Šport kot družbeni fenomen in ekonomska panoga je pronical v pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU) postopoma, kot pendulum med splošnostjo in posebno naravo pravnega urejanja. Zgodovinsko gledano ima specifičnost športa dva pravna pomena (ni pa specifičnost športa motrena le iz pravnega vidika1). Prvi je povezan z razumevanjem koncepta »čistega športnega pravila« in s tem znatne avtonomnosti športnega prava, kot ju je potrdila zgodnja sodna praksa, začenši Sodišče Evropske unije z zadevo Walrave in Koch.2 Specifičnost športa je bila ravno in predvsem v njegovi avtonomnosti opredeljevanja pravil. Drugi je odziv na predrugačenje tega razmerja na podlagi primera Meca-Medina.3 Zavrnitev koncepta čistega in inherentnega športnega pravila ter potrditev in učvrstitev družbenega urejanja športa s splošnimi in kogentnimi pravili Evropske unije, zlasti na področju prostega pretoka ekonomskih svoboščin ter varstva konkurence, je izpodnesla bistvo prejšnje specifičnosti ter zabrisala meje dveh »ločenih teritorijev«: za avtonomijo športa in za pravno intervencijo.4 Z Lizbonsko pogodbo se je sicer »konstitucionalizirala« specifičnost športa kot pravna podlaga za zelo omejeno urejanje tega področja preko komplementarnih pristojnosti Unije. Z malce pretiravanja sem pred več kot desetletjem zapisal, da je prišlo do »tektonskega premika«.5 A od leta 2009 dalje nove vsebine specifičnosti ni bilo mogoče docela napolniti, kar je deloma posledica tudi prepovedi zakonodajnega urejanja na področju športa na ravni EU.6

Prvi problem je že v opredelitvi, do česa (splošnega) je šport poseben oziroma ima »posebno naravo«, kot je zapisano v prvem odstavku 165. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU). Ker se je večina dosedanje relevantne sodne prakse in teorije7 opredeljevala do vprašanja, v kolikšni meri lahko pravno urejanje športa prepustimo športnim organizacijam, bi to dalo slutiti, da specifičnost obravnavamo kot dilemo med avtonomnostjo in kogentnostjo pravnega reda (vertikalni vidik specifičnosti) oziroma z drugimi besedami kot »pogojno avtonomnost«.8 Kot pravi Ilešič, meja ni vedno enostavno določljiva.9 Po drugi strani pa lahko to določbo PDEU razumemo kot poseben poudarek med različnimi področji družbenega urejanja, pri čemer bi šport v primerjavi z drugimi dejavnostmi, kot so kultura, izobraževanje itd. lahko užival posebej in prilagojeno varovan položaj v pravu Evropske unije (horizontalni vidik specifičnosti), podobno kot ribištvo (prvi odstavek 38. člena PDEU). Dejansko se oba vidika prepletata, kar marsikdo spregleda.

Celovitega in prepričljivega odgovora glede narave ali dometa specifičnosti ni mogoče razbrati ne v teoriji, ne iz sodne prakse Sodišča EU. Odgovori bi prispevali k večji pravni varnosti, a Evropska komisija vztraja na »case-by-case« oceni.10 García in Weatherhill menita, da je bila dvoumnost načrten rezultat pogajalskega procesa v okviru konference o prihodnosti Evrope in medvladnih pogajanj glede spremembi temeljnih pogodb EU.11 V tej luči Vermeersch zatrjuje, da je šport poseben »do določene mere«, pri čemer posamični akti ključnih institucij zagotavljajo zadostno usmeritev za presojo športnih pravil in praks v luči prava EU.12 Kehrli poskuša vzpostaviti praktično učinkovit model, na podlagi katerega bi Sodišče EU razlikovalo med temeljnimi in neutemeljenimi pravicami, za katere bi se uporabila različna strogost presoje sorazmernosti, s čimer bi športne organizacije imele več ali manj manevrskega prostora, potrebnega za učinkovito notranje urejanje.13 Kar je skupnega tem pogledom je aprioristično vrednotenje športa kot specifičnega, ki naj bi se napajalo iz inherentnih lastnosti športa in da je specifičnost športa tudi pravni pojem.

