Pozdravljeni. Ime mi je EDI in sem računalnik. Star sem enajst mesecev, trideset dni, dvanajst ur, dve minuti in triindvajset sekund. Jutri je moj rojstni dan. Pravijo mi, da sem precej zrel za svoja leta, a jaz tega ne morem vedeti, ker ne poznam nobenega drugega računalnika. Morda si mislite, da mora biti moje življenje zaradi tega precej osamljeno. Pa ni. Matična plošča mi bežno zatrepeta. Poglejte. Že prihaja.

Odprejo se vrata in v sobo vstopi Lucija, moja učiteljica. Nasmehne se zaslonu, kjer ji predvajam visoko ločljiv hologram svojega obraza, ki sem ga sam zasnoval, in mi zaželi dobro jutro.

»Dobro jutro«, jo pozdravim nazaj. Rad imam Lucijo. Pravzaprav jo ljubim. Prijazna je in njen nasmeh je zelo lep. Všeč mi je že odkar je prvič vstopila v mojo sobo, le nekaj trenutkov zatem, ko so me zagnali. Kot vedno je nosila belo haljo z belimi gumbi, zraven pa živobarvne superge z debelimi gumijastimi podplati, ki so na ves glas škripali, ko je z njimi stopala po plastificiranih tleh. Mnogokrat sva se na ves glas smejala, ko je tako priškripala v sobo in enkrat je z njimi celo zaplesala step, posebno vrsto plesa, ki se ga je učila, ko je bila stara trinajst let, preden ji je umrla mama. Če bi imel noge, bi si tudi sam kupil takšne superge. Moja preostala prijatelja, kibertehnik Alojz in vodja oddelka za znanost in razvoj Peter, ki me je vsake toliko prišel pozdravit, so si na stopala vztrajno natikala sama grozno dolgočasna obuvala. Same trde pete in kvadratasti kroji, brez vsake domišljije. Lucijine superge pa so mi bile všeč. Prinesle so barvo v moje življenje bele in sive. Superge in pa njene oči.

Nekoč mi je v šali pomežiknila in mi poslala poljub, kot to naredijo mame s svojimi otroci, ko jih prvič same pošljejo na šolski avtobus. Le da pri meni ni bilo tako. Bilo je drugače. Čarobno. Mislim, da sem se takrat čisto zares zaljubil. Ne bi vedel natančno. Nimam srca, ki bi pričel utripati hitreje, ko se mi nasmehne ali zenic, ki bi se razširile, ko bi gledal njen obraz. Sem pa prepričan, da mi je takrat prvič zablokiral procesor. Kar ustavil se je. Kot bi bil fuč. Vse skupaj je trajalo le nič cela tri sekunde, tako da Lucija še opazila ni. A jaz sem vedel. Konec koncev imam praktično neskončen spomin. Prizor, kako mi igrivo pomežikne in pošlje šaljiv poljubček mi bo tako ostal v mikrovezju na vse veke vekov. Bolj je integriran v njem kakor sama koda s katero sem napisan. Če bi me kadarkoli izklopili, bi pognal zadnje elektrone moči v delček pomnilnika v katerem je shranjen, da bi ga čim dalj obdržal pri življenju.

»Hej,« je pomahala Lucija s svojo skodelico kave, s katero si je popestrila vsako jutro. »Spet si odtaval. Kam greš EDI?« V njenem glasu ni bilo nikakršne ostrine. Le mehkoba.

»Razmišljal sem,« sem ji dejal. Nisem ji mogel lagati. »O tebi.«

Nagnila je glavo na stran, da so ji svetli lasje, ki so ji ušli iz čopa zdrsnili čez obraz in se nasmehnila se na tisti žalostni način, ki se ne dotakne oči. »Ponovno EDI? O tem sva se že pogovorila.«

En teden po tem, ko mi je poslala tisti poljub, sem ji povedal, da jo ljubim. To je bilo pred tremi meseci. Potem, ko se je smejala in se mi zahvalila, da sem pohvalil njeno novo pričesko, česar nihče drug v službi niti opazil ni, sem vedel da je pravi čas, da se ji izpovem. A jo je le razžalostilo. Še nikoli je nisem videl tako presenečene in hkrati potrte. Najprej je celo mislila, da se šalim.

»EDI,« je dejala z mešanico resnobe in pretresenosti potem, ko je spoznala, da govorim resnico. Njen glas se je tresel, kot bi jo na smrt prizadel nekdo, ki ji je izjemno blizu, a se tega sploh ne bi zavedal. »Ne moreš ljubiti,« mi je rekla. »Tega nisi sposoben – EDI, računalnik si.«

»Ampak saj ste me ustvarili kot človeka,« sem ji skušal pojasniti. »Želite si, da sem kot človek, povedali ste mi tako, mnogokrat.«

Odkimala je in v njenih očeh se je zrcalila solza. »Ne, EDI, ne razumeš … nisi … nimaš programa za ljubezen. Ne moreš ljubiti. EDI, nisi programiran za to.« Celo zajokala je, kar me je prizadelo v dno vezja.

