoviti, da bo za dosego svojih ciljev uporabila enaka sredstva kot NSDAP. Zato je Zvezno ustavno sodišče SRP prepovedalo.55 Z njeno prepovedjo so poslanci te stranke v Zveznem parlamentu izgubili svoje predstavniške mandate. To je sprožilo kar precej kritik s strani ustavnopravne teorije, zato je nemški zakonodajalec kasneje sprejel pravno podlago, ki ureja avtomatičen odvzem mandatov poslancem prepovedanih političnih strank.56
KPD je bila po padcu nacističnega režima leta 1945 zopet ustanovljena, na volitvah v Zvezni parlament pa je prejela skoraj 6% glasov. Zahtevo za prepoved te stranke je prav tako vložila Zvezna vlada. Pri tem je navedla, da si stranka odkrito prizadeva za cilje, ki so v diametralnem nasprotju z novo usmeritvijo Zvezne republike Nemčije. KPD si je namreč prizadevala ponovno združitev obeh Nemčij pod pogoji, ki so se bistveno razlikovali od zahodnonemških, nasprotovala je ponovnemu oboroževanju in bila tesno povezana z vzhodnonemško komunistično partijo.57
Zvezno ustavno sodišče je v zadevi odločalo kar 5 let, predvsem zaradi političnih razlogov. Nekateri sodniki so namreč pričakovali, da bo Zvezna vlada svoje stališče glede KPD omilila. Na koncu pa je Zvezno ustavno sodišče KPD prepovedalo. Analiziralo je ideološko podlago in ugotovilo, da je po Leninu, Marxu in Engelsu cilj komunistične ureditve vedno diktatura proletariata. Slednjo pa je mogoče doseči le z nasilnim prevratom obstoječe družbene ureditve. To ugotovitev so podprli tudi zapisi v programu KPD. Posledično je Zvezno ustavno sodišče zaključilo, da je KPD marksistično-leninistična borbena stranka, ki kot takšna zavrača načela in institucije svobodne demokratične ustavne ureditve. KPD je zavračala temelje svobodne demokratične ustavne ureditve in zoper takšno ureditev gojila aktivno, borbeno in agresivno držo, kar je zadostovalo za njeno prepoved.58 Prepoved stranke KPD je imela za posledico izgubo predstavniških mandatov njenih poslancev v Zveznem parlamentu,59 tiste v deželnih parlamentih pa je ohranila, saj jih Zvezno ustavno sodišče ni bilo pristojno odvzeti.60
Zadnja politična stranka, o prepovedi katere je odločalo Zvezno ustavno sodišče, je NPD. Gre za skrajno desno in odkrito neonacistično stranko. Ustanovljena je bila leta 1964 kot naslednica prepovedane SRP. Vse od ustanovitve se ji nikakor ni uspelo prebiti v Zvezni parlament, je pa imela svoje poslance v nekaterih deželnih parlamentih. Vendar od leta 2016 dalje niti teh ni imela. Zahtevo za prepoved je vložil zgornji dom nemškega parlamenta.61
Zvezno ustavno sodišče je ugotovilo, da si NPD v svojih ciljih in z obnašanjem svojih članov jasno prizadeva za odstranitev svobodne demokratične ustavne ureditve. Stranka si prizadeva to zamenjati z ureditvijo na podlagi etnično definirane skupnosti naroda, ki izključuje migrante, tujce in druge manjšine ter jim jemlje temeljne človekove pravice in svoboščine, s čimer napada človekovo dostojanstvo. Takšno razumevanje je neskladno z demokratično ureditvijo. Tudi v retoriki, simboliki in razumevanju zgodovine je opaziti sorodnost med NPD in NSDAP. Vendar pa NPD, po mnenju Zveznega ustavnega sodišča, kljub protiustavnemu programu, nima možnosti, da bi tega tudi izvedla. Na volitvah, tako državnih in evropskih kot deželnih, ne uspe preseči praga za vstop v parlament. Na lokalni ravni je zgolj šibko zastopana. Nima niti potencialnih koalicijskih partnerjev. Stranka ima tudi malo število članov in ima težave s financiranjem. Posledično ne more resno vplivati na politični dialog ali oblikovati javnega mnenja. Zato je Zvezno ustavno sodišče NPD zgolj prepoznalo kot protiustavno, ni pa je prepovedalo.62
Militantna demokracija v sodni praksi Ustavnega sodišča RS
Militantna demokracija lahko predstavlja legitimen institut le, če jo aplicirajo neodvisni organi, kot je npr. ustavno sodišče. Tudi Beneška komisija v svojem poročilu navaja, da se pravice lahko omejuje zgolj na podlagi odločitve pristojnega sodišča, ob spoštovanju načel pravne države in poštenega sojenja. Beneška komisija pri tem poudarja, da je prepoved politične stranke možna le potem, ko je pristojno sodišče ugotovilo, da je politična stranka neustavna. Pri tem pa mora biti ukrep ukinitve politične stranke proporcionalen. Gre za ukrep, ki se naj ga pristojen organ poslužuje zgolj izjemoma. Če bi militantno demokracijo aplicirala bodisi izvršilna bodisi zakonodajna veja oblasti, obstaja veliko tveganje, da bi bil institut zlorabljen za politične namene, natančneje za izločitev in prepoved političnih tekmecev ali za pridobivanje političnih točk in napad na ranljive manjšine.63
