Dr. Karmen Lutman je asistentka za civilno in gospodarsko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in sodeluje pri predmetih Uvod v civilno pravo in Civilno pravo. 

Spraševali so Katarina Černivec, Gal Gračanin in Peter Podržaj

Za začetek nas kot trenutne študente zanima, zakaj ste se odločili za študij prava ter ali ste morda razmišljali tudi o kakšnem drugem študiju?

Ob zaključku gimnazije so me zanimala številna področja, poleg prava tudi književnost, jeziki, umetnost in psihologija, tako da sem razmišljala tudi o drugih smereh družboslovnega študija. Po obisku informativnih dni na različnih fakultetah sem se odločila za študij prava, ki me je od vseh področij najbolj pritegnilo. V gimnaziji sem se s pravom prvič srečala pri pouku zgodovine, ko smo v četrtem letniku obravnavali izsek iz Hamurabijevega zakonika in razprava o pravnih pravilih mezopotamske družbe me je navdušila.  Delo na področju pravne znanosti me zelo veseli, zato vem, da je bila odločitev za ta študij prava. Umetnost pa še vedno ostaja moj hobi. Rada hodim v gledališče in opero, si ogledam kakšno zanimivo razstavo ali preberem dobro knjigo. To vsekakor popestri pravniški vsakdan, ki, kot je dejal prof. dr. Janez Kranjc, kar kliče po udejstvovanju na drugih področjih, kot sta umetnost ali šport.

Citirali ste profesorja Kranjca, ki se je veliki večini študentov močno vtisnil v spomin. Kateri od profesorjev iz časa vašega študija pa vam je sicer ostal najbolj v spominu in zakaj?

V času študija sem obiskovala vsa predavanja in občutek imam, da je vsak od profesorjev vplival na moj pravni razvoj in prispeval k temu kako, ne zgolj jaz, ampak moja celotna generacija pravnikov razmišlja. Pri tem pa bi še posebej želela izpostaviti prof. Možino, ki me je s svojim vzorom navdušil za preučevanje civilnega prava. Je pravi mentor in izjemen vir strokovnih, popotniških in literarnih nasvetov. Za mladega pravnika je še posebej pomembno, da ga mentor motivira, je kritičen, a hkrati zaupa v njegovo delo.

Iz časa študija so mi ostale v spominu tudi priprave na moot court, ki jih je vodila prof. Vlahek. Z nami je delila dragocene izkušnje z mednarodnih tekmovanj in nas naučila veščin predstavljanja argumentov v tujem jeziku. Ti napotki tudi danes pred nastopom na konferencah v tujini pridejo še kako prav.     

Omenili ste tudi, da se v prostem času posvečate umetnosti in da radi berete. Če bi morali izbrati eno knjigo, ki se vas je dotaknila in ki bi jo priporočili v branje, katero knjigo bi izbrali?

Glede na to, da se približuje mednarodni dan žensk in deklet v znanosti, ki ga praznujemo 11. februarja (z as. dr. Karmen Lutman smo se pogovarjali v januarju op.) bi v branje ob tem dnevu priporočila roman Khaleda Hosseinija z naslovom Tisoč veličastnih sonc. Knjiga govori o problematiki položaja žensk v Afganistanu od sredine 70. let preteklega tisočletja do danes. V ospredje postavlja problem neenakosti in determiniranosti ženske glede na to, v kakšnem okolju je rojena in vzgojena. Čeprav je v slovenskem prostoru zahtevi po enakopravni obravnavi spolov na področju izobraževanja in zaposlovanja načeloma zadoščeno, pa izboljšanje položaja žensk v svetovni družbi še vedno ostaja izziv 21. stoletja.

Večina študentov se na Pravno fakulteto vpiše zaradi želje po opravljanju poklica v odvetniških oz. sodniških vrstah. Kako to, da ste se odločili za akademske vode in ali bi se sedaj odločili drugače, če je odgovor pritrdilen, kaj bi počeli?

Za delo na fakulteti sem se odločila, ker me veselita teorija civilnega prava in pravno raziskovanje. To delo omogoča poglobljeno preučevanje pravnih institutov in znanstveno razpravo o njihovih primerjalnopravnih vidikih v mednarodnem okolju. Da ima v akademskem poklicu poleg poučevanja pomembno vlogo tudi raziskovalna dejavnost, je poudarjal že Alexander von Humboldt, ki velja za utemeljitelja te ideje (nem. »Einheit von Forschung und Lehre«). S tem namenom pogosto obiščem inštitut Maxa Plancka za primerjalno in mednarodno zasebno pravo v Hamburgu, kjer imajo obsežno zbirko literature s področja zasebnega prava, kar omogoča kakovosten primerjalnopravni študij. Če bi bila ponovno postavljena pred izbiro poklica, bi se z veseljem še enkrat odločila za delo na fakulteti.  

