Pravica do informacij javnega značaja in varstvo osebnih podatkov sta v sodobni informacijski družbi temeljni človekovi pravici. Kljub njunemu medsebojnemu dopolnjevanju v smislu nadzora družbe nad državno oblastjo, pa med njima obstaja potencialen konflikt. V članku se bom poleg predstavitve obeh pravic osredotočila predvsem na poskuse reševanja konflikta v aktualni zakonodaji ter predstavila nekaj zanimivejših primerov iz prakse.

Pravica do informacij javnega značaja je v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS)[1] del širše pravice do svobode izražanja. Takšna razlaga je skladna s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri ima država poleg negativne obveznosti vzdržati se posegov v svobodo izražanja, tudi pozitivno obveznost zagotovitve informacij posameznikom.[2] Svoboda izražanja poleg individualnega vidika, tj. zagotavljanje svobode govora in mišljenja, vsebuje tudi zelo pomemben kolektivni vidik, saj je sredstvo za zagotavljanje javnega nadzora nad delovanjem države in posledično demokracije.

Vendar pa svoboda izražanja in z njo tudi pravica dostopa do informacij javnega značaja ni absolutna. Eno od omejitev predstavlja prav varstvo osebnih podatkov, zaradi česar lahko pride do konflikta med obema pravicama. Konflikt se z razvojem informacijske tehnologije zgolj še stopnjuje, zato je ključno, da si vse veje državne oblasti nenehno prizadevajo zagotoviti čim pravičnejše ravnovesje med tema dvema, za posameznike izjemno pomembnima, pravicama. Državni zbor je konflikt omenjenih pravic uredil v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ),[3] ki pri ugotavljanju dopustnih omejitev varstva osebnih podatkov napotuje na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1).[4]

Dostop do informacij javnega značaja

Dostop do informacij javnega značaja ureja ZDIJZ, ki je v pravni red Republike Slovenije prenesel Direktivo 2003/4/ES o dostopu javnosti do informacij o okolju in Direktivo 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja. ZDIJZ v primerjavi z Ustavo RS širi obseg pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj od posameznika ne zahteva izkazovanja pravnega interesa za dostop do informacij.

ZDIJZ informacije javnega značaja definira v 4. členu, pri čemer zakon definicijo informacije javnega značaja razlikuje glede na tip zavezanca, ki je obvezan k posredovanju informacij javnega značaja. Za prvi tip zavezancev zakon uporablja skupni pojem »organi«, pri čemer mednje uvršča vse državne organe, organe lokalnih skupnosti, osebe javnega prava, nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb. V drugo kategorijo zavezancev, za katere zakon uporablja pojem »poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava«, pa zakon uvršča vse gospodarske družbe in druge pravne osebe zasebnega prava pod neposrednim ali posrednim prevladujočim vplivom, posamično ali skupaj, Republike Slovenije, samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih oseb javnega prava. Za »organe« je informacija javnega značaja vsaka informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, ne glede na obliko informacije in ne glede na to, ali jo je ustvaril organ ali pa je takšno informacijo organ zgolj pridobil od koga drugega. Za razliko od prej omenjene definicije informacije javnega značaja pa je definicija informacije javnega značaja v primeru »poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava« omejena le na tiste informacije, ki jih kot take zakon izrecno opredeljuje. Gre za informacije o primeroma navedenih pravnih poslih, ki dosegajo učinke razpolaganja s sredstvi poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom in podatke o plačah in izpolnjevanju pogojev za imenovanje na določeno delovno mesto.

Pri tem lahko skladno z ZDIJZ dostop do informacij javnega značaja zahtevajo vse pravne in fizične osebe brez navajanja posebnega razloga. Zavezanec pa je po prejemu zahteve dolžan o njej odločiti nemudoma, najkasneje pa v roku 20 delovnih dni od dneva prejema popolne zahteve.

Dostop do lastnih osebnih podatkov

Ker želi ZDIJZ zagotoviti dostop do informacij javnega značaja vsem pravnim in fizičnim osebam, vsebuje načelo, da identiteta prosilca za dostop do informacij javnega značaja ne vpliva na rešitev njegove vloge.[5] Skladno s t. i. erga omnes učinkom dostopa,[6] mora biti tako dostop dovoljen (ali zavrnjen) katerikoli osebi pod enakimi pogoji. Posledično se ZDIJZ tudi ne ukvarja z vprašanjem, kako morajo postopati organi, kadar določene informacije zahteva oseba, na katero se ti osebni podatki nanašajo. Kljub splošnemu načelu, da identiteta prosilca za dostop do informacij javnega značaja ne vpliva na rešitev njegove vloge, pa se v primerih, ko posameznik zahteva seznanitev s podatki, ki se neposredno nanašajo nanj, zdi smiselno, da ima posameznik močnejšo pravico do seznanjenosti s takimi podatki. Zaradi tega ZVOP-1 določa izjeme od erga omnes učinka dostopa oz. v takšnih primerih posameznikom daje več pravic.