Opisanemu teoretskemu izhodišču sledi tudi URS, ki v svojem 160. členu med pristojnostmi Ustavnega sodišča navaja tudi odločanje o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank. Ta pristojnost je konkretizirana v določbi 68. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS), kjer je navedeno, kdo lahko začne takšen postopek in kaj mora v svoji vlogi navesti. Predmetna določba Ustavnemu sodišču daje še pristojnost razveljaviti protiustaven akt politične stranke ter prepovedati protiustavno delovanje politične stranke. Z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov64 pa Ustavno sodišče lahko prepove določeno politično stranko in odredi njen izbris iz registra. Militantna demokracija je tako v slovenskem ustavnem redu ustavna kategorija, kar odražajo priporočila ustavne teorije, da naj bo, če je le mogoče, militantna demokracija povzdignjena na ustavno raven.65
Sodna praksa Ustavnega sodišča, o odločanju o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank, je dokaj skopa. Ustavno sodišče je vsebino 68. člena ZUstS prvič razložilo v zadevi Mp-1/96,66 torej v sporu o potrditvi poslanskih mandatov.67 Podrobneje pa se je z institutom protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank Ustavno sodišče ukvarjajo šele v zadevi Up-301/96.68 Nekaj pomembnejših zaključkov je mogoče potegniti še iz sklepov v zadevah U-I-37/97 69 in Ps-1/00.70 Najpomembnejšo odločbo pa zagotovo predstavlja sklep Ustavnega sodišča v zadevi Ps-1/22.71 Ta vsebuje skorajda učbeniško razlago militantne demokracije in postavlja pomembna izhodišča v zvezi z obravnavo zadev v postopku odločanja o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank v prihodnosti. Pri tem se pomembneje naslanja na sodno prakso nemškega Zveznega ustavnega sodišča. Na podlagi izhodišč iz omenjenega sklepa je Uustavno sodišče že odločilo v zadevi Ps-2/22.72
Kje so meje delovanja političnih strank v Republiki Sloveniji?
Ustavno sodišče v postopku po 160. členu URS v zvezi z 68. členom ZUstS odloča o protiustavnosti aktov in delovanju političnih strank. Poudariti velja, da Ustavno sodišče ni pristojno za presojo zakonitosti delovanja političnih strank, temveč zgolj za presojo ustavnosti njihovega delovanja.73 Politične stranke so v primerjavi z drugimi združenji privilegirane, gre za t. i. privilegij strank. Za odločanje o njihovem protiustavnem delovanju oziroma aktih je izključno pristojno Ustavno sodišče. Posledično je prepovedano upravno postopanje proti obstoju politične stranke, pa čeprav se ta vede še tako sovražno do svobodne demokratične ustavne ureditve. Ker politična stranka ne nastane šele z vpisom v register političnih strank, lahko Ustavno sodišče odloča o protiustavnosti njenih aktov oziroma delovanja že v času od ustanovitve stranke do njene registracije.74
Pravica do združevanja iz 41. člena URS vključuje tudi pravico do ustanavljanja in delovanja političnih strank, gre torej za ustavno kategorijo. Ustavnost delovanja politične stranke se presoja glede na vsebino sklepov in ravnanja organov oziroma dejanja njenih članov. Politična stranka mora delovati v skladu z URS in znotraj omejitev, ki jih ta daje. Zagotovo je pri opredeljevanju pojma »neustavnega delovanja« potrebna tolerantnost. Da politična stranka deluje neustavno mora aktivno postopati z namenom uničenja oziroma odstranitve veljavnega demokratičnega ustavnega reda. Pri tem ne zadošča, da politična stranka ustavnega reda ne priznava, ga odklanja ali mu nasprotuje. Gola kritika obstoječega sistema prav tako ne zadošča. Da bi se ugotovilo protiustavnost delovanja politične stranke je potrebno dokazati, da stranka resno ogroža temeljne predpostavke svobodne demokratične družbe.75 Zaradi posebnega pomena političnih strank za obstoj svobodne demokratične države, ni možna njihova izključitev iz političnega življenja že takrat, ko se z legalnimi sredstvi borijo proti posameznim predpisom ali ustavnim institucijam. Takšna izključitev je dopustna šele takrat, ko hočejo takšne stranke omajati temeljne vrednote svobodne demokratične ustavne države.76
Delovanje politične stranke je torej neustavno, če je usmerjeno zoper veljavno svobodno in demokratično ustavno ureditev. Gre za ureditev, ki temelji na načelih pravne države, samoodločbe ljudstva glede na voljo večine, svobode, enakosti, spoštovanja človekovih pravic, pravice posameznika do življenja, nedotakljivosti osebnostnih pravic, suverenosti ljudstva, delitve oblasti, odgovornosti vlade in zakonitosti delovanja izvršilne oblasti, neodvisnosti sodišč, večstrankarskega političnega sistema in enakih možnostih za vse politične stranke znotraj sistema. Vse navedene ustavne vrednote služijo preprečevanju zlorabe oblasti in varstvu človekovega dostojanstva vsakega posameznika. V središču ustavnega reda Republike Slovenije je namreč človekovo dostojanstvo kot temeljno vrednostno in pravno izhodišče slovenske demokracije, ki pravzaprav prežema celoten pravni red. Človekovo dostojanstvo je kot posebno ustavnopravno načelo utemeljeno že v 1. členu URS, ki Republiko Slovenijo opredeljuje kot demokratično republiko. Resnično demokratična ureditev pa je zgolj tista, v kateri je spoštovanje človekovega dostojanstva temeljno vodilo državne ureditve.77
