Članek sem imela že praktično napisan, le še nekaj popravkov in črtanja, urediti bi morala vire in bil bi gotov. Okoljsko težavo, s katero se soočamo, sem najprej predstavila na splošno, potem pa sem se osredotočila predvsem na problematiko čudežnega materiala, imenovanega plastika. Zdelo se mi je bolje, da eno področje predstavim celostno, kolikor se to pač na treh do petih straneh da, kot pa da se pavšalno lotim celote. Plastiko oziroma plastične odpadke kot osrednjo tematiko sem si izbrala iz razloga, ker se mi zdi najbolj oprijemljiv simptom bolezni, ki je napadla naše okolje – onesnaženosti s plastiko nihče ne more zanikati. Da sem sploh razumela, zakaj nam plastika predstavlja tako veliko težavo in na kakšne vse načine se njena problematičnost kaže, sem se najprej lotila naravoslovnega vidika. Poskušala sem razumeti toksičnost ftalatov, pomen oznak na plastični embalaži, način prehranjevanja kitov, doumeti, da so v enem od poginulih kitov našli kar 40 kilogramov plastike,1 ter v drugem 115 plastičnih lončkov, 4 plastenke, 25 plastičnih vrečk in 2 natikača – vse našteto sicer predstavlja »le« 6 kilogramov plastike.2 Ukvarjala sem se tudi s pticami in njihovimi evolucijskimi prilagoditvami, ki so jim služile odlično vse do zdaj, ko je plen postal zlahka zamenljiv z za njih pogubno plastiko, ter načinom razmišljanja želv ter vprašanjem, zakaj jedo plastične vrečke (razlog namreč ni, da so neumne, temveč dejstvo, da jih zamenjajo za meduze). Zapisala sem ogromno skrb vzbujajoče statistike ter načine, na katere se s težavo sooča svet in natančneje EU, saj Evropa predstavlja drugo največjo proizvajalko plastike.3 Osredotočila sem se predvsem na Direktivo (EU) 2019/904 o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (v nadaljevanju: Direktiva).4 Na koncu sem podala predloge, kako lahko vsak od nas z malimi dejanji korenito prispeva k razreševanju nastale globalne krize. Z zapisanim sem bila precej zadovoljna. Zdelo se mi je, da sem dobro predstavila dejansko stanje, prikazala obsežnost ter sistemskost težave, a vseeno ostala optimistična, kajti zavzela sem stališče, da se da še vse rešiti. Tako se mi je zdelo namreč najboljše. Pesimistični pogled, da je vse izgubljeno, ter vdajanje v usodo zagotovo nikomur nista v korist, sploh pa ne našemu planetu, zanikanje težave enako, predstava o zgolj majhnem posamezniku ter celotni krivdi in odgovornosti držav in korporacij pa tudi nima smisla (sploh zato, ker obnašanje slednjih diktiramo potrošniki sami). Gre za okoljsko krizo, ki smo jo povzročili ljudje, in ljudje smo jo dolžni rešiti. Vsak od nas. Navdana z optimizmom in polna informacij sem šla na večer, ko sem članek spisala, z očetom na sprehod do mesta.

