UVOD

Ruska invazija na Ukrajino 24. februarja 2022 je ogromne množice ljudi prisilila, da so zapustili Ukrajino. Po podatku Visokega komisariata OZN za begunce (v nadaljevanju: UNHCR) s 27. 4. 2022 je Ukrajino zapustilo že več kot 5.300.000 ljudi.1 Množično razseljevanje iz Ukrajine tudi po državah članicah Evropske unije je vzpodbudilo uporabo posebnega mehanizma evropskega prava migracij in azila - Direktive o začasni zaščiti2 (v nadaljevanju: TPD - Temporary Protection Directive). Avtorja v članku kritično obravnavava omenjen mehanizem, razlogujeva o njegovi neuporabi v preteklosti, ga primerjava z ostalimi mehanizmi varstva (mednarodnega) prava migracij in azila, ter opiševa učinke aktivacije TPD na situacijo v Sloveniji.

ZAČASNA ZAŠČITA IN STATUS BEGUNCA

Temeljno varstvo človeka in njegovih pravic v okviru (mednarodnega) prava migracij in azila se zagotavlja na temelju instituta statusa begunca, ki je opredeljen v Konvenciji o statusu beguncev (ti. Ženevska konvencija o statusu begunca). Skupna politika o azilu in priseljevanju je v pristojnosti Evropske unije,3 ki omenjeno področje ureja predvsem z direktivami.4 Evropska unija se pri urejanju statusa begunca znotraj mednarodne zaščite poslužuje predvsem vsebine, ki izhaja že iz Ženevske konvencije.5 Zakonodaja Evropske unije v okviru mednarodne zaščite uvršča še status subsidiarne zaščite.

V okviru slovenske zakonodaje status begunca in subsidiarne zaščite6 ureja Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1).7 ZMZ-1 torej v slovenski pravni red prenaša vsebino temeljnih aktov mednarodnega prava in prava EU s področja mednarodne zaščite.

Začasna zaščita je ena izmed možnih oblik zaščite v okviru prisilnih migracij, ki jo slovenska zakonodaja ureja ločeno od mednarodne zaščite. Na ravni sekundarne zakonodaje EU jo najprej ureja Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (TPD), slovenski zakonodajalec pa omenjeni institut ureja v posebnem zakonu, ločeno od mednarodne zaščite, in sicer v Zakonu o zaščiti začasno razseljenih oseb (v nadaljevanju: ZZZRO).8

Začasna zaščita je mehanizem, ki državam pomaga reagirati na nenaden množičen prihod (razseljenih) oseb z določenega (največkrat konfliktnega) območja. Gre torej za spontano reakcijo države na določen obsežnejši migracijski tok, zato je pravni status, ki ga začasna zaščita nudi, začasen in praviloma v pravicah manj obsežen od statusa begunca.9 Pravice oseb s statusom begunca so na področju socialnega in zdravstvenega varstva, izobraževanja, zaposlitve in dela. Status begunca prinaša pravico do stalnega prebivanja,10 statusa subsidiarne in začasne zaščite pa pravico do začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji.11 Osebe s statusom začasne zaščite lahko med trajanjem začasne zaščite ali po njegovem koncu zaprosijo za mednarodno zaščito.12

Ker določbe TPD niso neposredno uporabljive, je Slovenija omenjeno direktivo prenesla v svoj pravni red, in sicer v ZZRO. Ker gre za direktivo, imajo države članice EU še vedno veliko avtonomije za aktivacijo mehanizma začasne zaščite, razen če Evropska komisija ne vzpostavi enotnega režima aktivacije.13

Upravičenci do začasne zaščite so državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki se ne morejo vrniti v svojo izvorno državo, ne da bi s tem ogrozili svojo varnost (oboroženi konflikti in druge sistematične kršitve človekovih pravic). Kljub statusu upravičenca oseba ne more pridobiti začasne zaščite, če je izvršila vojne zločine, hujše nepolitično kaznivo dejanje, ali pa je obsojena za dejanja, ki nasprotujejo temeljnim načelom OZN.14 Države članice lahko v nacionalni zakonodaji razširijo začasno zaščito na dodatne kategorije razseljenih oseb.15