Kot jedro svobodne demokratične ureditve se tako kažejo vrednote iz 63. člena URS. Ta določba prepoveduje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanje k nasilju in vojni. Gre za določbo, ki ne naslavlja le državnih organov, temveč vsakogar, tudi politične stranke.78 Te bi ogrožale svobodno demokratično ureditev, če bi bila njihova prizadevanja v nasprotju z določbo 63. člena URS. Politična stranka torej prestopa okvire dopustnega ravnanja, če s svojim delovanjem ali akti ogroža temeljne ustavne vrednote. Te se nanašajo na spoštovanje človekovega dostojanstva in predstavljajo jedro svobodne demokratične ureditve.
Ogrožanje svobodne demokratične ureditve mora biti resno in neposredno, kar pomeni, da politična stranka sistematično in načrtno, aktivno deluje v smeri uresničitve ciljev, ki so v nasprotju z vrednotami iz 1. in 63. člena URS. Obstajati morajo konkretna in navzven vidna dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da obstaja realna možnost, da bo stranka uspešna na volitvah in bo zato imela moč uresničiti svoje protiustavne cilje. To pa seveda ne pomeni, da je treba z ukrepanjem zoper politično stranko čakati toliko časa, da bo stranka že začela uresničevati protiustavne cilje na državni ali lokalni ravni. Tudi delovanje opozicijske ali celo izvenparlamentarne stranke lahko predstavlja resno grožnjo temeljnim ustavnim vrednotam in svobodni demokratični ureditvi.79 Seveda pa je eno izmed najzahtevnejših vprašanj pri praktični uporabi militantne demokracije opredelitev natančnega trenutka, ko je potrebno izvesti ukrepe militantne demokracije, ob tem pa paziti, da se ne zlorabljajo v politične namene.80
Ni pa relevantna le vsebina prizadevanj politične stranke, temveč tudi njena forma. Politične stranke si za dosego svojih ciljev ne smejo prizadevati z uporabo ustavno nedopustnih sredstev. Mednje sodijo predvsem nasilje, grožnje in druge oblike ustrahovanja. Mirno zavzemanje za spremembo ustavne ureditve ali za sprejetje protiustavne zakonske ureditve, ki se ne nanaša na jedro svobodne demokratične ureditve iz 1. in 63. člena URS, ne pomeni podlage za ugotovitev protiustavnosti delovanja oziroma akta politične stranke, ki bi zahtevalo razveljavitev akta stranke, prepoved njenega delovanja ali njen izbris iz registra političnih strank.81
Pri presoji, ali si politična stranka zares prizadeva poškodovati, uničiti ali spodkopati temeljne ustavne vrednote svobodne demokratične ureditve, Ustavno sodišče izhaja iz dejanj politične stranke oziroma dejanj njenih organov ter sistematičnih in načrtnih dejanj njenih članov ali celo simpatizerjev, vendar le če so v njihovih dejanjih jasno prepoznavni cilji stranke oziroma je stranka njihova dejanja sprejela za svoja.82 Zato mora že predlagatelj postopka odločanja o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank pred Ustavnim sodiščem v svoji vlogi navesti sporne akte oziroma dejanske okoliščine protiustavnega delovanja politične stranke.83 Pri spornih aktih mora tudi izkazati, da je bil akt dejansko sprejet.84 Navedbe morajo biti konkretne in ne zgolj pavšalne.85
Ustavno sodišče je na podlagi teoretičnih izhodišč postavilo 4-stopenjski test za presojo protiustavnosti delovanja in aktov politične stranke. V sklopu tega se presoja:
ali politična stranka ogroža temeljne ustavne vrednote iz 1. in 63. člena URS, ki predstavljajo jedro svobodne demokratične ureditve,
ali je ogrožanje resno – stranka mora z aktivnimi dejanji sistematično in načrtno delovati v smeri uresničitve ciljev, ki so v nasprotju z vrednotami iz 1. in 63. člena URS, poleg tega mora obstajati še realna možnost za uresničitev teh ciljev,
ali stranka deluje na ustavno nedopusten način oziroma z ustavno nedopustnimi sredstvi (nasilje, grožnje, druge oblike ustrahovanja),
ali protiustavnost delovanja politične stranke izhaja iz njenih dejanj ali dejanj njenih organov oziroma iz sistematičnih in načrtnih dejanj njenih članov ali celo simpatizerjev, so v njihovih dejanjih jasno prepoznavni cilji stranke oziroma je stranka njihova dejanja sprejela za svoja.86
Če je odgovor na vsa 4 vprašanja pozitiven, potem gre za protiustavno delovanje oziroma protiustaven akt politične stranke.
