Uvod

Problematika okoljsko razseljenih oseb v zadnjem času postaja vse bolj pereča tema, ki bo v naslednjih nekaj letih postala le še aktualnejša. Okoljsko razseljene osebe so posamezniki ali skupine, ki so bili primorani zapustiti svoje prebivališče zaradi (nenadne ali trajajoče) naravne katastrofe, zaradi katere je njihovo življenje postalo nevzdržno. Kdo je kriv za take katastrofe in kako se z njimi spopadamo? Ali je potrebno urediti nov sistem obravnave okoljsko razseljenih oseb? Kdaj je potrebno ukrepati? Ali bi morale države, ki proizvedejo največ emisij CO2 (na primer Kitajska, Severna Amerika, Savdska Arabija in evropske države) prevzeti večjo odgovornost za podnebne spremembe in okoljsko preseljene osebe?1  

Okoljsko pravo, podnebne spremembe in okoljske migracije so tematike, ki so tesno povezane s trajnostnim razvojem. Združeni narodi v okviru trajnostnega razvoja pišejo o 17 ciljih, med drugim so to odprava revščine in lakote, kvalitetna izobrazba, čista voda, odgovorno potrošništvo in produkcija dobrin, podnebne aktivnosti… Cilji stremijo k boljši okoljski politiki in so povezani s pravom varstva okolja,2 ena izmed interpretacij teh ciljev dovoljuje tudi zaščito okoljsko razseljenih oseb. Seveda bi taka zaščita morala biti skrajna točka. V prvi vrsti je potrebno poskrbeti za dostojno življenje in enake možnosti za vse prebivalce sveta.

Trajnostni razvoj

Trajnostni razvoj je besedna zveza, ki je v času svojega obstoja doživela različne uporabe in definicije. Definicija te je odvisna od znanja uporabnika izraza in konteksta, v katerem je bila uporabljena. V mednarodno okolje je trajnostni razvoj prodrl v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ospredje diskurza pa je prišel  na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju.3 Trenutno najbolj razširjena definicija je bila podana s strani komisije Gro Harlem Brundtland, ki pravi, da je trajnostni razvoj zagotavljanje zadovoljevanja sedanjih potreb, ne da bi to ogrozilo sposobnosti prihodnjih generacij, da zadovoljujejo svoje potrebe.4 

Trajnostni razvoj, kot ga mednarodno okolje pojmuje danes, je šibek in neefektiven, saj skuša reševati probleme, brez da bi naslovil prave akterje, ter brez posega v ekonomsko rast in izkoriščanje.5

So države neposredno odgovorne za podnebne spremembe? 

Raziskovalca Byravan in Rajan6 prepoznata pravičnost v tem, da države, ki so največ prispevale h globalnemu segrevanju tudi nosijo večje breme, kar se tiče posledic, saj so namreč najbolj okoljsko prizadete države ravno tiste, ki imajo najmanj sredstev za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb. Ne le, da se morajo soočati z bolj pogostimi poplavami in sušami, trpijo tudi zaradi lakote, bolezni, inflacije, izgube zaslužka ter drugimi posledicami podnebnih sprememb. Byravan in Rajan se zavzemata za višjo stopnjo ponotranjanja posledic podnebnih sprememb s strani premožnejših držav. Med drugim predlagata predvsem dopolnitve obstoječih konvencij Združenih narodov (konkretneje Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah) ali pa (le) regionalnih konvencij, saj so se te pogosto izkazale za učinkovitejše sredstvo.7 V okviru teh konvencij naj bi se določilo, da bi ljudje, ki živijo na najbolj ogroženih območjih, imeli zgodnjo možnost preselitve v druge države. Te bi okoljsko preseljene osebe sprejemale solidarno in sorazmerno. S tem bi se lahko vzpostavil kontroliran migracijski tok, ki bi bil vnaprej predviden in postopen.8

