Uvodoma

Ljudje vsakodnevno vstopamo v visoko število interakcij. Tekom takšnih interakcij pogosto ocenjujemo položaj našega sogovornika v raznih hierarhijah – bodisi socio-ekonomskih, bodisi ocenjujemo osebo po izgledu, lahko pa ocenjujemo njeno kognitivno sposobnost. Med takšnimi interakcijami se včasih zgodi, da osebo izstopa kot izjemno intelektualno sposobna, »pametna«, toda kakšno vsebino pravzaprav skrivajo takšne oznake? Obe oznaki se dotikata vprašanja mentalnih, kognitivnih zmogljivosti posameznika. Pogosto se oznaka »pameti« ali visoke »sposobnosti« uporabi namesto bolj kompliciranega opisa za učinkovito, fleksibilno in hitro delovanje posameznikovega intelekta. Vprašanje intelektualnega funkcioniranja pa je zanimivo tudi v empirično-znanstvenih krogih, predvsem v krogih psihologije.

Kaj je inteligentnost in kaj IQ?

Inteligentnost je splošna mentalna sposobnost, ki med drugim obsega sposobnost razlogovanja, planiranja, reševanja problemov, abstraktnega razmišljanja, razumevanja zapletenih idej, hitrega učenja in učenja iz izkušenj. Pri tem ne gre samo za t.i. učenje iz knjig ali sposobnost uspešnega reševanja testov, pač pa inteligentnost odraža širšo sposobnost za razumevanje posameznikovega okolja – osmišljanja stvari in dogodkov ter ugotavljanja, kaj narediti oz. kako ravnati v dani situaciji. Inteligentnost tako služi opisu posameznikovih kognitivnih sposobnosti.

Hkrati je inteligentnost izmerljiva in inteligenčnostni testi (pogosto imenovani IQ testi) jo lahko izmerijo precej zanesljivo – izmed vseh psiholoških instrumentov so prav inteligentnosti testi najbolj natančni. IQ nam pove relativno inteligentnost posameznika, tj. posameznikov položaj v populacijski razporeditvi inteligentnosti, ki jo predstavlja normalna oz. Gaussova krivulja. Večina ljudi je na spektru nekje na sredini, torej okoli povprečnega IQ-ja, ki znaša 100, s premikom proti skrajnostima pa se razporeditev ljudi redči. Tako imamo na obeh ekstremih, ki predstavljata na eni strani intelektualno nadarjenost, in ga simbolizira IQ nad 130, in na drugi strani intelektualno prizadetost, ki jo predstavlja IQ pod 70, skupaj samo okoli 5 odstotkov populacije.

Inteligentnost je torej lastnost, ki nam pove posameznikovo sposobnost prepoznavanja, učenja in apliciranja abstraktnih konceptov, in jo lahko izmerimo s psihološkimi instrumenti – t.i. IQ testi – ki podajo rezultate v obliki IQ-ja posameznika.

Zakaj je IQ relevanten za pravo?

Pravo s svojimi pravnimi pravili normira človekovo vedenje – tj. opredeljuje dopustnost ali nedopustnost določenih ravnanj. Pravna pravila se sicer redko neposredno opredeljujejo do kognitivnih kapacitet posameznika – IQ posameznika torej načeloma ni neposredno relevanten za pravo. Posameznikove sposobnosti razlogovanja, planiranja, reševanja problemov in abstraktnega razmišljanja pa vseeno vplivajo na njegov odziv na in navigiranje po pravnih pravilih.

Čeprav IQ ni nujno neposredno relevanten z vidika pravnih pravil pa lahko opazimo, da sodišča oz. izvedenci v praksi vseeno uporabljajo IQ teste, in sicer predvsem v naslednjih pravnih sferah:

1. za ugotavljanje mentalnih stanj v času izvršitve kaznivega dejanja,

2. za testiranje obdolženčeve razpravne sposobnosti in sposobnosti odreka t.i. Miranda pravic,

3. za ocenjevanje verjetnosti prihodnjega ravnanja in

4. kot eden od kriterijev za diagnosticiranje intelektualne razvojne motnje (ang. intellectual development disorder), ki glede na vzpostavljeno prakso na podlagi primera Atkins proti Virginiji v ZDA preprečuje izvršitev smrtne kazni.

Kljub temu pa ocenjevanje inteligentnosti oz. uporaba IQ testov pred sodišči predstavlja določene metodološke in tudi konceptualne probleme.