Poleg razveljavitve protiustavnega akta politične stranke ter prepovedi protiustavnega delovanja politične stranke, pa lahko Ustavno sodišče politično stranko prepove in odredi njen izbris iz registra političnih strank,87 kar velja za osrednji ukrep militantne demokracije.88 Gola ugotovitev protiustavnosti aktov ali delovanja stranke še ne pomeni tudi izbris stranke iz registra, torej prepovedi njenega delovanja. O slednjem mora Ustavno sodišče namreč posebej odločiti, in sicer z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov. Ustavno sodišče bo prepovedalo delovanje politične stranke in odredilo njen izbris iz registra, če presodi, da so njeni akti oz. njeno delovanje v tako hudem nasprotju z URS, da gola razveljavitev protiustavnega akta oziroma gola prepoved protiustavnega delovanja stranke ne zadošča, temveč je potrebna izločitev stranke iz političnega življenja.89 Prepoved delovanja politične stranke namreč predstavlja ukrep ultima ratio,90 ki je dopusten zgolj, če se vsi drugi manj radikalni mehanizmi izkažejo za neučinkovite.91
Ustavnopravna teorija navaja, da prepoved politične stranke ne pomeni nujno, da so vsi njeni člani in volivci izločeni iz političnega diskurza. Demokratični režimi, za razliko od avtokratskih, nimajo namena utišati neke politične opcije za vekomaj, temveč omogočajo delovanje podobnih, a bolj zmernih strank. Te lahko prevzamejo volivce prepovedane stranke, saj jih bodo ti smatrali za drugo najboljšo možnost.92
Pravni interes v postopku odločanja o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank
V svojem pritrdilnem ločenem mnenju k sklepu v zadevi Ps-1/22 je ustavna sodnica doc. dr. Špelca Mežnar opozorila na nerazrešeno vprašanje, ali mora pobudnik v postopku odločanja o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank izkazati pravni interes. V skladu s prvim odstavkom 68. člena ZUstS se takšen postopek začne bodisi na zahtevo upravičenih predlagateljev iz 23. člena ZUstS bodisi na pobudo vsakogar. Sodnica Mežnarjeva navaja, da je tako širok krog pobudnikov nenavaden, saj lahko v tujih ureditvah takšen postopek začne zgolj omejen krog predlagateljev,93 večinoma gre za državne organe (npr. parlament in vlada), nikakor pa ne posamezni volivec. Nadalje pa ugotavlja, da bi ureditev iz prvega odstavka 68. člena ZUstS lahko pomenila, da je potrebno pravni interes v predmetnem postopku priznati vsakemu volivcu, ki trdi, da neka stranka deluje protiustavno. Pri tem pa se sodnica sprašuje, ali je tako široko priznavanje pravnega interesa sistemsko potrebno in koristno.94
Ustavno sodišče se je z vprašanjem pravnega interesa v zvezi s postopkom iz 68. člena ZUstS že ukvarjalo v zadevi Mp-1/96. V sklepu je Ustavno sodišče navedlo, da mora pobudnik za vsak postopek pred Ustavnim sodiščem izkazati pravni interes, torej interes za varstvo lastnih pravic.95 To pomeni, da mora tudi v postopku odločanja o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank pobudnik izkazati svoj pravni interes. Dokazati mora torej, da delovanje oziroma akt stranke neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.