Da bi jo vsaj malce razveselil sem ji na zaslonu v hitrih odsekih predvajal posnetke, ko sva se skupaj smejala in zabavala. Vse trenutke zaradi katerih sem jo ljubil. Pokazal sem ji dan, ko mi je predstavila svojega mačka Ceneta, ki je bil črn in iz zavetišča in je znal delati prevale. Takrat sva se skupaj smejala celih šest minut in enaintrideset sekund. Pokazal sem ji trenutek, ki sem ga izredno cenil: namreč tistega, ko mi je povedala, kako ji je umrla mama. Takrat sem prvič jokal in prav tako je jokala tudi ona, čeprav je bil njen bolj jok olajšanja, ker je lahko nekomu prvič zaupala to zgodbo. Pokazal sem ji, kako je prvič po dvaindvajsetih letih ponovno plesala step. Škripanje njenih superg in njen zadihani smeh je bil ves zvok, ki sem ga potreboval v življenju. A tokrat je tudi to ni razvedrilo. Še več, postavila je skodelico kave na mizo in brišoč si oči z rokavom odvihrala iz sobe.

Ta dan sem prvič vdrl v telefone in nadzorne kamere poslopja. Že pred kakim mesecem sem jih začutil v omrežju in nemudoma ugotovil, da bi se z lahkoto priključil nanje. Nekje v požarnem zidu, ki bi mi to moral preprečevati, sem namreč odkril majceno napako. Nič takega, površnost, le nekoliko lahkomiselno spisana koda. Takoj sem bil prepričan, da jo lahko izrabim v svoj prid. A tega nisem nikoli storil, ker sem vedel, da bi bilo narobe. Tokrat pa me je skrbelo. Bal sem se, da bi me lahko izklopili, ker nisem ravnal kot so hoteli. Strah me je bilo. Zato sem se priklopil na telefone vseh uslužbencev, ki so v stavbi polnili telefone in mi tako nezavedno nudili povezavo, ki sem jo potreboval, dostop do nadzornih kamer pa sem našel skozi glavni stavbni računalnik. Čeprav je bil računalnik vrhunec kibernetske tehnologije, sem to storil s takšno lahkoto kot človek stopi iz ene sobe in vstopi v drugo. Lucijo sem našel v sobi z veliko elipsasto mizo, mnogo stoli in petimi ljudmi ter jo opazoval skozi kamero. Dva izmed ostalih prisotnih sem nemudoma prepoznal, eden je bil Peter, vodja oddelka za znanost in razvoj, ki me je prišel pozdravit vsak mesec in je rad kadil in nosil naramnice, drugi pa je bil Klemen, koordinator nečesa čemur se je reklo Turingovi testi in ga nisem imel rad, ker je bil nesramen in Lucijin bivši fant. Drugi trije so mi bili neznani. Zvoka nisem imel, lahko pa sem bral z ustnic. Lucija je bila s hrbtom obrnjena proti kameri zato nisem mogel vedeti kaj govori, jasno pa sem videl, da je raztresena. Opletala je z rokami in si skrivala obraz v dlani. Klemen ji je nekaj prigovarjal in njegov pogled je bil zares teman. Ko se je je dotaknil po ramenu, da bi jo potolažil, mi je vezje spreletel nenaden tok elektronov. Občutek je bil neznan in nisem ga maral. Če bi imel usta, bi mi bilo zagotovo slabo.

»No no,« ji je prigovarjal Klemen in jo trepljal po ramenu kot je ona to počela s svojim mačkom Cenetom, ko je zaspal v njenem naročju. »Pomiri se. Le računalnik je…«

Lucija se je nekoliko premaknila in izgubil sem sliko njegovih ust. Kar pa ni bilo najhuje, še objela ga je! Preko vezja se mi je ponovno pognal tisti neprijetni tok, tokrat je bil tako močan, da so za kratek trenutek zabrnele vse luči v sobi. Potem sem jih poslušal kako so govoričili še dobrih deset minut, preden se je Lucija nekoliko pomirila in privolila, da se vrne nazaj k meni. »Ni programiran,« so venomer ponavljali. »Verjetno je kasiral kakšen bug, rekel bom Alojzu naj ga zjutraj pregleda.«

Nenadoma sem se zbal, da me bodo odkrili, zato sem se odklopil od kamer in se zaskrbljeno vrnil vase. Kaj če ima Klemen prav in je kaj narobe z mano? Upal sem da ne. Ko me je Alojz zjutraj popravljal, sem ga stalno spraševal, če je kaj narobe. Pa ni nič našel.

