Ker sva soavtorja mnenja, da obstaja že dovolj skrajno pustih in objektivnih poročil z glavne obravnave, sva sklenila, da spiševa nekaj do bralca bolj prijaznega, berljivega. Poročilo, ki v svojem bistvu združuje formo in vsebino poročila uradne narave in tekočega leposlovnega besedila. Skupno sva za materijo poročila obiskala eno zaslišanje oškodovanke1 (KD goljufije) in eno glavno obravnavo (KD zatajitve) na Okrajnem sodišču v Ljubljani, eno glavno obravnavo na Okrajnem sodišču v Kamniku (KD zalezovanja in poškodovanja tuje stvari) in dve glavni obravnavi na Okrožnem sodišču v Ljubljani (prva za umor in druga goljufija na škodo Evropske unije (in pomoč) in preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zadeva »Stožice«). Za osrednjo temo poročila sva izbrala najino prvo glavno obravnavo, ker sva se na njej prvič dejansko soočila z močjo kazenskega prava oz. državnim monopolom prisile, kot tudi zaradi prijaznosti sodnice, okrožnega državnega tožilca in sodnijskega osebja, ki se naju je nadvse dotaknilo. 

Po številnih neuspešnih prizadevanjih, da bi glavni obravnavi kazenskega postopka prisostvovala v Ljubljani, sva poklicala na Okrajno sodišče v Kamniku, kjer so naju sprejeli odprtih rok. Na vprašanje, ali lahko prideva na glavno obravnavo, nama je sodni sluga podal dobrodušen: »Saj je javna!« Ta popolni prelom z ljubljansko prakso, kjer sva lahko le nemočno čakala pred vrati sodišča in upala, da nam bodo varnostniki in sodniki dovolili vstop, pri čemer ni bilo zagotovila, da se bo obtoženi dejansko tudi pojavil, naju je prijetno presenetil. Presrečna sva zapustila Mali trg, kjer sva bila čakala vhodom Okrajnega sodišča v Ljubljani še z množico drugih študentov, in se zapeljala proti s soncem obliti Gorenjski. Vožnja je bila polna optimizma, saj sva se zavedala, da sta nama mesti na sodni klopi zagotovljeni, obtožencu pa prav tako; zadeva je bila namreč priporne narave. 

Domnevnemu storilcu se je očitalo kaznivo dejanje zalezovanja po 134.a členu Kazenskega zakonika in kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu Kazenskega zakonika. Še preden so obdolženca privedli, sva na hodniku sodišča lahko opazila okrožnega državnega tožilca v znameniti sivi togi, dve priči, pozneje pa tudi zagovornico, ki si je kmalu po prihodu nadela značilno togo v bordeaux barvi. 

Že tu sva lahko opazila male in zelo zanimive neformalnosti. Ena izmed prič naju je vprašala, če veva, skozi katera vrata bo obdolženi priveden, češ da noče, da gre mimo nje. Prav tako so naju presenetila skrajno neformalna hodniška pogajanja med okrožnim državnim tožilcem in zagovornico, ki je svoji stranki želela zagotoviti milejšo sankcijo, če treba tudi skozi priznanje na glavni obravnavi. Kake posebne domneve nedolžnosti v zraku ni bilo čutiti. To je bila najina prva izkušnja kazenskega prava v praksi. 

Končno je bil pripeljan obtoženec - priveden z lisicami na rokah. V praksi sva videla in (pasivno) doživela prisilno privedbo na sodišče. Po eni strani naju je pogled vklenjenega človeka prizadel, po drugi strani pa sva bila po številnih izkušnjah, ko so se obdolženci požvižgali na starorimski rek »Si in ius vocat, ito« in naju pustili zgolj s sklepom sodnice, da se glavna obravnava ne opravi, nenavadno pomirjena. Pripor se je pokazal kot druga plat zgoraj navedenega rimskega reka: »ni it, igitur em capito«, če ne pride, ga privedi. 

