1. Prekinitev molka razkriva problem

Alyssa Milano1 je 24. oktobra 2017 na Twitterju delila svojo izkušnjo spolnega nadlegovanja in čez noč se je na spletu pojavilo več kot 12 milijonov izpovedi s ključnikom #metoo. Fenomen je presegel individualno izkušnjo oseb. Izpovedi na socialnih omrežjih o spolnem nadlegovanju in nasilju naj bi torej doprinesle k refleksiji položaja ženske v sodobni družbi in prevpraševanju razmerij družbene moči. A največ medijske pozornosti so doživele slavne posameznice, ki imajo močan ekonomski in socialni kapital in za katere lažje govorimo o opolnomočenem in ekonomsko neodvisnem položaju. Veliko manj pozornosti so doživele žrtve, ki niso slavne in premožne filmske zvezdnice, ampak pripadnice drugih dužbenih razredov, različnih starosti, ki prihajajo iz najrazličnejših okolij. Marca leta 2018 smo tudi v Sloveniji začeli s kampanjo #jaztudi, ki je vsem osebam omogočila anonimno izpoved svojih izkušenj spolnega nadlegovanja in nasilja. Želeli smo opolnomočiti vse žrtve na način, s katerim se ustvarja varen prostor, v katerem lahko spregovorijo. To omogoča razkrivanje okolij, situacij in medsebojnih razmerij, v katerih prihaja do spolnega nadlegovanja in nasilja, ter strukture, ki ju omogoča in reproducira. Podrobnejše zavedanje in razumevanje problema pa nam omogoča, da lahko dosežemo bistveno kvalitetnejše in učinkovitejše rešitve. Omogoča nam, da spoznamo sistemske pomanjkljivosti in se tako na sistemski problem lahko odzovemo na sistemski ravni.

»Moja zgodba je povprečna zgodba; zgodba večine, vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgodbe.« #jaztudi, marec 2018

Od začetka zbiranja anonimnih pričevanj v Sloveniji, ki se je pričelo marca leta 2018, smo prejeli prek 300 izpovedi žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja. Številne žrtve so prek anonimnega obrazca na spletni strani jaztudi.si o svojih izkušnjah spregovorile prvič tudi po desetletjih molka. Tudi analiza pričevanj iz kampanje #jaztudi dokazuje, da je nasilje spolno zaznamovano. Tezo je mogoče utemeljiti tudi v okviru mesta, ki ga zasedajo ženske v nepravični družbeni strukturi, kar pa ne sme zamegliti dejstva, da nasilje ne izbira samo po spolu, temveč ga generirajo dominantna razmerja družbene in ekonomske moči, v katerih so žrtve nadlegovanja oz. nasilja v izrazito podrejenem položaju. Številna pričevanja nakazujejo, da so pričevalke spolno nadlegovanje in nasilje vzele kot sestavni del ženskosti. Obenem pa se kaže raznolikost in kompleksnost spolnega nadlegovanja in nasilja, saj so izkušnje pričevalk najrazličnejše: segajo od verbalnega nadlegovanja in razkazovanja do posilstva.

Skupno pa jim je to, da žrtve ravnanja druge osebe niso želele. Analiza pričevanj kampanje #jaztudi v Sloveniji zavrže mit o tem, da se spolno nadlegovanje, spolno nasilje in posilstvo najpogosteje zgodijo v zatemnjenih ulicah in s strani oseb, ki jih ne poznamo. Spolnega nadlegovanja in nasilja je največ v okoljih, ki jih imamo za varne in znane, žrtve storilce večinoma poznajo, spolno nasilje pa se v domačih okoljih dogaja ponavljajoče.

»Nobenemu nisem povedala, da me je nekdo posilil, kaj šele da bi komu rekla, da je to bil on. Ker je bil moj prijatelj in prijatelj od prijateljev, ker so ga vsi spoštovali in nisem vedela, če mene so. Strah me je bilo oddati prijavo na policiji, strah, da me bodo gledali kot lahko, kot da sem sama kriva. Takrat se mi je zdelo, da sem sama kriva, ker se mogoče nisem trudila dovolj da bi ga odrinila od sebe, ker sem se prehitro vdala v usodo. Dve leti po tem me je vsak dotik, stisk roke, prijateljski objem spominjal na to.« #jaztudi, julij 2020

Posilstvo in spolno nasilje spadata med najhujše in najbolj grobe posege v človekovo telo, ki puščata žrtve z občutki strahu, s slabo samopodobo, občutki nemoči in nesposobnosti, tesnobo, občutki krivde in sramu, lahko povzročata samo-destruktivno vedenje ali težave v duševnem zdravju.