Celotno pot tja sem govorila jaz. Razložila sem mu strukturo članka in povedala vsak šokanten statistični podatek, ki sem si ga zapomnila. Od tega, da smo polovico vse kadarkoli proizvedene plastike proizvedli v zadnjih petnajstih letih,5 da vsak dan svojo pot v oceane najde približno 8 milijonov plastičnih kosov,6 da 91 % plastike ni reciklirane, da vsako minuto porabimo dva milijona plastičnih vrečk in kupimo milijon plastenk, da je letno odvrženih 4,5 bilijone cigaretnih ogorkov, da bo, če korenito ne spremenimo svojega obnašanja, do leta 2050 v oceanih več plastike kot rib, do tega, da povprečen človek zaužije 70.000 delcev mikroplastike letno.7 Precej zastrašujoče, kajne? Predstavila sem mu svoj vidik, da vsako, pa naj bo še tako malo dejanje posameznika šteje – pomnoženo s 7,8 milijardami ljudi namreč sploh ni več tako malo. Seveda pa nas to, sicer vzpodbudno dejstvo, ne sme uspavati in povzročiti, da bi se zaradi tega zadovoljili le z dejanji, ki od nas ne zahtevajo skoraj nikakršnega odrekanja. Zdelo se mi je, da se z mojim nazorom strinja. Ko sva prišla do Šuštarskega mostu, me je vprašal, če bom kavo iz stojnice. Odklonila sem z argumentom, da za mojih pet minut užitka ni vredno, da lonček pristane v želodcu kakšnega kita. Po vsem mojem razpredanju o okolju in plastiki je bil njegov odziv presenetljivo odklonilen, moje stališče pa je označil za radikalno. To, da se občasno, predvsem pri druženju s prijatelji, odpovem kavi to-go je radikalno! Mar res? 

Moj oče je pameten človek, tudi sam posveča skrb okolju, pa se mu je kljub temu, po mojem dvajset minutnem monologu o plastiki to, da se odpovem kavi, zdelo radikalno. Po tem sva del poti prehodila v tišini, moje misli pa so bile prepletene z nadvse zaskrbljujočimi spoznanji, da okolju kaže slabše, kot sem sprva mislila. Prišla sem do neprijetnega zaključka, da je optimizem, s katerim je bil prevzet moj članek, zgrešen in da se moram lotiti novega, bolj realnega. Glavni problem namreč ni neseznanjenost s problematiko, ampak naša ignoranca ter dejstvo, da se nam preprosto ne ljubi. Svoja dejanja bomo spremenili le, če lahko to storimo po liniji res najmanjšega odpora, sicer pa udobja svojega vsakdana nismo pripravljeni niti malo žrtvovati. Pa saj, zakaj bi ga, saj je na kocki le okolje in naše preživetje, kajne!?

Naj povem še to: že prej sem se imela za ekološko ozaveščeno. Zdelo se mi je, da o problematiki plastike kar nekaj vem in skladno s tem tudi ravnam. Doma striktno ločujemo odpadke, v trgovino nosim svoje mrežaste vrečke za sadje in zelenjavo, kupim morda pet plastenk vode na leto, slamicam, kot maskoti plastične krize, sem se, kot mnogi, odpovedala že zdavnaj ... Skratka, po mojem mnenju sem delala dobro, ravnala sem kot relativno odgovoren Zemljan, enako, kot še marsikdo, ki zaradi tega mirno spi, saj prispeva k boljšemu jutri. Pri pripravi članka pa sem ugotovila, da moja dejanja predstavljajo absolutni minimum – še vedno sicer menim, da vsak, pa naj bo še tako mikroskopsko majhen prispevek, šteje – a pri sebi sem opazila, da zdaj, po vsem prebranem, minimum za moj mirni spanec ne zadošča več. Na nek način me je stvar obsedla: povsod vidim plastiko, pri vsem, kar delam, pa mi zadaj šepeta mali ekološko osveščeni glasek, ki me stalno opominja na moja dejanja. Obožujem čaj. Na dan spijem nekje sedem do deset čajnih vrečk. Nikoli nisem niti pomislila, da bi bilo s tem kaj narobe. Zdaj s slabo vestjo odprem vrečko – pa ko bi bila vsaj ena, ne – imamo zunanjo kartonasto embalažo, običajno zavito v sloj plastike, znotraj nje posamezne vrečke, ki ohranjajo aromo čaja, pa še samo čajno vrečko. Neverjetno, koliko odvečne embalaže po nepotrebnem. Doma sem jih že seznanila, da od zdaj naprej kupujemo le še raztresen čaj.