Ob deseti uri se je s sklepom sodnice pričela glavna obravnava. Kot strokovna javnost smo bili na zapisniku navedeni tudi študenti Pravne fakultete2. Sodnica je prebrala imena udeleženih, tudi prič. Oškodovanka ni bila prisotna in je svojo odsotnost opravičila. Nastopil je obdolženi. Bil je že zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, s katerega zaslišanja mu je sodnica nato prebrala podatke. Povprašan je bil med drugim po identifikaciji, datumu rojstva oz. starosti, zakonskem stanu, izobrazbi, mestu stalnega ali začasnega prebivanja, morebitnih otrocih, številu in starosti le-teh, zanimivo za nas tudi o pismenosti. Prav tako je bilo ugotovljeno in potrjeno, da je bil obtoženi za isto kaznivo dejanje zalezovanja po 134.a členu že pravnomočno obsojen pred istim sodiščem dne 9. 9. 2021, tedaj na pogojno zaporno kazen, ki bi bila z izvršitvijo novega kaznivega dejanja zdaj prekršena. 

Okrožni državni tožilec je prebral obtožni predlog. Obtoženca je bremenil sledečega. Obtoženi je svojo nekdanjo zakonsko partnerico zalezoval in navezoval stike, čeprav mu je bilo to s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano. Poslal ji je dve elektronski sporočili, ki ju je okrožni državni tožilec nato tudi prebral. Iz njih smo lahko zaznali posebno žaljivo vsebino z  uporabo skrajno nedostojnih besed in besednih zvez. Med drugim obdolženi v sporočilih preklinja čez nekdanjo zakonsko partnerico, obenem pa jo prosi v zvezi z njunim mladoletnim sinom, ki ji je bil zaupan. 

Obdolženi naj bi pozneje tudi prišel do stanovanja, kjer živita nekdanja žena in prej omenjeni mladoletni sin, nato pa klical sina (kar mu je bilo sodišče že pravnomočno prepovedalo) in na terasi stanovanja pustil hrano. Mati in sin sta bila zaradi tega prestrašena, bala sta se, da jima bo kaj storil; zagrnila sta zavese in ugasnila luči, da je stanovanje delovalo prazno. Obdolženi se tu ni ustavil. Na parkirišču naj bi se spravil na avtomobil nekdanje zakonske partnerice. Njen BMW 118 (bele barve) naj bi poškodoval v vrednosti 2000 €, s čimer je izpolnil še zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1. 

Okrožni državni tožilec je s tem zaključil opis ravnanj in navedbo očitanih kaznivih dejanj ter svoj govor sklenil z izjavo, da bo v primeru priznanja krivde na glavni obravnavi predlagal, da se obdolžencu za vsako kaznivo dejanje izreče kazen štirih mesecev zapora, kar bi z uporabo pravil o steku (sic!) skupaj prineslo sedemmesečno zaporno kazen, hkrati pa se prejšnje pogojne obsodbe ne bi preklicalo, ostala bi torej pogojna. 

Sodnica je obtoženca vprašala, če je razumel povedano, na kar je zadnji odgovoril pritrdilno. Sodnica ga je seznanila s posledicami priznanja krivde na glavni obravnavi, nakar je obtoženi obe kaznivi dejanji priznal. Ob vprašanju, če bi rad še kaj povedal, je obtoženi solznih oči povedal, da dejanje obžaluje in da je le »želel sinu dobro«. Vprašanj za sodišče ni imel. 

Posledično zaradi priznanja krivde ni bilo nastopa prič, ki so sodišče zapustile, ne da bi spregovorile, v rokah držeč le potrdilo o prisotnosti na sodišču. Sledila je zaključna beseda strank. 

Začel je okrožni državni tožilec, ki je ocenil, da je za izvršena kazniva dejanja kazen sedmih mesecev blaga, in izpostavil možnost višje zaslužene (sic!) kazni. Dodal je še sledeče. Obdolženec je zlorabil zaupanje sodišča s pogojno obsodbo in kršitvijo le-te. Še huje naj bi bilo, da je načel avtoriteto sodišča. Vendar je tožilec poudaril, da pri kaznovanju uporabi najprej milejšo, nato pa strožjo kazen. Nato je omenil cilj resocializacije storilca in zavezo upoštevati načelo humanosti, saj si želi, da bi bila možna vzpostavitev stikov z otrokom, zato predlaga zaporno kazen brez preklica prej izrečene pravnomočne pogojne kazni. 

Zaključno besedo je dobila  nekoliko živčno delujoča zagovornica, ki jo je očitno zadela »napaka v komunikaciji«, kot se je sama izrazila, saj je bila prepričana, da ji je okrožni državni tožilec na neformalnih pogovorih na hodniku sodišča zatrdil, da bo v primeru priznanja krivde na glavni obravnavi predlagal še eno pogojno kazen. 