Pri tem se sicer zastavlja vprašanje razmerja med obema predpisoma, ki ju moramo v konkretnem primeru razumeti kot komplementarna predpisa, čeprav nobeden od njiju tega izrecno ne izpostavlja. Ker je ZVOP-1 za posameznika ugodnejši, je treba posamezniku dostop do informacij javnega značaja, ki se nanašajo na njegove osebne podatke, omogočiti na podlagi določb ZVOP-1.

Izjema od pravice dostopa do informacij javnega značaja

Kljub zapisanemu pravica dostopa do informacij javnega značaja ni absolutna. ZDIJZ namreč v 5.a členu in v prvem odstavku 6. člena določa izjeme od pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Na začetku je ZDIJZ poznal zgolj absolutne izjeme, ki pa jih je praksa informacijskega pooblaščenca na podlagi ustavnih določb in z uporabo t. i. testa javnega interesa tolmačila relativno – po mnenju nekdanje informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar gre v primeru t. i. testa javnega interesa za izpeljavo splošnega testa sorazmernosti, ki ga sicer uporablja Ustavno sodišče.[7] Omenjeni praksi je sledil tudi zakonodajalec, ki je z novim ZDIJZ v drugem odstavku 6. člena določil, da se dostop do zahtevane informacije v primeru relativnih izjem (1-11 točka prvega odstavka 6. člena) dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije.[8]

ZDIJZ tako organom ne daje bianco pravne podlage za razkrivanje osebnih podatkov posameznikov, saj lahko organi takšne podatke razkrijejo zgolj v primeru prevladujočega interesa javnosti oz. če gre za podatke o porabi javnih sredstev, podatke povezane z opravljanjem javne funkcije ali podatke v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca.[9] Podobno dostop do informacij javnega značaja, ki so hkrati tudi osebni podatki, urejajo tudi druge države, pri čemer pa vsaka država določa svoje (specifične) izjeme. V Turčiji tako izjemo na primer predstavlja tudi informacija, ki bi lahko škodovala ekonomskim interesom države,[10] na Kosovu pa zakonsko določene izjeme veljajo (le) za obdobje tridesetih let.[11]

Varstvo osebnih podatkov

Varstvo osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) predstavlja eno izmed pomembnejših izjem sicer široko interpretirane pravice do dostopa do informacij javnega značaja. ZDIJZ pri tem vsebine osebnih podatkov ne definira, saj določa, da organ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Iz zapisanega posledično izhaja tudi, da je glede razlage izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ treba ZVOP-1 šteti kot lex specialis.[12]

Omenjena ugotovitev je pomembna predvsem za uporabo obeh zakonov v praksi, saj med zakonoma, kljub stičnim točkam, obstajajo pomembne razlike, ki so zlasti posledica »nasprotujočih se« ciljev, ki jima zakona sledita.[13] ZVOP-1 namreč varuje zasebnost posameznika in ga ščiti pred nepooblaščenim dostopom tretjih oseb do podatkov o posamezniku, medtem ko ZDIJZ zagotavlja dostop do najrazličnejših podatkov, ki se nanašajo na delovanje javnih oblasti. ZDIJZ se tako v primerjavi z ZVOP-1 nanaša na širši spekter informacij (dokumentov), s katerimi razpolagajo zavezani organi, med katerimi pa je mogoče najti tudi informacije, ki zajemajo osebne podatke posameznikov. Pomembna razlika med obema zakonoma pa je tudi v tem, da lahko informacije javnega značaja po ZDIJZ zahteva vsakdo, medtem ko posameznik po ZVOP-1 lahko zahteva samo osebne podatke, ki se nanašajo nanj.

Ker zakona varujeta različni ustavnopravni vrednosti, je treba izven določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v vsakem primeru posebej opraviti tehtanje in odločiti, kateri vrednoti dati večji pomen.