2. Nizko število prijav nasilja ne pomeni, da se ne dogaja

Molk, ki obdaja spolno nasilje, je posledica podrejenega položaja žrtve in z njim povezanega družbenega odziva, ki večkrat ščiti storilce in žrtev dodatno viktimizira. Žrtev ni kriva, da je doživela spolno nasilje, v praksi pa po tem, ko spregovori, večkrat nosi največ bremena; dokazovati, da si ne izmišljuje, odgovarjati na vprašanja, zakaj je dopustila, da se ji je to zgodilo, zakaj je nosila kratko krilo, zakaj se ni upirala dovolj?

Dejstvo je, da se takšno družbeno stanje odraža tudi v praksah slovenske policije in pravosodja. Na ravni EU je bilo od 15. leta starosti posiljenih pet odstotkov oziroma vsaka dvajseta ženska v EU, pri čemer je posilstvo opredeljeno kot prisila v spolni odnos s fizičnim obvladovanjem ali kakršnokoli povzročitvijo poškodbe.2 Kljub tem številkam pa se na ravni EU se organom pregona prijavi le 14 odstotkov vsega spolnega nasilja. Slovenska policija v poročilu iz leta 2019 ugotavlja rast spolnega nasilja.3 Malo več kot enkrat na dan se je v letu 2019 zgodil primer posilstva, spolnega nasilja ali spolne zlorabe. V letu 2019 je bilo policiji prijavljenih 467 primerov spolnega nasilja, podanih je bilo 36 prijav posilstva.4 Statistično zelo verjetno je, da je marsikdo, ki danes bere ta prispevek, spolno nadlegovanje, nasilje ali posilstvo, že doživel. Morda na vlaku, morda doma, morda kot otrok, morda ravno na fakulteti.

»Ko sem čez nekaj dni končno spoznala, da tako ne gre dalje in da bi to utegnil narediti še kateri, sem šla dejanje prijaviti na policijsko postajo. Na koncu mi je kriminalist, ki je poslušal zgodbo, rekel, da mi ne verjame, saj ni bilo povzročenih nobenih krikov, nobenega upiranja in me vprašal če sem prepričana glede ovadbe, saj je kriva ovadba kazniva. V tistem momentu sem skoraj že rekla, naj vse izbrišejo iz sistema in hvala za prijaznost. Glas v meni pa je kričal: “To ni prav!”« #jaztudi, februar 2020

3. Neučinkovit pregon spolnih deliktov

Nobenega pravnega instituta ali pravne ureditve ne moremo in ne smemo gledati izven konteksta, v katerem živi. Trenutno družbeno stanje priča o močni podprijavljenosti spolnih deliktov in delno je za to kriva tudi trenutna pravna ureditev. Leta 2019 je bila opravljena Empirična študija reprezentativnega vzorca pravosodne prakse v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe s pregledom možnih modelov novih zakonskih rešitev« (v nadaljevanju Empirična študija), ki jo je naročilo Ministrstvo za pravosodje. Empirična študija (2019) ugotavlja, da »sodišča pogosto ne presojajo o pomembnosti (ne) obstoja soglasja oz. o zadostni intenzivnosti prisile v posamičnih primerih«, saj »»presejanje« zadev, pri katerih se izrazi problem (ne)soglasja, opravljajo državna tožilstva in zelo dosledno primere, v katerih pride do odnosa proti volji, a brez uporabe prisile oz. z nezadostno intenziteto prisile, zavržejo.«5 Model prisile v prak- si torej povzroča, da primere zavržejo tožilstva in tako sploh ne dočakajo sodneobravnave.