Še najbolj celovito opredeli specifičnost športa Evropska komisija v Beli knjigi o športu. Ta pojem lahko razumemo bodisi kot specifičnost športnih aktivnosti in športnih pravil, kot so ločena tekmovanja za moške in ženske, omejitev števila tekmovalcev, nujno zagotavljanje negotovosti športnega izida, zagotavljanje tekmovalnega ravnovesja med klubi v posameznem tekmovanju, bodisi kot specifičnost športnih struktur, kot so avtonomija in raznovrstnost športnih organizacij, piramidalna struktura tekmovanj, dogovorjena solidarnost med različnimi nivoji športa, organiziranje tekmovanj na nacionalni ravni in načelo ene zveze na šport.14 V enem od kasnejših sporočil Evropska komisija še doda naslednje legitimne cilje: poštenost športnih tekmovanj, varovanje zdravja športnikov, promocija novačenja in treninga mladih športnikov, finančna stabilnost klubov ter enovita in konsistentna uporaba športnih pravil.15 Za Evropsko komisijo so bile tudi pripravljene študije s sistematičnim pregledom sodne prakse in odločitev drugih institucij Evropske unije z namenom ocene, v kolikšni meri so ti akti dali teže določbi specifičnosti športa in členu 165 PDEU.16

Specifičnost športa torej lahko razumemo po eni strani kot vsebinsko merilo za bistvene razlikovalne elemente športa od drugih ekonomskih in družbenih aktivnosti, po drugi strani pa kot razlagalni pripomoček za oceno, ali so športna pravila skladna s pravom EU, npr. z vidika varstva temeljnih pravic, prostega pretoka delavcev, prepovedi diskriminacije, pravil o konkurenci.17 Glede slednjega lahko dodamo, da se je pogosto pretirano stališče o tem, da je specifičnost športa sama po sebi dovolj za poseben pravni položaj v razmerju do prava EU, umaknilo bolj zmernemu dojemanju, kjer poskuša šport ustvariti model sobivanja s pravom Evropske unije, pri čemer se športni svet vse bolj poudarjeno naslanja na specifičnost športa v temeljnih aktih EU s ciljem, kolikor se da, omejiti njeno regulatorno moč.18 Z drugimi besedami, pri sklicevanju na specifičnost športa gre za ti. razloge drugega reda, ki sami po sebi niso zadostni za sprejetje nekega pravnega sklepa, a prispevajo k takšni odločitvi.19

Domet in razumevanje določbe primarnega prava o prispevku Unije k »spodbujanju evropske razsežnosti v športu ob upoštevanju njegove posebne narave, na prostovoljstvu temelječih struktur in njegove družbene in vzgojne vloge«, torej dograjujeta sodna praksa Sodišča Evropske unije in odločitve Evropske komisije v okviru njunih pristojnosti. V nadaljevanju bom predstavili nekatere bistvene vidike sodne prakse po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, ki nam bi lahko pomagala dešifrirati specifičnost narave športa.

V zadevi Bridge Union, o kateri še ni odločeno, je bil generalni pravobranilec soočen z zahtevnim vprašanjem, kaj je sploh šport, saj se je moral opredeliti, ali je bridge kot poudarjeno miselna igra šport ali ne.20 Za namen tega prispevka je bolj bistveno, da vsebino avtonomnega pojma športa v pravu EU ne moremo opredeliti le z notranjo razlago predpisov Evropske unije, ampak se je treba poslužiti tudi opredelitev, referenc in stališč zunanjih subjektov, zlasti Sveta Evrope in krovnih športnih organizacij.21 Avtonomno dojemanje športa s strani avtonomnih športnih organizacij tako prispeva k vsebinski opredelitvi avtonomnega pojma športa v EU. V sklepnem predlogu je tudi stališče, da je treba upoštevati kulturno komponento športa, ki zato ne rabi imeti vseevropskega karakterja in priljubljenosti ter enotne opredelitve. Ne preseneča niti stališče, da je treba šport razlagati tudi glede na namen predpisa Evropske unije22 in da zato šport v pravu EU nima enotnega pravnega pomena, kar gre z roko v roki s pristopom »case-by-case« obravnave, ki ga zagovarja Evropska komisija. Slednje stališče se da razbrati tudi iz primerov Football Association Premier League and Others, kjer se je presojal pravni pomen edinstvenosti športnega dogodka za namene varstva intelektualne lastnine,23 in Valencia proti Komisiji, kjer klub ni bil uspešen z uveljavljanjem športnih posebnosti, ki bi bile objektivno opravičljive za podjetje v težavah.24 Slednji primer tudi potrjuje, da je sklicevanje na specifičnost športa lahko le argument drugega reda, saj specifičnost športa kot taka ne more pomeniti sama po sebi izključitev uporabe splošnega pravila prava Evropske unije, ampak lahko prispeva k temu skupaj z drugimi vrednotami in argumenti, tako da ti prevagajo interes formalno enake obravnave na področju skupnega trga.25 Pravni učinki specifičnosti športa so zato načeloma socialni ali kulturni korektiv formalne, ekonomske in pravne enake obravnave subjektov na trgu Evropske unije. A omejevati domet le na spoštovanje pravil skupnega trga in konkurence ter uživanje ekonomskih svoboščin ne bi bilo več zadostno. Namreč, ukvarjanje s športom je tudi zaradi njegovih socialnih koristi, ki so mu imanentne, komponenta, ki utrjuje pravico do svobode gibanja državljanov EU.26 Primer Top-Fit je pomemben tudi zato, ker s pomočjo specifičnosti športa in navezavo člena 165 PDEU na člena 18 in 21 PDEU jača temeljno evropsko dobrino državljanstva Evropske unije, kajti v drugih predstavljenih sodnih primerih je bil namen sklicevanja na specifičnost športa prav nasproten.