Plastika – najboljši prijatelj in najhujši sovražnik

Osrčje težave predstavlja sintetična plastika (naravne oblike plastike so namreč poznali in uporabljali že Azteki), ki se pridobiva iz fosilnih goriv8 s pomočjo polimerizacije. Ta je zaradi svoje prilagodljivosti, večnamenskosti ter hitre in poceni proizvodnje v zadnjih stotih letih postala naš najboljši prijatelj. Življenja brez nje si danes ne znamo predstavljati. Svetovna proizvodnja plastike se je iz 2,1 milijona ton leta 1950 povzpela na 147 milijonov ton leta 1993 in na kar 407 milijonov ton leta 2015. Predvideno je, da se bo količina do leta 2050 približala 1.000.000.000 (milijardi) ton.9 Z roko v roki s povečano proizvodnjo pa je prišel tudi problem eksponentno naraščajočega plastičnega onesnaževanja. Težava plastike je, da se ne razgradi oziroma da to traja nekaj stoletij. Velik del težave predstavljajo delčki, manjši od petih milimetrov, imenovani mikroplastika. Te se je praktično nemogoče znebiti. Poznamo sekundarno mikroplastiko, ki nastaja pri razgradnji večjih plastičnih predmetov in predstavlja kar 69 – 81 % vse mikroplastike v oceanih.10 Poleg te poznamo še primarno mikroplastiko. Ta pride v okolje neposredno v obliki malih delcev, ki nastajajo predvsem pri pranju sintetičnih oblačil, površinski obrabi pnevmatik zaradi vožnje ter uporabi proizvodov za osebno nego (na primer pilingi).11 Po podatkih Združenih narodov je v morjih prisotnih 51 bilijonov delcev mikroplastike, kar je petstokrat več, kot je zvezd v naši galaksiji!12

Plastika v oceanih vsako leto povzroči smrt milijonov živali. Vemo za skoraj 700 vrst, med njimi tudi ogroženih, ki so na tak ali drugačen način izpostavljene njenim škodljivim vplivom.13 Živali poginejo ali zaradi zadušitve, ker se v kose plastike zapletejo, ali pa zaradi izstradanosti, saj se jim želodec nasiti s plastiko, ki je niso sposobne prebaviti. Glavni vzrok poginov pa predstavljajo zastrupitve s ftalati.14 Gre za toksične molekule, ki na eni strani omogočajo vsestranskost tega materiala, a so tudi rakotvorne ter pri živalih povzročajo neplodnost in hormonske motnje. Znanstveniki po celem svetu so si enotni, da sledi teh snovi ne bi smele biti prisotne v okolju, hrani in pijači, kljub temu pa se pogosto uporabljajo v plastiki, ki je namenjena shranjevanju živil.15  16

Se bo kaj spremenilo?