Na ravni EU lahko aktivacijo TPD predlagata Evropska komisija ali država članica. Obe upravičeni predlagateljici lahko pri tem za mnenje prosita UNHCR. Svet EU (za zunanje zadeve) nato s sklepom ugotovi prihod večjega števila razseljenih oseb (ti. mass influx), prav tako pa v sklepi določi trajanje začasne zaščite.16 Začasna zaščita lahko preneha s potekom časa ali pa na podlagi sklepa, ki ga s kvalificirano večino sprejme Svet EU.17

Z začasno zaščito torej hkrati varujemo človekove pravice množice razseljenih oseb (ki sicer ne nujno izpolnjujejo kriterije za status begunca) in ne preobremenimo sistema za podelitev statusa begunca.

(NE)UPORABA TPD V PRETEKLOSTI

UNHCR ocenjuje, da je v letu 2015 v Evropo prišlo preko Mediteranskega morja skoraj milijon potencialnih prosilcev za azil,18 na poti je bilo več kot 3700 smrti.19 Ker je bila TPD sprejeta 2001, se utemeljeno postavlja vprašanje, zakaj ni bila prvič uporabljena že leta 2015 (in ne šele leta 2022 vsled vojne v Ukrajini).

Nekateri avtorji20 neuporabo TPD leta 2015 utemeljujejo v luči siceršnjih problemov, s katerimi se srečamo, če želimo TPD uporabiti v praksi.

TPD je namenjena vzpostavitvi zaščite ljudi ob njihovem množičnem prihodu (ti. mass influx) iz tretjih držav v države članice Evropske unije.21 Množični prihod pa v direktivi ni podrobneje opredeljen od dikcije odstavka d člena 2 TPD. Množični prihod je tam opredeljen kot “prihod velikega števila razseljenih oseb v Skupnost, ki prihajajo iz določene države ali geografskega območja, če je bil njihov prihod v Skupnost spontan ali s pomočjo, na primer, evakuacijskega programa”. To predstavlja problem, saj bolj praktičnih kazalniki za obstoj množičnega prihoda ne obstajajo - večja je torej nevarnost, da se ugotovitev obstoja množičnega prihoda začasno razseljenih oseb (in posledično uporaba TPD) prepuščata politični volji Sveta EU. TPD denimo ne definira, koliko azilnih sistemov držav članic mora biti preobremenjenih, da je njena aktivacija smiselna.22

Drug razlog za neuporabo TPD v preteklosti je dokaj zapleten postopek njene aktivacije. Svet EU namreč s sklepom po predlogu aktivacije TPD s strani Komisije s kvalificirano večino prepozna obstoj množičnega prihoda.23 Kvalificirano večino je lahko v tem primeru težje doseči, saj terja večjo mero poenotenosti politične volje držav članic, ki pa so lahko v različni meri obremenjene z zadevnim množičnim prihodom začasno razseljenih oseb. Države članice lahko denimo menijo, da v konkretni situaciji njihov azilni sistem ne bo preobremenjen.24 Ne glede na to, je Svet sklep letos za primer Ukrajine sprejel le v dva dni po predlogu Komisije o aktivaciji.25

Kljub temu avtorji izpostavljajo dodane vrednosti aktivacije TPD: v primeru množičnega prihoda oseb ne preobremenimo azilnih sistemov držav članic, hkrati pa nudimo zaščito večjemu krogu ljudi, saj je osebna veljavnost TPD (napram direktivam, ki urejajo mednarodno zaščito na ravni EU) širši. TPD namreč ščiti začasno razseljene osebe ne glede na stopnjo nasilja oziroma ogroženosti in ne glede na razlog preganjanja. Kljub široki osebni veljavnosti TPD, se težave pojavljajo predvsem zato, ker je pojem množičnega prihoda, kot že rečeno, ohlapneje definiran, zato je njegova razlaga prepuščena upravnim organom držav članic.

Dodelitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite je še vedno predmet posamične presoje, TPD pa ubira skupinski pristop, s čimer je zagotovljena čim večja učinkovitost zaščite, države članice pa prihranijo na času in denarju.26

Marca letos je Evropska komisija prvič v zgodovini pričela postopek za aktivacijo TPD, pri čemer se postavlja vprašanje, kako se letošnja situacija razlikuje od vseh prejšnjih, denimo leta 2015, ko do aktivacije TPD ni prišlo. Dejstvo, da Ukrajinci geografsko so Evropejci, razseljene osebe leta 2015 pa večinoma niso bile, kaže na dvojne standarde evropske azilne politike.27  Kontrastno: nov Amnesty International Report je označil vzvode izraelskega oblastniškega delovanja v Palestini za apartheid, ki ga na podlagi podatkov opredelijo kot vojni zločin izhajajoč iz Rimskega Statuta.28  United Nations Relief and Works Agency for Palestine Refugees in the Near East navaja, da se je v njihove programe vključilo kar 4, 3 milijone palestinskih beguncev.29 Na podlagi takšnega razlogovanja ne bi smelo biti dvomov, da je tudi v Palestini nasilje tako vsesplošno in intenzivno prisotno, prihod pa prav tako množičen, da bi bila aktivacija začasne zaščite popolnoma utemeljena.

Po drugi strani aktivacijo TPD letos za primer Ukrajine upravičujeta hitrost in obsežnost izseljevanja ljudi iz Ukrajine proti državam članicam. Ukrajina meji na države članice EU. To pomeni, da med EU in državo izvora oseb, ki množično prihajajo v EU, ni tretje države, ki bi proces kakorkoli ovirala.

Nadalje to tudi pomeni, da se bodo po koncu vojne lahko osebe pod začasno zaščito z naslova te situacije (tj. kategorije iz izvedbenega sklepa Sveta EU za primer o ugotovitvi obstoja prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine30)  relativno hitro in varno vrnile v državo izvora.31

POSTOPKOVNI PREPLET STATUSA ZAČASNE ZAŠČITE IN OSTALIH OBLIK MEDNARODNE ZAŠČITE

O načinu, kako postopkovno usklajevati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito upravičencev za začasno zaščito, TPD molči, enako velja za ZZRO, ki v zvezi s postopkom obravnave napotuje na uporabo  Zakona o upravnem postopku,32 ki ne prinaša nič novega k usklajevanju pravne ureditve postopka za pridobitev mednarodne zaščite za upravičence začasne zaščite. Kljub morebitni suhoparnosti globoke analize postopkovne problematike, ne gre zanikati, da je postopek ključen za učinkovito uveljavitev človekovih pravic, ki jih zagotavljajo Evropska konvencija o človekovih pravicah,33 Ustava Republike Slovenije,34 Konvencija o statusu beguncev, TPD in z njo ZZZRO, država oddela svoj dolg: pozitivnopravno obveznost, ki ji nalaga dejansko sprejeti zakonodajne ukrepe za uresničevanje tistih najobčutljivejših, najpomembnejših pravic, ki gradijo našo ustavnost.

Že res, da je smisel direktive kot akta harmonizacije določitev minimalnih standardov, a naša presoja teh standardov ne sme biti premilostna in k temu priča več argumentov. Sprva sam namen instituta začasne zaščite, ki ne le, da omogoča, da upravni organi niso dobesedno zasuti s prošnjami za mednarodno zaščito, ampak tudi se solidarno in skladno z mednarodnopravnimi in drugimi obveznostmi, ki izhajajo iz prava migracij in azila, odzvati se na hudo situacijo vsesplošnega nasilja. V primeru, da obravnavo prošenj za druge oblike mednarodne zaščite prepustimo naključju, število rešenih vlog dejansko prepustimo naključnim okoliščinam, ki burijo duhove upravnim organom: razne resursne stiske kot npr. premalo kadra, ki bi se z zadevno problematiko sploh lahko adekvatno ukvarjal. Ad absurdum bi se znašli v situaciji, ko bi dejansko celoten sistem zastal, nobena izmed že vloženih prošenj za mednarodno zaščito bi se obravnavala s hudim časovnim zamikom.35 Verjetno bi se zgodilo, da bi bila obravnava prošenj nenatačna, z velikim manjkom individualne obravnave, ki je ena temeljnih zahtev postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Po končanem numerično časovno omejenem obdobju dveh let, bi se znašli v enaki situaciji kot na začetku: možnost, da sistem doživi prezasičenost.36 Da se ne bi sam namen instituta popolnoma izvotlil bi bilo nujno vzpostaviti režim, ki na ravni Direktive določa vsaj način obravnave prošenj za mednarodno zaščito, na ravni zakonodaj pa njegovo razčlembo in predvsem aktivnost politike izvršilne veje oblasti, da se resursi čim bolje stekajo za namen reševanje omenjene problematike.