Čeprav se sistem, po katerem nosijo države, ki so največ prispevale h globalnemu segrevanju, zdi pravičen, pa obstaja problem mednarodnopravne podlage. Mednarodno pogodbeno pravo od držav pogodbenic zahteva implementacijo programov izpustov toplogrednih plinov, preprečevanje, zmanjšanje ali nadzorovanje onesnaževanje zraka in morja, ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Te zahteve so zapisane tudi v Pariškem sporazumu. Kljub temu se porajajo vprašanja o odgovornosti držav za okoljske spremembe, ne le za bodoče ukrepanje, temveč tudi za neposredno pomoč žrtvam akutnih dogodkov, vzročno povezanih s podnebnimi spremembami.9

Splošno pravno načelo preprečevanja, ki je del običajnega mednarodnega prava, državam nalaga obveznost nepovzročanja škode drugim državam. Meddržavno sodišče je to obveznost priznalo le v okviru mednarodnega okoljskega prava.10 Države so dolžne uporabiti vsa sredstva, ki jih imajo na voljo, da preprečijo ravnanja na svojem ozemlju, ki povzročajo znatno okoljsko škodo drugi državi.11 V okoljskem pravu se to načelo odraža v tem, da naj se države vzdržijo uporabe svojega ozemlja na način, ki bi povzročal okoljsko škodo preko njenih meja.12 Kljub temu načelu je težko vzpostaviti vzročno zvezo med državami in povzročenimi podnebnimi spremembami, saj pravila okoljskega prava, ki prepovedujejo izpuste nad določenimi merami, niso obstajala v času, ko so le-ti nastali. Takratno onesnaževanje okolja torej ni bilo protipravno. Osebe, ki bi tožile države zaradi posledic okoljske škode, bi imele velike težave z dokazljivostjo. Težko je dokazati tako predvidljivost posledic v času nastanka škode, kot tudi neposredno vzročno zvezo med dejanji držav in podnebnimi posledicami. To je težko dokazno breme za posameznika, saj mora dokazati neposreden ali specifičen odnos za vzpostavitev dolžne skrbnosti države. Ko je dolžna skrbnost enkrat prepoznana, je težko dokazati, da je bila kršena. Sodišče, ki bi tak primer presojalo, bi moralo odločiti, ali je bila škoda razumno predvidljiva. Seveda je potrebno vzeti v obzir tudi dejstvo, da je znanost šele relativno pred kratkim potrdila tveganje, ki ga predstavljajo ogljikove emisije. Kljub naštetemu bi moral standard poznavanja morebitnih škodljivih posledic naraščati.13

Mednarodno pravo do nedavnega ni vsebovalo nobenih predpisov, ki bi prepovedovali pretirane emisije ogljika. Meddržavno sodišče sicer namiguje, da imajo države dolžnost, da preprečijo in nadzorujejo tveganja, kadar obstaja nevarnost dejanske in resne škode, za katero je verjetno, da bi se ponovila, oziroma je verjetno, da obstaja znana nevarnost za druge države.  Tudi če, uspemo predvidljivost vzpostaviti, ostaja nejasno, kaj naj bi morale države predvideti – splošne posledice ali naravo škode, ki bi potencialno lahko nastala. Ali je dovolj predvidevanje nastanka podnebnih sprememb, ali se kot posledica šteje preseljevanje skupnosti z nekih ozemelj. Vprašanje, ki se poraja, je tudi, ali mora pri več odgovornih državah, škodo povračati zgolj ena ali vse? Pri tem se moramo vprašati, do kod bi sploh segala odškodninska odgovornost države? Bi ta odgovarjala zgolj za lastne emisije ali za skupek emisij. Nekatera področja mednarodnega prava vsebujejo še druge omejitve. V sistemih mednarodnega prava človekovih pravic in mednarodnega migracijskega prava so države dolžne posameznikom nuditi pomoč, če se ti nahajajo na njihovem ozemlju ali se znajdejo pod njihovo pristojnostjo. Kakšne pa so direktne dolžnosti do bolj oddaljenih posameznikov?14 Vsa ta teoretična vprašanja bi se morala naslavljati v konkretnih primerih, oziroma bi morala biti naslovljena s konkretno mednarodno konvencijo.