Varstvo osebnih podatkov je postalo še pomembnejše s prihodom digitalne dobe, ki vključuje pojav široke uporabe interneta, družbenih omrežij, aplikacij ter digitalizacijo praktično vseh področij našega življenja. S pojavom omenjenih tehnologij se je tako izjemno povečal obseg zbiranja podatkov in pretok informacij o posameznikih. Omenjene problematike se je zavedal tudi evropski zakonodajalec, ki je po štirih letih obsežnih pogajanj leta 2016 sprejel Uredbo 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba).[14] Ker slovenski zakonodajalec ZVOP-1 še vedno ni prilagodil določbam Splošne uredbe, se ta po načelu primarnosti in neposredne učinkovitosti prava EU uporablja neposredno.[15]

Čeprav Splošna uredba ne ureja vseh vprašanj in nekatera vsebinska in predvsem postopkovna vprašanja prepušča v urejanje državam članicam, pa postavlja enotna pravila za varstvo osebnih podatkov v državah članicah.

Splošna uredba tako v 4. členu enotno definira osebni podatek, ki ga opredeljuje kot katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, torej tistim, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti. Pri tem Splošna uredba določa, da je vsakršno razkritje osebnih podatkov že vrsta njihove obdelave, zato je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 6. členu uredbe.

Splošna uredba nadalje zelo podrobno opredeljuje splošne obveznosti upravljavcev osebnih podatkov in oseb, ki osebne podatke obdelujejo v njihovem imenu (obdelovalci), ter med drugim določa, da morajo upravljavci osebnih podatkov izvajati ustrezne varnostne ukrepe za varstvo osebnih podatkov in imajo obveznost uradnega obveščanja o kršitvah varstva osebnih podatkov. Javni sektor ter podjetja, katerih temeljne dejavnosti zajemajo dejanja obdelave, ki pomenijo redno in sistematično obsežno spremljanje posameznikov ali pa obsežno obdelavo posebnih vrst podatkov, pa morajo imenovati tudi odgovorno osebo za varstvo osebnih podatkov. Nenazadnje Splošna uredba ureja tudi pravno varstvo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ki se kaže v vložitvi pritožbe pri nadzornem organu ter v pravici do pravnega sredstva zoper odločitev nadzornega organa oz. v primeru neukrepanja nadzornega organa v pravici do odškodnine.

Kot je bilo že omenjeno, slovenski zakonodajalec ZVOP-1 še ni prilagodil določbam Splošne uredbe. Ministrstvo za pravosodje je neskladnost nacionalne zakonodaje z Splošno uredbo skušalo odpraviti s pripravo ZVOP-2, ki naj bi upošteval določbe Splošne uredbe, vendar tega ni uspelo uskladiti z deležniki, ki jih področje urejanja zadeva, zaradi česar predlog ZVOP-2 še ni bil zrel za predložitev Vladi RS. Zaradi želje po lažji in hitrejši uskladitvi nasprotujočih si stališč je Vlada na 56. redni seji z dne 9. 1. 2020 potrdila Normativni delovni program Vlade RS za leto 2020, ki poleg priprave novega Zakona o varstvu osebnih podatkov predvidena tudi pripravo Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnave kaznivih dejanj. Iz Ministrstva za pravosodje sem 10. 7. 2020 dobila potrdilo, da so Zakon o varstvu osebnih podatkov na področju obravnave kaznivih dejanj pripravili 9. 6. 2020 in ga želijo predložiti v Državni zbor do konca julija letos. Po pridobitvi odzivov bo predvidoma v avgustu 2020 sledila še priprava novega predloga ZVOP-2.

V vmesnem obdobju pa bodo tako kot do sedaj pri odpravi nejasnosti imeli najpomembnejšo vlogo informacijski pooblaščenec, pritožbeni, inšpekcijski in prekrškovni organi, ki sprejemajo smernice in mnenja glede skladnosti razlage določb veljavnega ZVOP-1 z evropsko zakonodajo.

Test javnega interesa

Pomembno vlogo pri razkritju informacij javnega značaja ima test javnega interesa, ki je danes vsebovan v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, in ki se je razvil skozi prakso informacijskega pooblaščenca, ko so prosilci za razkritje informacij zatrjevali obstoj javnega interesa. Test javnega interesa opravlja informacijski pooblaščenec, ki v postopku pritožbe zaradi nerazkritja informacije javnega značaja med drugim preveri, ali je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij. Iz prakse Upravnega sodišča RS izhaja, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene vrednote, kot so življenje, zdravje ali varnost ljudi,[16] pri čemer v skladu z načelom sorazmernosti ZDIJZ pozna tudi institut delnega odstopa,[17] ki ga je treba uporabiti, če popolno razkritje podatkov ni mogoče. V primeru, da ne bi bila mogoča niti uporaba instituta delnega odstopa, mora organ to utemeljiti na prepričljiv in ne pavšalen način.[18]