Stanje je vidno zaskrbljujoče in slabša se, zato so ukrepi nujno potrebni. V Evropski uniji je 80 do 85 % morskih odpadkov iz plastike, pri tem proizvodi za enkratno uporabo predstavljajo 50 %, z ribolovom povezani proizvodi pa 27 % vseh odpadkov.17 Resnosti stanja se Unija zaveda in temu primerno sprejema zakonodajo, ki naj bi pripomogla k zmanjšanju plastičnih odpadkov. Leta 2015 je tako na primer Evropski parlament sprejel Direktivo 2015/720 glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih vrečk. Direktiva je določila načine in cilje za zmanjševanje njihove potrošnje, vključno z zaračunavanjem le-teh ali določitvijo nacionalnih ciljev glede njihove največje potrošnje.18 Ukrep je bil nadvse potreben, saj naj bi vsak državljan Unije na leto porabil 198 plastičnih vrečk.19 Nadalje je na primer leta 2018  Evropski parlament potrdil Strategijo za plastiko, ki jo je izdelala Evropska komisija. Strategija predvideva različne ukrepe, vključno s povečanjem reciklaže in prepovedjo nekaterih plastičnih izdelkov za enkratno uporabo.20 Kot pomemben ukrep pri soočanju s plastičnim onesnaževanjem pa je bila sprejeta tudi Direktiva, ki jo je Svet EU potrdil maja 2019.21 Direktiva se osredotoča na nekatere plastične proizvode za enkratno uporabo, proizvode iz oksorazgradljive plastike (na primer biorazgradljive plastične vrečke in posodo za živila ter pijačo iz ekspandiranega polistirena, ki jih pogosto uporabljajo dostavljalci hrane) in ribolovno orodje, ki vsebuje plastiko. S prenosom Direktive v nacionalne zakonodaje naj bi bila tako že z letom 2021 med drugim prepovedana proizvodnja in prodaja plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, kjer so na voljo alternativni in cenovno dostopni proizvodi. Prepoved bo tako veljala za vatirane palčke, plastični pribor in krožnike, slamice, mešalne palčke za pijačo ter palice za balone. Kjer alternative za plastične izdelke (še) ni, Direktiva cilj omejevanja uporabe zasleduje z drugimi ukrepi, na primer z raznimi zahtevami glede zasnove proizvodov, zahtevami po standardiziranem označevanju ter ukrepi ozaveščanja. Države članice bodo morale uvesti sheme razširjene odgovornosti proizvajalca za kritje stroškov ravnanja z odpadki, stroškov ukrepov ozaveščanja za preprečevanje nastajanja in zmanjšanje takih odpadkov. Prav tako so določeni tudi cilji glede ločenega zbiranja.

Plastenke za pijačo so v praksi najbolj izpostavljen primer onesnaževala, a bodo te zaradi neobstoja substituta še naprej dovoljene. Vsebuje pa Direktiva nekatere določbe glede zasnove teh proizvodov, namreč pokrovčki bodo morali biti tudi ob odprtju pritrjeni na plastenko, kar naj bi neposredno vplivalo na uhajanje le-teh v okolje.22 

Ukrepi, ki naslavljajo plastiko za enkratno uporabo, so nadvse potrebni, namreč ti proizvodi predstavljajo enormni del celotne težave, najbolj bizarno pri tem pa je, da nimajo nikakršne  resne dodane vrednosti. To so produkti, proizvedeni v nekaj sekundah, ki nam služijo nekaj pičlih minut in v okolju ostanejo stoletja. Kot taki mesta v naši prihodnosti ne smejo imeti.

Kaj lahko naredimo sami? 

Živimo v dobi antropocena, dobi, v kateri velja prepričanje, da smo ljudje center sveta, da je vse, kar je na Zemlji tu za nas, da vse služi nam. Ne drži. Okolje in vse z njim povezano je esencialnega pomena, naš poudarjeni antropocentrizem pa je posledično popolnoma zgrešena ideja. Če tej miselnosti dodamo še velik tehnološki napredek in našo nesposobnost samoomejitve, smo ustvarili recept za katastrofo. Tehnologija je vse aspekte našega življenja naredila lažje, cenejše in hitrejše, mnogo tega pa gre žal »na rovaž« okolja.

Torej, kaj lahko naredimo sami? Antropocentrizem zamenjajmo z ekocentrizmom. Zavedati se moramo, da je človek le sestavni del okolja. Kar lahko storimo – prav zdaj – je, da si nehamo zatiskati oči, se izobrazimo in nismo sebični. Gre za težavo, ki presega posameznika in njegovo udobje in prav vsak od nas mora biti pripravljen prispevati svoj delež k reševanju nastale krize – a kako?  

• Naj nam pride v navado, da aktivno zavrnemo čim več proizvodov, ki jih uporabimo enkrat in nato zavržemo. Če ne bo povpraševanja po plastiki za enkratno uporabo, ne bo več razloga za njeno proizvodnjo.

• Še naprej delajmo, kar smo delali do sedaj: namesto da si na dnevni bazi kupujemo plastenke, s seboj raje nosimo steklenico za vodo; izognimo se uporabi krožnikov in pribora za enkratno uporabo; ločujmo odpadke.