Varovanje okolja ali spodbujanje migracij? Ali obstaja izbira? 

Ali je vzpostavitev mednarodne konvencije o podnebno razseljenih osebah možna? Pri diskusiji o obstoju take konvencije naletimo na več problematik, ki jih je potrebno vzeti v obzir. Na prvem mestu bi lahko izpostavili problem, da bi taka mednarodna pogodba lahko privilegirala okoljsko razseljene osebe pred tistimi, ki bežijo pred revščino ali drugimi prisilnimi okoliščinami (npr. klasični konvencijski begunci). Problem bi nastal že prej, pri sami definiciji, saj ne bi vedeli, koga naj zajame definicija okoljsko razseljene osebe in koga ne.15

Podobno kot že omenjeno v uvodu, Mednarodna organizacija za migracije okoljske migrante opredeljuje kot »… osebe ali skupine oseb, ki so zaradi nenadnih sprememb v okolju ali sprememb v teku, ki nepovratno vplivajo na njihova življenja ali življenjske pogoje, primorani zapustiti svoje domove ali se tako odločijo, bodisi začasno ali trajno in se preselijo znotraj svoje države ali v tujino.«16 Četudi definicijo imamo, bi naleteli na probleme pri uporabi te ali drugih definicij, oziroma pri razmerju med definicijo okoljsko razseljene osebe in konvencijskih beguncev. Mednarodna pogodba bi tako morala nasloviti te težave.

Kljub neobstoju tovrstne mednarodne pogodbe ne moremo pričakovati, da bi njena ratifikacija prinesla pozitivne spremembe. Sprva je potrebno pogledati v lokalno okolje, saj bi bilo potrebno implementirati neposredne, takojšnje alternative, ki bi ljudi razseljevale znotraj države, šele nato navzven.17 Osredotočanje na mednarodno pogodbo o okoljsko razseljenih osebah bi hkrati pomenilo odvračanje pozornosti od blaženja podnebnih sprememb. Četudi bi se taka pogodba sprejela, slabe socialno-ekonomske okoliščine ljudem preprečujejo, da bi se izseljevali iz držav izvora. Prav tako jim to preprečujejo nezdružljivi politični interesi ciljnih in izvornih držav.18 Takšno mišljenje odsevajo vlade držav kot sta Tuvalu in Mikronezija, ki se upirajo možnosti množičnega preseljevanja po mednarodnem pravu, saj v slednjem ne vidijo trajnostne rešitve. Po njihovem bi tovrstna politika vodila v množično preseljevanje, ki ne bi zmanjšalo ogljikovih izpustov, ter tako ne bi naslavljalo glavnega problema podnebnih sprememb.19

Skupno stališče takih držav je, da bi raje videli mednarodni okvir, ki priznava moralno (če že ne pravno) odgovornost za okoljsko razseljene osebe in nudi pomoč skozi kombinacijo financiranja prilagajanja, prevzemanja obveznosti in humanitarne pomoči. Večina držav bi se izognila zahtevnemu priznavanju odgovornosti, ki je zaman in neproduktivno. Namesto tega bi raje videli splošen okvir, ki priznava realnost gibanja, povezanega s podnebnimi spremembami, se zavezali, da bodo financirali prilagoditve, ki bi omogočile odzive na kraju samem in se načelno zavezali, da bodo olajšali gibanje s pomočjo migracijskih programov in odzivanjem na spontano gibanje okoljsko razseljenih oseb, ki je neizogibno.20 To problematiko naslavljajo organi Združenih narodov s svojimi konvencijami ter sporazumi. 