Možni bi bili različni režimi, zaradi omenjenega namena instituta se zdi za Direktivo najbolj smiselen tisti, kjer se prošnje za mednarodno zaščito upravičencev začasne zaščite obravnavajo že med trajanjem začasne zaščite.37 A z upoštevanjem realnosti begunske problematike, lahko kar pozabimo na učinkovitost sicer teoretsko korektne, učinkovite, a precej idealistične rešitve. Odslikava se več problematik, jasno je, da bila odločitev EU, da se Direktiva aktivira politična odločitev, da je manjko vsakournega medijskega poročanja o vojnah drugod po svetu posledica evropocentrizma, ki bi ga vsak pošten ljubitelj zahodne demokracije utemeljil z banalijo geografske bližine Ukrajine.38 Ne bi bilo namreč želeno, da bi zaradi dolžnosti obravnavati prošnje že med trajanjem začasne zaščite povzročili zamašek v sistemu, kjer bi nastradale osebe, ki prihajajo iz konfliktnih območij, a jih žal ni blagoslovila sveta palica organov EU (gl. zgoraj primerjavo s Palestino).

Odslikava  se še dodaten problem, ki ga je povzročila EU sama s sprejetjem Uredbe Dublin III,39 natančneje z njenim 13. členom. Omenjen člen, je namreč povzročil, da pristojnost obravnavati prošnje za mednarodno zaščito pripadla predvsem perifernim, mejnim državam članicam, ki so navadno revnejše in imajo manj kapacitet za obravnavanje prošenj, nastanitev, zdravstvenih storitev, velikih fondov socialnih transferjev, ki pripadajo tistim na družbenem robu itd.40

Omenjeno situacijo konkretizira sam dejanski stan sodbe  Evropskega sodišča za človekove pravice M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, kjer je bila Belgija obsojena, saj je prosilce za azil vračala nazaj v Grčijo (ki je bila pristojna za obravnavo prošnje za azil), tam pa so bili podvrženi mučenju, nečloveškemu, ponižujočem, ravnanju zaradi nehumanih pogojev, ki so jim bili izpostavljeni v grških nastanitvenih objektih, zaradi nezmožnosti grških državnih organov slediti vedno novim pritokom beguncev, da bi se lahko na situacijo primerno pripravili. Od takšnih držav članic bi bilo verjetno precej absurdno pričakovati, da bi sprotno obravnavale prošnje za azil, ko pa je sistem že izhodiščno pregorjen.41 Hkrati odpira pomembno vprašanje, ali status začasne zaščite zares globinsko rešuje težave takšnih razsutih sistemov. Gotovo do neke mere, če ne drugega, upravnim organom omogoča zadihati od vseh prošenj, a vendar je nujno prespraševanje, kako rešiti problem prezasičenosti globinsko in dolgoročno.42  Posledično učinkovita rešitev za spopadanje z omenjeno problematiko gotovo ni le sprememba Direktive o začasni zaščiti glede njenih postopkovnih vidikov, ampak sprememba Dublina, ki bi breme obravnave prošenj za azil porazdelila med države članice glede na zmožnosti njihove uprave, ki bi jih določali z določnimi, razčlenjenimi kriteriji.43 Šele za tem in ko bi sistem dejansko pokazal svoje učinke, bi lahko potencialno zagnali diskurz o spremembi TPD v smer, kjer se lahko prošnje za azil upravičencev , hkrati pa vzpostaviti kriterije (ne) prednostne obravnave znotraj azilnega sistema, da ne bi s tem oškodovali tiste, ki beneficija začasne zaščite nimajo.