Pomembno načelno stališče z vidika tehtanja javnega interesa je informacijski pooblaščenec zavzel v nedavni odločbi,[19] v kateri je odločal o zahtevi prosilke za prejem fotokopije izdanega dovoljenja za nosilca dopolnilne dejavnosti. Pooblaščenec je ugotovil, da je organ, s tem ko je dostop do podatkov zavrnil, ravnal nezakonito, saj je kmetovalec kot fizična oseba vpisan v Poslovni register Slovenije, zato ti podatki ne sodijo med varovane osebne podatke. Pooblaščenec je tako pritožbi prosilke delno ugodil in organu naložil, da prosilki posreduje zahtevane dokumente na način, da v dokumentih prekrije varovane osebne podatke, za katere pooblaščenec ni našel pravne podlage za razkritje.

Iz odločbe tako sledi, da ima pri tehtanju javnega interesa pomembno vlogo dejstvo, ali je fizična oseba vpisana v določen javni register oziroma na seznam. Da je vpis v javni register pomemben pri presoji testa javnega interesa, sledi tudi iz dejstva, da je pooblaščenec v odločbi,[20] ki je bila sprejeta deset dni pred zgoraj omenjeno in kjer je šlo za skoraj identičen primer, odločil drugače. Razlika, ki se je izkazala za bistveno pa je bila prav v tem, da oseba, na katero so se nanašali osebni podatki, ni bila vpisana v imenik sodnih izvedencev, in zato tudi ni obstajala zakonska podlaga za razkritje podatkov po ZDIJZ.

Pri institutu dostopa do informacij javnega značaja je treba upoštevati tudi prakso sodišča EU. Slednje je v svoji sodni praksi[21] že odločilo, da se mora pri uporabi instituta delnega odstopa uporabiti načelo sorazmernosti. Iz mnenja generalnega pravobranilca v zadevi Hautala proti Svetu EU pa izhaja tudi, da je treba opraviti tehtanje administrativnega bremena na eni strani in javnega interesa za zagotovitev dostopa do informacij na drugi strani, kadar izločitev posameznega podatka zahteva nesorazmerno velik obseg administrativnega dela.[22]

Omejitve pravic posameznika zaradi opravljanja javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca

Kljub širokemu varstvu osebnih podatkov, pa vsak osebni podatek nima hkrati statusa t. i. varovanega osebnega podatka. Tako je dostop do osebnih podatkov dovoljen, tudi če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Namen določbe je v tem, da se omogoči prost dostop do tistih podatkov v zvezi z opravljanjem javne funkcije, ki vplivajo na izvajanje javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev in na delo organa. Pri tem se pooblaščenec v odločbah pogosto sklicuje na doktrino pričakovane zasebnosti, po kateri je treba tehtati dva elementa, in sicer pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice[23] izhaja, da javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in delov uspešne prijave na delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije posameznika, potrebne za določeno delovno mesto.

Več primerov, ki jih je obravnaval pooblaščenec, se je nanašalo prav na podatke o izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta. V večini primerov je pooblaščenec odločil, da je šlo za informacije javnega značaja, saj so bili pogoji in kvalifikacije, potrebni za delovno mesto, določeni s področnimi zakoni. Pooblaščenec je tako na primer dovolil seznanitev z doseženo izobrazbo osnovnošolskih učiteljev v eni izmed osnovnih šol, saj je zahtevano raven določal Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.[24] Do enakega zaključka je pooblaščenec prišel tudi v primeru seznanitve s podatki o zaključeni pravni izobrazbi in številu delovnih let za delovno mesto sodnika. Čeprav je v slednjem primeru nedvomno šlo za osebne podatke, je pooblaščenec ugotovil, da se ti nanašajo na opravljanje javne funkcije in le izkazujejo izpolnjevanje pogojev, določenih z Zakonom o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS), zaradi česar je dostop do teh podatkov dovoljen.[25] Vendar pa je tudi pri teh izjemah od varstva osebnih podatkov zaradi javnega interesa treba biti pozoren na specifične ureditve. Tako na primer od letošnjega leta naprej javnosti niso več dostopni podatki o uspehu diplomantov pravnih fakultet na pravosodnem izpitu.[26] Prenehanje vodenja evidence o izobrazbi kandidatov naj bi narekovala Splošna uredba. Kljub temu menim, da bi bilo anonimno evidenco uspehov na pravosodnem izpitu smiselno voditi, da bi lahko na ta način posamezniki, ki se odločajo za vpis na študij, pridobili informacije o uspešnosti študentov s posameznih fakultet.