Pariški sporazum 

Močan korak v pravo smer na področju trajnostnega razvoja in področju prava varstva okolja je naredil Pariški oziroma t.i. podnebni sporazum, ki je nastal v sklopu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljevanju UNFCCC). Pariški sporazum je nastal leta 2015 med pogodbenicami UNFCCC in zavezuje države k okrepitvi globalnega odziva na nevarnost in sicer v kontekstu trajnostnega razvoja in prizadevanj za odpravo revščine.21

Pariški sporazum in Kjotski protokol ter Konvencija, na kateri temeljita, vzpostavljajo domnevo, da imajo t.i. razvite države pogodbenice vodilno vlogo nanašajočo se na zmanjšanje emisij. Pogodbenice v razvoju pa bi se morale truditi za blaženje podnebnih sprememb. Konvencija tako predvidi višjo stopnjo odgovornosti razvitih držav. Pariški sporazum tudi izrecno poudarja spoštovanje človekovih pravic v oteženih situacijah in poziva države podpisnice, da spoštujejo pravice podnebno razseljenih oseb. Predvideva se večja odgovornost razvitih držav za preprečevanje škode, ki nastane zaradi podnebnih sprememb, vendar ne na podlagi odgovornosti posamičnih držav. Tako se je vzpostavil Varšavski mednarodni mehanizem za reševanje vprašanj izgube ali škode, povzročene zaradi spremembe podnebja.22 

Varšavski mednarodni mehanizem je bil vzpostavljen za naslednje funkcije: povečevanje znanja in razumevanja upravljanja tveganj v zvezi z odpravo izgube ali škode kot posledic podnebnih sprememb; izboljšanje dialoga, koordinacije, koherence in sinergije med relevantnimi subjekti; povečanje ukrepanja in podpore, vključno s finančno, tehnološko in podporo v obliki zagotavljanja kapacitet, s katerimi se odpravlja posledice izgub in škode, zaradi akutnih dogodkov, katerih vzrok so podnebne spremembe.23

V njegovem sklopu (Varšavskega mednarodnega mehanizma) se je vzpostavila delovna skupina za prisilno preseljene osebe (Task Force on Displacement, v nadaljevanju Delovna skupina), ki spremlja migracije kot posledico globalnega segrevanje in posledično s tem deluje na (nacionalnem in internacionalnem) normativnem področju zbiranja in pregledovanja podatkov, povezovanja ter obdelovanja.24

Delovna skupina je v svojem poročilu iz leta 2018 posebno poglavje namenila predpisom in procesom na področju mednarodnega prava v zvezi s človeško mobilnostjo in podnebnimi spremembami. Kot odličen nezavezujoč dokument izpostavlja predvsem Svetovni dogovor za varno, organizirano in redno migracijo, saj ta na več mestih izpostavlja problematiko podnebnih migracij; tudi končni osnutek Svetovnega dogovora o beguncih vsebuje navezave na podnebno dislocirane osebe. Vendar pa še vedno obstaja problematika pomanjkanja kogentnega prava, ki bi podnebno dislociranim osebam dovoljevala uvrstitev med osebe s priznanimi azilnimi statusi, oziroma podobno ureditev.25 

Zaključek

Pravo podnebnih sprememb in pravo okoljsko razseljenih oseb potrebujeta nadaljnji razvoj, saj še zdaleč nismo dosegli nivoja zaščite sveta in ljudi, ki bi bila potrebna za zadoščanje definiciji trajnostnega razvoja. Potrebno je predrugačiti naše navade ter skozi bolj ali manj zavezujoče predpise vzpostaviti sistem, v katerem bodo lahko vsi prebivalci sveta uresničevali svoje potrebe, brez grožnje za zdravje našega planeta. 