Tožilec ji je ostro nasprotoval in ji zabrusil, da se je z njo pripravljen spopasti, nato pa še dodal, da predlaga, da se obtoženemu v skladu s 73. členom KZ-1 vzame telefon, s katerim je nekdanji ženi pošiljal sporočila in podaljša pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Sodnica je tožilca ustavila in posedla, zagovornico pa opozorila, da gre za zaključne besede. 

Odvetnica je izpostavila, da se obtoženi dejanja kesa, da je želel le videti sina, njegovo zavedanje, da tako v prihodnje ne sme ravnati in da tudi ne bo. Predlagala je izrek pogojne kazni, da bi se s tem zasledovalo »možnost dejanske rehabilitacije obdolženega«, in hišni pripor. 

Besedo je dobil še obdolženi, ki je izpostavil svoje težave – življenje skupaj in skrb za mater, katere pokojnina ne zadošča niti za kritje najemnine stanovanja, povedal je, da bi v kratkem dobil redno pogodbo o zaposlitvi kot mesar na ljubljanski tržnici in da čaka na operacijo vratnih vretenc. Če bi mu izrekli zaporno kazen, bi mu vse dane priložnosti izginile. 

Ponovno se je oglasil okrožni državni tožilec in rekel: »Pogojna kazen ni na mestu!« a ga je sodnica kmalu posedla. Obramba je še izjavila, da se ji zdi varnostno nadzorstvo obtoženca primerno. S temi kratkimi izjavami so se zaključile tudi zaključne besede in sodna dvorana se je dala izprazniti v čakanju do sodbe. 

Pa vendar sva še minuto ostala v njej. Sodnica je prijazno ponudila, da nama odgovori na morebitna vprašanja. S sodnico smo odprli vprašanje razpotja; v tem konkretnem primeru na podlagi drugega člena Ustave na dihotomijo med pravno in socialno državo; po eni strani bi si obtoženi zaslužil nepogojno zaporno kazen zaradi že izkazanega nespoštovanja pravnega reda družbe in zavračanja vsakih že preteklih intervencij tako organov sociale kot tudi pravosodja, po drugi strani pa bi z njegovo nepogojno obsodbo, ki bi bila v razmerju z rekom Dura lex sed lex, popolnoma upravičena v širši sliki, socialno ogrozili ne samo njega, ki ne bi pridobil redne zaposlitve, ki se mu je ponudila, ampak tudi njegovo mater, ki je v socialno šibkem položaju. Tako imamo na obeh straneh argumente pro et contra, ampak ker v tem primeru sledimo ne samo pravnemu redu kot dobrini, ki jo je potrebno varovati, ampak predvsem zdravemu razvoju otroka, ki kot tak potrebuje stabilno in varno okolje, ki ga oče s kriminalno relevantnimi ravnanji ne omogoča, celo nasprotno destabilizira s svojimi ekscesi, se zdi, da tu pravno-socialna materija zaslužene kazni in otrokove koristi prevesi tehtnico stran od socialnega stanja obtoženca. Sodnica nama je pojasnila, da je desetletni sin pisal prijateljici, kako zelo se boji očeta, pri tem je izjavila, da to za desetletnika že ni nekaj normalnega. Prav tako nama je povedala nekaj več o obtoženčevi prejšnji kršitvi prepovedi približevanja septembra lanskega leta, ko naj bi, kot se je sama izrazila: »Priznal krivdo s figo v žepu,« da je nato dobil pogojno kazen. V njenem tonu je bilo moč čutiti, da bo v celoti sledila tožilčevemu predlogu kazni in da bi v primeru, ko ne bi bilo priznanja na glavni obravnavi (330. in 285.č/VI člen ZKP), naložila višjo kazen. 

Prav tako naju je zanimala majhna, pa vendar omembe vredna tema referenčnih številk sodnih postopkov. Ker so nas državni tožilci, ki so bili imeli predavanje na Pravni fakulteti, obvestili oz. nam svetovali, naj pri iskanju za poročilo postopka z zagotovljeno izvedbo iščemo opravilno številko III K – priporno zadevo. Glavna obravnava tega primera je namreč imela opravilno številko II K, čeprav je šlo za priporno zadevo. Kako to? V ZKP in Redu za sodišča namreč nisva našla odgovora. Sodnica nama je pojasnila, da imajo vsa sodišča opravilne številke postopkov urejene drugače. V Kamniku imajo vsi kazenski postopki opravilno številko II K, drugod pa spet drugače, skoraj po prostem preudarku. Ker je eden izmed naju tutor za pravno zgodovino, sva kaj kmalu našla povezavo tega modernega pojava z običajnim pravom in pravnim partikularizmom daljno preteklih časov pred velikimi kodifikacijami, ki so poenotile pravo. Kako poenotenje opravilnih številk gotovo ne bi škodilo. 