Problemi z ocenjevanjem inteligentnosti pred sodišči

1. Odgovorna uporaba IQ testov in razločevanje med različnimi testi

Pogosta napaka v dojemanju merjenja inteligentnosti je mišljenje, da obstaja samo eden oz. ena vrsta IQ testov, v resnici pa obstaja precejšnje število instrumentov, ki merijo posameznikovo inteligentnost (recimo WAIS-III, Stanford-Binet Intelligence Scale, Kaufman Adolescent and Adult Intelligence Test, če jih naštejem samo nekaj). Čeprav izraz IQ test pokriva vse naštete in podobne teste, so si te med seboj precej različni – ne samo v svoji izvedbi in vsebini, ampak tudi v natančnosti rezultatov, ki jih podajo. Brez strokovnega vodstva lahko pravni strokovnjaki vse teste tretirajo kot enakovredne, enako kvalitetne ocenjevalce posameznikove inteligentnosti, čeprav to ne drži. Natančnost testov je še toliko bolj pomembna v sferi smrtne kazni, kjer lahko 1 točka razlike v izmerjenem IQ-ju spremeni posameznikovo diagnozo intelektualne razvojne motnje (eden od kriterijev za diagnozo je IQ, ki je manjši od 70; a contrario pomeni izmerjen IQ višji od 70 odsotost takšne diagnoze) in tako možnost, da je izpostavljen smrtni kazni. Prav zato so se pojavila priporočila, da bi se od sodišč (oz. dela izvedencev) zahtevala uporaba vsaj enega standardiziranega testa za merjenje intelektualnega funkcioniranja, prav tako pa naj bi se predpisal postopek za izvajanje takšnih meritev, ki bi se skladal z sprejeto prakso stroke in bi ga izvedel strokovnjak, ki je izurjen v izvajanju, ocenjevanju in interpretaciji takšnih testov.

2. Variacija v posameznikovih rezultatih in učinek vaje

Dejstvo, da se lahko posamezniku pojavi nihanje v rezultatih inteligentnostnih testov, je lahko nekoliko kontraintuitivno, še sploh za pravnike, ki se ne ukvarjajo pogosto s psihološkimi aspekti posameznega funkcioniranja. Razširjena je torej laična percepcija, da bo posamezniku test vedno pokazal isti IQ ter da se njegove kognitivne sposobnosti ne bodo spreminjale tekom življenja.

Za boljšo predstavo variacije v posameznikovih rezultatih na inteligentnostnih testih si lahko zamislimo analogijo s športnikom. Recimo, da želimo preveriti formo šprinterja, zato merimo čas, ki ga potrebuje, da preteče 100 metrov. Recimo tudi, da eksperiment strukturiramo tako, da vsak teden opravimo tri meritve – eno v ponedeljek, eno v sredo in eno v petek – formo pa spremljamo štiri mesece. Verjetno je, da bomo opazili dva pojava: 1.) dobili bomo precej raznolike rezultate, ki bodo odvisni od »dnevne forme« posameznika in 2.) če bo atlet efektivno treniral, se bo izmerjen čas zmanjševal oz. bodo rezultati boljši. Obe lastnosti lahko preslikamo na situacijo IQ testov. Ne samo, da se pojavi variacija v izidih IQ testov zaradi »dnevne forme«, na izid vpliva tudi t.i. učinek vaje (ang. practice effect) – situacija v kateri se lahko pri posamezniku IQ umetno dvigne, če opravi več IQ testov v obdobju med 6 in 12 meseci.

3. Hlinjenje intelektualne razvojne motnje

Inteligentnostni testi so eni bolj zanesljivih in natančnih psiholoških instrumentov, kljub temu pa so lahko rezultati posameznega testa popolnoma nenatančni zaradi neveljavne izvedbe oz. poročanja simptomov, še posebej v primeru, če obstajajo zunanje spodbude za hlinjenje (recimo dejstva, da te potencialno čaka nižja kazen). Ravno zaradi precedenčnega primera Atkins proti Virginiji so se začele špekulacije, da se bo razširilo hlinjenje intelektualne motnje, da bi se posamezniki izmuznili smrtni kazni. Kljub temu je dejanska številka oseb, ki na testih ne odgovarjajo iskreno – svoje odgovore hlinijo – empirično nekoliko nejasna.