Okoljsko razseljene osebe ne želijo zapuščati svojih držav izvora, v slednjem vidijo le skrajno silo.26 Trajnostni razvoj prava na področju podnebnih sprememb in migracij mora težiti k sprejemanju sporazumov, mednarodnih pogodb in orodij, s katerimi nam bo omogočeno spopadanje s posledicami globalnega segrevanja in neizbežnimi migracijami okoljsko razseljenih oseb. Pomemben premik na tem področju je v zadnjem času naredil Odbor za človekove pravice v primeru Ioane Teitiota, državljana pacifiške države Kiribati.27 V primeru zoper novozelandsko vlado je navajal podnebne spremembe kot primarni razlog za pridobitev azila. Čeprav je odbor odločil, da deportacija Teitiote ni bila nezakonita, je istočasno priznal, da podnebne spremembe predstavljajo resno in neposredno nevarnost pravici do življenja, zaradi česar jih je potrebno vzeti v obzir pri presoji primerov prosilcev za azil. S tem je bil nedvomno postavljen izjemno pomemben precedens na področju prava človekovih pravic, še posebej na področju okoljsko razseljenih oseb.28   

Meniva, da trenutno pravo, ki obravnava podnebne spremembe in okoljsko razseljene osebe, ne prinaša niti moralnega zadoščenja, niti konkretnih rezultatov. Možnih rešitev je mnogo, primanjkuje le prave volje.

Opombe

1 Ritchie, Roser, CO2 emissions, URL: https://ourworldindata.org/co2-emissions.

2 UN Department of Economic and Social Affairs, Sustainable Development: The 17 Goals, URL: https://sdgs.un.org/goals.

3 Jordan, Volk v ovčji preobleki: ekološka modernizacija in trajnostni razvoj (2019), str. 37.

4 Jarvie, Brundtland Report, URL: https://www.britannica.com/topic/Brundtland-Report.

5 Jordan, Volk v ovčji preobleki: ekološka modernizacija in trajnostni razvoj (2019), str. 37-41.

6 Sujatha Byravan je raziskovalka, ki se že več let ukvarja s trajnostnim razvojem. Trenutno dela v kraju Chennai, Indija, kjer raziskuje prilagajanje podnebnim spremembam. Sudhir Cgella Rajan je profesor humanističnih in družbenih ved na Indijskem tehnološkem inštitutu v Madrasu, pred tem pa je vodil Program globalne politike in institucij na inštitutu Tellus v Bostonu, v: EIA, Biographies, URL: https://www.ethicsandinternationalaffairs.org/bios/sujatha-byravan/.  

7 Byravan, Rajan, Sea level rise and climate change exiles, URL: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0096340215571904. 

8 McAdam, Climate Change, Forced Migration and International Law (2012), str. 97.

9 Prav tam, str. 90.

10 ICJ, Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, URL: https://www.icj-cij.org/public/files/case-related/95/095-19960708-ADV-01-00-EN.pdf, točka 29, str. 242. 

11 Kranjc, Mednarodnopravno upravičenje države do odškodnine za stroške sprejema migrantov (2018), str. 55.

12 McAdam, Climate Change, Forced Migration and International Law (2012), str. 91.

13 Prav tam, str. 94.

14 Prav tam, str. 95.

15 Ali bi morda okoljsko razseljene osebe vključili v definicijo konvencijskega begunca ter s tem pridobili šesti konvencijski razlog?

16 Bevk in drugi, Pravna zaščita okoljsko razseljenih oseb, URL: http://www.pf.uni-lj.si/media/studija.projekta.pdf, str. 3.  

17 McAdam, Climate Change, Forced Migration and International Law (2012), str. 187-189.

18 Prav tam, str. 197.

19 Prav tam, str. 200.

20 Prav tam, str. 201.

21 Pariški sporazum.

22 UNFCCC, Warsaw International Mechanism for Loss and Damage associated with Climate Change Impacts (WIM), URL: https://unfccc.int/topics/adaptation-and-resilience/workstreams/loss-and-damage-ld/warsaw-international-mechanism-for-loss-and-damage-associated-with-climate-change-impacts-wim#eq-3. 

23 UNFCCC, Report of the Conference of the Parties on its nineteenth session, held in Warsaw from 11 to 23 November 2013; add. Part two: Action taken by the Conference of the Parties at its nineteenth session, URL: https://unfccc.int/sites/default/files/resource/docs/2013/cop19/eng/10a03.pdf, str. 6-9.