Začasna zaščita traja eno leto, možno jo je podaljšati dvakrat po 6 mesecev. Sicer se njeno trajanje na prvi pogled zdi skladno s ciljem, ki ga zasleduje institut: razbremenitev organov, ki obravnavajo prošnje za azil.44 A vendar, izredne razmere, ki so sprožile aktivacijo začasne zaščite največkrat dejansko trajajo precej dlje kot 2 leti, upravičenci za začasno zaščito pa ne pridejo le v enem valu. Morda je zakonodajalec predpostavil, da je prvi oziroma prvih par valov v dveh letih tistih največjih, a vendar za prihodnja negotova dejstva, ki so odvisna predvsem od vojaške volje držav težko uporabimo za legitimacijo zakonodajnih rešitev. Boljša bi bila rešitev s kriterijem vsebinske narave, ki bi kombiniral hkrati zasičenost upravnih organov in razmere v državi izvora.

SKLEPNO

Jasno razvidno je postalo, da je aktivacija Direktive bila odvisna predvsem od politične volje vrha EU, ki se mu je zdelo najbolj solidarno zaščititi le tiste, ki so jim kulturno in geografsko najbližji. Seveda je zaščita Ukrajincev bila nujna in izkaz obče človeškosti ter spoštovanje človeškega dostojanstva. A vendar je EU z lastno pasivnostjo izkazala, da takšne empatije ne goji do ljudi, ki ji geografsko niso blizu. Geografsko bližino, s katero bi utemeljili začasno zaščito za tiste, ki so Evropejci in manjko slednje za tiste, ki to niso, bi morda lahko utemeljili včasih brez masovnih medijev, ki nas obveščajo o dogodkih s pravzaprav skoraj vseh koncev sveta. Medsebojno solidarnost pokazati le v tistih primerih, ko je to oseba, ki nam je kulturno bližnja se zdi kot “obliž” za pojmovni aparat držav, ki dojemajo načelo non refoulement pretirano zamejeno, le znotraj celice matere Evrope, se zdi v sodobnem svetu, kjer priznavamo vladavino prava in človekove pravice več kot nesprejemljivo. Solidarnost sicer sega izven meja posamezne nacionalne države, celo izven EU sega, a vendar se njena nevidna meja očitno konča nekje na Bosporju. Ni znano, kdo se je odločil, da bo tam potekala civilizacijska meja med “našimi” in “onimi”, zdi pa se zanimivo, da v vsem tem sodelujejo pravniške garniture, tako zavezane določnosti, pravni varnosti in človekovim pravicam nasploh in afirmirajo akte, ki posameznika zreducirajo na hrčka, ga pahnejo v negotovost.

OPOMBE

1 Ukraine Refugee Situation, URL: <https://data2.unhcr.org/en/situations/ukraine>.

2 Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb, UL L 212.

3 2. odstavek 67. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

4 Glej na primer: Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) - ti. Kvalifikacijska direktiva.

5 Glej na primer 3. točko preambule Kvalifikacijske direktive.

6 20. člen ZMZ-1.

7 Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo in 54/21).

8 Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo).

9 Guild, Midsilegas, IMMIGRATION AND ASYLUM LAW AND POLICY OF THE EUROPEAN UNION, str. 425.

10 92. člen ZMZ-1.

11 2. odstavek 42. člena ZZZRO.

12 8. člen ZMZ-1.

13 Guild, Midsilegas, IMMIGRATION AND ASYLUM LAW AND POLICY OF THE EUROPEAN UNION, str. 426.

14 Prav tam, str. 427-429.

15 7. člen TPD.

16 5. člen TPD.

17 6. člen TPD.

18 2015: The year of Europe’s refugee crisis, URL: <https://www.unhcr.org/news/stories/2015/12/56ec1ebde/2015-year-europes-refugee-crisis.html>.

19 Ineli-Ciger, TIME TO ACTIVATE THE TEMPORARY PROTECTION DIRECTIVE, URL: <https://brill.com/view/journals/emil/18/1/article-p1_1.xml?language=en>, str. 1.