O učinkovitem pregonu spolnega nasilja se je že na začetku stoletja izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju Sodišče). V zadevi M. C. proti Bolgariji,6 o kateri je Sodišče dokončno odločilo leta 2003, je pritožnica, v času spornih dogodkov stara 14 let in državljanka Bolgarije, zatrjevala, da je žrtev posilstva dveh moških, ki pred nacionalnimi sodišči nista bila obsojena, saj niso obstajali telesni dokazi, ki bi utemeljevali uporabo sile, ki je v bolgarskem kazenskem pravu potrebna za izpolnjenost biti kaznivega dejanja posilstva. Sodišče je k svoji odločitvi zapisalo, da »... vsak tog pristop v pregonu kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost v smeri dokazovanja fizičnega upiranja žrtve lahko povzroči, da določene oblike posilstev ostanejo nekaznovane in tako ogrožajo učinkovito zaščito spolne avtonomije posameznika. Zato je treba obveznosti držav članic po 3. in 8. členu Konvencije o človekovih pravicah videti tudi kot zahtevo po učinkovitem pregonu in kaznovanju vsakega spolnega dejanja brez ene od oblik soglasja, četudi brez znakov fizičnega upiranja ... kar pa v praksi še vedno pogosto pomeni razlago pojmov prisile, grožnje in podobno ...«. V konkretni zadevi Sodišče pove, da čeprav je v praksi včasih težko dokazati pomanjkanje soglasja, če ni »neposrednih« dokazov o posilstvu, kot so sledovi nasilja ali neposredne priče, morajo oblasti kljub temu raziskati vsa dejstva in odločiti na podlagi ocene vseh okoliščin. Preiskava in njeni zaključki morajo biti osredotočeni na vprašanje nesoglasja.7 Bolgarija je v konkretni zadevi kršila pozitivno obveznost iz 3. in 8. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic.

V zadevi izpred nekaj let je slovensko sodišče kot olajševalno okoliščino za kaznivo dejanje posilstva upoštevalo, da je obsojenec dejanje storil v »potešitev spolnega nagona, saj je storilec že dalj časa sam« in v teh pogojih po oceni sodišča nima »redne možnosti po realizaciji naravnih nagonov«, saj je ločen in mora skrbeti za tri mladoletne otroke in zase. Prav tako je kot olajševalno okoliščino štelo »znaten oškodovankin prispevek, da se je storilec sploh znašel v situaciji,v kateri je lahko izvršil dejanje.«8 Takšna odločitev odraža jedrno nerazumevanje narave spolnega nasilja kot zgolj nekakšen lapsus ali faul, in delno prelaga odgovornost na žrtev spolnega nasilja, prav tako pa temelji na preživetih mitih o ženski in moški seksualnosti, pri čemer naj bi moški težje brzdali svoj spolni nagon. Zaskrbljujoče je, da se v postopkih poskuša diskreditirati navedbe žrtve spolnega nasilja z vprašanji, kot so: kaj je žrtev imela oblečeno, ali je nosila modrček, koliko spolnih partnerjev je že imela ipd. Zato je potrebno poudariti tudi, da je za pregon spolnega nasilja ključna tudi usposobljenost akterjev pravosodja za korektno, dostojanstveno in strokovno obravnavo primerov spolnega nasilja.

4. Ustrezna pravna ureditev kaže odnos zakonodajalca in družbe

Ustrezna pravna ureditev kaže na nivo pozornosti, ki ga tem vprašanjem namenja zakonodajalec, pa tudi družba. V zadnjih letih smo priča pozitivnim spremembam zakonodaje na področju spolnih deliktov iz modela prisile v smeri različnih modelov soglasja. Pravica do telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic pa tudi pravica do osebnega dostojanstva in varnosti sta temeljni ustavni pravici, s katerimi se varuje inherentna, neodtujljiva vrednost vsakega človeka. Kazenskopravne določbe spolnih deliktov so konkretizacija teh ustavnih pravic.

Maksimalno jamstvo pravice iz 35. člena Ustave pa varuje model afirmativnega soglasja, ki predpostavlja, da je poseg v telo posameznika nedopusten, dokler za to oseba nima privolitve. Takšno zahtevo je s Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami oz. Istanbulsko konvencijo, ki jo je Slovenija ratificirala 19. decembra 2014, državam podpisnicam naložil Svet Evrope. Podpisnice morajo sprejeti zakonodajne in druge ukrepe, da definicija naklepnega posilstva in spolnega nasilja zajema spolna ravnanja brez privoljenja. Privolitev mora biti dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe. V poročilu Republike Slovenije o uresničevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima iz leta 2020 je varuh človekovih pravic poročal, da Slovenija zahtev iz Istanbulske konvencije še ni izpolnila in pozval Ministrstvo za pravosodje, da jih prenese na področje kazenskega prava.

»Jaz takrat nisem rekla ja. In tako kot mnogo drugih deklet, ki se znajdejo v podobnih situacijah, ko ne vedo kako odreagirat.. in ko ne rečejo ja, pa se vseeno zgodi. In potem ostanejo same, s svojimi mislimi in občutki, življenje pa teče dalje.« #jaz- tudi, julij 2020

Tako je 10 evropskih držav že definiralo posilstvo na podlagi modela afirmativnega soglasja, torej modela samo ja pomeni ja; Irska, Velika Britanija, Belgija, Ciper, Portugalska, Islandija, Luksemburg, Švedska, Hrvaška in s 1. januarjem 2021 tudi Danska. V procesu spreminjanja zakonodaje pa je med-drugimi Španija. Naj še poudarimo, da so evropske države, ki so uzakonile model afirmativnega soglasja, visoke podpisnice Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic, ki vzpostavljajo tudi minimalne standarde procesnih jamstev strank v kazenskem postopku ter drugih materialnih in procesnih načel.