V imenu ljudstva je bila stoječim prisotnim dana sodba. Obtoženi se je prelevil v obsojenega, sodnica je popolnoma upoštevala tožilčev predlog sankcije3 in storilca kaznivih dejanj zalezovanja in poškodovanja tuje stvari obsodila na sedemmesečno zaporno kazen, pri čemer je v veljavi ohranila prejšnjo pogojno kazen. S tem je bil sodni postopek zaključen in kmalu so zdaj obsojenca odvedli. Obogatena za nova spoznanja in nekaj popisanih listov sva se vrnila v prestolnico. 

Dvomiva, da bo kazen starega povratnika resocializirala ali starinsko izraženo poboljšala. Hkrati se sprašujeva o smislu kazni, če se bo storilec po njej prej ali slej spet vrnil v stare vode. Je kazen sploh smiselna? Ali je morda smiseln dolgotrajnejši odvzem prostosti? 

O KAZNIVIH DEJANJIH TEGA PRIMERA 

Zalezovanje 

134.a člen 

(1) Kdor koga drugega ali njegovega bližnjega s ponavljajočim se opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev zalezuje in pri njem ali pri njegovem bližnjem s tem povzroči prestrašenost ali ogroženost, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. 

(2) Če je zalezovana oseba mladoletna oseba ali slabotna oseba, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let. 

(3) Pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena se začne na predlog. 

 

Sama dikcija 134.a člena je po svoji naravi enoakten kolektiven delikt, z nepravim objektivnim pogojem kaznivosti (»in s tem povzroči«), ki je vezan na subjektivni zakonski znak »prestrašenost ali ogroženost«, storilec za izpolnitev zakonskih znakov alternativ ne potrebuje izpolniti obeh, temveč le eno zaradi disjunktivnega veznika ali, ki tvori alternativno izbiro. Izpolnitev se bo presojala na podlagi objektivno-subjektivnega kriterija, torej ali bi se na podlagi takšnega ravnanja povprečen človek počutil ogroženega oz. prestrašenega in nato ali se je ta žrtev tega konkretnega delikta počutila ogroženega oz. prestrašenega. V obeh kriterijih na podlagi našega primera je odgovor jasno pritrdilen. Glede kolektivnosti, ki pomeni niz izvršitvenih ravnanj, ki so usmerjena proti isti prepovedani posledici (delikt varuje nedotakljivost osebnega življenja, saj se nahaja v poglavju KD zoper človekove pravice in svoboščine), lahko ponovno jasno  potrdimo izpolnjenost več zakonsko predvidenih alternativ, tako je obsojeni poskušal stik navezati preko telefona (na GO je bilo prebranih več sporočil obsojenega, ki jih je poslal nekdanji partnerici), poskušal ga je navezati v živo (nekajkrat) in večkrat je mater ter sina prikrito opazoval. Posebnost tega konkretnega dejanskega stanu je to, da ni bil končni cilj storilca navezovanje stika z materjo, temveč s sinom, mati je bila potemtakem le sredstvo, preko katerega je želel storilec priti do sina, zato se je okrožni državni tožilec najverjetneje odločil za subsumpcijo pod 134.a/I in ne v zvezi z drugim odstavkom, kljub temu, da je bil dejanski cilj vsega storilčevega ravnanja pridobitev stika s sinom, ki mu jih je iz očitno utemeljenih razlogov pristojni organ prepovedal. 

Iz opisov ravnanj storilca, njegovega prostaškega govorjenja, SMS sporočil, ki so bila prežeta s pristnim primitivizmom in začinjena z obilico kletvic, opisa njegovih življenjskih razmer, je jasno, da gre za človeka na nesrečni strani osebnostnih lastnosti, ki jih tudi izliva v zunanji svet s svojimi ravnanji, človeka, ki mu ni mar za interese nikogar drugega razen sebe. Te interese je preslikal v svojega sina in jih podredil predstavi, kako zelo njegov sin potrebuje stike z njim in njegovo gmotno pomoč v obliki daril in hrane, kljub temu da sta mu tako CSD kot tudi mati sina večkrat obelodanila kako zelo negativen je njegov vpliv na sina (otrok se ga boji, kot je bilo razvidno iz sporočil otroka svoji sošolki). Gre za tip storilca, ki ga je zelo težko, če ne praktično nemogoče odvrniti od ravnanj, ki bi bila kazenskopravno relevantna, saj razuméva stike, ki jih je hotel doseči kot pravico, ki po moči presega pravice drugih in v končni fazi prednjačijo pred samim družbenim redom.  