Temu stališču je v svojem odklonilnem ločenem mnenju v zadevi Mp-1/96 oporekal ustavni sodnik mag. Matevž Krivic. Opozoril je, da medtem ko V., VI., VII. in X. poglavje ZUstS navajajo, kdo ima aktivno legitimacijo za sprožitev določenega postopka pred Ustavnim sodiščem, pa v VIII. poglavju, kamor spada 68. člen ZustS, tega ni najti.96 Posledično gre z uporabo sistematične razlage ugotavljati, da ker v 68. členu ZustS zakonodajalec ni posebej opredelil zahteve po pravnem interesu, ta za sprožitev postopka po tem členu ni potreben. Sodnik Krivic nadaljuje, da bi bilo precej absurdno, da bi prepoved stranke, ki bi širila antisemitizem ali druge oblike rasne, nacionalne ali verske nestrpnosti, smeli pred Ustavnim sodiščem zahtevati le Judje oz. pripadniki drugih neposredno prizadetih družbenih skupin. Izpostavil je, da je delovanje političnih strank univerzalno, saj je usmerjeno k pridobivanju državne oblasti, ki potem lahko ureja prav vsa področja življenja in posledično lahko prizadene vsakogar. Prav zato mora ustavna ureditev vsakomur zagotavljati možnost pravnih sredstev zoper protiustavno delovanje političnih strank.97
Podobno je v isti zadevi razmišljal ustavni sodnik dr. Lojze Ude. Ta je v svojem odklonilnem ločenem mnenju varstvo za delovanje političnega sistema primerjal z varstvom okolja. Zapisal je, da »tako kot ima vsakdo vsaj posreden interes na zdravem okolju, ima vsak državljan tudi interes na demokratičnem oblikovanju in delovanju političnega sistema.« Dodal je še, da »tako, kot smo vsi zainteresirani za zdravo okolje, smo tudi vsi zainteresirani za demokratičen in »zdrav« političen sistem.«98 Takšno razumevanje pravnega interesa v zvezi z varstvom demokratičnih procesov in demokracije je mogoče preslikati tudi v okvir postopka po 68. členu ZUstS, saj služi prav temu namenu.
Vprašanje pravnega interesa v zvezi s postopkom iz 68. člena ZustS še ni razrešeno. Jezikovna in sistematična razlaga zagotovo vodita v smer, da resnično vsakdo lahko vloži pobudo za začetek postopka odločanja o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank. Tudi argument sodnika Krivica o absurdnosti zahteve, da protiustavnost delovanja antisemitske politične stranke lahko uveljavljajo zgolj Judje, je po mojem mnenju smiseln. Vendar pa je morda potreben razmislek v smeri, da bi se takšen postopek lahko začel le na podlagi zahteve upravičenega predlagatelja. Pri določitvi obsega upravičenih predlagateljev pa se seveda lahko zgledujemo po tujih ureditvah, začenši z nemško. Seveda pa, kot je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju navedla sodnica Mežnar, še ni izključeno, da bo Ustavno sodišče v prihodnosti oblikovalo strožja merila glede izkazovanja pravnega interesa v zvezi s postopkom po 68. členi ZustS.99
V postopku odločanja o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank po 68. členu ZustS pa še vedno ostaja odprtih nekaj vprašanj. Kakšen smisel ima razveljavitev političnega programa stranke, če pa se stranka še naprej aktivno zavzema za cilje iz tega programa? Nadalje, kaj točno v praksi pomeni prepoved protiustavnega delovanja politične stranke? Kdo bo takšno prepoved izvršil? Ker Ustavno sodišče nima pristojnosti za presojo realnih aktov, je ta določba še toliko bolj nejasna. In če Ustavno sodišče odredi izbris parlamentarne stranke iz registra, kakšna je usoda poslancev te stranke v Državnem zboru?100 Ali z izbrisom politične stranke njihovi mandati avtomatično prenehajo? Brez izrecne zakonske podlage je to ustavno vprašljivo. Hkrati pa se zdi neskladno z namenom militantne demokracije, da se v Državnem zboru, kjer imajo največ vpliva, pusti delovati poslance politične stranke, katere akt oziroma Delovanje je bilo tako neustavno, da je zaščita svobodne demokratične družbe zahtevala njen izbris iz registra. Na tem mestu bi se bilo zagotovo potrebno zgledovati po nemški ureditvi in sprejeti izredno zakonsko podlago (bodisi v ustavi bodisi zakonu), ki bi urejala avtomatičen odvzem mandatov poslancem prepovedanih političnih strank.