Slovensko Ministrstvo za pravosodje je na pobudo nevladnih organizacij in širše javnosti v začetku leta 2019 začelo postopek spremembe Kazenskega zakonika v delu opredelitve kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja. Ustanovljena je bila delovna skupina, v kateri so sodelovale tudi številne nevladne organizacije, ki se že desetletja zavzemajo za zaščito žrtev; Pravno-informacijski center, Amnesty Slovenija, Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo Ključ, Društvo SOS-Tele- fon ... To so organizacije, ki se dnevno srečujejo z izkušnjami spolnega nasilja, ki nikdar ni bilo zabeleženo v policijskih zapisnikih ali sodnih spisih. Vse organizacije so soglasno podprle spremembo definicije po modelu afirmativnega soglasja. Delovna skupina v letu in pol ni pripravila končnega predloga, zato smo ga tudi v sodelovanju s strokovnjaki iz držav, ki so uvedle model afirmativnega soglasja, pripravili v Inštitutu 8. marec. Ob tem poudarjamo, da bo predlog Inštituta 8. marec v Državnem zboru deležen še nekaterih predvidenih spremembe z amandmaji, ki so že usklajeni med civilnodružbenimi organizacijami in ministrstvom za pravosodje, in ki bodo poskrbeli za notranje ravnovesje med delikti ter nomotehnično najbolj kvalitetno in jasno opredelitev spolnega nasilja in posilstva po modelu afirmativnega soglasja.

5. Medsebojni vpliv prava in družbe

Očitno je, da se družba spreminja in da je vse več posameznikov, skupin in institucij, ki si prizadevajo za večjo senzibilizacijo družbe pri odzivih na spolno nasilje. To ni ni samoumevno. V več kot dveh (2) letih od začetka zavzevamanja Inštituta 8. marec za redefinicijo kaznivega dejanja po modelu ‘ja pomeni ja’ smo doživeli ve- liko podporo ljudi po Sloveniji in vsaka od njih kaže, da morajo biti konsenzualni spolni odnosi norma in da je to edina družbeno sprejemljiva ureditev.

V naslednjih tednih bo z močno družbeno podporo dosežena sprememba zastarele zakonodaje, ki je ne splošna javnost ne ključni organi mednarodnopravne skupnosti ne dojemajo več kot pravilne. Pri spremembi definicije spolnega nasilja inposilstva, gre za spremembo fokusa v samih postopkih. Kot je v omenjeni sodbi sklenilo Evropsko sodišče za človekove pravice mora v samem jedru preiskave in kazenskega postopka biti (ne)soglasje. Takšna sprememba bo neposredno vplivala na potek kazenskega postopka, na pristop vseh akterjev pravosodja in policije, ki se v praksi srečajo s primeri spolnega nasilja. S tem bo tudi slovensko kazensko pravo sprejelo takšno ureditev, kjer se žrtvam prisluhne, ko spregovorijo in ki učinkovito preganja storilce.

Zavedamo se, da kazenskopravna definicija ne bo odpravila spolnega nasilja ali nadlegovanja, prisotnega v naši družbi. A gotovo bo sprememba zakonodaje, kot se je izkazalo že mnogokrat na drugih področjih, imela pomemben povraten učinek tudi na dojemanje spolnega nasilja in žrtev spolnega nasilja v družbi. Kot družba se mo- ramo premakniti proti ničelni toleranci do spolnega nasilja. Redefinicija kaznivega dejanja spolnega nasilja in posilstva je pomemben del tega. Čas je, da prekinemo molk, pasivnost in ignoranco ter zagotovimo varnost in telesno nedotakljivost vseh. V sodni dvorani in izven nje.

Opombe

1 Začetnica gibanja je sicer Tarana Burke.

2  European Union Agency for Fundamental Rights: Nasilje nad ženskami (2014), str. 21.

3  MNZ, Letno poročilo o delu policije (2019), str. 22.

4  Prav tam str. 81.

5  Empirična študija, str. 53.

6  M. C. v. Bulgaria, no. 39272/98 (2003), str. 166.

7  Prav tam str. 180.

8  Zbornik 2018: 11. konferenca kazenskega prava in kriminologije (2018), str. 19-20.