• Slamic ne potrebujemo. Nismo otroci. To-go pijače so razvada, ki terja mnogo nepotrebne plastike. S seboj nosimo lasten lonček ali pa vsaj prosimo za papirnatega.

• Kako nakupovati? Za banane, pomaranče in avokado vrečke ne potrebujemo. Za ostalo sadje in zelenjavo pa investirajmo 1,99 eur in kupimo mrežaste vrečke za večkratno uporabo. S tem bo vsak nadomestil na desetine letno porabljenih lahkih plastičnih vrečk, okolje in živali pa nam bodo hvaležne. Izberimo živila, ki so pakirana v steklenem kozarcu namesto v plastičnem. Kupujmo produkte, zapakirane v večjih količinah. Kupljen plastični pribor za pičlih 0,11 eur naredi ogromno škode, zato se mu odpovejmo.

• Kaj še? Preden plastično embalažo vržemo v smetnjak jo sperimo. V nasprotnem se ne reciklira! Cigaretni ogorek spada v smeti in ne na cesto! Odvisniki od čigumijev – čigumiji vsebujejo plastiko. Če v naravi ali na pločniku opaziš plastenko, plastično vrečko ali drug kos plastike, ga poberi in vrzi v smetnjak.

• Za shranjevanje ostankov hrane ne uporabljajmo folije, ampak položimo čez ostanek raje krožnik ali skodelico. Ljubitelji peke – za vsako pecivo ne potrebujemo peki papirja, pekač namažimo z maslom (še bolj okusno bo), sicer pa kupimo papir za večkratno uporabo.

• Kupujmo čim manj sintetičnih oblačil, saj se iz teh med pranjem izpuščajo mikrovlakna, ki predstavljajo velik del mikroplastike v oceanih. Zmanjšajmo nošenje najlonk, sploh takih za enkratno uporabo.

• Kaj pa na področju osebne nege? Plastične vatirane palčke in plastične zobne ščetke zamenjajmo za njihove alternative iz naravnih materialov. Ne kupujmo vlažilnih robčkov za enkratno uporabo. Kovinska britvica namesto plastične. Vložke in tampone zamenjajmo z menstrualno skodelico (obstajajo sicer tudi pralni vložki ...). Namesto, da kupimo piling, ki vsebuje mikroplastiko, si ga raje izdelajmo doma iz naravnih sestavin.

Možnih prilagoditev je ogromno, mnoge od njih od nas zahtevajo le minimalen napor. Zato ne bodimo leni in sebični. Prav tako naj nas strah pred tem, da bomo kdaj izpadli nenačelni, ne odvrne od ozaveščanja drugih in vsaj nekaterih dobrih dejanj. Najhuje, kar lahko naredimo, je, da ne naredimo nič, ker menimo, da lahko naredimo le zelo malo. Vsako dejanje šteje. Tu ne gre za vse ali nič. Sama si bom v mestu še vedno kdaj privoščila to-go kavo (če se bo le dalo v papirnatem lončku), pa se zaradi tega ne bom počutila kot licemerka. Vsak naj se trudi po najboljših močeh. Korak za korakom, in spremembe bodo opazne, okolje in prihodnji rodovi pa nam bodo hvaležni.

Opombe

1 Vadas, »Največ plastike, kar so jo kadarkoli našli v kitu«, URL: https://www.delo.si/novice/okolje/najvec-plastike-kar-so-jo-kadarkoli-nasli-v-kitu/.

2 BBC, Dead sperm whale found in Ind. Had ingested '6kg of plastic', URL: https://www.bbc.com/news/world-asia-46275742.

3 Pust, V truplu kita 22 kg plastike, URL: https://www.delo.si/novice/okolje/v-truplu-kita-22-kilogramov-plastike/. 

4 Direktiva (EU) 2019/904 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o zmanjšanju vpliva nekaterih, Ur. l. L 155/2019. 