Zadeva SD in Levica
V začetku leta 2022 je Viljem Vili Kovačič in še nekaj sopodpisnikov101 vložilo pobudo za začetek postopka ocene protiustavnosti programa politične stranke Levica ter delovanja političnih strank Levica in Socialni demokrati (v nadaljevanju: SD) (zadeva Ps-1/22).102 Pobudnik Kovačič je trdil, da je delovanje stranke SD protiustavno, ker se ta ni distancirala od nekdanjega komunističnega režima in se ima po besedah člana SD Marka Koprivca za »ponosne naslednike Zveze komunistov«, ker uporablja Titove fotografije, zastave z rdečo zvezdo in pionirske uniforme ter ker se njeni predstavniki priklanjajo spomeniku Borisa Kidriča. Medtem pa je pobudnik stranki Levica očital tako protiustavnost delovanja kot tudi protiustavnost njenega političnega programa. Trdil je, da se stranka Levica in njeni poslanci zavzemajo za odpravo kapitalizma, se stranka zavzema za odpravo zasebne lastnine in uvedbo družbene lastnine in se zavzema za ukinitev privatizacije ter za uvedbo socializma.103 Skratka, pobudnik je strankama SD in Levica očital, da se s svojimi dejanji, Levica pa tudi s svojim programom, nista distancirali od povojnega komunističnega režima, ki so ga zaznamovale grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.104 Vili Kovačič je svoj pravni interes za vložitev pobude (za vsak slučaj) utemeljeval z navedbami, da je državljan, volivec, publicist, bloger, predsednik več društev in lastnik hiše, vikenda ter dvanajstih parcel v velikosti 2,5 hektarja.105
Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Izpostavilo je, da kakršnokoli zavzemanje politične stranke ali njenih članov za drugačno gospodarsko-družbeno ureditev ne pomeni ogrožanja ustavnih vrednot iz 1. in 63. člena URS. Tudi če gre za zavzemanje za ideologijo, ki temelji na družbeni lastnini proizvodnih sredstev in delavskem upravljanju podjetij. Enako velja za uporabo komunističnih simbolov oziroma izražanje simpatij osebnostim tega režima. Glede trditev pobudnika, da se stranki SD in Levica nista distancirali od nekdanjega komunističnega režima, pa Ustavno sodišče navaja, da pobudnik ni navedel konkretnih ravnanj teh dveh strank, iz katerih bi izhajalo, da ogrožata temeljne vrednote svobodne demokratične ustavne ureditve. Dejanja, ki jih pobudnik očita obema strankama, pa ne pomenijo ustavno nedopustnega načina delovanja z uporabo sile, groženj ali drugih oblik ustrahovanja.106 Očitana dejanja strank SD in Levica oziroma izpodbijane določbe programa stranke Levica ne ogrožajo ustavnih vrednot iz 1. in 63. člena URS, zato tudi ne gre za protiustavno delovanje teh dveh strank.
Konec leta 2022 je pobudo za začetek postopka za oceno protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank vložila Anica Bidar (zadeva Ps-2/22). Njena pobuda se je nanašala na Slovensko demokratsko stranko, Socialne demokrate, Slovensko ljudsko stranko, Slovensko nacionalno stranko in Zelene Slovenije. Pobudnica je v svoji vlogi navedla, da so bile te stranke ustanovljene pred 25. 6. 1991 in so zaradi nastanka nove države prenehale obstajati. Ustavno sodišče se je pri odločitvi v zadevi naslonilo na sodno prakso iz zadeve Ps-1/22 in pobudo s sklepom zavrnilo.107
Zaključek
Večstrankarska demokracija dandanes predstavlja temelj družbene ureditve v moderni državi in zagotovo predstavlja vrednoto, ki terja največjo stopnjo zaščite. Vendar pa se kakšna izmed političnih strank lahko izkaže za sovražnika demokracije. Takrat se je potrebno poslužiti različnih mehanizmov, ki jih ponuja ideja militantne demokracije. Brezmejna toleranca do sovražnikov demokracije je namreč lahko nevarna za demokracijo.108 Zavedati pa se moramo, da so ukrepi militantne demokracije precej invazivni, sploh glede na to, da gre političnim strankam več in ne manj zaščite napram drugim oblikam združenj. Prav zato se je uporabe militantne demokracije potrebno lotiti zadržano in pri tem paziti, da oblast tega instituta ne izrablja za obračunavanje s svojimi političnimi nasprotniki. Veliko mladih demokracij v srednji in vzhodni Evropi je sledilo nemškemu zgledu in v svoje ustave vključilo institute militantne demokracije.109 Tudi Slovenija. Sodna praksa slovenskega Ustavnega sodišča v zvezi s tem institutom v glavnih značilnostih sledi nemški doktrini in sodni praksi nemškega Zveznega ustavnega sodišča. Vendar pa se Ustavno sodišče še ni opredelilo do vseh vprašanj v zvezi s postopkom odločanja o protiustavnosti aktov in delovanju političnih strank, izpostavila bi predvsem vprašanje pravnega interesa, zato je na tem področju še precej priložnosti za razvoj in razpravo.
SPROTNE OPOMBE
1 Ps-1/22-39, z dne 10. marec 2022, tč. 20.
2 Up-301/96, z dne 15. januar 1998, tč. 11.
3 Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 4. Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 46.
4 Šturm, Politične stranke, URL: https://e-kurs.si/komentar/politicne-stranke/; Up-301/96, z dne 15. januar 1998, tč. 11.
