Jure Bergant je na natečaju Pamfilovo pero zasedel drugo mesto.

1. Uvod

Pravo in njegovi ustvarjalci, poznavalci in razlagalci so nezamenljiva sestavina prav vsake človeške družbe. Na to nazorno opozarja že prastara maksima Ubi societas, ibi ius (Kjer je družba, tam je pravo), ki sporoča, da zgolj obstoj takšnih ali drugačnih (pravnih) pravil omogoča ohranitev skupnosti in njeno blagostanje.[1] V hiper-regulirani družbi sodobnosti ta pomembna družbena skrb, ki je torej hkrati skrb za njen lasten obstoj, pripada pravnikom, izobraženim, usposobljenim in navsezadnje vzgojenim za tako pomembno nalogo. Na podlagi več tisočletij obsegajočih civilizacijskih izkušenj človeštva si gotovo ni moč predstavljati, da bi družba nenadoma strmo nazadovala in zapadla v anarhijo, kjer bi namesto sodobnih zakonov prežetih s civilizacijskimi dosežki, kot so človeklove pravice, ponovno zavladal zgolj en sam zakon – zakon najmočnejšega. Navedeno pa torej pomeni, da tudi pravniki bržkone ne bodo postali odvečni, temveč se bosta njihova vloga in družbena pomembnost v prihodnje še povečevali. Nedvomno pa bo vloga pravnikov v družbi, podobno kot celotna družba in pravo, podvržena korenitim spremembam.

Skozi celotno zgodovino človeka sta korenite družbene spremembe naznanjala predvsem razvoj znanosti in tehnologije, ki v svojem jedru predstavljata elementarno človekovo željo in potrebo po raziskovanju in odkrivanju nečesa novega, danes še neodkritega. Človekova radovednost je neukrotljiva, človek nenehno raziskuje, sprva svojo okolico, kajkmalu osvoji celoten planet, radovednost ga žene tudi onkraj našega obzorja, v vesolje, na druge neodkrite svetove. Zamisel o človeku kot (prvemu) interplanetarnemu bitju pa je ob resnejšem načrtovanju kolonializacije sprva lune in zatem še sosednjega Marsa nedvomno vse bližje resničnosti. Na drugi strani pa nas posledice te nebrzdane želje po nečem novem opozarjajo na našo lastno destruktivnost, predvsem podnebne spremembe in navsezadnje na nek način tudi aktualna pandemija COVID-19. Tako je človeški razvoj vselej razpet med inovativnostjo ter varstvom pred samim sabo. Temu konfliktu ustrezata tudi temeljni socialni funkciji prava: inovacijska ter stabilizacijska funkcija. Inovacijska funkcija pojmuje pravo kot dejavnik družbenih sprememb, ki tako kot znanost s svojo naprednostjo povzroča »premik v glavah« množic. Stabilizacijska funkcija pa pravo razume predvsem kot sredstvo socialne kontrole, družbenega nadzora in razreševanja konfliktov ter kot tako zagotavlja določeno stabilnost. Bolj toga stabilizacijska funkcija prava omogoča predvsem predvidljivost v družbenih odnosih in varnost družbenih razmerij.[2] Ravno v iskanju ravnovesja med obema navedenima funkcijama prava pa vidim temeljno vlogo pravnikov v družbi prihodnosti, torej skrb pravnikov kot poznavalcev, oblikovalcev in razlagalcev prava za njegovo naprednost in prilagojenost sodobnim družbenim razmeram ter spoznanjem naravoslovnih znanosti in na drugi strani skrb pravnikov za pravo kot sredstvo obrambe civilizacijskih dosežkov in vrednot (koncept človekovih pravic, pravna in socialna država ipd.), postopno priborjenih skozi krvave izkušnje človekove preteklosti. V nadaljnem besedilu bom sprva opredelil pojem družbene vloge pravnika, skupne značilnosti, ki povezujejo vse pravnike in njene razvojne trende, nato pa bom v okviru vsake od omenjenih socialnih funkcij prava primeroma izpostavil po en za pravnike prihodnosti problematičen tematski sklop, s katerim se kaže spoprijeti na način bližje prvi oziroma drugi omenjeni socialni funkciji prava.