24 UNFCCC, Task Force on Displacement, URL: https://unfccc.int/wim-excom/sub-groups/TFD#eq-2.

25 Task Force on Displacement, Report of the Task Force on Displacement, URL: https://environmentalmigration.iom.int/sites/default/files/2018_TFD_report_16_Sep_FINAL-unedited.pdf, str. 20-25.

26 McAdam, Climate Change, Forced Migration and International Law (2012), str. 200.

27 UN, Historic UN Human Rights case opens door to climate change asylum claims (2020), URL: https://www.ohchr.org/en/NewsEvents/Pages/DisplayNews.aspx?NewsID=25482&LangID=E. 

28 Amnesty International, UN landmark case for people displaced by climate change, URL: https://www.amnesty.org/en/latest/news/2020/01/un-landmark-case-for-people-displaced-by-climate-change/. 

Seznam literature

Amnesty International: UN landmark case for people displaced by climate change, URL: https://www.amnesty.org/en/latest/news/2020/01/un-landmark-case-for-people-displaced-by-climate-change/ (21. februar 2020). 

Bevk, Matija in drugi: Pravna zaščita okoljsko razseljenih oseb, URL: http://www.pf.uni-lj.si/media/studija.projekta.pdf (21. februar 2020). 

Byravan, Sujatha; Rajan, Sudhir Chella: Sea level rise and climate change exiles, URL: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0096340215571904 (21. februar 2020). 

EIA: Biographies, URL: https://www.ethicsandinternationalaffairs.org/bios/sujatha-byravan/ (21. februar 2020).  

ICJ: Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, URL: https://www.icj-cij.org/public/files/case-related/95/095-19960708-ADV-01-00-EN.pdf (21. februar 2020). 

Jarvie, Michelle E.: Brundtland Report, URL: https://www.britannica.com/topic/Brundtland-Report (21. februar 2020).

Jordan, Nejc: Volk v ovčji preobleki: ekološka modernizacija in trajnostni razvoj, v: Tribuna 60 (2019) 770, str. 37-41.

Kranjc, Marko: Mednarodnopravno upravičenje države do odškodnine za stroške sprejema migrantov, v: Zbornik znanstvenih razprav 78 (2018), str. 47-74.

McAdam, Jane: Climate Change, Forced Migration and International Law, Oxford University Press, Oxford 2012. 

Ritchie, Hannah; Roser, Max: CO2 emissions, URL: https://ourworldindata.org/co2-emissions (21. februar 2020).

UN: Historic UN Human Rights case opens door to climate change asylum claims (2020), URL: https://www.ohchr.org/en/NewsEvents/Pages/DisplayNews.aspx?NewsID=25482&LangID=E (21. februar 2020). 

UN Department of Economic and Social Affairs: Sustainable Development: The 17 Goals, URL: https://sdgs.un.org/goals (21. februar 2020).

UNFCCC: Report of the Conference of the Parties on its nineteenth session, held in Warsaw from 11 to 23 November 2013; add. Part two: Action taken by the Conference of the Parties at its nineteenth session, URL: https://unfccc.int/sites/default/files/resource/docs/2013/cop19/eng/10a03.pdf (21. februar 2020).

UNFCCC: Report of the Task Force on Displacement, URL: https://environmentalmigration.iom.int/sites/default/files/2018_TFD_report_16_Sep_FINAL-unedited.pdf (21. februar 2020).

UNFCCC: Task Force on Displacement, URL: https://unfccc.int/wim-excom/sub-groups/TFD#eq-2 (21. februar 2020).

UNFCCC: Warsaw International Mechanism for Loss and Damage associated with Climate Change Impacts (WIM), URL: https://unfccc.int/topics/adaptation-and-resilience/workstreams/loss-and-damage-ld/warsaw-international-mechanism-for-loss-and-damage-associated-with-climate-change-impacts-wim#eq-3 (21. februar 2020).