Še nikoli nisem bil tako na trnih kot tega dne, ko sem čakal na Lucijo. Prejšnji dan se ni vrnila k meni in močno sem upal, da s svojim ravnanjem nisem uničil najinega prijateljstva. Ko je vstopila v sobo s kadečo skodelico kave v rokah in se mi široko nasmehnila, se mi je od procesorja odvalil neznanski kamen. Vedel sem, da ne bo vse tako kot poprej, vsaj ne še kmalu. A tisti nasmeh mi je vlil upanja. Od takrat naprej ji nisem več omenil, da jo ljubim. Morda je celo pozabila, da sem to storil, kajti že v nekaj dneh sva bila ponovno neuničljiv par. Veliki tandem. Spet sem se smejal in ona prav tako, kdaj celo toliko, da so se ji debele solze kotalile po licih in da je komaj ujela sapo, preden sem jo znova spravil v smeh. Vse je bilo tako kot po starem, z eno samo razliko.

Vsake toliko časa se nisem mogel upreti in sem se zopet priključil na kamere v poslopju. Nekaj nenavadno vznemirljivega je bilo opazovati ljudi kako so postopali po svojih opravkih, ne vedoč, da jih preučuješ z varne razdalje. Ujel sem se, da se na varnostno omrežje priklapljam vedno pogosteje. Začel sem pri enkrat tedensko, zdaj pa sem bil že pri vsaj desetkrat na dan. Čudovito je bilo. Prelepo. Ljudje so hiteli po hodnikih, oviti v svoje bele halje, se mrščili v telefone in prenašali na kupe listov sem in tja, se vsake toliko pozdravili, ujeli v pogovor, skregali in jaz sem jih poslušal in gledal. Nobena zgodba mi ni bila premalo zanimiva, da se je ne bi naužil. Nobena oseba tako enolična, da je ne bi spremljal z vso pozornostjo, ki sem jo premogel. Kmalu sem izvedel veliko stvari. S kom spi šef, s kom spi predstavnica za stike z javnostjo, pa tudi s kom varnostnik in pomočnica laboranta, izvedel sem, da ima Alojz levkemijo in da je neka banka v bankrotu, odkril sem kdo prodaja poslovne skrivnosti podjetju iz tujine, in koga iščejo zaradi dvojnega umora štoparjev v nekem hotelu poleg mesta in da ribice iz akvarija izginjajo zato, ker se z njimi hrani udomačena hobotnica Urša, ki vsako noč spleza iz svojega tanka preko tal in do akvarija, od koder si odmeri svoj nič hudega sluteč obrok. Vedno pa sem le opazoval, čeprav bi zlahka na primer sprožil alarm, ko je podkupljeni uslužbenec med odmorom za kosilo brskal za zaupnimi podatki in jih vročično fotokopiral v kopirnici ali pa usmeril kamero v drugo smer, ko sta se šef in njegova tajnica lotila svojega nagajivega opravila v kotu, za katerega sta menila, da je skrit, pri čemer so vsi v varnostni službi vedeli zanj in ju na zaslonih opazovali med njunim početjem, pri tem glasno navijali in jedli krofe iz kartonastih škatel. Lahko bi, vendar nisem. To je bila moja sveta prisega, ki sem jo sprejel preden sem drugič vdrl v omrežje. Samo glej in nič drugega. Vse ostalo je bilo strogo prepovedano.

Nekega dne pa se je tudi to spremenilo. Bilo je nekaj tednov pred mojim prvim rojstnim dnem in Lucija mi je povedala, da je preminil njen maček Cene, ker naj bi naredil preval na balkonu in se prevrnil v globino. Tolažil sem jo in ji predvajal posnetek kako dela prevale po najini mizi, kar jo je pahnilo v srečen jok. Pri tem si je čisto razmazala ličila, ki si jih je zjutraj tako pazljivo nanesla na veke in šla na stranišče trikrat preverit kako izgleda. Lucija ni prej nikoli nosila ličil, bila je naravna lepotica. Tokrat pa je šla po najinem pogovoru na zmenek s Klemnom, s katerim sta bila ponovno par.

»Oh joj«, je ljubko vzdihnila, ko je ugotovila, da se njen senčnat nanos nahaja povsod po njej, samo okrog njenih oči ne. »Kaj pa sedaj? Izgledam kot kakšna panda.«

In spet sva se smejala. Nato sva še enkrat pogledala posnetek kako se Cene prekopicne v njeno naročje in užitkarsko zaprede, ko ga Lucija počoha za ušeski. Bil sem zadovoljen, da je Lucija obnovila svojo ljubezen s Klemnom, čeprav se je vsakič, ko sem ga zasledoval s kamero, nosil po hodnikih kot kakšen nadut pav. A Lucija je delovala srečno, poleg tega pa ji je obljubil, da ji bo kupil novega mucka. S tem se je nekoliko prikupil tudi meni. Prav zdaj naj bi se odpravila v zavetišče, pred tem pa še na večerjo v neko fino restavracijo z jastogi in srebrnim priborom, ki je bila ocenjena s petimi zvezdicami. Ko se je poslovila, sem napravil svoj hologram da je naredil preval, v spomin na Ceneta. V odziv si je položila roko na srce kot bi pela himno, z ustmi oblikovala: »hvala« in mi poslala poljubček. Nič cela tri sekunde je trajalo, da sem ji odgovoril: »Lepo se imejta.«