2. Družbena vloga pravnikov

Pravniki v družbi nastopajo v najrazličnejših vlogah in funkcijah. Zaradi raznolikosti njihovih poklicnih položajev se bistveno razlikuje tudi njihov družbeni pomen. Kljub vsemu obstajajo stičišča, ki povezujejo pravniške poklice. Prvotno jih povezuje poklicna družbena vloga, ki so si jo z lastnim prizadevanjem v procesu socializacije pridobili skozi izobraževanje in profesionalno socializacijo. V navedenih procesih se vsi pravniki srečajo in podrobno spoznajo s temeljnimi vrednotami sodobne pravne civilizacije, ponotranjijo zavest o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in osvojijo specifičen način pravniškega razmišljanja oziroma pravne logike.[3] Tako ne glede na področje delovanja (bodisi pravosodje, uprava, gospodarstvo ali kaj drugega) in poklicne interese, ki jih zastopajo, obstaja jedro vrednot, ki pravnike hkrati združuje ter jih razločuje od ostalih članov družbe in igralcev drugih družbenih (poklicnih) vlog.

Velik vpliv na spreminjanje vloge in delovnega procesa pravnikov, pa tudi uporabo prava nasploh, obljublja predvsem skokovit razvoj in uporaba umetne inteligence. Njena uporaba v bolj avtomatiziranih kot tudi bolj avtonomnih postopkih se zdi vse bolj realistična. Prva možna raven uporabe se nanaša na identifikacijo sestavin pravnega pravila, pri čemer bi računalnik uporabnika opozoril na relevantne podatke in dejstva, ali pa celo kar sam poiskal relevantne pravne vire za pravno odločanje. Druga možnost uporabe je v pomoči umetne inteligence pri samem pravnem odločanju, torej podajanju predlogov vsebinskih odločitev, ki jo pravnik naposled sprejme povsem neodvisno. Zadnja, najdrznejša možnost uporabe bi umetni inteligenci prepustila samodejno sprejemanje odločitev, človeški pravniški nadzor bi bil prisoten šele ob morebitnih nepravilnostih oziroma postopkih s pravnimi sredstvi. Omenjena zadnja stopnja integracije umetne inteligence v delovni proces pravnikov (ki bi denimo vsebinsko odločitev računalnika zgolj pregledal, podpisal in odposlal) bo zahtevala veliko sprememb v vrednostnem pojmovanju prava, preden jo bomo lahko šteli za moralno sprejemljivo z vidika družbenih vrednost demokratičnih držav. Možnosti uporabe sodobne računalniške tehnologije zlasti v upravnih in sodnih postopkih pa obetajo predvsem poenostavitev delovnega procesa pravnikov, ki ob hitri rasti števila relevantnih pravnih aktov na vseh področjih postaja vse bolj neobvladljiv. Prav tako bi raba umetne inteligence v omenjenih postopkih lahko zagotavljala večjo objektivnost in s tem tudi legitimnost odločitve.[4]

Družbena vloga, kratkoročneje pa predvsem način dela pravnikov, bosta predmet korenitih sprememb v skladu z razvojem družbe. Ravno prepustitev nekaterih procesov v roke računalniških sistemov pa bi pravnike lahko napotila k večjemu razmisleku o funkciji in učinku, ki ga pravo ima v obstoječih in nastajajočih družbenih odnosih.