20 Ineli-Ciger, 5 REASONS WHY: UNDERSTANDING REASONS BEHIND THE ACTIVATION OF THE TEMPORARY PROTECTION DIRECTIVE IN 2022, URL: <https://eumigrationlawblog.eu/5-reasons-why-understanding-the-reasons-behind-the-activation-of-the-temporary-protection-directive-in-2022/>.

21 1. člen TPD.

22 Ineli-Ciger, TIME TO ACTIVATE THE TEMPORARY PROTECTION DIRECTIVE, URL: <https://brill.com/view/journals/emil/18/1/article-p1_1.xml?language=en>, str. 17.

23 5. člen TPD.

24 Evropska komisija, Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve, Study on the Temporary Protection Directive (2016), str. 20.

25 Temporary protection, URL: <https://ec.europa.eu/home-affairs/policies/migration-and-asylum/common-european-asylum-system/temporary-protection_en>.

26 Ineli-Ciger, TIME TO ACTIVATE THE TEMPORARY PROTECTION DIRECTIVE, URL: <https://brill.com/view/journals/emil/18/1/article-p1_1.xml?language=en>, str. 21.

27 Ineli-Ciger, 5 REASONS WHY: UNDERSTANDING REASONS BEHIND THE ACTIVATION OF THE TEMPORARY PROTECTION DIRECTIVE IN 2022, URL: <https://eumigrationlawblog.eu/5-reasons-why-understanding-the-reasons-behind-the-activation-of-the-temporary-protection-directive-in-2022/>.

28 Amnesty International, ISRAEL’S APARTHEID AGAINST PALESTINIANS, URL: <https://www.amnesty.org/en/documents/mde15/5141/2022/en/>.

29 UNRWA, THE UNITED NATIONS AND PALESTINIAN REFUGEES, URL: <https://www.unrwa.org/userfiles/2010011791015.pdf>, str. 8.

30 Izvedbeni sklep Sveta (EU) 2022/382 z dne 4. marca 2022 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite, URL: <https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32022D0382>.

31 Ineli-Ciger, 5 REASONS WHY: UNDERSTANDING REASONS BEHIND THE ACTIVATION OF THE TEMPORARY PROTECTION DIRECTIVE IN 2022, URL: <https://eumigrationlawblog.eu/5-reasons-why-understanding-the-reasons-behind-the-activation-of-the-temporary-protection-directive-in-2022/>.

32 Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-uradno prečiščeno besedilo in 3/22).

33 Evropska konvencija o človekovih pravicah 1950.

34 Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 31/99 – uradno prečiščeno besedilo in 92/21).

35 1. člen TPD.

36 Hailbronner, IMMIGRATION AND ASYLUM LAW POLICY OF THE EUROPEAN UNION (2000), str. 433-434.

37 Hailbronner, IMMIGRATION AND ASYLUM LAW POLICY OF THE EUROPEAN UNION (2000), str. 433.

38 Ineli-Ciger, 5 REASONS WHY: UNDERSTANDING REASONS BEHIND THE ACTIVATION OF THE TEMPORARY PROTECTION DIRECTIVE IN 2022, URL: <https://eumigrationlawblog.eu/5-reasons-why-understanding-the-reasons-behind-the-activation-of-the-temporary-protection-directive-in-2022/>.

39 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, UL L 180.

40 Dragan, DUBLIN III AND BEYOND: BETWEEN BURDEN-SHARING AND HUMAN RIGHTS PROTECTION, URL: <https://ceere.eu/pjiel/wp-content/uploads/2018/01/06.pdf>, str.1.

41 Sodba ESČP M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09 z dne 21. januar 2011, točka 161-164 in točka 233.

42 Dlje časa se omenja ideja sistema “kvot”, kjer bi razporedili prosilce za azil iz preobremenjenih perifernih držav po celotni EU.

43 Dragan, DUBLIN III AND BEYOND: BETWEEN BURDEN-SHARING AND HUMAN RIGHTS PROTECTION, URL: <https://ceere.eu/pjiel/wp-content/uploads/2018/01/06.pdf>, str.5.

44 4. člen TPD.