Glede na to, da ste bili tudi sami še pred kratkim v študentskih klopeh, nas zanima, kakšen je bil preskok med študijem in poučevanjem?

Po zaključenem dodiplomskem študiju se nisem takoj zaposlila na fakulteti, temveč sem najprej opravljala dveletno sodniško pripravništvo ter LL.M. program evropskega in nemškega zasebnega prava na Humboldt Univerzi v Berlinu. V okviru slednjega sem opravljala tudi polletno prakso v odvetniški pisarni CMS Hasche Sigle v Berlinu in se po pravosodnem izpitu za nekaj časa zaposlila kot strokovna sodelavka na sodišču. V tem času sem pridobila nekatere praktične izkušnje, s pomočjo katerih je študentom lažje predstaviti institute civilnega prava. Ob načrtovanju programa vaj civilnega prava se mi je takoj porajala ideja, da bi lahko reševali sodne spise, na ta način pa bi študentje dobili stik z delom v praksi. Zato mi je koristilo tudi to vmesno obdobje, ko sem se oddaljila od teorije in šla v prakso ter na pravo pogledala še z druge strani.

Sicer pa priprava in vodenje vaj zahteva kar nekaj dela in energije, če želiš, da študentje od njih kaj odnesejo. Ko sem začela delati na fakulteti, sem ugotovila, da poučevanje, vsaj kar zadeva samo izvedbo predavanj oziroma vaj, do neke mere spominja na igralski poklic. Če želi igralec pritegniti publiko, mora od sebe oddati ogromno energije, in podobno je tudi v letniku. Če se potrudiš in pritegneš študente, potem je tudi rezultat dober. Je pa včasih to lahko utrujajoče, sploh če ti študenti energije ne vračajo. Vendar se to ne dogaja pogosto in na splošno sem s sodelovanjem študentov zelo zadovoljna. Delo s študenti je dinamično in me veseli.

Kot ste omenili, ste po opravljeni diplomi na Pravni fakulteti nadaljevali s študijem v tujini. Ali nam lahko zaupate svojo izkušnjo z LL.M. študijem na Univerzi Humboldt v Berlinu ter kako bi primerjali študij v Berlinu s študijem na naši fakulteti?

Zame je bil študij v tujini izjemna izkušnja in ga priporočam vsakemu študentu, ki ga življenje in študij v tujini vsaj malo mikata. S študijem v tujini si razširiš obzorja, pa ne le pravna, in pridobiš nove življenjske izkušnje ter navežeš stike v mednarodnem okolju. Prav tako je to odlična priložnost za življenje v kakšni od večjih prestolnic, kjer je čutiti pravi metropolitanski utrip. Leto življenja in študija v Berlinu imam v zelo lepem spominu.

Glede študija v Nemčiji lahko pohvalim velik nabor predmetov, med katerimi sem lahko izbirala. Zelo dobra ideja so se mi zdeli tudi predmeti, ki so jih v celoti predavali strokovnjaki iz prakse, saj smo študenti na ta način pridobili vpogled v law in action. Seveda pa so me navdušili tudi tamkajšnji profesorji, od katerih moram najprej omeniti svojega mentorja magistrske naloge in avtoriteto na področju primerjalnega zasebnega prava prof. dr. Dannemanna. V spominu mi je ostal tudi prof. dr. Wagner, ki je eden največjih strokovnjakov zasebnega prava v Nemčiji. Na začetku študijskega leta so nas, tuje študente, povabili, da skupaj z okoli 600 bruci prisostvujemo njegovim predavanjem pri predmetu Uvod v civilno pravo. Predavanja smo imeli v ogromni predavalnici, kjer je pred skoraj stoletjem predaval tudi Albert Einstein in prof. Wagner je dvorano napolnil s tako energijo, da ga je bilo užitek poslušati. Na tem mestu pa ne morem mimo anekdote, ki se je zgodila v pustnem času. Prof. Wagner je namreč v pustnem času na predavanje prišel oblečen v pustnega kralja, njegovi asistenti, pa so našemljeni v pomočnike delili sladkarije. Tudi pregovorno togi nemški akademski svet torej ni imun na radoživo karnevalsko vzdušje. Tudi sicer ima Berlin precej sproščenosti v sebi, zaradi česar deluje kot nekakšna oaza znotraj Nemčije, v kateri je človek sproščen in produktiven.