5 Omenja jih zgolj v povezavi s prepovedjo članstva poklicnih pripadnikov obrambnih sil in policije v političnih strankah (četrti odstavek 42. člena URS, v zvezi z nezdružljivostjo sodniške funkcije (133. člen URS), nezdružljivostjo funkcije državnega tožilca (136. člen URS), nezdružljivostjo funkcije ustavnega sodnika (166. člen URS) in v določbi o pristojnostih Ustavnega sodišča, v kateri določa, da Ustavno sodišče med drugim odloča o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank (deseta alineja prvega odstavka 160. člena URS).
6 1. člen ZPolS; Politične stranke, URL: https://www.gov.si/teme/politicne-stranke.
7 Ps-1/22-39, z dne 10. marec 2022, tč. 20.; Up-301/96, z dne 15. januar 1998, tč. 17.
8 Up-301/96, z dne 15. januar 1998, tč. 17.
9 Švarc, Prepoved političnih strank (2009), str. 24-25.
10 Ps-1/22-39, z dne 10. marec 2022, tč. 20.
11 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 37.
12 Müller, Militant Democracy and Constitutional Identity (2018), str. 415.; Rijpkema, Militant Democracy: New Challengers and Challenges, URL: https://ecpr.eu/Events/Event/PanelDetails/10489, str. 1. ; Capoccia, Militant Democracy and the Study of Political Tolerance, URL: https://users.ox.ac.uk/~ssfc0073/Writings%20pdf/Mil%20Dem%20and%20CP%20for%20web.pdf str. 2.; Invernizzi Accetti, Zuckerman, What’s Wrong with Militant Democracy?, URL: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0032321715614849, str. 183.; Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 15.
13 Rijpkema, MILITANT DEMOCRACY: THE LIMITS OF DEMOCRATIC TOLERANCE (2018), str. 30.
14 What’s Wrong with Militant Democracy?, URL: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0032321715614849, str. 184.
15 Bourne, Rijpkema, Militant Democracy, Populism, Illiberalism: New Challengers and New Challenges, URL: https://www.researchgate.net/publication/365257057_Militant_Democracy_Populism_Illiberalism_New_Challengers_and_New_Challenges, str. 1.
26 Thiel, THE MILITANT DEMOCRACY PRINICPLE IN MODERN DEMOCRACIES (2009), str. 110.
27 Khramova, Troitskaya, Constitutional Defence Against the “Enemies” of Democracy: Theoretical Considerations and the Russian Experience, URL: https://www.russianlawjournal.org/index.php/journal/article/view/13, str. 32.
28 Ibid., str. 34 – 36.
19 Ibid., str. 29.
20 Venice Commission, Guidelines on Prohibition and Dissolution of Political Parties and Analogous Measures, URL: https://www.venice.coe.int/webforms/documents/default.aspx?pdffile=CDL-INF(2000)001-e, str. 4.
21 Khramova, Troitskaya, Constitutional Defence Against the “Enemies” of Democracy: Theoretical Considerations and the Russian Experience, URL: https://www.russianlawjournal.org/index.php/journal/article/view/13, str. 29.
22 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 11.
23 Khramova, Troitskaya, Constitutional Defence Against the “Enemies” of Democracy: Theoretical Considerations and the Russian Experience, URL: https://www.russianlawjournal.org/index.php/journal/article/view/13, str. 28.
24 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 13.
25 Khramova, Troitskaya, Constitutional Defence Against the “Enemies” of Democracy: Theoretical Considerations and the Russian Experience, URL: https://www.russianlawjournal.org/index.php/journal/article/view/13, str. 35.
26 Müller, Militant Democracy and Constitutional Identity (2018), str. 418.
27 Müller, Militant Democracy and Constitutional Identity (2018), str. 418 in 419.
28 Invernizzi Accetti, Zuckerman, What’s Wrong with Militant Democracy?, URL: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0032321715614849, str. 195.
29 Thiel, THE MILITANT DEMOCRACY PRINICPLE IN MODERN DEMOCRACIES (2009), str. 134.
30 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 29 in 37
31 Invernizzi Accetti, Zuckerman, What’s Wrong with Militant Democracy?, URL: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0032321715614849, str. 190.
32 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 43.
33 Invernizzi Accetti, Zuckerman, What’s Wrong with Militant Democracy?, URL: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0032321715614849, str. 190.
34 Rijpkema, MILITANT DEMOCRACY: THE LIMITS OF DEMOCRATIC TOLERANCE (2018), str. 69.
35 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 15 in 44.
36 Rijpkema, MILITANT DEMOCRACY: THE LIMITS OF DEMOCRATIC TOLERANCE (2018), str. 69.
37 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 44.
38 Rijpkema, MILITANT DEMOCRACY: THE LIMITS OF DEMOCRATIC TOLERANCE (2018), str. 69.
39 Thiel, THE MILITANT DEMOCRACY PRINICPLE IN MODERN DEMOCRACIES (2009), str. 127 in 128.
40 Ibid., str. 120 in 124
41 Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 24.