Opozoriti pa je potrebno, da je ocenjevanje pristranskosti odziva oz. hlinjenja na področju psihologije in nevropsihologije pogosto in celo nujno. Glede ocenjevanja posameznikove pristranskosti sta relevantni predvsem dve metodi, in sicer testiranje veljavnosti simptomov (ang. symptom validity testing – SVT) in testiranje veljavnosti izvedbe (ang. performance validity testing – PVT). Pri kliničnem in forenzičnem testiranju se priporoča uporaba večjih testov veljavnosti simptomov in izvedbe, enako pa velja tudi za sfero testiranja kognitivnih sposobnosti obdolženca - za preizkus hlinjenja se recimo priporoča, da se vzporedno z IQ testom izvedejo tudi testi za poslabšanje spomina posameznika, izvajanje kliničnih intervjujev in potrditev motenj v kognitivnem funkcioniranju preko ostalih dokazov, kot so pretekli izidi kognitivnih testov, družinski intervjuji in klinični zapisi. Takšni testi naj bi strokovnjaku namreč omogočali vpogled v potencialno hlinjenje rezultatov.

4. Flynnov učinek

IQ testi so strukturirani tako, da je povprečen rezultat vedno 100 IQ točk, to pa hkrati pomeni, da lahko nastanejo razlike v »surovih« rezultatih v različnih populacijah oz. v različnem časovnem obdobju. Predstavljajmo si, da izvajamo IQ teste vsako leto v obdobju 50 let. Vsako leto bo povprečen IQ enak – tj. 100 točk – število pravilnih odgovorov na testu pa se bo spreminjalo. Prav ta opazka je sprožila raziskovanje Jamesa Flynna, filozofa in psihologa, ki je v svojem delu opazil dvig surovih rezultatov IQ testov med letoma 1932 in 1978 v višini 13,8 IQ točk oz. približno 3 IQ točke vsako desetletje.

Z uvedbo t.i. Atkins precedensa v ameriški sodni praksi pa se je debata o Flynnovem učinku preselila iz sfere razreševanja metodoloških psihometričnih problemov v sfero problematiziranja, kompenziranja rezultatov IQ testov obdolžencev. Eden od kriterijev za opredelitev duševne razvojne motnje je IQ, ki je nižji od 70, takšna diagnoza pa preprečuje izvedbo smrtne kazni. Hkrati je meja 70 binarna – tj. posameznik, ki bo imel IQ 69, ne bo smel biti izpostavljen smrtni kazni in ravno obratno, če bo imel IQ recimo 71. V tem kontekstu lahko prilagajanje za povprečno razliko v rezultatih, ki znaša okoli 3 IQ točke na desetletje, dobesedno pomeni razliko med življenjem in smrtjo obdolženca.

V praksi so se odvetniki začeli posluževati formule, po kateri odštevajo 0,3 IQ točke od rezultata obdolženca za vsako leto, ki je preteklo od izvedbe testa. Če je recimo obdolženec izvedel test leta 2009 in dosegel rezultat 72, test pa se kot dokaz uporabi pred sodiščem leta 2019, naj bi se po tej logiki test prilagodil za 0,3 IQ točke na leto in naj bi se torej leta 2019 pred sodiščem uporabil rezultat 69. Takšno razlogovanje pa v psihološki stroki ni nekontroverzno, ne samo to – tudi v jurisprudenci ni popolnoma jasno, kako naj sodišča tretirajo Flynnov učinek.

Za konec

IQ testi so lahko relevantni za pravo, saj lahko s precej visoko mero natančnosti opišejo posameznikovo splošno mentalno sposobnost. Čeprav se pravo praviloma ne sklicuje neposredno na IQ teste, so ti lahko vseeno relevantni, saj kognitivne kapacitete posameznika v veliki meri vplivajo na njegovo obnašanje in tako navigiranje po pravnih pravilih. Zdi se, da je to prepoznala tudi praksa, saj je uporaba inteligentnostnih testov v delu izvedencev precej pogosta. Hkrati pa je potrebno opozoriti na določene metodološke in konceptualne probleme, ki lahko nastanejo pri uporabi IQ testov pred sodišči. Klasificiramo jih lahko v štiri širše kategorije, in sicer: 1.) zapleti zaradi metodološko neodgovorne uporabe IQ testov in napačne izbire testov, 2.) zapleti zaradi posameznikove variacije v rezultatih in učinka vaje (ang. practice effect), 3.) zapleti glede prepoznavanja hlinjenja intelektualne razvojne motnje in 4.) ovire pri prilagajanju rezultatov na Flynnov učinek.