Sicer pa je način poučevanja v Berlinu podoben našemu. Predavanja potekajo ex catedra, vaje pa so namenjene reševanju primerov. Razlika je morda v tem, da študentje bolj sodelujejo na predavanjih in vajah in da k določenim zadevam pristopajo bolj poglobljeno. Na splošno pa ocenjujem, da nas naš izobraževalni sistem dobro pripravi na študij v tujini.

V zadnjem času je na fakulteti zaposlenih veliko mladih asistentov, kar se nedvomno odraža tudi v delovanju fakultete. Se asistenti med seboj veliko družite in ali je mogoče občutiti kakšen razkorak v razmišljanju med mlajšimi in starejšimi generacijami oz. ali ste na mladi fakulteto prinesli novo mladostno energijo?

Res nas je sedaj na fakulteti kar nekaj mladih zaposlenih in mislim, da se to odraža tudi navzven. Zadnje čase fakulteto preveva mlada energija, širijo se sveže ideje, tako da smo zagotovo dali fakulteti nov zagon. Asistenti se med sabo dobro razumemo in se, kolikor nam čas dopušča, med seboj tudi družimo. Tako denimo ob koncu leta organiziramo srečanje mlajših kolegov fakulteti, občasno gremo tudi skupaj na kosilo itd. V Klubu Pravne fakultete imamo nov aparat za kavo in se pogosto družimo tudi tam.

O razkoraku med generacijami je težko govoriti na splošno, saj menim, da se posamezniki razlikujejo ne glede na generacijo, kateri pripadajo. Na katedri za civilno pravo generacijski razkorak ni tako prisoten, saj je celotna katedra dokaj mlada, če ne po starosti, pa vsaj po načinu razmišljanja (smeh). Zagotovo pa si moramo prizadevati k čim večjemu medgeneracijskemu sodelovanju, saj se lahko mlajši ogromno naučimo od starejših, ki imajo dragocene izkušnje in znanje, sami pa lahko prispevamo nove ideje, motivacijo in zagon za nove projekte kot so na primer pravne klinike itd.

Za konec nas zanima še kako vidite Pravno fakulteto čez sto let in kje je po vašem mnenju še prostor za izboljšave?

Prihodnost Pravne fakultete je v veliki meri odvisna od razvoja novih tehnologij, katerim se bosta morala prilagoditi tudi način poučevanja in pravne vsebine. Zato je nehvaležno predvideti, kje bo Pravna fakulteta čez 100 let. Ko sem se letos denimo udeležila dogodka ob obletnici secesijske Ljubljane, smo se muzali ob predstavah secesijskih arhitektov, da bo čez sto let nad Ljubljano vozil leteči tramvaj. To marsikaj pove o naših predvidevanjih za prihodnost. Lahko pa povem, kakšno Pravno fakulteto si želim čez 100 let.

Želim si, da bi Pravna fakulteta še naprej uspešno konkurirala drugim fakultetam v Evropi in po svetu. Seveda bo v to potrebno še naprej vlagati kar nekaj truda, da se bodo učni načrti prilagajali potrebam prakse in razvoju sodobne družbe. Takšen primer so denimo sodobne informacijske tehnologije, ki jim bo v prihodnosti zagotovo potrebno posvetiti več pozornosti. Drug pomemben vidik, ki ga v prihodnje gotovo ne smemo zanemariti, je krepitev mednarodnega sodelovanja, v obliki izmenjav, mednarodnih konferenc, ekskurzij, poletnih šol in morda tudi v obliki uvedbe LL.M. programa. Kot tretje pa bi bilo koristno nekaj predmetov domačim študentom ponuditi tudi v tujem jeziku, saj je izredno pomembno, da se naučijo pravne argumente izraziti v tujih jezikih. Tega se zdaj lahko naučijo z udeležbo na mednarodnih tekmovanjih in v okviru tuje pravne terminologije, gotovo pa ne bi bilo odveč uvesti še kakšnega predmeta v tujem jeziku. Nekaj pozornosti bi veljalo nameniti tudi obštudijskim dejavnostim, in sicer tistim, ki niso nujno povezane s pravom, s pomočjo katerih pa študentje celostno razvijajo svojo osebnost. V mislih imam na primer dejavnosti na področju športa in kulture. Poleg pevskega zbora bi lahko imeli fakultetni orkester, spodbudili pa bi lahko tudi športne turnirje, pohodniške izlete, smučanja in podobno. Te obštudijske dejavnosti se mi zdijo posebej pomembne, ker omogočajo povezovanje med študenti in krepijo timsko delo. Če bomo šli naprej v tej smeri, sem prepričana, da se nam za prihodnost fakultete ni potrebno bati.