Glede dostopa javnosti do podatka o oceni sodnikovega dela je zanimiv primer, ki je trajal od leta 2006 do leta 2010.[27] Sodni organ je kot zavezanec po ZDIJZ zahtevi prosilca delno ugodil in mu posredoval prepis odločbe, s katero je potrdil negativno oceno sodniške službe sodnice. Pri tem je izbrisal ime in priimek sodnice, na katero se odločba nanaša, sodišče, na katerem je bila zaposlena, ter bistveni del obrazložitve odločbe. Zadeva je prišla pred Upravno sodišče, kjer se je bistvo spora nanašalo na vprašanje, ali so z razkritjem ocene kršene določbe ZVOP-1 v povezavi z določbami ZSS. Slednji je namreč določal, da je ocena sodniške službe sodnika tajna in da imajo do nje dostop le z zakonom določene izjeme. V svojem mnenju je pooblaščenec zavzel stališče, da je ocena sodniške službe podatek, povezan z opravljanjem javne funkcije in ima zato njegovo razkritje pravno podlago v ZDIJZ. Do takšnega rezultata je pooblaščenec prišel z izvedbo testa javnega interesa. Dejstvo razkritja ocen sodniških služb bi sicer lahko privedlo do nezaupanja javnosti v sodstvo, vendar je šlo v konkretnem primeru za oceno že razrešene sodnice, zaradi česar razkritje ne more omajati splošnega vtisa javnosti o neodvisnem, nepristranskem in strokovnem sodstvu v tolikšni meri, da bi to lahko pomenilo nevarnost za sodni in s tem pravni sistem.

Zaključek

Z razvojem informacijske družbe se je dostop do informacij temeljito spremenil. Olajšana možnost dostopa in povečan nadzor državljanov nad javno oblastjo hkrati lahko predstavljata tudi večje tveganje za poseg v zasebno sfero posameznikov. Gre za t. i. konflikt med pravico do zasebnosti in pravico do javnosti. Zakonodajalec je sicer z določitvijo izjem poskušal postaviti mejo med interesoma, vendar jo dokončno oblikuje praksa s pomočjo testa javnega interesa, testa sorazmernosti ter temeljnih načel pravne države. Varstvo osebnih podatkov v praksi predstavlja najpogostejšo izjemo od pravice do informacij javnega značaja. Vprašanje, ki se mi zastavlja je, ali so osebni podatki, ki jih organ anonimizira, tudi resnično varovani. Iz obravnavanih primerov je moč razbrati, da gre pri večini za zahteve prosilcev, ki na podlagi že njim znanih osebnih podatkov (ime in priimek, rojstni podatki …), zahtevajo o posamezni fizični osebi podatke z drugega področja, na primer o premoženju ali teku sodnega postopka. Za kršitve določb o varstvu osebnih podatkov so sicer predpisane globe, ki veljajo za vsakogar, ki se s podatki seznani. Vendar pa je takšna individualna in neformalna kršitev določb o varstvu osebnih podatkov težko dokazljiva. Kot omenjeno pa osebni podatki, ki so v zvezi z opravljanjem javne funkcije, sploh niso varovani. Ureditev se mi ne zdi primerna, saj je iz odločb pooblaščenca mogoče ugotoviti, da prosilci pogosto o posamezniku zahtevajo tudi podatke, ki niso neposredno povezani z opravljanjem javnih nalog. Takšno zasledovanje povsem zasebnih interesov je v nasprotju z namenom ZDIJZ in nedvomno pomeni zlorabo pravice. Dobrodošla se mi zdi določba, ki jo je prinesla novela ZDIJZ-C, ki se nanaša na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja s strani prosilca in po kateri lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije (peti odstavek 5. člena). Pri tem pa se mi vseeno zdi nadvse pomembno, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, uporabljen z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Menim, da bi bilo prav tako treba varovati nekatere podatke, ki so sicer povezani z opravljanjem javne funkcije, a bi bila z razkritjem ogrožena varnost samih javnih uslužbencev (na primer sodnikov, tožilcev, policistov in kriminalistov).