3. Inovacijska funkcija

V svoji inovacijaski funkciji pravo ne sledi zgolj znanstvenemu razvoju pri premikanju meja, temveč je tudi sam faktor družbenih sprememb, ki s svojimi progresivnimi vrednotami usmerja družbo. V nasprotnem primeru, torej konzervativnejši drži in pojmovanju prava kot »imunskega sistema družbe«, lahko pravo izgubi svojo učinkovitost kot predpogoj praktične veljave svojih pravil.[5] S svojim razumevanjem in poznavanjem pravnega sistema kot celote bi se zato pravniki v prihodnosti morali zavzemati za njegovo učinkovitost in prilagojenost aktualnim družbenim spoznanjem drugih strok, da bi preprečili zaviranje napredka in razvoja. Kot že omenjeno, pa vloga prava ni omejena zgolj na sledenje znanstvenemu razvoju, temveč je lahko tudi sam dejavnik in soustvarjalec nove realnosti. Pri tem je naloga pravnika, da prepozna situacije, ki jih trenutna pravna ureditev ne more urejati v zadovoljivi meri in se zavzame za spremembe in dopolnitve konceptov bodisi z novimi instituti in mehanizmi pravnega urejanja na normodajni ravni, bodisi napredno razlago in uporabo obstoječih konceptov na praktični ravni.

Najpomembnejši družbeni problem, ki bi s takim pristopom pravnikov veliko pridobil, je po mojem mnenju problem klimatskih sprememb. Spoznanja različnih strok nas že desetletja opozarjajo na resnost problema in usodnost posledic, če v spopadanju z njimi klonemo. Čeprav se zdi, da je spopad s tovrstnimi problemi predvsem v domeni politike in vladajočih, bi pravo kot rigiden in trajnejši sistem pravil s svojo dolgoročnejšo naravnanostjo lahko dosegel veliko. Pravo bi izhajajoč iz pravnih vrednot lahko s prisilo pravil začrtalo nov način spopadanja z našo lastno destruktovnostjo do planeta in narave, česar politika ob upoštevanju svojih lastnih, kratkoročnih in pomembnih gospodarskih interesov ni zmožna ali pripravljena narediti. Za učinkovitejše reševanje problema z zmanjševanjem izpusta toplogrednih plinov, onesnaževanjem voda, krčenjem gozdnih površin ipd. bodo pravniki v prihodnosti poklicani bodisi k prelitju vrednot že obstoječih aktov bolj deklaratorne in politične narave v akte pravne narave, bodisi k širjenju koncepta človekovih pravic v smeri ekoloških pravic in priznavanja le-teh posameznikom. Reševanje tega problema je seveda kompleksnejše, menim pa, da bi pravniki ob zavedanju svoje sposobnosti soustvarjati napredek pripomogli k učinkovitosti spopadanja z njim.

4. Stabilizacijska funkcija

V svoji stabilizacijski funkciji deluje pravo zavirajoče, nenaklonjeno naglim družbenim spremembam, ki ogrožajo pomembne pravne vrednote, kot sta pravna predvidljivost in varnost. S to »historično dogmo« je usmerjeno v kontinuiteto in ohranjanje sedanjega stanja tudi za bližnjo prihodnost.[6] S tem je povezano varstvo temeljnih civilizacijskih vrednot (v mislih imam predvsem že večkrat omenjene človekovce pravice, pravno in socialno državo, demokracijo ipd.) in preprečevanje ponavljanja zgodovinskih zablod. Kot zgoraj omenjeno, pravniki že v času univerzitetnega izobraževanja spoznajo te temeljne vrednote, njihov postopen razvoj in pomen, ki ga nosijo v sodobni družbi. Gre za tako temeljne vrednote, da bo njihovo udejanjanje in spoštovanje ključno za ohranjanje visoke stopnje civiliziranosti družbe. Kljub temu so nekatere izmed teh vrednot nenehno na udaru, podvržene poskusom njihove odprave ali vsaj relativizacije, največkrat iz političnih ali ekonomskih motivov.[7] Zato bo naloga pravnikov v prihodnje brezpogojno varstvo teh vrednot in interesov prava ter skrb za njihovo udejanjanje v praksi.