Poškodovanje tuje stvari 

220. člen 

(1) Kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. 

(2) Če je povzročena škoda velika, se storilec kaznuje z zaporom do petih let. 

(3) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog. 

 

Storilec je izpolnil zakonske znake tega KD v časovni in vsebinski povezavi z enim od ravnanj v sklopu kolektivnih ravnanja po 134.a, pri 220./I gre za enoaktno netrajajoče in alternativno dejanje glede na dejansko škodo do katere storilčevo ravnanje privede. Objekt varstva je tuja lastnina (dobrina nedotakljivosti premoženja) in celokupnost pravice lastnika z njo razpolagati. V našem primeru je storilec iz maščevalnih destruktivnih nagibov do matere svojega sina v ekstazi svoje jeze odtrgal stranska ogledala avtomobila in večkrat udaril z roko po njem, glede na tip avtomobila (naveden zgoraj)  je bila škoda ocenjena na vrednost 2000 €. Ob natančnem razumevanju tega dotičnega dejanskega stanu nam kaj hitro postane jasno, da je bilo to KD poškodovanja povsem stranskega pomena in v psihološkem smislu predstavlja le eksces storilca, ker ni dosegel hotenega. Kot otrok, ki začne razmetavati svoje igrače, ker ne doseže pri roditeljih, da bi mu dovolili gledanje risank. Opominjam bralca, da naj to ravnanje presoja v luči karakterja osebe, ki je že bil argumentiran v prejšnji točki. 

 

O STEKIH 

Ker imamo dve kaznivi dejanji, se mora sodišče ob krivdoreku konkretno opredeliti in argumentirati vrsto in višino sankcije, ki zadane obsojenega storilca. V našem primeru gre za zanimivo situacijo, saj imamo kolektivno kaznivo dejanje v steku z enoaktnim netrajajočim kaznivim dejanjem. Sodišče se je v našem primeru opredelilo zelo pavšalno in nekorektno, namreč izreklo je le rezultat (sedemmesečna nepogojna zaporna kazen) in ne tudi relevantnega argumentiranega premisleka, kako je do njega prišlo. Tako bi jim v tem primeru predlagala sledečo argumentacijo: ker gre že iz dejanskega stanu razvidno za časovno povezano izvršitev obeh kaznivih dejanj, torej storilčevo uničevanje oškodovankine lastnine kot agresivni odziv na neuspel poskus navezave stika, govorimo časovni in krajevni povezanosti izvršitve obeh kaznivih dejanj; ker gre za dve kaznivi dejanji, ki varujeta diametralno nasprotne dobrine, na eni strani dobrine zasebnosti in na drugi strani varstvo premoženja, bi bilo najbolj primerno argumentirati v smer pravega realnega steka, saj dejanja povezuje le čas izvršitve, kraj izvršitve in oseba ki je bila oškodovana, argument pravosti pa se skriva predvsem v različnosti dobrin (različna poglavja kot najbolj očiten indic). 

 

O ODMERI KAZNI 

Sodba je v celoti sledila predlogu ODT-ja in tako je bil storilec obsojen na 4 mesece za vsako posamezno kaznivo dejanje in po »pravilih o steku« (besede ODT-ja in sodnice) na enotno nepogojno zaporno kazen v dolžini 7 mesecev s poudarkom na načelu humanosti kot rešilni bilki za tako kratko kazen. 