42 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 43 in 44.; Thiel, THE MILITANT DEMOCRACY PRINICPLE IN MODERN DEMOCRACIES (2009), str. 121.; Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 9 in 10.
43 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 15.
44 Thiel, THE MILITANT DEMOCRACY PRINICPLE IN MODERN DEMOCRACIES (2009), str. 124.
45 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 67.
46 Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 10.
47 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 67.
48 Thiel, THE MILITANT DEMOCRACY PRINICPLE IN MODERN DEMOCRACIES (2009), str. 121.
49 Invernizzi Accetti, Zuckerman, What’s Wrong with Militant Democracy?, URL: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0032321715614849, str. 192.
50 Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 31 in 32.
51 Ibid., str. 34 in 35.
52 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 67.
53 Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 25 in 26.
54 Dacar, Dopustnost prepovedi politične stranke v tuji sodni praksi (2021), str. 20-21.
55 Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 25 in 27.
56 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 69.
57 Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 28 in 29.
58 Ibid., str. 29 in 30.
59 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 77.
60 Dacar, Prepoved politične stranke, URL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111976&lang=slv, str. 30.
61 Ibid., str. 31 in 32.
62 Ibid., str. 31-34.; Kunej, Irelevantna in zato legalna - nemška skrajna desnica (2017), str. 26-27.; Dacar, Dopustnost prepovedi politične stranke v tuji sodni praksi (2021), str. 20-21.
63 Müller, Militant Democracy and Constitutional Identity (2018), str. 421.
64 Torej s 6 glasovi.
65 Müller, Militant Democracy and Constitutional Identity (2018), str. 420.
66 Mp-1/96, z dne 12. december 1996.
67 Testen, Protiustavnost aktov in delovanja političnih strank, URL: https://e-kurs.si/komentar/protiustavnost-aktov-in-delovanja-politicnih-strank/.
68 Up-301/96, z dne 15. januar 1998.
69 U-I-37/97, z dne 5. marec 1999.
70 Ps-1/00, z dne 15. junij 2000.
71 Ps-1/22, z dne 10. marec 2022.
72 Ps-2/22, z dne 27. oktober 2022.
73 U-I-37/97, z dne 5. marec 1999, tč. 2.
74 Up-301/96, z dne 15. januar 1998, tč. 18, 22 in 25.
75 Up-301/96, z dne 15. januar 1998, tč.11 in 15
76 Ibid., tč. 16 in 22 in Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 23.
77 Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 24 – 26.
78 Ibid., tč. 27.
79 Ibid., tč. 28 in 29.
80 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 34.
82 Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 30 in 32.
82 Ibid., tč. 31.
83 U-I-115/96, z dne 13. junij 1996, tč. 5.
84 U-I-184/97, z dne 10. februar 2000, tč. 2.
85 U-I-165/94, z dne 6. junij 1996, tč. 11.
86 Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 36.
87 Up-301/96, z dne 15. januar 1998, tč. 18.
88 Müller, Militant Democracy and Constitutional Identity (2018), str. 415.
89 Up-301/96, z dne 15. januar 1998, tč. 18 in 19.
90 Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 20.
91 Pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Špelce Mežnar v zadevi Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 1.
92 Müller, Militant Democracy and Constitutional Identity (2018), str. 420.
93 Npr. v Nemčiji, kjer začetek postopka lahko zahtevajo spodnji in zgornji dom parlamenta, zvezna vlada in v nekaterih primerih tudi deželna vlada.
94 Pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Špelce Mežnar v zadevi Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 15.
95 Mp-1/96, z dne 12. december 1996, tč. 7.
96 Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika mag. Matevža Krivica v zadevi Mp-1/96, z dne 12. december 1996, tč. 3 in 4.
97 Ibid., tč. 5.
98 Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika dr. Lojzeta Udeta v zadevi Mp-1/96, z dne 12. december 1996, tč. 4.
99 Pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Špelce Mežnar v zadevi Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 15.
100 Ibid., tč. 16 – 18.
101 Sopodpisniki pobude so bili Luke Perš, Vitomir Gros, Franci Feltrin, Slavko Kmetič, Borut Korun, Iva Pavlin-Žurman in Jiri Kocica.
102 Ps-1/22, z dne 10. marec 2022.; D.K., Na US pobuda za prepoved SD in Levice po sodbi ESČP, URL: https://siol.net/novice/slovenija/na-us-pobuda-za-prepoved-sd-in-levice-po-sodbi-escp-569900.
103 Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 1-5.; Pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Špelce Mežnar v zadevi Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 17.
104 Ps-1/22, z dne 10. marec 2022, tč. 37.
105 Ibid., tč. 7.
106 Ibid. tč. 38 – 40.
107 Ps-2/22, z dne 27. oktober 2022.
108 Tyulkina, MILITANT DEMOCRACY: UNDEMOCRATIC POLITICAL PARTIES AND BEYOND (2016), str. 37.
109 Ibid. str. 34.