5 Parker, The world's plastic pollution crisis explained, URL: https://www.nationalgeographic.com/environment/habitats/plastic-pollution/. 

6 Prav tam.

7 Byfield, 15 Horrific Facts About Plastic Pollution in the Ocean, URL: https://www.beach.com/conservation/15-horrific-facts-plastic-pollution-in-the-ocean/.

8 Prva faza je torej črpanje nafte in zemeljskega plina. 

9 Parker, Plastika, URL: https://www.nationalgeographic.si/plastika/.

10 Evropski parlament, Mikroplastika, URL: https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20181116STO19217/mikroplastika-izvor-vpliv-in-resitve.

11 Kotnik, Alfa in Betta, URL: https://www.alfa-in-betta.com/443632725

12 Evropski parlament, Mikroplastika, URL: https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20181116STO19217/mikroplastika-izvor-vpliv-in-resitve.

13 Parker, Plastika, URL: https://www.nationalgeographic.si/plastika/.

14  Kotnik, Alfa in Betta, URL: https://www.alfa-in-betta.com/443632725.

15 Prav tam.

16 Niso pa vse plastike škodljive. Ali plastični material je škodljiv ali ne nam pove simbol v obliki trikotnika, s številom na sredini, ki ga običajno najdemo na dnu embalaže. 

17 5. odstavek preambule Direktive. 

18 Direktiva (EU) 2015/720 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o spremembi Direktive 94/62/ES glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk.

19 Evropski parlament, Zmanjšanje potratne porabe plastičnih vrečk, URL: https://www.europarl.europa.eu/news/sl/press-room/20150424IPR45708/zmanjsanje-potratne-porabe-plasticnih-vreck.

20 Evropski parlament, Strategija za plastiko, URL: https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20180830STO11347/zmanjsanje-kolicine-odpadkov-vec-recikliranja-prepoved-mikroplastike.

21 Direktiva.

22 Prvi odstavek 6. člena Direktive.

Viri in literatura

BBC: Dead sperm whale found in Indonesia had ingested '6kg of plastic', URL: https://www.bbc.com/news/world-asia-46275742 (9. januar 2021).

Byfield: Francine, 15 Horrific Facts About Plastic Pollution in the Ocean, URL: https://www.beach.com/conservation/15-horrific-facts-plastic-pollution-in-the-ocean/ (7. januar 2021).

Evropski parlament: Mikroplastika – izvor, vpliv in rešitve, URL: https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20181116STO19217/mikroplastika-izvor-vpliv-in-resitve (7. januar 2021).

Evropski parlament: Strategija za plastiko: več recikliranja, manj odpadkov, URL: https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20180830STO11347/zmanjsanje-kolicine-odpadkov-vec-recikliranja-prepoved-mikroplastike (7. januar 2021).

Evropski parlament: Zmanjšanje potratne porabe plastičnih vrečk (2015), URL: https://www.europarl.europa.eu/news/sl/press-room/20150424IPR45708/zmanjsanje-potratne-porabe-plasticnih-vreck (8. januar 2021).

Kotnik, Tjaša: Alfa in Betta, Blog o aktivistki, naravnih okoljih in živalih, URL: https://www.alfa-in-betta.com/443632725 (6. januar 2021).

Parker, Laura: Plastika, URL: https://www.nationalgeographic.si/plastika/ (6. januar 2021).

Parker, Laura: The world's plastic pollution crisis explained, URL: https://www.nationalgeographic.com/environment/habitats/plastic-pollution/ (6. januar 2021).

Pust, Staša: V truplu kita 22 kg plastike, URL: https://www.delo.si/novice/okolje/v-truplu-kita-22-kilogramov-plastike/  (10.1.2021)

Vadas, Petra: »Največ plastike, kar so jo kadarkoli našli v kitu«, URL: https://www.delo.si/novice/okolje/najvec-plastike-kar-so-jo-kadarkoli-nasli-v-kitu/ (6. januar 2021).