V tem primeru bi lahko spet govorili o prenagljenosti in poenostavitvi primera s strani tako tožilstva kot sodstva. Smotrnost tako kratke kazni ni utemeljena, glede na razpoložljiva dejstva o dejanskem stanu in historiatu storilca. Že res, da mogoče storilec sam  ni sposoben v popolnosti razumeti pomena svojih ravnanj, ampak nikjer v zakonu ne piše, da je zakon milosten do manj mislečih ljudi, prej je takšna odločitev v skladu z  krščanskim izročilom »Blagor  ubogim v duhu, kajti njihovo bo božje kraljestvo« (Matej 5,3), sploh pa ne v primeru, ko gre za »povratnika«, obsojeni je bil nazadnje obsojen za istovrstno kaznivo dejanje (134.a/I) lani septembra. Po našem mnenju bi bila primerna kazen za kaznivo dejanje po 134.a/I členu 7 mesecev zaporne kazni in po 220./I  členu 6 mesecev zaporne kazni, kot skupna enotna kazen bi se mu izreklo eno leto in en dan zaporne kazni. Storilec, ki kot človek ni najbolj razmišljujoč, potrebuje več časa, da ozavesti svoja grda ravnanja in doseže spravo s seboj, družbo in družino. Čas celi vse rane, več kot ga preteče s storilcem v zaporu, bolj se lahko le ta oddalji od starega jaza in ob ponovni resocializaciji, po prestani kazni, zaživi novo življenje z manj skušnjavami, da bi se vrnil na stara pota. V tem pogledu dejansko »ubijemo dve muhi na en mah« dopustimo da se bo njegov sin razvijal v varnem okolju brez kontraproduktivnih intervencij očeta, oče pa se bo v zaporu naučil pravil družbenega reda in če se lahko pošalim: dokončno odrasel in s tem prerasel patetične poskuse navezovanja stikov, ki so že po svoji naravi zgrešeni v tej obliki, kot si jih je predstavljal storilec. 

Kako bi sodnica odločila v primeru, da do priznanja krivde na glavni obravnavi ne bi prišlo,  je težko reči. Meniva, da bi bila kazen višja. Samo priznanje je sodnici omejilo svobodo, namreč ni mogla preseči kazni, ki jo je predlagal okrožni državni tožilec (glej 330. in 285.č/VI člen ZKP). Vseeno pa je imela več svobode, kot bi je bila deležna ob priznanju krivde na podlagi sporazuma o priznanju krivde. V tem primeru bi bila na tak (sprejet) sporazum absolutno vezana. 

ZA ZAKLJUČEK 

Možnost prisostvovati na sodni obravnavi, kjer se izvaja ius dicere in celo ius dare, je za mladega pravnika pravica, privilegij in doživetje. Izkušnja izvedbe javne sodne oblasti v slušateljski sodni klopi nas opominja na delo, ki nas v veliki meri čaka po opravljenem pravosodnem izpitu. Pomeni vpogled v kompleksen sistem ne zgolj prava in pravil, ki jih poudarja učni proces, temveč ljudi, ki ta sistem živijo in ga držijo pri življenju. Spoznamo okolje, kjer storilec kaznivega dejanja ni nek brezimni A, temveč resnična persona z imenom, zgodbo in osebnostjo. V materialnem vidiku spoznamo resničen dejanski stan neskončnih spremenljivk, iz katerega so stranke in sodišče dolžni izluščiti pravnorelevantno resnico, ki s subsumpcijo zakonskega opisa lahko vodi v sodbo. Procesno pravo nas seznani z dejansko možnostjo neenakosti orožij, kjer se lahko na sodišču spopadeta (kot v tem primeru) spretni tožilec in zagovornica, v drugih primerih pa ena državna tožilka z goro papirja proti štirim nabritim odvetnikom s štirimi gorami papirja (primer umora) ali dve državni tožilki proti sedmim odvetnikom (zadeva »Stožice«). Ena stvar je pravo v knjigi s paragrafastim ovitkom in druga tista, ki jo je moč videti v sodnih dvoranah in drugih prostorih, kjer se gibljejo in delajo stranke v postopku.  

Še poseben poudarek in grajo morava dati tistim, ki žal ne poznajo niti pravne knjige, temveč zakonska besedila in njihovo razumevanje iščejo in širijo po prostorih internetnih forumov ter drugih mestih, kjer prava generalno ni najti. Tovrstne duše, ki so za juriste analogne temu, kar so proticepilci za zdravnike, kot tudi slovenske novinarje, ki prepogosto državno pravosodje in pravnike nasploh neupravičeno dajejo v nič, prijazno vabiva, da obiščejo kako glavno obravnavo. Saj so vendar javne! Táko možnost zavreči negativne podobe slovenskih medijev o državnem pravosodju, sploh o njihovem pisanju o tožilcih na sodišču, bi skrbno priporočila vsem laičnim poznavalcem pravnega sistema s prisotnim Dunning-Kruger efektom. Morda bodo tedaj relativno zadovoljno dojeli, da sistem deluje. Prav gotovo ne idealno, pa vendar. Deluje.