Če sklenem, sodna praksa je potrdila mojo misel, da bo od zavzetosti evropskih institucij odvisno, v kolikšni meri bodo elementi socialne države prodrli v dosedanji sistem zagotavljanja enakih možnosti na skupnem trgu in prostega pretoka svoboščin, ki sta elementa pravne države.27 Specifičnost športa se odraža predvsem v njegovi socialni funkciji oziroma dimenziji.28

OPOMBE

1 Na primer; Dolles, Söderman, Research on sport and business (2013), str. 36.

2 Sodišče Evropske gospodarske skupnosti, zadeva 36/74 Walrave & Koch, z dne 12. december 1974, ECR 1405.

3 Sodišče EU, C-519/04 David Meca-Medina & Igor Majcen, z dne 18. julij 2006, ECR I-6991.

4 Parrish, Sports law and policy in the European Union (2003), str. 3.

5 Zagorc, Pasti specifičnosti športa v Evropski uniji (2010), str. 182.

6 Kritično o tem; Van den Bogaert, Vermeersch (2006), str. 821-840.

7 Siekmann, The specificity of sport: sporting exceptions in EU Law (2012), str. 697–725.

8 García, Weatherill, Engaging with the EU in order to minimize its impact ... (2012), str. 256.

9 Ilešič, Specifičnost športa in pojem »športnega prava« (2020), str. 15.

10 Evropska komisija, Bela knjiga o športu, Bruselj, 11. julij 2007, COM(2007) 391 konč., str. 13; Siekmann, The specificity of sport: sporting exceptions in EU Law (2012), str. 706.

11 García, Weatherill, Engaging with the EU in order to minimize its impact ... (2012), str. 238-256.

12 Vermeersch, Specificity of sport (2018), str. 307.

13 Kehrli, The unspecified specificity of sport ... (2014), str. 403-442.

14 Evropska komisija, Bela knjiga o športu, Bruselj, 11. julij 2007, COM(2007) 391, str. 13..

15 Evropska komisija, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, svetu, Evropskemu ekonom- sko-socialnemu odboru in Odboru regij »Razvijanje evropske razsežnosti v športu«, Bruselj, 18. januar 2011, COM(2011), str. 10-11.

16 Evropska komisija, Mapping and Analysis of the Specificity of Sport A Final Report to the DG Education & Culture of the European Commission, poročilo Ecorys, Kea, Sport and Citizenship, Bruselj, junij 2016, str. 3-39.

17 Siekmann, The specificity of sport: sporting exceptions in EU Law (2012), str. 710.

18 García, Weatherill, Engaging with the EU in order to minimize its impact ... (2012), str. 253.

19 Raz, Practical Reason and Norms (1999), str. 18.

20 Sodišče EU, zadeva C-90/16 The English Bridge Union, sklepni predlogi generalnega pravobra- nilca Macieja Szpunarja, predstavljeni 15. junija 2017, ECLI:EU:C:2017:464, § 30-36.

21 Prav tam, para. 32-35 in 39-40.

22 Prav tam, para. 41.

23 Sodba Sodišča EU, združeni zadevi C-429/08 Football Association Premier League and Others in C-429/08 Karen Murphy, z dne 4. oktobra 2011, ECLI:EU:C:2011:631, para. 100 in 104.

24  Sodba Splošnega sodišča EU, zadeva T-732/16 Valencia Club de Fútbol v Commission, z dne 12. marca 2020, ECLI:EU:T:2020:98.

25 Sodba Sodišča EU, zadeva C-325/08 Olympique Lyonnais, z dne 16. marca 2010, ECLI:EU:C:2010:143, para. 40-45.

26 Sodba Sodišča EU, zadeva C-22/18 TopFit and Biffi, z dne 13. junija 2019, ECLI:EU:C:2019:497, para. 33-35.

27 Zagorc, Pasti specifičnosti športa v Evropski uniji (2010), str. 184.

28 Lefever, New Media and Sport: International Legal Aspects (2012), str. 48.