Ne glede na zgoraj omenjene dileme in pomanjkljivosti zakonodajnega okvira na področju informacij javnega značaja in varstva osebnih podatkov zaključujem s pozitivnimi mislimi. Zakonodajne reforme na obeh področjih se prilagajajo spremenjenim razmeram družbe in povečujejo raven varstva pravic. Splošna uredba določa okrepljeno odgovornost upravljavca osebnih podatkov, ZDIJZ pa vse od svoje uveljavitve omogoča, da je širša javnost seznanjena z informacijami, ki bi sicer z veliko verjetnostjo ostale skrite (na primer pogodba s Patrio, nakup operacijskih miz, gradnja Pediatrične klinike). Ključno je, da si tudi v prihodnosti prizadevamo za transparentno objavo informacij javnega značaja, seveda ob upoštevanju pravice do zasebnosti, saj lahko kot družba le na tak način opravljamo demokratični nadzor nad delovanjem oblasti in preprečujemo njeno zlorabo.

Viri in literatura      

-    Bajželj D. (2007) Informacije javnega značaja in osebni podatki: magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta

-    Bela Pangeršič L (2013) Informacije javnega značaja - analiza izjem: magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta

-    Čebulj, J.; Žurej, J.: Varstvo osebnih podatkov in informacije javnega značaja, Nebra, Ljubljana 2005

-    Prepeluh, U (2004) Pravica dostopa do informacij javnega značaja: doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Pravna fakulteta

-    Trpotec, K. (2011) Informacije javnega značaja - praksa informacijskega pooblaščenca : diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo

-    Dnevnik, URL: https://www.dnevnik.si/1042923048 (3.3.2020)

-    Informacijski pooblaščenec, URL: https://www.ip-rs.si/ (3.3.2020)

-    Portal GOV.SI, URL: https://www.gov.si/teme/informacije-javnega-znacaja/ (3.3.2020)

Opombe

[1] Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a).

[2] Sodba ESČP v zadevi Khurshid Mustafa in Tarzibachi proti Švedski z dne 16.12.2008.

[3] Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18).

[4] Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo).

[5] Načelo prostega dostopa, 5. člen ZDIJZ.

[6] Odločba IP, št. 090-44/2010 z dne 17. 6. 2010.

[7] Bela Pangeršič L (2013) Informacije javnega značaja - analiza izjem: magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, str. 51.

[8] Odločba IP št. 090-118/2011/4, z dne 22. 7. 2011, in sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1588-2012-20 z dne 19. 2. 2014.

[9] Tretji odstavek 6. člena ZDIJZ.

[10] Law on Right to Information, Law No. 4982. http:www.bilenmehakki.org/pagesEN/4982.php.                                                          

[11] Law on Access to Official Documents, 16.10.2003 http://unmikonline.org/regulations/2003/RE2003_32.pdf; UNMIK je zakon odobrila dne 6.11.2003.

[12] Bajželj D. (2007) Informacije javnega značaja in osebni podatki: magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, str 53.

[13] Prepeluh U: Pravica dostopa do informacij javnega značaja (2004), stran 298.                                                          

[14] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov), UL L 119, 04.05.2016.

[15] Sodba z dne 5. 2. 1963, Van Gend & Loos, EU:C:1963:1 in sodba z dne 15. 7. 1964 Costa v E.N.E.L., EU:C:1964:66.

[16] Sodba Upravnega sodišča, št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012.

[17] 7. člen ZDIJZ.

[18] Sodba Sodišča v zadevi C-353/01 z dne 22.1.2004, odst. 37.

[19] Odločba IP, št 090-9/2020/4 z dne 3. 2. 2020.

[20] Odločba IP, št 090-2/2020/2 z dne 24.01.2020.

[21] Sodba Sodišča v zadevi T-211/00 z dne 7.2.2000, odst. 71.

[22] Mnenje generalnega pravobranilca Legerja v zadevi C-353/0-1 z dne 10.7. 2001.

[23] Sodba ESČP v zadevi Halford proti VB z dne 25.6.1997 in Copland proti VB z dne 3.4.2007.

[24]Odločba IP, št . 090-150/2011/7 z dne 22.11.2011.

[25] Zakon o sodniški službi (ZSS) Ur. l. RS, št. 94/07.

[26] Dnevnik, URL: https://www.dnevnik.si/1042923048.

[27]Odločba IP, št. 021—77/2006/6 z dne 20.07.2006, sodba Upravnega sodišča št. U 2897/2006-10 z dne 19. 9. 2007 ter Sklep VS, št. X Ips 760/2007-3 z dne 22. 11. 2007.