Ravno v času epidemije COVID-19 smo priča globalnemu uveljavljanju aplikacij za sledenje okuženim, ki naj bi oblastem omogočale sledenje okužbenim verigam in posledično učinkovitejše bojevanje zoper širitev virusa. Sprva so takšen način boja zoper epidemijo ubrale vzhodnje azijske države z že precej razvito nadzorstveno infrastrukturo in obsežnimi bazami podatkov, prav zdaj pa se raba podobnih aplikacij širi tudi po Evropi.[8] V imenu učinkovitega boja z virusom številne vlade brez večjih naporov uspejo prepričati svoje državljane, da se s temi »začasnimi« ukrepi ščiti ravno njihovo zdravje. Čeprav sledenje državljanom in zbiranje ogromnih količin podatkov za vlade in multinacionalna podjetja nista nič novega, pa njihovo ekstenzivnejše uporabljanje v državah, ki temu tradicionalno niso bile naklonjene, in širitev zbiranja zgolj opisnih podatkov (»over the skin«) tudi na različne biometrične podatke (»under the skin«) s privolitvijo posameznika lahko pomenita kritično točko v postopnem raztapljanju pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov.[9] Problem začasnih ukrepov je pogosto to, da pogosto ne ostanejo začasni, temveč se njihovo trajanje pod pretvezo vselej prisotnega tveganja nove nevarnosti raztegne na nedoločen čas. Razvoj informacijske tehnologije ter vse večje možnosti obdelave ogromnih količin podatkov skupaj z naraščujočo tržno vrednostjo občutljivih osebnih podatkov skupaj povečujeta nevarnost, da bosta pravica do zasebnosti in varstvo osebnih podatkov ostali zgolj lupina nekdaj osnovne človekove pravice. Zato bo v podobnih primerih vloga pravnikov v prihodnosti predvsem prognoza nevarnosti in primerno reagiranje nanjo iz naslova varstva neotujljivih človekovih pravic.

5. Zaključek

Kljub hitremu razvoju, rabi tehnologije in avtomatizaciji delovnih procesov bosta družba prihodnosti in njena temeljna pravila sobivanja v obliki razvejanega pravnega sistema nedvomno potrebovala pravnike, torej poklicno in obrtno usposobljene posameznike, opremljene z zavestjo o pomenu prava v družbi v smislu inovacije in poglobljenim razumevanjem ustaljenih pravnih vrednot. Tako vlogo pravnikov, ne glede na njihovo področje delovanja, vidim predvsem v razločevanju med situacijami, v katerih mora pravo zavzeti naprednejšo držo in tako kot znanost soustvarjati družbene premike, in situacijami, kjer je pravo klicano k varstvu pomembnih človeških vrednot, ki so skozi človeški razvoj pronicale v najvišje pravne akte (ustave in različne mednarodne pravne akte), zato da bi zagotavljale trajno blaginjo in sožitje človeških bitij. Zavedanje pravnika o svoji vlogi v mozaiku družbene realnosti lahko odločilno vpliva na slehernega člana razvite človeške družbe.

Opombe

[1] Kranjc, LATINSKI PRAVNI REKI (2006), str. 250.

[2] Igličar, POGLEDI SOCIOLOGIJE PRAVA (2012), str. 382.

[3] Igličar, Družbene prvine poklicne vloge pravnika (1995), str. 855-862.

[4] Koritnik, Grah Whatmough, Umetna inteligenca v pravu (2010), str. 22.

[5] Accetto, Razvoj znanosti in pravno urejanje (2012), str. 1540.

[6] Accetto, Razvoj znanosti in pravno urejanje (2012), str. 1540.

[7] Primeroma navajam vest, da je ameriška nevladna organizacija Freedom House maja letos razglasila, da Madžarske, Srbije in Črne gore zaradi nazadovanja na področju demokratičnih načel ni več mogoče šteti za demokracije.

B. V., Freedom House: Madžarska, Srbija, Črna gora niso več demokracije, URL: https://www.rtvslo.si/svet/evropa/freedom-house-madzarska-srbija-crna-gora-niso-vec-demokracije/522976.

[8] Godec, Aplikacija za sledenje okuženim s Covid-19, URL: https://www.rtvslo.si/radiosi/euranet-plus/aplikacija-za-sledenje-okuzenim-s-covid-19/522564

[9] Harari, The world after coronavirus, URL: https://amp.ft.com/content/19d90308-6858-11ea-a3c9-1fe6fedcca75.